Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

odstranjenih 10 zlogov ,  pred 13 leti
 
== II ==
 
Grm. Luskovnica. Materinske skrbi. Boj z
<center>
'' Grm. Luskovnica. Materinske skrbi. Boj z
malim velikanom. Rešitev. Pravna
vprašanja.''
</center>
 
Spustil sem se po kratki travnati strmini z vrha Senožeti
v dolino. Osem bo ura namesto sedem, ko
uri, in lahko se opravičim, če povem, kaj je povzročilo
zamudo.
 
Malo pred Srednjo vasjo mi pride naproti sam gospod
Grm. To je slabo znamenje; a mož je bil tako veselega
obraza in že od daleč me je pozdravljal v svoji čiribirščiribirščini. Pa to ni bila istrska čiribirščina, ampak izvirna
čini. Pa to ni bila istrska čiribirščina, ampak izvirna
Grmova mešanica zlogov iz vseh jezikov, ki so se porodili
okoli babilonskega stolpa. Da ne zaostanem v učenosti,
izgovarjal po novogrškem reku, da so bili bolj podobni
Grmovi čiribirščini.
 
Kmetica z deklama, ki so plele na njivi poleg naju, so
ustavile delo in žena je stopila k nama, da vpraša, kake
novice sem prinesel. Zakaj čudno se ji je zdelo, da stari
 
40
Grm tako kima z glavo in tako giblje roke in poteze na
obrazu.
 
Stari Grm nagrbanči obraz v resne poteze in odgovori
radovedni kmetici: "Če mi za trdno obljubite, da do nedelje
na cedilu pustiti, ampak delal sem se, kakor da ne razumem
nobene besede slovenski.
 
To zatajevanje materinega jezika se mi je slabo obneslo.
ÎeniŽeni sem se zdel nekoliko domač in čim dalje sem se
odmikal proti vaškim plotovom, tem bolj sem ji bil
znan. Bila sva že med plotovi, ko začujeva, kako mi žena
grozi z zatožbo pred mojo materjo in pred župnikom in
kako kliče vse božje kazni name - a nobene na Grma,
 
41
češ da sem se ponorčeval s staro, pošteno kmetico. Govoril
sem potlej slovenski, in tudi Grm je obljubil, da bo
s slovenščino popravil, kar je grešil s čiribirščino.
 
Zvedel sem, da sta tovariša čakala samo do pol osmih
in da me bosta v bližnji planini čakala še pol ure povrh,
da pride jutri k Stari Fužini poslušat, kako je Triglava
bolelo teme, ko smo sedeli na njem.
 
Prav nam bo, če pride k Stari Fužini, in bolj bomo posluš
aliPrav nam bo, če pride k Stari Fužini, in bolj bomo poslušali mi njega nego on nas. Stari, vedno mladi gospod
je bil namreč živa povestnica Zgornje doline za stare in
mlade čase in prvi posvetni omikanec v svoji fari. Gotovo
posnemati s svojim imenitnim nosom žvrgolenje kosa,
škrjanca in drugih bohinjskih in nebohinjskih ptičev.
 
Nad dobo človeškega rodu je učiteljsko potrpežljivo in
po stari šegi tepežljivo bistril trde glave svojih farančkov.
Vsakdo ga je spoštoval in čislal; in kadar je pobiral svojo
mežnarsko biro, je dobival z vrhom mero in izbrano
 
42
zrnje. Da, ko bi se bilo zrno za zrnom spremenilo v denar,
tedaj bi bil živel naš Grm, kakor si je želel; ne bil bi
ostavil priljubljenega mu Bohinja. Tako pa je skromno
živel ob majhni plači in veliki pokorščini tiste dobe.
 
Toda vedno je bil dobre volje in rad nam je krožil pesmi,
katere so že pozabili njegovi vrstniki. Rad je povedal
čeprav smo se ga branili, trdeč, da smo se tistega
dovtipa naveličali že zunaj Bohinja.
 
Grm je odšel po stezi nazaj in jaz po strmi, prodoviti
bližnjici naprej proti Lúskovnici ali Uzkolnici, kamor
žejo na gorah ni boljšega leka od zrelih, sočnih jabolk.
 
43
Hvala ti, Mina, za ta izborni lek! In da se širi tvoja hvala,
priporočam tvoje zdravilo vsem hribolazom nad vino
izkušnje, da tri jabolka utegnejo biti uspešnejša nego
samo dve.
 
Po hlastnem zaužitku jabolk mi je tudi duša bolj oživela
in začel sem premišljevati svoj dosedanji napredek.
nisem mogel domnevati. Steza se mi je vlekla preveč na
vzhodno stran, in sodil sem, da pridem po tej stezi samo
na potok Ribnica ali na staje v ·ijéhŠijéh. Bližnjica me je torej
zavodila in gotovo sem ob nagli hoji prezrl stezo, ki
bi me bila obrnila na levo stran ali naravnost gor proti
in krenil na levo, da tam zadenem pravo stezo ali
kolovoz, ki ga zgrešiti ne morem.
 
Ta hoja brez steze je bila jako zanimiva, ker je kazala,
kako raznovrsten more biti svet, ki se nam od daleč
Grmovje se zgosti v nepredorno šumovje. Nazaj
se moram umakniti po prejšnjem potu. Kje sem hodil, ni
 
44
sledu, in ljubeznivo me objemata trn in srobotina. Izmotal
sem se. ·umoŠumo bo treba obhoditi. Prišel sem ji do
kraja in se oddahnil na gladki trati. Veselo napredujem
proti zapadu. Na koncu trate je strma stena in za steno
prostorni kolovoz. Oddahnil sem si, ker odslej se bo
hodilo kakor po cesti …
 
Zahodil in zablodil sem v grmovju nad poldrugo uro,
in vendar še nisem na Luskovnici. Oj ti nesrečna bližnjica!
razburilo, da stopim dol po stezici in pod gaber. Zopet
vidim tri gladke kamne, pred srednjim jabolčne
 
45
olupke in na olupkih, ki so mi zdaj bolj dišali kakor prej
sama jabolka, žalibog vse polno črnih mravelj.
 
Krenil sem zopet po stezi navzgor, sam nad seboj se
jezeč in trdno namenjen, da bom gospodu Grmu povedal,
planinsko življenje je za deco iz doline prav tako
radovanje kakor deci iz mesta življenje na kmetih.
 
Zaklical sem po ljudeh, ko sem dospel med hiše. Nihče
se ne odzove. Torej bo treba, da primem po vrsti za
hišne kljuke. Prva kljuka ni odprla, duri so zaklenjene.
Druga in tretja kljuka sta me spustili v dotični hiši. V
prvi nisem našel sledu človekovega, v drugi je na ognji-ognjišču tlelo, in v sobi na mizi sem našel narezan hleb kruha;
šču tlelo, in v sobi na mizi sem našel narezan hleb kruha;
a človeka nisem priklical. Četrta hiša je bila odprta.
Iz veže stopim v sobo in tu vidim mlado ženo, čepečo
 
Iz veže stopim v sobo in tu vidim mlado ženo, čepečo
46
pri precej veliki zibeli. Preden spregovorim, mi migne
žena, naj bom tiho. Stopim bliže, a žena mi pokaže duri,
in slušati. Sedem pred hišo na klop, vesel, da sem
našel človeka.
 
Po dolgem čakanju pride žena iz hiše in mi pove, da
so me tujci čakali blizu eno uro in da so odšli po kolovozni
izkušnje branijo samemu hoditi po bližnjicah; žena
naj mi bo kažipot ali naj priskrbi drugega kažipota za
dober denar! ÎenaŽena zmaje z rameni in pravi:
"Do večera ne bo žive duše tukaj; jaz pa ne morem
ostaviti otroka. ÎeŽe zdaj sem ga prav težko uspala, ko ste
ga zbudili z ropotom. Ves nemiren je in morebiti bolan.
Glava mu je vroča. Ko bi mu krščanski človek naredil tri
žive vozle nad glavo, mu gotovo precej odleže. Sama
sem že poskušala, pa ne morem narediti živega vozla."
 
"Îivi vozel znam jaz narediti," odgovorim. "A ne verjamem,
"Živi vozel znam jaz narediti," odgovorim. "A ne verjamem,
da kaj pomaga."
 
"O, pomaga, gospod, prav gotovo!" je vzkliknila žena
in segla po trak, kakršen se potrebuje za povezovanje
zibeli. Poskusil sem svojo umetnost zunaj na trati, in ko
se je posrečila, sva po prstih stopila v sobo. ÎenaŽena mi je
pokazala, kje naj obstanem, in načaral sem tri pravilne
 
47
žive vozle. Dete v zibeli se je tedaj nasmehnilo v pokojnem
spanju tako ljubo, da so se ženi kar oči zaiskrile.
 
Ko zopet stopiva pred hišo, ponovim svojo prošnjo,
saj se je otrok nasmejal za živimi vozli, in to je gotovo
stražil, pozibal, če bo treba, in mu dal, kadar se predrami,
toplega mleka iz lonca na peči.
 
Îena je obula močne čevlje in izginila za plotovi; jaz
Žena je obula močne čevlje in izginila za plotovi; jaz
se premestim v sobo, sedem na skrinjo pri postelji, se
naslonim na blazino in jamem premišljevati, kako naj si
ustreči. Zatorej sem si hudo očital, zakaj nisem sprejel
vseh pet jabolk, katere mi je ponujala Mina.
 
Naposled sem si dolg čas preganjal s tem, da sem se
oziral po sobi: na razpelo in na podobi Matere božje in
paša", na belo mizo iz lipovega lesa, na javorove stole in
na klopi, k steni pribite. V žličnjaku poleg duri sta bili
 
48
samo dve žlici. Kaj je bilo v skrinji, na kateri sem sedel,
in v rjavi omari, pribiti na steno poleg postelje, nisem
prepričal, in da je imela peč zelene modnice in vsekakor
preveč gorkote za tisti dan.
 
Če je človek truden od dolge, strme hoje, če leže v
topli sobi na mehko posteljo, gotovo posnema, četudi
opoldne, zgled deteta, sladko spečega poleg njega. Zaspal
sem.
 
Mlad človek sanja i bedeč, zakaj ne bi speč. Sanjalo se
mi je to, kar bi zdaj počenjal, da je šlo vse po redu. Stopali
ohlapne turške brgeše, ki so tesno zapete pod meči in se
tam zadevajo visokih opank iz voljnega rjavega usnja.
 
Tako se je gospodična prelevila v jugozemskega mladeniča
brez brkov; samo premajhna in prešibka je bila za
junaka. Hodili smo od Velega polja dalje kvišku in lahlahko, kakor da nas nosijo peruti. V hipu smo bili na Malem
49
ko, kakor da nas nosijo peruti. V hipu smo bili na Malem
Triglavu in od tam smo gledali parnike, kadeče se
med Benetkami in Tržaškim zalivom. Plezali smo neumorno
Pretresem se, predramim in se skoro zavem, da bivam
še vedno na mehki postelji.
 
A dete v zibelki je kričalo na vse grlo, in to grlo je pričalo,
da je popolnoma zdravo. Zlezel sem zopet na skrinjo
zapel sem, kakor sem najnežneje mogel, dijaški Gaudeamus
igitur.
 
Pa dete je izvleklo roke izpod odeje, vzdigovalo glavo
in rilo tako čvrsto pokonci, da sem mu moral pomagati.
kako zoprn mu je materin namestnik, čeprav lepo ziblje
in poje.
 
Zibati sem znal dokaj dobro, ne pa oblačiti drobnega
deteta. Snel sem raz čelešnik toplo ruto, potegnil odejo
ovil okoli njegovih rok in nog, in ga krepko posadil v
svoje naročje. Gledala sva si zdajci od blizu v lica in
 
50
uverjen sem bil, da se v hipu priljubim čvrstemu kričaču,
ali da mu vsaj mogočno imponira moje inteligentno
obličje.
 
Govoril sem mu na dušo: "Glej! To je skledica! Vanjo
vlijem mleka. Kako slastno diši! Ta žlica iz žličnjaka je
gledal in objemčkal kakor pravo mater, in jaz te poljubim
na okroglo rdeče lice prav tako kakor mati!"
 
Vse je v redu. Otrok čiča pri lipovi mizi na mojem levem
stegnu, h kateremu sem z desnim pritisnil njegove
objela otrokove ročice, z desno sem pa previdno krmaril
tisto veliko žlico k njegovim drobnim ustnicam.
 
To bi bila lepa slika! Otrokove bistre oči pol zvedavo,
pol nezaupno vame uprte, moja levica lahno in skrbno
Ko bi trenil, se je spremenila slika v živ igrokaz, ki se
je odigraval v naslednjih prizorih.
Otrok izmuzne roke izpod rute in mahne po žlici in
skledi. Îlica pade na tla, skledica se prekucne na mojo
 
Otrok izmuzne roke izpod rute in mahne po žlici in
51
skledi. Žlica pade na tla, skledica se prekucne na mojo
obleko in od tod na tla, kjer se razbije, po moji suknji, po
telovniku in levi hlačnici se pa cedi toplo mleko. Naglo
se zravnam, da se kolikor toliko otresem. Deček - ne
bodi len - zasadi svoje vlažne prstke v mojo brado in
jame na vso moč vleči, viti, tresti, da so mi stopile solze
v oči. Oj ti presneti živi vozli, kako moč so dali tema
za prstkom in ga luščiti iz kocin, ovitih okoli njega. Srečno
sem se oprostil dečkove levice in jo varno upognil
pod mojo. Ko sem tako na pol zmagal, se lotim težavnejštežavnejšega dela, da se rešim še njegove desnice. Deček je
ega dela, da se rešim še njegove desnice. Deček je
vztrajen in za svoje eno leto izvrsten telovadec. Jaz pa
do zdaj takšne ločitve med svojim in tujim imetkom ali
takšnega boja za moško brado nisem poznal, ne iz izkušizkušnje ne iz rimskega prava, in bil sem prepočasen in
nje ne iz rimskega prava, in bil sem prepočasen in
premalo previden. To mojo slabost uporabi prebrisani
deček, izmuzne vnovič svojo levico izpod moje in se zagrebe
načrt spremeniti in dečka v zibel položiti, da si oprostim
obe roki. A deček je imel takisto krepke noge, in te se
 
52
nočejo upogniti, ko ga polagam v zibel. Obe ročici divjata
v moji bradi.
 
Ko vihar otroške jeze najhuje razsaja, stopi mati kakor
deus ex machina v sobo in v hipu nastane iz moje tragedija
njenega vratu, in ko se jaz brišem, me postrani pogleduje
jezno, zmagozavestno in izzivajoče na nov dvoboj.
 
Mati je hipoma premotrila ves položaj in po svoji nepokvarjeni
prirodni čudi opazila najprej njega smešnost
z obema rokama.
 
53
Duri se odpro na stežaj in pozdravi nas triglavski vodnik.
Iz srca sem bil vesel njegovega vstopa v hišo, še bolj
pod skalami gore Tolstec, in sicer zatorej, da prej pridem
do tovarišev, ki me čakata prav nestrpno.
 
Pripovedoval je, kako so hodili in do kod so prišli. Rekel
je med drugim: "Mladi gospod je stopal precej dobro,
ne bo čakati na vas. Nama se pa zdaj ne mudi prav nič
in za vaš glad bo že najina planšarica našla kakov grižljaj."
 
Slutil sem, da gospodinja nekaj takega namerava.
Toliko da je vodnik dobro sedel, mu je že dala otroka v
Postavila je na mizo skledo mrzlih žgancev in nanje ulila
kislega mleka. To bodi obed zanjo in vodnika. Predme
 
54
pa je potisnila grebo presnega masla v orehovi skledi in
črnega in belega kruha. To grebo je po sreči iztaknila, ko
je zabadava odprla tri zaklenjene hiše.
 
"Težko je v ponedeljek opoldne," je rekla, "dobiti
svežega masla, ker danes še nismo metli, maslo od onega
tedna je pa včeraj, v nedeljo, šlo v dolino. Do večera
bom utegnila zmesti in vrnila bom grebo."
 
Stranski človek bi sodil, da sem tedaj vedoma užival
ukradeno maslo. Pa takrat so v Bohinju vladale šege po-poštenih očakov, in meni in vodniku se ni prav nič sumno
štenih očakov, in meni in vodniku se ni prav nič sumno
zdelo, da je žena šla do zaklenjenih vrat, da je segla po
ključ tja, kjer se navadno hrani, da je sama odprla tujo
kili težko grebo presnega masla, ne da bi koga vprašala
dovoljenja.
 
Okrepčali smo se in žena in vodnik sta bliže, ali bolj
po domače, k meni prisedla; saj sem zaslužil vse zaupanje,
da se snuje napad na mojo učenost, in ta slutnja me
je navdihnila s ponosom in zadovoljstvom.
 
Zvedel sem, da je gospodinja, ki me je ljubeznivo pogostila,
vdova Meta in sestra našega vodnika. Namignilo
sestrinih stvareh, zlasti če je sestra vdova. Meta je bila
srečno omožena leto dni in nekaj mescev. Sred posta
 
55
letos so ji prinesli novico s planine, da je nje moža zasul
snežni plaz. Od tistega dne je vdova, in blizu enoletno
dete, ki ji sloni na prsih, je zdaj brez očeta.
 
Marsikatera zakonska sreča se v naših planinah podere
na enak način in iznenada, ker tukaj priroda silovito
deluje in preti z nevarnostmi, ki jih v ravninah niti ne
poznamo.
 
Iz Metine nesreče je nastalo dvoje pravnih vprašanj,
in te naj jaz rešim.
 
Prvo je bilo: "Ali prav govore ljudje, ki Meto nagovarjajo,
naj se zdaj omoži z bratom rajnega moža. Dobila
nog do glave. Nje sinu bo očim pravi stric, in boljšega,
bolj naklonjenega očima si niti misliti ne moremo."
 
Na to vprašanje sem točno odgovoril. Besedoval sem
sicer jako učeno, posegal iz kanonskega v rimsko pravo,
Lotil sem se celo zanimivih predmetov iz zakonskih
zadev. Vendar sta me brat in sestra razumela ter izrekla
svoje prepričanje, da bom takisto glede drugega vpra-vprašanja razodel svojo temeljito učenost; samo prosila sta,
šanja razodel svojo temeljito učenost; samo prosila sta,
naj govorim bolj po domače in naj opuščam stvari, s katerimi
si glavo beliti ni treba bohinjskemu gorjanu.
Drugo vprašanje je bilo obširnejše:
"Îenitna pisma se delajo po starih kopitih. Vsa so si
 
Drugo vprašanje je bilo obširnejše:
56
"Ženitna pisma se delajo po starih kopitih. Vsa so si
podobna, bodisi blejska ali bohinjska, in ne oziraje se na
izredne slučaje ali iznenadne nesreče, kakršne se pri nas
naj se najgotoveje in najceneje izbavi ta nameravani
prestop sinove domačije na strica, bodočega očima?"
 
To preprosto kmetsko vprašanje ni bila majhna zadrega
za mojo modrost in učenost. Mojim nazorom o
prvega moža kolikor možno dobrega očima; in da
 
57
hkrati ta za blagost svojega otroka tako nesebično skrbeča
mati baš svojemu otroku jemlje podedovano imovino
presoja po knjižni modrosti nego po resničnem življenju
in zrelih izkušnjah.
 
Govoriti bi bil moral o pravniški strani tega vprašanja.
Nerad, vendar odkritosrčno sem izpovedal, da ne vem
in leto dni ste potrebovali, preden ste se izmodrovali, da
se s takimi jeziki, ki se več ne govore, ne pride daleč po
svetu? Potlej ste se učili dve leti zakonov, ki več ne veveljajo; in tiste pravne vede, ki jo potrebujete med nami,
58
ljajo; in tiste pravne vede, ki jo potrebujete med nami,
se boste učili takisto dve leti in niti uro dalj! Zdaj vem,
zakaj so postave tako slabe in sodbe krivične."
 
Odgovoril sem samozavestno: "Prava šola pravnikova
je samo življenje. Kakor si pa nista niti dva človeka
pravnim predmetom. Tako bom pravico meril in branil.
Ali ne bo to imenitno opravilo?"
 
Radost bodočega pravnika se je omračila, ko je vdova
zamolklo vprašala, ali sem že kdaj premišljeval sporočilo
krivica. Tudi vodnik je sprevidel, da napad na mojo
dozdevno učenost njegovi sestri ni priboril nobene koristi.
 
Čas je bil, da se poslovim. Odhajajoč ponudim ženski
nekaj šestic za nje delo in za svoj obed. Ker od domačega
človeka ni hotela vzeti plačila, potisnem svetle novce
malemu junaku v dlan. Deček še enkrat v mene upre
 
59
svoje bistre oči, zaluča novce po tleh in se glasno in
jasno odslovi z enozložno psovko, ki jo beremo v PleteršPleteršnikovem slovarju kod črko K.
nikovem slovarju kod črko K.
 
60
== III ==
 
Brezimni uporabnik