Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

odstranjenih 49 zlogov ,  pred 13 leti
morje. Pod Konjščico. Krave. Ovce. Pisana
senožet.
 
Hoditi mi je bilo nad eno uro po visoki planoti, da
pridem do tovarišev, ki čakata v kotu, kjer se iz
planin nego mrtva, hladna narava.
 
61
Govoril je torej vodnik preprosto in živo o stvareh, ki
so se kazale poleg naju: in jaz sem ga poslušal rad in
mu je prva odrekla. Mislim, da tako tudi bo, ker mož je
stanovitnejši od ženske."
 
Tako sva obravnavala gredoč stare in nove dogodbe
in družabno življenje nekaterih posestnikov, ki sem jih
poznal vsaj po imenu. Prišla sva v bolj gost les. Tam je
 
62
bil vodnik bolj gorečen in rekel je med drugim: "Vsi ti
gozdi, vse te planine, kar jih vidiva daleč okoli, vse to je
kmet pa bo še vedno nosil dolge škornje in irhaste hlače
ter svobodno ukal po planinah."
 
Tako je govoril in končno zaukal, da se je odmevalo
od tretje gore. Odzval se je nekdo iznad šume.
 
"Ta ne zna vriskati," reče vodnik. "To je gospodič iz
Primorja. Naproti nama gresta."
 
Bilo je res tako, in skoro se snidemo. Gospodična je
takoj opomnila, da prav lahko hodi in da jako obžaluje
štiriurno zamudo. Odgovoril sem, da glede njene lahke
 
63
hoje nisem nikoli dvomil in da težko pričakujem prilike,
ko jo bom smel iskreno pohvaliti, čeprav je vodnik izblebetal,
ker nismo več zamudili, nego smo že prej odmerili
časa za počitek in dopustne zamude.
 
Odrinili smo na pot in bilo nam je hoditi kakih dvajset
minut do počivališča po stezi, ki je bila bolj drča nego
in gosto kodeljo med grmi naglo in previdno ter nekaj
v gobcu nesoč.
 
Čakališče ali počivališče je bilo izborno; travnata ravnica
v kotu med Tolstcem in Konjščico, pod ravnico globoke
Moral sem se potegniti za poštenje Bohinjcev in opomniti,
da se v Bohinju sploh ne krade.
"Ako bi bil tukaj človek kradel, bi ne bil pustil kruha
 
"Ako bi bil tukaj človek kradel, bi ne bil pustil kruha
64
na prtu in reči, ki so v vreči, ampak zmašil bi bil prtičin
kruh v vrečo in vse odnesel z vrečo vred. Ne tatvina,
ampak neprevidnost je kriva, da smo izgubili svoje najboljšnajboljše živilo. Popustila sta jedila na prtu, ne da bi jih
e živilo. Popustila sta jedila na prtu, ne da bi jih
spravila v vrečo nazaj. Pečen piščanec, goveji jezik in
laška klobasa izvrstno diše ne samo lačnemu hribolazcu,
pa tolažimo se s tem, da lisjak ne uide kazni od lovčevega
zrnja."
 
Odrezal sem si kruha in potegnil iz vreče domačo klobaso;
moram pa reči, da si je lisjak privoščil boljši obed.
veronske salame in ne prelahek košček govejega jezika
nego navadna mesena klobasa.
 
Za klobasami smo uživali razgled.
V dolini globoko pod nami smo videli nekaj hiš iz vasi
Na nasprotni strani globoke doline se sklepajo in vrste
mogočne gore, ki v zložnem polkrogu delajo visoko,
 
65
strmo, samo na redkih sedlih prestopno mejo med Bohinjem
in pokrajinami okoli Sorice, Tolmina, Kobarida
in golih, gladkih in raskavih, skladovitih in razvalinastih
vrhov.
 
Koliko višja bi mi bila domoljubna radost, da so moji
očaki imeli vsaj mrvico pesniškega vzleta, ko so nadevali
grdega imena.
 
66
Kdor je izumil ime Bogatin, je zaslužil, da mu vzidamo
spominsko ploščo na njegovem neznanem rojstnem
domu.
 
Ravno sem razlagal svojemu vseučiliškemu tovarišu,
da Bogatinovo ime bolj pristoji neznatni gori Rúdnica in
ker še nismo dospeli do višave grebenov južnih gora
bohinjskih, ki se prostirajo med nami in morjem.
 
Zemljevida nisem imel pri rokah, povedati nisem
mogel višave nad morjem o našem stališču in onostranskih
sem nje prazno domnevo, pa vodnik je posegel vmes,
češ da gospica iz Primorja gotovo bolje pozna morje
 
67
nego jaz, ki ga še nisem nikoli videl. Pomežikal mi je, to
izrekši; mene pa je prešinil globoki pomen njegovih besedi:
nekvarno zmoto, ako je v njej srečnejši, nego bi bil z resnico,
ki mu jo vsiljujemo."
 
Ob vodnikovi modrosti sem se spomnil sedmorice
grških modrijanov in zlasti gesla Pitaka Mitilenskega:
občudovati na robu Malega Triglava, kar je baje vredno
znoja vrlega človeka.
 
Lahkonoga gospica, vedno še zamaknjena v svoje
morje, hladno odgovori, da ji ni kdo ve kaj do gledanja
ki ga nareja gotovo bolj veličanstveni vzhod sončne
oble na neskončni morski gladini.
 
Pritrdil sem gospici iz same vljudnosti in se drznil pripomniti,
da je po moji preudarni izkušnji celo sončni
poslednji sončni žarki na utripajočih valčkih Bohinjskega
jezera; kako se utrinja poslednja luč za opoklo steno
 
68
Bogatinovo in kako bo naposled nad občo temo pod
nami in okoli nas žarelo čelo Velikega Triglava v pojemajočem
Take čarobne žarjave kakor tukaj ne vidimo na Jadranskem
morju."
 
Prijatelj vseučiliščnik je pač želel videti planinsko žarjo
na Triglavu, a jako dvomil, da se mu izpolni ta želja,
ker od tod Triglava ne moremo videti.
 
"Podvizajmo se tedaj, da pridemo na Velo polje; tam
vidimo Triglav in divni žar iz obližja!"
 
Zdajci je vodnik namrdnil svoja lica v najbolj tope
gube in spregovoril:
skozi streho. Tam planšari čemerna samica, ki je pred
leti zaslovela, ko je znanemu gospodu iz Ljubljane zmleto
kavo tako skuhala in zabelila, kakor navadno pripravpripravljamo žgance. Od tistega dne ne kuha kave in ne pusti,
69
ljamo žgance. Od tistega dne ne kuha kave in ne pusti,
da bi jo drugi kuhali na njenem ognjišču. Kave za zajtrk,
in zlasti črne kave, ki se v gorah jako priporoča, gotovo
za jutri, vidimo med potom nov svet in na samem
prenočišču čudnega moža."
 
Vodnikov nasvet sva pohvalila, gospodična glasno,
jaz molče, in tovariš se je vdal volji večine. Vodnik mi je
šestdesetletnim dedcem, ki nosi lesene coklje in raševno
suknjo.
 
Kakor novo oživljeni smo se vračali izpod prodov in
pečin in krenili okoli gore Konjščice proti jugovzhodu.
opletala razpokano skalo, ali pri smreki častitljive
velikosti, in se čudila, kako nje dolge zakrivljene
 
70
veje, vse s sivim mahom pretkane, segajo do tal daleč
okoli debla. Kadar pa smo prišli do pečine, viseče nad
stezo, smo jo po stari šegi podprli z otrhlimi koli, da jo
gorski škratje ne poveznejo na nas.
Prišli smo naposled do krav, ki so na obsežnem paš-pašniku mulile tanko, gosto travo ter se enakomerno otepavale
niku mulile tanko, gosto travo ter se enakomerno otepavale
z repom in kratkočasile z glasbo svojih nezglasnih
zvoncev.
 
Bohinjska krava! Kolikokrat smo v prvih dijaških letih
zunaj Bohinja čuli ta vzklik v prvotnem in prenesenem,
Nekaj časa so v dolini, potlej se selijo v nizke planine
in poleti na hladne, visoke planine liki velika
 
71
gospoda na letovišča. Na visokih planinah, tam, kjer ni
komarjev ali, kakor poje Vodnik, kjer "od muh daleč je
pa ne more dajati drugačnega nego dobrega mleka. To
zahteva že nje kravje poštenje.
 
Stopim pred čredo. Takoj se mi poklonita dve kravi,
katerima je na rogeh poznati, da sta materi mnogim
je nisem mogel vzdržati pod pazduho, a to ni motilo
krav v njunem prilizovanju.
 
"Rojakinji pozdravljata rojaka," zakliče tam zadaj
moj tovariš iz Primorja.
 
Na to šalo se usuje triusten smeh nadme in nad krave.
·alaŠala je pa bila celo kravam predebela; zakaj niso se
smejale, ampak prikrade se gibčna junica gospodični za
hrbet, ovije jezik prav krepko okoli njene levice, in na
pozdraviti in ji hkrati namigniti, da zavzema bohinjska
krava glede na rojaštvo demokratično stališče, ne
 
72
razločujoč Bohinjcev od Primork, ali je pa na ljubezniv
način gospodično namesto brata samo posvarila, da ne
Vodnik je rokavico naglo pobral, a ta se je gospici
tako zagnusila, da se je ni dotaknila.
 
Pristopilo je še nekaj krav, da nas pozdravijo po svoji
šegi. A naš vodnik jim je z glasnimi, kratkimi, samo govedi
neolikane tujce prezirale samopašno in porogljivo, a
vendar dostojanstveno.
 
Ne dolgo potem smo prestopili do črede ovac. Ovce
se ne kretajo tako odmerjeno in velevažno kakor krave.
v treh jezikih, gospodična malone omedlevala in jaz sem
mislil: Vedno bolj smo v manjšini in stiski, in skrajni čas
 
73
je izmisliti rešitev, ko ovce udarcev ne čutijo in vseh treh
jezikov ne poslušajo. Domislim si še v pravem času, da
da se nam odslej ni bati neravnega boja z neumno
živino.
 
Toliko da se je gospodična oddahnila od prestane vojske
z ovcami, že me zbada, da sem se branil neviteško,
vodnika. Ker smo žalitev čuli iz ust mlade rahločutne
ženske, se branímo prijenljivo.
 
Odgovoril sem torej:
"Klicali ste, mila gospodična, vse znane in neznane
rimskem pravu oblast, da ob veliki nevihti v morje pomečejo
i najdražje blago, da si olajšajo težo svoje ladje.
Z enako pravico sem jaz najdražji venec žrtvoval razrazljučeni ovčadi, da sem vas in nas otel iz velike stiske.
74
ljučeni ovčadi, da sem vas in nas otel iz velike stiske.
Prosim vas, da se vnovič prepričate, kako drag mi je
venec iz vaših rok. Na tej pisani senožeti je obilo cvetlic,
samo na roke, koze se bodo spenjale na usta in
lica. To bo stoprav prava vojska."
 
Takoj je gospodična zdrknila v pisano travo, da nabere
cvetočega orožja za novo vojsko, in pomagati ji je
svojih posebnih in samo zase imenitnih zelišč, naj si napravi
tu gori svoje posebne cvetličnjake. Nam naj pa
 
75
priskrbe semen od samih trav, po katerih pridobi krava
več mleka in bolj gosto meso."
 
Nikoli nisem bil vnet za rastlinoslovje, in od zelišč
poznam malone samo tiste, ki prihajajo na mizo za
z vodnikovimi, da sem začel drug pogovor, zapustivši
vodnika in njegovo gospodarsko prepričanje.
 
Opomnil sem tovariša in tovarišico, da se moramo seznaniti
s poglavitnimi posebnostmi čudaka, pri katerem
rabijo proti resnici, kadar pripovedujejo planinske dogodbe,
kakor nam je to znano iz raznih lovskih povesti.
 
Moja povest sega daleč nazaj v prejšnji rod in šla je od
dedov do vnukov; torej ne morem kaj, ako se je v teku let
morebiti navzela planinske svobode. Jaz sam je nisem
našel v nji, a takisto je nisem zasledoval.
 
Sedli in legli smo na mehki mah. Gospodična je razgrnila
cvetlice in jela plesti nov venec; jaz pa sem zapalil
smotko in pripovedoval takole:
 
== IV ==
76
 
IV
Mlekojedov krst. Pri Rokovi poroki. Gospod
Koljarček. Mlekojed na Bohinjski Beli in
Mlekojedov spor s Trinosom in posledica
tega spora.
 
Gospodar, ki ga obiščemo čez eno uro, ako bo do tedaj
končana moja povest, se je porodil in krstil v
ime so krstili nje prvorojenčka. Kumica in babica sta
tudi tarnali največ zato, ker so gospod župnik detetu
 
77
dali tako ime, kakršnega nista še nikoli čuli, češ da je s
tem prizadeta velika sramota pošteni, trdni hiši: sramota
se razjokale tudi vse tete prvega in drugega kolena, ki so
čepele v sobi.
 
Botra-kumica, ki je bila nekoliko gluha, je trdila, da je
dete krščeno na ime Mlekojed. Vse ženske (moških ni
čislajo mleko, dočim gospod ni Bohinjec in molze manj
krav nego mali kmet.
 
Babica ni bila tako črtežna proti domačemu župniku,
ampak tolažila je družice z domnevo, da deček ni krščen
na ime mlekojeda. A pozabila je, kakšno je pravzaprav
tisto neznansko ime.
 
Tarnajoče in ugibajoče ženske je nekoliko pomiril cerkovnik,
ko je prišel po stari navadi pokušat, s kakim
vinom bodo zamočili. Cerkovnik je razodel, da je dete
krščeno na ime svetega papeža Melkijada, čigar god se
 
78
praznuje danes 10. grudna, in da bi ne bilo dobiti tega
v Bohinju do zdaj neznanega imena, ako bi ne bil gospod
če bo sin nekoč gospod, se bo celo veselil svojega gosposkega
imena.
 
Kaj pa je bila slovesna beseda župnikova?
Francoski državni prevrat je nesel po Evropi nove
svobodne in presvobodne nazore in nekateri izmed tistih
so se vtihotapili celo v samotni Bohinj. ÎupnikŽupnik v
Srednji vasi je bil o tem docela prepričan, ko je konec
leta 1798 prelistaval farne knjige, da v praznik novega
bo izbirati izmed več svetnikov, krstil na manj znano
ime.
 
Bohinjcev ta novota ni ravno vznemirjala, ker neza
Bohinjcev ta novota ni ravno vznemirjala, ker nezakonski otroci so jim bili prej in slej redka prikazen. Novi
79
konski otroci so jim bili prej in slej redka prikazen. Novi
krstni red se je pa vendar izvršil enajst mesecev in deset
dni po njega razglasitvi in njegova žrtev, edina v tistem
očeta kmetijo, od ·pelinega doto in balo s kravo in telico
povrh, in šli so na grad v Bledu pismo delat.
 
Nato so priredili sijajno ženitovanje.
Po slovesni poroki so šli ženin, starešina in svatje v
knjiga glede Melkijada popolni in da se po stari šegi
povabi gospod župnik na svatovščino.
 
Ko je župnik v knjigo pisal ime Melkijadovega očeta,
izusti starešina tako ponižno kakor poudarno: "Blejci in
svetnika, kakršnega praznujemo v desetih bohinjskih
cerkvah?"
Îupnik je prijazno in takisto poudarno odgovoril, da
so Bohinjci sicer premalo pobožni in preveč svojeglavi,
 
Župnik je prijazno in takisto poudarno odgovoril, da
80
so Bohinjci sicer premalo pobožni in preveč svojeglavi,
vendar jih ima milostljivi škof tako rad, da jim vedno
pošilja mašnike, ki znajo krščevati brez vse napake.
Melkijadov krst se torej ne da popraviti ali popolniti. Če
pa to ime ne ugaja kmetom, naj bo Melkijad gospod.
 
Oče ga lahko zaklada v šolah. Sin se bo dobro učil, kar
je pri Bohinjcih kakor gotovo, in kadar bo velik gospod,
gleda, v Ljubljano! Saj mu je sojeno, da bo gospod,
vozil se bo v svoji kočiji."
 
Oče Rok je pa vzgajal sina po načelih svojega deda:
"Otroci so liki žrebeta. Čim več, čim prosteje skače mlado
je brezposelno samovala za čelešnikom, in prebival je
detinska leta med dobrimi in slabimi ljudmi, med ovcami
in kozli, ob žgancih in mleku. Razvijal se je po rekreklu: mens sana in corpore sano, in možgani so mu bili
81
lu: mens sana in corpore sano, in možgani so mu bili
tako čvrsti kakor lobanja okoli njih, ki je pretrpela marsikatero
bunko v deških dvobojih pod lipo sredi vasi.
 
Brez deških dvobojev pa ni moglo biti, ker preradi so
mladi paglavci bodočemu gospodu nagajali, pojoč mu
za hrbtom: "Mlekojed, krivogled, v kočijo sed'!"
 
Tista doba je bila za Bohinj jako pomenljiva. Tlaka je
do malega nehala z desetino vred. Ustanovili sta se novi
fari na Bistrici in na Koprivniku, kjer je bil prvi župnik
naš sloveči Valentin Vodnik. Prišel je na Bistrico za
oskrbnika vsem železnikom slovečega barona ÎigeŽige Zoisa
vestni, za blagost Bohinja vneti Andrej Koller. Ta bistri
in preudarni mož je v naprednem duhu uredil dobavljanje
rude in oglja, zgradil namesto potratnih, starošstarošegnih topilnic nov visoki plavž in razširil ter izboljšal
egnih topilnic nov visoki plavž in razširil ter izboljšal
izdelovanje železa in jekla na Bistrici in pri Starem kladivu.
Pod njegovim vodstvom so se začele urejati bohinjske
in sploh nevarna za ljudi in živino. Neumorni gospod
je povsod deloval, kjer je šlo za blagost in napredek
 
82
Bohinja. Za francoske vlade je bil nadžupan vsemu Bohinju
in tedaj malone vsegamogočen v tej deželici.
 
Andrej Koller je bil majhne postave in rekli so mu
zato vobče "Kóljarček". A kazal se je velikega moža s
je reklo: "Idi h gospodu!" Vsak Bohinjec je pa vedel, da
je ta "gospod" brez pridevka mali gospod Kóljarček.
 
Redne šole takrat ni bilo v Bohinju. Andrej Koller je
pridobil za svojo deco zasebnega učitelja in hkrati je napotil
Gotovo pa je imel med vsemi najtrdnejšo voljo
pogospoditi se.
 
Dobrih enajst let proste domače in prisiljene šolske
vzgoje so privoščili Melkijadu, preden so določili, da je
od ljube matere sta mu lajšali neovržna resnica, da se ne
more pogospoditi brez ločitve od Bohinja, in živa nada,
 
83
da pride v mestu med bolj olikane vrstnike, ki ga ne
bodo venomer pitali z "mlekojedom".
 
Nekaj dni pred vsemi svetci je oče Rok na kola pričvrstil
podolgovato kripico, podedovano za očaki, vanjo
treh mater v desnice treh dečkov po slovo, in tri levice
na vozu brišejo solze iz oči.
 
Hlapec je delo opravil in pogladil kobilo po dolgi, gosti
grivi. Tedaj je oče počil z bičem, da se je razleglo v
solze, ki so se utrinjale malim popotnikom v očeh. Ropotal
je voz po Spodnji dolini mimo Bistrice, kjer je dobra
teta Melkijadu potisnila meden kolač v naročje, dadalje mimo Nomenja, kjer so se poslovili od poslednje bohinjske
84
lje mimo Nomenja, kjer so se poslovili od poslednje bohinjske
hiše, in končno skozi dolge, dolgočasne ·tenge
v deželo …
 
"Ljubi gospod! Vaše povesti ne bo konca in kraja!"
pravi vodnik glasno in predrzno. "Trda noč bo že tukaj
leto. To bi vse lahko na kratko povedali … celo brez zasmehovanja
svojih rojakov. "
 
Poslednje besede je vodnik prav zategnjeno spregovoril.
Vsi smo se smejali vodnikovi resni kritiki. Vendar sta
Obrnil se je pa zdaj tako, da sem videl obe njegovi ušesi
od zadaj.
 
Nadaljeval sem:
-Kdor gre po svetu, marsikaj izkusi. Prva izkušnja je
je na Bohinjski Beli. Na vežnem pragu blizu ceste sta
stala zastavna mati in droben deček. Deček je odpiral
oči in usta, ko se je proti njemu pomikalo neznano, nenedomače vozilo: gorostasna serasta kobila, ki je tolika, da
85
domače vozilo: gorostasna serasta kobila, ki je tolika, da
iz nje narediš pet hrvaških; visoko štrleči, venomer se
gugajoči komat, ki je liki razkladnica kožuharjeva obložen
kakor se je zasukal pestri volneni čop, ki je s takisto
šarno vrvco prišit na sredino ploščka, in niha dečkom
 
86
do ušes. Oblečeni so dečki v kratke, tesne suknjice s
strmo stoječim, nezavihanim ovratnikom od domače
da jih blejska mati in sin gledata tako pozorno ali da
jih celo občudujeta, kakor so si domnevali.
 
Kar blejski sin nekaj povpraša blejsko mater. Ta mu
nekaj porogljivo zašepeče na uho, in deček skoči na
cesto ter zakliče:
 
"Stric! Napačno ste naložili!"
 
"Jezik za zobe, raztrganec!" se obregne mož na vozu,
ne da bi se ozrl na dečka.
 
Mladi Blejec se umakne proti hiši in tedaj zakliče na
vse grlo:
 
"Bohinjska teleta se izvažajo spomladi, a vi ste jih naložili
jeseni!"
 
V tem hipu plane mladi Melkijad raz voz, pobere kamen
ob cesti in ga zaluča proti veži, v katero je bil smuknil
kobila, od nekdaj vajena samo težke, premišljene vožnje
in trdno prepričana, da sama najbolje ve, kdaj je treba
 
87
hitreje potegniti, si nikakor ne da izbičati svoje značajne
hladnodušnosti.
 
Zdaj stopi lastnica ubitega okna k vozu in zgrabi za
bič in povodec. Voz obstoji in trop vaščanov ga obstopi.
da ga je ženska ustrahovala, ji poda petico za pet grošev,
poudarno govoreč:
 
"Tista slepa škrbina ni bila vredna niti počenega gro-
ša"Tista slepa škrbina ni bila vredna niti počenega groša. Dam ti pa pošteno petico. Saj jo boš skoro potrebovala
za hišna okna, če ne boš svojemu paglavcu z debelo
leskovko vtepla zapovedi, da v cerkvi in na cesti pri miru
pustimo poštene ljudi!"
 
Kobila je zopet potegnila. Sin na vozu je rekel sam
sebi: "Dobro sva jih izplačala!" Oče, ohladivši si jezo, se
Beli si brzdaj jezik, dokler drži v Bohinj samo ena
cesta, in ta prav po sredi beljanske vasi!"
 
Ta jako previdna, a prepozna misel se mu je vrinila,
ko je čul za vozom prijazne vzklike: "Kar si ženi preveč
je nekdaj "počeni groš" toliko plačal kakor dandanes
"pripeljana klofuta".
Moral bi še povedati, kaj je Melkijad iztaknil, ko je pri
 
Moral bi še povedati, kaj je Melkijad iztaknil, ko je pri
88
Blejskem jezeru, kjer so napajali, k sebi zvabil in v vodo
vrgel lično mačko, ljubljenko stare gospe, ter kake strahove
je prestal v Naklem, kjer so nočili; a moramo hiteti.
Stopimo tedaj v Ljubljano. Tam pri mitnici na Celov-Celovški cesti so se ustavili, da se odrine užitnina. Oče Rok je
ški cesti so se ustavili, da se odrine užitnina. Oče Rok je
ponižno povedal, da je ubog kmet in da nima na vozu
drugega nego deset funtov masla v dveh dežicah, šolarsko
Ko je mitničar očetu Roku dajal pobotnico, je stari Smuk
z Bele slišal naslednji pogovor:
 
Mitničar: "Huje bi vas pritisnili, da niste iz Bohinja."
Rok: "Lejte si no! Nisem še bil v Ljubljani, pa me že
poznate!"
 
"Spoznal sem vas od daleč po kobili."
 
"Kajne, da se takšna ne vidi zlepa pod našim cesarjem?
Dve takšni imam naprodaj. Če mi dobite kupca,
zaslužite pošteno mešetarino."
 
89
"Res lepa kobila, a neznansko je okomatana."
 
"Da, neznansko lepa je; pa okomatana, kakor se ji
spodobi."
 
"Ali morebiti tržite tudi s kožuhovino?"
 
"Tega ravno ne; a volne imam naprodaj nekaj centov."
 
"Lahko jo boste pripeljali, ko imate kola tako debela."
 
"Da, šestdeset centov smem naložiti nanje. Tako
močnih kol ne znajo delati zunaj Bohinja."
 
"Saj takšnih tudi še nisem videl. To čudno kripico
utegnete razpečati tukaj v Ljubljani."
 
"Zakaj ne, če se mi dobro plača?"
 
"Neki gospod kupuje nenavadno staro šaro. Gotovo
vam ponudi za kripico več, nego je vredna, čeprav je
silno skop. Samo ne vem, kako jo bo spravil v svojo
shrambo."
 
"Najmanjša skrb! Pokazal bom, kako se dene vsak
sebi."
 
"Ali vas boli želodec, ker ste tako prepasani?"
 
"O ne! Îelodec mi je zdrav in ne potrebuje povoja.
"O ne! Želodec mi je zdrav in ne potrebuje povoja.
Moj pas samo kaže, da sem cel kmet, zemljak!"
 
"Zato ni bilo treba pasu; saj vam že na obrazu berem,
da ste kmet, cel in ves."
 
"Vi že, ker ste bistra glava! A koliko je škricev, ki ne
ločijo kmeta od polkmeta ali kočarja?"
"Da, celo potraten kmet ste, ker vozite s seboj tisti
 
"Da, celo potraten kmet ste, ker vozite s seboj tisti
90
težki medičarski dežnik iz povoščenega platna. Ali vas
ne varuje že sam klobuk dežja?"
 
"Prav ste rekli, da sem potraten. Zato vas vprašam, ali
mi boste, ko se vračam iz Ljubljane, kaj vrnili od tistih
dveh goldinarjev, katere sem plačal po nedolžnem?"
 
"Tega pa ne. Drugim računamo štiri goldinarje globe,
Bohinjcem samo pol. Mi že vemo zakaj, vam pa ne smemo
povedati, da ne bo zamere …"
 
Zdaj se oglasi Smuk z Bele in kličejo soglasno i drugi
očetje, ki so imeli na vozeh dijake in živilo, da naj jih
užitnine kakor od Bohinjca! Pravica bodi vsem enaka!
Oča Rok je pa namaknil svoj klobuk in rekel Smuku:
 
"Nismo še rekli poslednje besede. Stopil bom pred
doktorja, ki izdeluje naše srenjske pravde. Naredila
bova pritožbo, naj imam plačati tudi še dva goldinarja
povrh."
 
Naš vodnik je obrnil obraz k meni in me srepo pogledal.
Da mu ne sprožim besede, ki jo je imel na jeziku,
sem poudarno pristavil:
 
"Tako je pravil stari Smuk z Bele nam dijakom, ko
smo hodili mimo njegovega doma na počitnice. Ali je
vse res, ne vem."
 
Vodnik ni spregovoril in jaz sem brez skrbi nadaljeval:
Drugo jutro je bilo vpisovanje v prvo latinsko šolo.
 
91
Osma ura zjutraj je bila, ko je bohinjski oča prikoračil v
šolsko poslopje, pred seboj tiščeč ukaželjno trojico. Pred
vendar ostal pri nas, a jaz sem svobodno nadaljeval svojo
povest.
 
·est let je Melkijad pohajal ljubljansko gimnazijo.
Šest let je Melkijad pohajal ljubljansko gimnazijo.
Vzorno se je vedel, pridno učil, redno in čedno podajal
svoje naloge in izvrstno je znal vse, kar je bil vprašan; a
ker nikoli ni našel zadoščenja pri tistih, ki so imeli
pravico kaznovanja.
 
Najbolj ga je to peklo, da so gospodje, ki naj vzdržu
Najbolj ga je to peklo, da so gospodje, ki naj vzdržujejo red med dijaki, sami smatrali za malenkost, kar je
102
jejo red med dijaki, sami smatrali za malenkost, kar je
bilo Melkijadu resna, častna reč, in da se je časih celo
kateri teh gospodov spozabil in namesto imena Melkijad
nego v matematiki in francoščini, ki sta mu bili
najljubša učna predmeta.
 
Mnogim sramotilcem je prisodil celo telesno kazen, a
bil je previden. Čakal je z izvršitvijo tedne in mesce; a
šali: Mlekojed.
 
103
Ob takšnih težavah je dogotovil naš dijak gimnazijo
(ki se je tista leta končavala s šesto šolo ) in prinesel domov
izvrstno spričevalo. Jaz in naš vodnik sva pa tega
mnenja, da bi bil tedaj pred ljubo, častiželjno mater položil
tudi častno šolsko darilo, da ni bil Melkijad, ampak
bi bil nosil "lepo ime Janez".
 
O počitnicah po šesti šoli je bil Melkijad povabljen na
neko novo mašo v Bled, kjer se je že tedaj vsako leto
ga nagovori kmet Trinos, edini Bohinjec, z malomarnim
pozdravom: "Mlekojed, pojdi pit!"
 
Naš dijak se naglo obrne, ne da bi odzdravil ali po
stari šegi odpil in Trinosu nalil. Zakaj tikati šestošolca ali
toliko pil, da ga danes lasje bole. To zahteva maščevanje!
Sramota se vračaj s sramoto!
 
Trinos je bil dokaj trden kmet v Spodnji dolini bohinjski.
Hišni priimek "pri Trinosu" je pridobil že njegov
 
104
oča, ki se je izprek gora priženil v Bohinj, a popolnoma
zaslužil je ta pridevek stoprav naš Trinos, ker je marljivo
in gostilniški hlapec hlevnik zunaj pred hlevom skovala
ta naklep: hlevnik takoj vpreže Trinosovo kobilo pred
njegovo kripico in dijak se bo takoj z njo odpeljal v BoBohinj. Kobila pa mora vsaj ob osmih zvečer zopet stati v
105
hinj. Kobila pa mora vsaj ob osmih zvečer zopet stati v
hlevu na Mlinem, ker je Trinos redoljuben mož. Ves dan
namreč pije, ne da bi se ozrl na konja in voz. Točno ob
na nji otipal, da je nakrmljena in da sope popolnoma
nesumno.
 
Hlevnik in Melkijad sta previdno ravnala; dobiti je
bilo samo še zanesljivega človeka, ki bo konja točno in
bode godilo pri njem.
 
== V ==
113
 
V
Naš prihod v Melkijadovo hišo.
Cvetličnjak. Pokažena večerja. Čaj.
hiši.
 
== VI ==
130
 
VI
Vodnik opisuje triglavske nevarnosti. Kako
smo prišli v pol ure na Triglav in iz
nas. To bomo poslušali! To bo veselje!"
 
149
Pri tej priliki se pa zajec tako nespodobno prekopicne,
da me zadene ob nos s svojo zadnjo nogo … A to
Erjavec.
 
== VII ==
150
 
VII
Erjavčev prihod. Njegovi nazori o
bohinjskem senu. Zopet Mlekojed brez
konca. Planinske jame. Dunajski spomini.
 
Sonce, stoječe že visoko nad gorami, je obetalo krasen
dan. A kaj mi je do sonca! Naj se skrije za črne
oblake, naj z neba grmi in dežuje, dan bo vendar prekrasen,
ker blagi prijatelj Primož* biva med nami!
 
Dvignil sem od mraza premrle ude iz senenega kupa
in vsi smo stopili v hišico in sedli k zajtrku, ki se je zdel
točno, gladko in jasno, tako da bi se smelo vse sproti
tiskati, beseda za besedo.
 
Pripovedoval nam je, da želi šolske počitnice uživati
v svoji ožji domovini in da se je napotil semkaj, da kolikor
* Erjavec, prvi med vajevci
 
151
in mu priporočil, naj obišče tega moža, ki pozna rastline
in rudnine svoje domovine kakor malokdo, dasi je
da dospe do Melkijada. V Bledu so mu rekli, da ga najde
na Koprivniku.
 
Ko je snoči prišel na Koprivnik, je zvedel, da bo moral
dalje hoditi v prav odljudno planinsko samoto. Davi
našega gospodarja) zelo oduren človek in da rad
zapira vežna vrata znancu kakor tujcu kar pred nosom.
 
Baje, da je zelo učen, ker ve, kje se dobiva suha zlata
ruda in kje rasto bajevne zeli, iz katerih se kuhajo dragi
na Triglav in da nameravamo pot nadaljevati še danes.
Erjavec nam tega ni hotel verjeti, ko se je ozrl na
 
152
šibko gospodično. Ta pa je takoj umela pomen Erjavčevega
pogleda ter vzkliknila:
 
"Gospod profesor! Izročam vam svoje mesto. Sanjalo
se mi je davi, da nas je zajela nevihta, da je treščilo v
mene na Triglav! Jaz ostanem pri tem puščavniku,
ki mi je, dasi oduren, vendar zelo ljubezniv in sočustven."
 
Erjavec je menil, da tudi rajši ostane pri tem puščavniku,
ker mu je namen samo preiskovati prirodne znamenitosti
okoli Triglava. Vendar pojde z nami, ako mu
Melkijad to svetuje.
 
"Onda pojdeš gotovo z nami!" pristavim jaz. "Melkijad
ti bo, kakor pristen Bohinjec, razodel, da na Triglavu
zdaj bil vedno srečen in gotovo zazreš rožo in ujameš
srečonosno muho sebi in meni."
 
Povedal sem dalje, kako sva se že davi sešla na Triglavu
in kako mi je v svoji jezi ugonobil moj slavospev.
Erjavec se je srčno smejal in odgovoril:
 
153
"Prav zaradi tvojega slavospeva ne pojdem na Triglav;
marveč prosil bom Melkijada, da proučiva in razkrojiva
In zares boš prvi pesnik v novi stroki, ker prvi boš: po
seneni milosti."
 
"Iz te moke ne bo kruha," odgovorim. "Vedno bom
toliko Bohinjec, da ne bom deloval na to, da se naše najboljšnajboljše seno odtegne našim kravam in žrtvuje pesmarečim
e seno odtegne našim kravam in žrtvuje pesmarečim
senojedom. Kaj Bohinjcu koristi, da je po širnem
svetu vse polno senenih pesmi, ako mu pogine poslednja
naglo in kako visoko bi se tako seno podražilo! Kdaj bi
zmogel ubog slovenski slavohlepnik toliko denarja, da
si z našim planinskim senom dobavi pesniško nesmrtnesmrtnost? Pesmotvorno seno iz slovenskih planin bi slavo
154
nost? Pesmotvorno seno iz slovenskih planin bi slavo
množilo edino le bogatejšim tujcem, ker samo ti bi
mogli plačevati tako redko, tako drago blago, dočim bi
gosposke slovenščine, katere jaz, ubogi kmetavz, nisem
čul do današnjega dne."
 
* nekoliko nemščine pohrustati
 
155
Ta vodnik je še od včeraj nekoliko jezen; zatorej sem
mu moral po resnici pojasniti, da ta jezik, ki je njemu
gosposka slovenščina, govore Hrvatje. Razloček je samo
ta, da tam doli govore kmet in gospoda eden in isti jezik.
V Bohinju in daleč okoli je pa jezik za kmeta slovenšslovenščina, dočim slovenski gospodi (bilo je to leta 1860)
čina, dočim slovenski gospodi (bilo je to leta 1860)
za gosposki jezik služi nemščina ali laščina.
 
Melkijad je sedel za mizo. Videlo se mu je, da je potreben
počitka, in sam je povedal, da vso noč ni zatisnil
strani udari po mojem. Îe sem mu namenil kazen, in to
bi bili trpeli prav vi, gospod profesor!"
 
"Ime Vratolomije se je pohrvatilo ali posrbilo iz imena
,Bartolomej', za kar Slovenci rabimo napačno ime
,Jernej', kar pomeni pravzaprav ,Irenej'. Često se pripeti,
da se tuje ime na tak način predomači in hkrati potvori," odgovori Erjavec točno.
"Îe razumem," vzklikne Melkijad šaljivo. "Prav tako
 
"Že razumem," vzklikne Melkijad šaljivo. "Prav tako
156
se je pobohinjil Melkijad v Mlekojeda. Pa primaruha,
Mlekojed je vendar stokrat lepši nego li tisto ilirsko vratolomno
- a da me je pamet srečala stoprav zdaj, ko imam
šestdeset let na plešasti glavi, jaz, Mlekojed!"
 
Hkrati je ukazal vodniku, naj prinese steklenico s slivovko.
Vodnik jo je prinesel in plašljivo podal Melkijadu,
steklenice ni vrgel ob tla, kakor je žugal snoči, ampak
natočil je iz nje kozarček in ga pomolil vodniku, rekoč:
 
"To izpij na moje zdravje in govori: Mozi Bog Mlekojedu!"
 
Vodnik je osupnil o tej iznenadni premembi Melkijadovi
in bil v veliki zadregi; a pomagal si je. Izrekel je polglasno:
 
"Mozi Bog Bohinjcu, ki mleko je!" in izpil je slivovko
duškoma. Za to nepokorščino vodnikovo bi se
moral Melkijad po stari navadi raztogotiti, toda krotko
je rekel vodniku, smejoč se:
 
"Zdaj si me prevaril, a ne boš me več. Prihodnjo nedeljo
bom slehernemu človeku, ki mi bo rekel Mlekojed,
plačal polič vina; tebi pa samo četrtinko. Vas, gospoda,
pa prosim, da me imenujete Mlekojeda, da se vendar
enkrat privadim svojemu lepemu imenu, ki je kakor nalašnalašč ustvarjeno za poštenega Bohinjca."
č ustvarjeno za poštenega Bohinjca."
 
157
Vodnik je nemirno stal pred nami in plaho pogledoval
Mlekojeda in nas, kakor bi nam hotel namigniti, naj
se varujemo, ker zdaj pa zdaj se bo možu zabledlo v glavi.
A gazda ga mirno posvari:
 
"Ne boj se mene ali zame! Do nocoj mi je pamet trapil
neki berač Cvajarček, odslej bom imel mir pred njim.
Ali si kaj čul o tistem beraču?"
 
Vodnik se nasmehne in odgovori: "Kdo se meni za
mrtvega berača? Nikoli nisem videl tistega Cvajarčka;
reči. A to je bilo že pred tridesetimi leti, in sama
šala."
 
"Kake reči? Povej hitro!"
 
"No, pravili so, da je bil pošten berač stare šege. Malo
je prosil, še manj dobil, a bil je zadovoljen z vsakim darom,
kakor se spodobi. Berač je ukazal, naj gredo po
može, da naredi svojo poslednjo voljo. To se jim je
smešno zdelo, a storili so po njegovi volji. ·eŠe bolj smeš-smešna je bila njegova oporoka. Zakaj volilje hišni gospodinji
na je bila njegova oporoka. Zakaj volilje hišni gospodinji
svoj beraški koš in gospodarju svoje cunje in vse drugo,
kar ima. Čez nekaj dni umrje berač in tedaj so našli, da
njegova poslednja volja ni zgolj beraška šala. Koš se je
zdel gospodinji nekaj pretežak. Natanko ga preiščejo in
 
158
vidijo, da ima dvojno dno in da je med dnoma srebrnikov
za blizu dvesto forintov. Zdaj razparajo tudi beračevo
pa bilo je neki vendar resnično. Sicer pa Bistričani
radi kaj natvezejo gorjancu, če se jim zdi lahkoveren."
 
"Zakaj mi nisi tega že prej povedal?"
 
"Pa bi me bili vprašali, če vam je bilo toliko do tistega
berača! Sam ob sebi vas nisem smel nadlegovati s
smo vam pa vračali in tudi molčali o tem, kar se je godilo
pri nas tedaj, ko vas ni bilo doma."
 
Mlekojed utoli vodnika s krepkim, vendar prijaznim
migljajem in se obrne k nam:
 
"Prirodoznancem je ,homo sapiens' celo tak človek,
ki se spametuje stoprav v šestdesetih letih. Kdor do pameti
ledenici. Tam nekaj hranim za ljubega gosta, katerega je
že pred tremi dnevi pismeno napovedal prijatelj Bartol,
 
159
zdaj Vratolomije, svojemu staremu Melkijadu, zdaj bohinjskemu
Mlekojedu. ÎivioŽivio Vratolomije, živio Mlekojed!"
 
Dospeli smo vsa družba do varno ograjene ozke rupe.
Ko smo v plotu odprli vrzel, zapazimo v rupi močno komarčo,
na dno rupe po meso, ki je ležalo na oledenelem
snegu.
 
Mlekojed je zopet povzel besedo:
 
"Takih rup, korit in jam je mnogo na planinah pod
Triglavom. Nekdaj so bile napolnjene z železno rudo,
slovenskemu. To je naša usoda.
 
== VIII =
166
 
VIII
Poslednje opravilo zgodovinskega zvonca
in nekaj bohinjske zgodovine. Obedovanje.
iz ječe v Varaždin, ter kako ga je obogatila
ječa.
 
Sprehajala sva se Erjavec in jaz po senčnatem logu v
prijetnih govorih o dragih tovariših z Dunaja, iz
mož boja med Madžari in Jelačiçevimi Hrvati. Samo
naključje me je otelo, da se ni meni, Slovencu, ali tedaj
 
195
še Ilircu, bratoljubje do Hrvatov izplačalo s svinčenkami
v srce.
 
Eno uro imamo še do odhoda na Velo polje; torej utegnem
tudi to povedati …"
 
Mlekojed naglo seže po ne še načeti čaši s črno kavo.
Tedaj nam drugim nekaj zablisne pred okni. V hipu zakliče
gospodična: "Moj Ljudevit!" in gospodič hkrati:
 
"Moja mamica!"
 
Vstanemo, da gremo naproti. Vse je prehitel stari
Mlekojed.
 
== IX ==
196
 
IX
Mlekojeda obidejo novi gostje in
mladeniške želje. Karane pomanjkljivosti
Brezimni uporabnik