Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

 

== II ==

malim velikanom. Rešitev. Pravna

Spustil sem se po kratki travnati strmini z vrha Senožeti

v dolino. Osem bo ura namesto sedem, ko

uri, in lahko se opravičim, če povem, kaj je povzročilo

zamudo.

Malo pred Srednjo vasjo mi pride naproti sam gospod

Grm. To je slabo znamenje; a mož je bil tako veselega

Grmova mešanica zlogov iz vseh jezikov, ki so se porodili

okoli babilonskega stolpa. Da ne zaostanem v učenosti,

izgovarjal po novogrškem reku, da so bili bolj podobni

Grmovi čiribirščini.

Kmetica z deklama, ki so plele na njivi poleg naju, so

ustavile delo in žena je stopila k nama, da vpraša, kake

novice sem prinesel. Zakaj čudno se ji je zdelo, da stari

Grm tako kima z glavo in tako giblje roke in poteze na

obrazu.

Stari Grm nagrbanči obraz v resne poteze in odgovori

radovedni kmetici: "Če mi za trdno obljubite, da do nedelje

na cedilu pustiti, ampak delal sem se, kakor da ne razumem

nobene besede slovenski.

To zatajevanje materinega jezika se mi je slabo obneslo.

odmikal proti vaškim plotovom, tem bolj sem ji bil

znan. Bila sva že med plotovi, ko začujeva, kako mi žena

grozi z zatožbo pred mojo materjo in pred župnikom in

češ da sem se ponorčeval s staro, pošteno kmetico. Govoril

sem potlej slovenski, in tudi Grm je obljubil, da bo

s slovenščino popravil, kar je grešil s čiribirščino.

Zvedel sem, da sta tovariša čakala samo do pol osmih

in da me bosta v bližnji planini čakala še pol ure povrh,

da pride jutri k Stari Fužini poslušat, kako je Triglava

bolelo teme, ko smo sedeli na njem.

je bil namreč živa povestnica Zgornje doline za stare in

mlade čase in prvi posvetni omikanec v svoji fari. Gotovo

posnemati s svojim imenitnim nosom žvrgolenje kosa,

škrjanca in drugih bohinjskih in nebohinjskih ptičev.

Nad dobo človeškega rodu je učiteljsko potrpežljivo in

po stari šegi tepežljivo bistril trde glave svojih farančkov.

Vsakdo ga je spoštoval in čislal; in kadar je pobiral svojo

mežnarsko biro, je dobival z vrhom mero in izbrano

zrnje. Da, ko bi se bilo zrno za zrnom spremenilo v denar,

tedaj bi bil živel naš Grm, kakor si je želel; ne bil bi

ostavil priljubljenega mu Bohinja. Tako pa je skromno

živel ob majhni plači in veliki pokorščini tiste dobe.

Toda vedno je bil dobre volje in rad nam je krožil pesmi,

katere so že pozabili njegovi vrstniki. Rad je povedal

čeprav smo se ga branili, trdeč, da smo se tistega

dovtipa naveličali že zunaj Bohinja.

Grm je odšel po stezi nazaj in jaz po strmi, prodoviti

bližnjici naprej proti Lúskovnici ali Uzkolnici, kamor

žejo na gorah ni boljšega leka od zrelih, sočnih jabolk.

 

Hvala ti, Mina, za ta izborni lek! In da se širi tvoja hvala,

priporočam tvoje zdravilo vsem hribolazom nad vino

izkušnje, da tri jabolka utegnejo biti uspešnejša nego

samo dve.

Po hlastnem zaužitku jabolk mi je tudi duša bolj oživela

in začel sem premišljevati svoj dosedanji napredek.

nisem mogel domnevati. Steza se mi je vlekla preveč na

vzhodno stran, in sodil sem, da pridem po tej stezi samo

zavodila in gotovo sem ob nagli hoji prezrl stezo, ki

bi me bila obrnila na levo stran ali naravnost gor proti

in krenil na levo, da tam zadenem pravo stezo ali

kolovoz, ki ga zgrešiti ne morem.

Ta hoja brez steze je bila jako zanimiva, ker je kazala,

kako raznovrsten more biti svet, ki se nam od daleč

Grmovje se zgosti v nepredorno šumovje. Nazaj

se moram umakniti po prejšnjem potu. Kje sem hodil, ni

sledu, in ljubeznivo me objemata trn in srobotina. Izmotal

kraja in se oddahnil na gladki trati. Veselo napredujem

proti zapadu. Na koncu trate je strma stena in za steno

prostorni kolovoz. Oddahnil sem si, ker odslej se bo

hodilo kakor po cesti …

Zahodil in zablodil sem v grmovju nad poldrugo uro,

in vendar še nisem na Luskovnici. Oj ti nesrečna bližnjica!

razburilo, da stopim dol po stezici in pod gaber. Zopet

vidim tri gladke kamne, pred srednjim jabolčne

olupke in na olupkih, ki so mi zdaj bolj dišali kakor prej

sama jabolka, žalibog vse polno črnih mravelj.

Krenil sem zopet po stezi navzgor, sam nad seboj se

jezeč in trdno namenjen, da bom gospodu Grmu povedal,

planinsko življenje je za deco iz doline prav tako

radovanje kakor deci iz mesta življenje na kmetih.

Zaklical sem po ljudeh, ko sem dospel med hiše. Nihče

se ne odzove. Torej bo treba, da primem po vrsti za

hišne kljuke. Prva kljuka ni odprla, duri so zaklenjene.

Druga in tretja kljuka sta me spustili v dotični hiši. V

a človeka nisem priklical. Četrta hiša je bila odprta.

 

pri precej veliki zibeli. Preden spregovorim, mi migne

žena, naj bom tiho. Stopim bliže, a žena mi pokaže duri,

in slušati. Sedem pred hišo na klop, vesel, da sem

našel človeka.

Po dolgem čakanju pride žena iz hiše in mi pove, da

so me tujci čakali blizu eno uro in da so odšli po kolovozni

izkušnje branijo samemu hoditi po bližnjicah; žena

naj mi bo kažipot ali naj priskrbi drugega kažipota za

"Do večera ne bo žive duše tukaj; jaz pa ne morem

ga zbudili z ropotom. Ves nemiren je in morebiti bolan.

Glava mu je vroča. Ko bi mu krščanski človek naredil tri

žive vozle nad glavo, mu gotovo precej odleže. Sama

sem že poskušala, pa ne morem narediti živega vozla."

da kaj pomaga."

"O, pomaga, gospod, prav gotovo!" je vzkliknila žena

in segla po trak, kakršen se potrebuje za povezovanje

zibeli. Poskusil sem svojo umetnost zunaj na trati, in ko

pokazala, kje naj obstanem, in načaral sem tri pravilne

žive vozle. Dete v zibeli se je tedaj nasmehnilo v pokojnem

spanju tako ljubo, da so se ženi kar oči zaiskrile.

Ko zopet stopiva pred hišo, ponovim svojo prošnjo,

saj se je otrok nasmejal za živimi vozli, in to je gotovo

stražil, pozibal, če bo treba, in mu dal, kadar se predrami,

toplega mleka iz lonca na peči.

se premestim v sobo, sedem na skrinjo pri postelji, se

naslonim na blazino in jamem premišljevati, kako naj si

ustreči. Zatorej sem si hudo očital, zakaj nisem sprejel

vseh pet jabolk, katere mi je ponujala Mina.

Naposled sem si dolg čas preganjal s tem, da sem se

oziral po sobi: na razpelo in na podobi Matere božje in

paša", na belo mizo iz lipovega lesa, na javorove stole in

na klopi, k steni pribite. V žličnjaku poleg duri sta bili

samo dve žlici. Kaj je bilo v skrinji, na kateri sem sedel,

in v rjavi omari, pribiti na steno poleg postelje, nisem

prepričal, in da je imela peč zelene modnice in vsekakor

preveč gorkote za tisti dan.

Če je človek truden od dolge, strme hoje, če leže v

topli sobi na mehko posteljo, gotovo posnema, četudi

opoldne, zgled deteta, sladko spečega poleg njega. Zaspal

sem.

Mlad človek sanja i bedeč, zakaj ne bi speč. Sanjalo se

mi je to, kar bi zdaj počenjal, da je šlo vse po redu. Stopali

ohlapne turške brgeše, ki so tesno zapete pod meči in se

tam zadevajo visokih opank iz voljnega rjavega usnja.

Tako se je gospodična prelevila v jugozemskega mladeniča

brez brkov; samo premajhna in prešibka je bila za

Triglavu in od tam smo gledali parnike, kadeče se

med Benetkami in Tržaškim zalivom. Plezali smo neumorno

Pretresem se, predramim in se skoro zavem, da bivam

še vedno na mehki postelji.

A dete v zibelki je kričalo na vse grlo, in to grlo je pričalo,

da je popolnoma zdravo. Zlezel sem zopet na skrinjo

zapel sem, kakor sem najnežneje mogel, dijaški Gaudeamus

igitur.

Pa dete je izvleklo roke izpod odeje, vzdigovalo glavo

in rilo tako čvrsto pokonci, da sem mu moral pomagati.

kako zoprn mu je materin namestnik, čeprav lepo ziblje

in poje.

Zibati sem znal dokaj dobro, ne pa oblačiti drobnega

deteta. Snel sem raz čelešnik toplo ruto, potegnil odejo

ovil okoli njegovih rok in nog, in ga krepko posadil v

svoje naročje. Gledala sva si zdajci od blizu v lica in

uverjen sem bil, da se v hipu priljubim čvrstemu kričaču,

ali da mu vsaj mogočno imponira moje inteligentno

obličje.

Govoril sem mu na dušo: "Glej! To je skledica! Vanjo

vlijem mleka. Kako slastno diši! Ta žlica iz žličnjaka je

gledal in objemčkal kakor pravo mater, in jaz te poljubim

na okroglo rdeče lice prav tako kakor mati!"

Vse je v redu. Otrok čiča pri lipovi mizi na mojem levem

stegnu, h kateremu sem z desnim pritisnil njegove

objela otrokove ročice, z desno sem pa previdno krmaril

tisto veliko žlico k njegovim drobnim ustnicam.

To bi bila lepa slika! Otrokove bistre oči pol zvedavo,

pol nezaupno vame uprte, moja levica lahno in skrbno

Ko bi trenil, se je spremenila slika v živ igrokaz, ki se

je odigraval v naslednjih prizorih.

 

obleko in od tod na tla, kjer se razbije, po moji suknji, po

telovniku in levi hlačnici se pa cedi toplo mleko. Naglo

jame na vso moč vleči, viti, tresti, da so mi stopile solze

v oči. Oj ti presneti živi vozli, kako moč so dali tema

za prstkom in ga luščiti iz kocin, ovitih okoli njega. Srečno

sem se oprostil dečkove levice in jo varno upognil

vztrajen in za svoje eno leto izvrsten telovadec. Jaz pa

do zdaj takšne ločitve med svojim in tujim imetkom ali

premalo previden. To mojo slabost uporabi prebrisani

deček, izmuzne vnovič svojo levico izpod moje in se zagrebe

načrt spremeniti in dečka v zibel položiti, da si oprostim

obe roki. A deček je imel takisto krepke noge, in te se

nočejo upogniti, ko ga polagam v zibel. Obe ročici divjata

v moji bradi.

Ko vihar otroške jeze najhuje razsaja, stopi mati kakor

deus ex machina v sobo in v hipu nastane iz moje tragedija

njenega vratu, in ko se jaz brišem, me postrani pogleduje

jezno, zmagozavestno in izzivajoče na nov dvoboj.

Mati je hipoma premotrila ves položaj in po svoji nepokvarjeni

prirodni čudi opazila najprej njega smešnost

z obema rokama.

 

Duri se odpro na stežaj in pozdravi nas triglavski vodnik.

Iz srca sem bil vesel njegovega vstopa v hišo, še bolj

pod skalami gore Tolstec, in sicer zatorej, da prej pridem

do tovarišev, ki me čakata prav nestrpno.

Pripovedoval je, kako so hodili in do kod so prišli. Rekel

je med drugim: "Mladi gospod je stopal precej dobro,

ne bo čakati na vas. Nama se pa zdaj ne mudi prav nič

in za vaš glad bo že najina planšarica našla kakov grižljaj."

Slutil sem, da gospodinja nekaj takega namerava.

Toliko da je vodnik dobro sedel, mu je že dala otroka v

Postavila je na mizo skledo mrzlih žgancev in nanje ulila

kislega mleka. To bodi obed zanjo in vodnika. Predme

pa je potisnila grebo presnega masla v orehovi skledi in

črnega in belega kruha. To grebo je po sreči iztaknila, ko

je zabadava odprla tri zaklenjene hiše.

"Težko je v ponedeljek opoldne," je rekla, "dobiti

svežega masla, ker danes še nismo metli, maslo od onega

tedna je pa včeraj, v nedeljo, šlo v dolino. Do večera

bom utegnila zmesti in vrnila bom grebo."

Stranski človek bi sodil, da sem tedaj vedoma užival

zdelo, da je žena šla do zaklenjenih vrat, da je segla po

ključ tja, kjer se navadno hrani, da je sama odprla tujo

kili težko grebo presnega masla, ne da bi koga vprašala

dovoljenja.

Okrepčali smo se in žena in vodnik sta bliže, ali bolj

po domače, k meni prisedla; saj sem zaslužil vse zaupanje,

da se snuje napad na mojo učenost, in ta slutnja me

je navdihnila s ponosom in zadovoljstvom.

Zvedel sem, da je gospodinja, ki me je ljubeznivo pogostila,

vdova Meta in sestra našega vodnika. Namignilo

sestrinih stvareh, zlasti če je sestra vdova. Meta je bila

srečno omožena leto dni in nekaj mescev. Sred posta

letos so ji prinesli novico s planine, da je nje moža zasul

snežni plaz. Od tistega dne je vdova, in blizu enoletno

dete, ki ji sloni na prsih, je zdaj brez očeta.

Marsikatera zakonska sreča se v naših planinah podere

na enak način in iznenada, ker tukaj priroda silovito

deluje in preti z nevarnostmi, ki jih v ravninah niti ne

poznamo.

Iz Metine nesreče je nastalo dvoje pravnih vprašanj,

in te naj jaz rešim.

Prvo je bilo: "Ali prav govore ljudje, ki Meto nagovarjajo,

naj se zdaj omoži z bratom rajnega moža. Dobila

nog do glave. Nje sinu bo očim pravi stric, in boljšega,

bolj naklonjenega očima si niti misliti ne moremo."

Na to vprašanje sem točno odgovoril. Besedoval sem

sicer jako učeno, posegal iz kanonskega v rimsko pravo,

Lotil sem se celo zanimivih predmetov iz zakonskih

zadev. Vendar sta me brat in sestra razumela ter izrekla

naj govorim bolj po domače in naj opuščam stvari, s katerimi

si glavo beliti ni treba bohinjskemu gorjanu.

 

podobna, bodisi blejska ali bohinjska, in ne oziraje se na

izredne slučaje ali iznenadne nesreče, kakršne se pri nas

naj se najgotoveje in najceneje izbavi ta nameravani

prestop sinove domačije na strica, bodočega očima?"

To preprosto kmetsko vprašanje ni bila majhna zadrega

za mojo modrost in učenost. Mojim nazorom o

prvega moža kolikor možno dobrega očima; in da

 

hkrati ta za blagost svojega otroka tako nesebično skrbeča

mati baš svojemu otroku jemlje podedovano imovino

presoja po knjižni modrosti nego po resničnem življenju

in zrelih izkušnjah.

Govoriti bi bil moral o pravniški strani tega vprašanja.

Nerad, vendar odkritosrčno sem izpovedal, da ne vem

in leto dni ste potrebovali, preden ste se izmodrovali, da

se s takimi jeziki, ki se več ne govore, ne pride daleč po

se boste učili takisto dve leti in niti uro dalj! Zdaj vem,

zakaj so postave tako slabe in sodbe krivične."

Odgovoril sem samozavestno: "Prava šola pravnikova

je samo življenje. Kakor si pa nista niti dva človeka

pravnim predmetom. Tako bom pravico meril in branil.

Ali ne bo to imenitno opravilo?"

Radost bodočega pravnika se je omračila, ko je vdova

zamolklo vprašala, ali sem že kdaj premišljeval sporočilo

krivica. Tudi vodnik je sprevidel, da napad na mojo

dozdevno učenost njegovi sestri ni priboril nobene koristi.

Čas je bil, da se poslovim. Odhajajoč ponudim ženski

nekaj šestic za nje delo in za svoj obed. Ker od domačega

človeka ni hotela vzeti plačila, potisnem svetle novce

malemu junaku v dlan. Deček še enkrat v mene upre

svoje bistre oči, zaluča novce po tleh in se glasno in

 

== III ==