Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

morje. Pod Konjščico. Krave. Ovce. Pisana

senožet.

Hoditi mi je bilo nad eno uro po visoki planoti, da

pridem do tovarišev, ki čakata v kotu, kjer se iz

planin nego mrtva, hladna narava.

 

Govoril je torej vodnik preprosto in živo o stvareh, ki

so se kazale poleg naju: in jaz sem ga poslušal rad in

mu je prva odrekla. Mislim, da tako tudi bo, ker mož je

stanovitnejši od ženske."

Tako sva obravnavala gredoč stare in nove dogodbe

in družabno življenje nekaterih posestnikov, ki sem jih

poznal vsaj po imenu. Prišla sva v bolj gost les. Tam je

bil vodnik bolj gorečen in rekel je med drugim: "Vsi ti

gozdi, vse te planine, kar jih vidiva daleč okoli, vse to je

kmet pa bo še vedno nosil dolge škornje in irhaste hlače

ter svobodno ukal po planinah."

Tako je govoril in končno zaukal, da se je odmevalo

od tretje gore. Odzval se je nekdo iznad šume.

"Ta ne zna vriskati," reče vodnik. "To je gospodič iz

Primorja. Naproti nama gresta."

Bilo je res tako, in skoro se snidemo. Gospodična je

takoj opomnila, da prav lahko hodi in da jako obžaluje

štiriurno zamudo. Odgovoril sem, da glede njene lahke

hoje nisem nikoli dvomil in da težko pričakujem prilike,

ko jo bom smel iskreno pohvaliti, čeprav je vodnik izblebetal,

ker nismo več zamudili, nego smo že prej odmerili

časa za počitek in dopustne zamude.

Odrinili smo na pot in bilo nam je hoditi kakih dvajset

minut do počivališča po stezi, ki je bila bolj drča nego

in gosto kodeljo med grmi naglo in previdno ter nekaj

v gobcu nesoč.

Čakališče ali počivališče je bilo izborno; travnata ravnica

v kotu med Tolstcem in Konjščico, pod ravnico globoke

Moral sem se potegniti za poštenje Bohinjcev in opomniti,

da se v Bohinju sploh ne krade.

 

na prtu in reči, ki so v vreči, ampak zmašil bi bil prtičin

kruh v vrečo in vse odnesel z vrečo vred. Ne tatvina,

spravila v vrečo nazaj. Pečen piščanec, goveji jezik in

laška klobasa izvrstno diše ne samo lačnemu hribolazcu,

pa tolažimo se s tem, da lisjak ne uide kazni od lovčevega

zrnja."

Odrezal sem si kruha in potegnil iz vreče domačo klobaso;

moram pa reči, da si je lisjak privoščil boljši obed.

veronske salame in ne prelahek košček govejega jezika

nego navadna mesena klobasa.

Za klobasami smo uživali razgled.

V dolini globoko pod nami smo videli nekaj hiš iz vasi

Na nasprotni strani globoke doline se sklepajo in vrste

mogočne gore, ki v zložnem polkrogu delajo visoko,

strmo, samo na redkih sedlih prestopno mejo med Bohinjem

in pokrajinami okoli Sorice, Tolmina, Kobarida

in golih, gladkih in raskavih, skladovitih in razvalinastih

vrhov.

Koliko višja bi mi bila domoljubna radost, da so moji

očaki imeli vsaj mrvico pesniškega vzleta, ko so nadevali

grdega imena.

 

Kdor je izumil ime Bogatin, je zaslužil, da mu vzidamo

spominsko ploščo na njegovem neznanem rojstnem

domu.

Ravno sem razlagal svojemu vseučiliškemu tovarišu,

da Bogatinovo ime bolj pristoji neznatni gori Rúdnica in

ker še nismo dospeli do višave grebenov južnih gora

bohinjskih, ki se prostirajo med nami in morjem.

Zemljevida nisem imel pri rokah, povedati nisem

mogel višave nad morjem o našem stališču in onostranskih

sem nje prazno domnevo, pa vodnik je posegel vmes,

češ da gospica iz Primorja gotovo bolje pozna morje

nego jaz, ki ga še nisem nikoli videl. Pomežikal mi je, to

izrekši; mene pa je prešinil globoki pomen njegovih besedi:

nekvarno zmoto, ako je v njej srečnejši, nego bi bil z resnico,

ki mu jo vsiljujemo."

Ob vodnikovi modrosti sem se spomnil sedmorice

grških modrijanov in zlasti gesla Pitaka Mitilenskega:

občudovati na robu Malega Triglava, kar je baje vredno

znoja vrlega človeka.

Lahkonoga gospica, vedno še zamaknjena v svoje

morje, hladno odgovori, da ji ni kdo ve kaj do gledanja

ki ga nareja gotovo bolj veličanstveni vzhod sončne

oble na neskončni morski gladini.

Pritrdil sem gospici iz same vljudnosti in se drznil pripomniti,

da je po moji preudarni izkušnji celo sončni

poslednji sončni žarki na utripajočih valčkih Bohinjskega

jezera; kako se utrinja poslednja luč za opoklo steno

Bogatinovo in kako bo naposled nad občo temo pod

nami in okoli nas žarelo čelo Velikega Triglava v pojemajočem

Take čarobne žarjave kakor tukaj ne vidimo na Jadranskem

morju."

Prijatelj vseučiliščnik je pač želel videti planinsko žarjo

na Triglavu, a jako dvomil, da se mu izpolni ta želja,

ker od tod Triglava ne moremo videti.

"Podvizajmo se tedaj, da pridemo na Velo polje; tam

vidimo Triglav in divni žar iz obližja!"

Zdajci je vodnik namrdnil svoja lica v najbolj tope

gube in spregovoril:

skozi streho. Tam planšari čemerna samica, ki je pred

leti zaslovela, ko je znanemu gospodu iz Ljubljane zmleto

da bi jo drugi kuhali na njenem ognjišču. Kave za zajtrk,

in zlasti črne kave, ki se v gorah jako priporoča, gotovo

za jutri, vidimo med potom nov svet in na samem

prenočišču čudnega moža."

Vodnikov nasvet sva pohvalila, gospodična glasno,

jaz molče, in tovariš se je vdal volji večine. Vodnik mi je

šestdesetletnim dedcem, ki nosi lesene coklje in raševno

suknjo.

Kakor novo oživljeni smo se vračali izpod prodov in

pečin in krenili okoli gore Konjščice proti jugovzhodu.

opletala razpokano skalo, ali pri smreki častitljive

velikosti, in se čudila, kako nje dolge zakrivljene

veje, vse s sivim mahom pretkane, segajo do tal daleč

okoli debla. Kadar pa smo prišli do pečine, viseče nad

stezo, smo jo po stari šegi podprli z otrhlimi koli, da jo

gorski škratje ne poveznejo na nas.

z repom in kratkočasile z glasbo svojih nezglasnih

zvoncev.

Bohinjska krava! Kolikokrat smo v prvih dijaških letih

zunaj Bohinja čuli ta vzklik v prvotnem in prenesenem,

Nekaj časa so v dolini, potlej se selijo v nizke planine

in poleti na hladne, visoke planine liki velika

gospoda na letovišča. Na visokih planinah, tam, kjer ni

komarjev ali, kakor poje Vodnik, kjer "od muh daleč je

pa ne more dajati drugačnega nego dobrega mleka. To

zahteva že nje kravje poštenje.

Stopim pred čredo. Takoj se mi poklonita dve kravi,

katerima je na rogeh poznati, da sta materi mnogim

je nisem mogel vzdržati pod pazduho, a to ni motilo

krav v njunem prilizovanju.

"Rojakinji pozdravljata rojaka," zakliče tam zadaj

moj tovariš iz Primorja.

Na to šalo se usuje triusten smeh nadme in nad krave.

smejale, ampak prikrade se gibčna junica gospodični za

hrbet, ovije jezik prav krepko okoli njene levice, in na

pozdraviti in ji hkrati namigniti, da zavzema bohinjska

krava glede na rojaštvo demokratično stališče, ne

razločujoč Bohinjcev od Primork, ali je pa na ljubezniv

način gospodično namesto brata samo posvarila, da ne

Vodnik je rokavico naglo pobral, a ta se je gospici

tako zagnusila, da se je ni dotaknila.

Pristopilo je še nekaj krav, da nas pozdravijo po svoji

šegi. A naš vodnik jim je z glasnimi, kratkimi, samo govedi

neolikane tujce prezirale samopašno in porogljivo, a

vendar dostojanstveno.

Ne dolgo potem smo prestopili do črede ovac. Ovce

se ne kretajo tako odmerjeno in velevažno kakor krave.

v treh jezikih, gospodična malone omedlevala in jaz sem

mislil: Vedno bolj smo v manjšini in stiski, in skrajni čas

je izmisliti rešitev, ko ovce udarcev ne čutijo in vseh treh

jezikov ne poslušajo. Domislim si še v pravem času, da

da se nam odslej ni bati neravnega boja z neumno

živino.

Toliko da se je gospodična oddahnila od prestane vojske

z ovcami, že me zbada, da sem se branil neviteško,

vodnika. Ker smo žalitev čuli iz ust mlade rahločutne

ženske, se branímo prijenljivo.

Odgovoril sem torej:

"Klicali ste, mila gospodična, vse znane in neznane

rimskem pravu oblast, da ob veliki nevihti v morje pomečejo

i najdražje blago, da si olajšajo težo svoje ladje.

Prosim vas, da se vnovič prepričate, kako drag mi je

venec iz vaših rok. Na tej pisani senožeti je obilo cvetlic,

samo na roke, koze se bodo spenjale na usta in

lica. To bo stoprav prava vojska."

Takoj je gospodična zdrknila v pisano travo, da nabere

cvetočega orožja za novo vojsko, in pomagati ji je

svojih posebnih in samo zase imenitnih zelišč, naj si napravi

tu gori svoje posebne cvetličnjake. Nam naj pa

priskrbe semen od samih trav, po katerih pridobi krava

več mleka in bolj gosto meso."

Nikoli nisem bil vnet za rastlinoslovje, in od zelišč

poznam malone samo tiste, ki prihajajo na mizo za

z vodnikovimi, da sem začel drug pogovor, zapustivši

vodnika in njegovo gospodarsko prepričanje.

Opomnil sem tovariša in tovarišico, da se moramo seznaniti

s poglavitnimi posebnostmi čudaka, pri katerem

rabijo proti resnici, kadar pripovedujejo planinske dogodbe,

kakor nam je to znano iz raznih lovskih povesti.

Moja povest sega daleč nazaj v prejšnji rod in šla je od

dedov do vnukov; torej ne morem kaj, ako se je v teku let

morebiti navzela planinske svobode. Jaz sam je nisem

našel v nji, a takisto je nisem zasledoval.

Sedli in legli smo na mehki mah. Gospodična je razgrnila

cvetlice in jela plesti nov venec; jaz pa sem zapalil

smotko in pripovedoval takole:

 

Mlekojedov krst. Pri Rokovi poroki. Gospod

Koljarček. Mlekojed na Bohinjski Beli in

Mlekojedov spor s Trinosom in posledica

tega spora.

Gospodar, ki ga obiščemo čez eno uro, ako bo do tedaj

končana moja povest, se je porodil in krstil v

ime so krstili nje prvorojenčka. Kumica in babica sta

tudi tarnali največ zato, ker so gospod župnik detetu

dali tako ime, kakršnega nista še nikoli čuli, češ da je s

tem prizadeta velika sramota pošteni, trdni hiši: sramota

se razjokale tudi vse tete prvega in drugega kolena, ki so

čepele v sobi.

Botra-kumica, ki je bila nekoliko gluha, je trdila, da je

dete krščeno na ime Mlekojed. Vse ženske (moških ni

čislajo mleko, dočim gospod ni Bohinjec in molze manj

krav nego mali kmet.

Babica ni bila tako črtežna proti domačemu župniku,

ampak tolažila je družice z domnevo, da deček ni krščen

na ime mlekojeda. A pozabila je, kakšno je pravzaprav

tisto neznansko ime.

Tarnajoče in ugibajoče ženske je nekoliko pomiril cerkovnik,

ko je prišel po stari navadi pokušat, s kakim

vinom bodo zamočili. Cerkovnik je razodel, da je dete

krščeno na ime svetega papeža Melkijada, čigar god se

praznuje danes 10. grudna, in da bi ne bilo dobiti tega

v Bohinju do zdaj neznanega imena, ako bi ne bil gospod

če bo sin nekoč gospod, se bo celo veselil svojega gosposkega

imena.

Kaj pa je bila slovesna beseda župnikova?

Francoski državni prevrat je nesel po Evropi nove

svobodne in presvobodne nazore in nekateri izmed tistih

Srednji vasi je bil o tem docela prepričan, ko je konec

leta 1798 prelistaval farne knjige, da v praznik novega

bo izbirati izmed več svetnikov, krstil na manj znano

ime.

krstni red se je pa vendar izvršil enajst mesecev in deset

dni po njega razglasitvi in njegova žrtev, edina v tistem

očeta kmetijo, od ·pelinega doto in balo s kravo in telico

povrh, in šli so na grad v Bledu pismo delat.

Nato so priredili sijajno ženitovanje.

Po slovesni poroki so šli ženin, starešina in svatje v

knjiga glede Melkijada popolni in da se po stari šegi

povabi gospod župnik na svatovščino.

Ko je župnik v knjigo pisal ime Melkijadovega očeta,

izusti starešina tako ponižno kakor poudarno: "Blejci in

svetnika, kakršnega praznujemo v desetih bohinjskih

cerkvah?"

 

vendar jih ima milostljivi škof tako rad, da jim vedno

pošilja mašnike, ki znajo krščevati brez vse napake.

Melkijadov krst se torej ne da popraviti ali popolniti. Če

pa to ime ne ugaja kmetom, naj bo Melkijad gospod.

Oče ga lahko zaklada v šolah. Sin se bo dobro učil, kar

je pri Bohinjcih kakor gotovo, in kadar bo velik gospod,

gleda, v Ljubljano! Saj mu je sojeno, da bo gospod,

vozil se bo v svoji kočiji."

Oče Rok je pa vzgajal sina po načelih svojega deda:

"Otroci so liki žrebeta. Čim več, čim prosteje skače mlado

je brezposelno samovala za čelešnikom, in prebival je

detinska leta med dobrimi in slabimi ljudmi, med ovcami

tako čvrsti kakor lobanja okoli njih, ki je pretrpela marsikatero

bunko v deških dvobojih pod lipo sredi vasi.

Brez deških dvobojev pa ni moglo biti, ker preradi so

mladi paglavci bodočemu gospodu nagajali, pojoč mu

za hrbtom: "Mlekojed, krivogled, v kočijo sed'!"

Tista doba je bila za Bohinj jako pomenljiva. Tlaka je

do malega nehala z desetino vred. Ustanovili sta se novi

fari na Bistrici in na Koprivniku, kjer je bil prvi župnik

naš sloveči Valentin Vodnik. Prišel je na Bistrico za

vestni, za blagost Bohinja vneti Andrej Koller. Ta bistri

in preudarni mož je v naprednem duhu uredil dobavljanje

izdelovanje železa in jekla na Bistrici in pri Starem kladivu.

Pod njegovim vodstvom so se začele urejati bohinjske

in sploh nevarna za ljudi in živino. Neumorni gospod

je povsod deloval, kjer je šlo za blagost in napredek

Bohinja. Za francoske vlade je bil nadžupan vsemu Bohinju

in tedaj malone vsegamogočen v tej deželici.

Andrej Koller je bil majhne postave in rekli so mu

zato vobče "Kóljarček". A kazal se je velikega moža s

je reklo: "Idi h gospodu!" Vsak Bohinjec je pa vedel, da

je ta "gospod" brez pridevka mali gospod Kóljarček.

Redne šole takrat ni bilo v Bohinju. Andrej Koller je

pridobil za svojo deco zasebnega učitelja in hkrati je napotil

Gotovo pa je imel med vsemi najtrdnejšo voljo

pogospoditi se.

Dobrih enajst let proste domače in prisiljene šolske

vzgoje so privoščili Melkijadu, preden so določili, da je

od ljube matere sta mu lajšali neovržna resnica, da se ne

more pogospoditi brez ločitve od Bohinja, in živa nada,

da pride v mestu med bolj olikane vrstnike, ki ga ne

bodo venomer pitali z "mlekojedom".

Nekaj dni pred vsemi svetci je oče Rok na kola pričvrstil

podolgovato kripico, podedovano za očaki, vanjo

treh mater v desnice treh dečkov po slovo, in tri levice

na vozu brišejo solze iz oči.

Hlapec je delo opravil in pogladil kobilo po dolgi, gosti

grivi. Tedaj je oče počil z bičem, da se je razleglo v

solze, ki so se utrinjale malim popotnikom v očeh. Ropotal

je voz po Spodnji dolini mimo Bistrice, kjer je dobra

hiše, in končno skozi dolge, dolgočasne ·tenge

v deželo …

"Ljubi gospod! Vaše povesti ne bo konca in kraja!"

pravi vodnik glasno in predrzno. "Trda noč bo že tukaj

leto. To bi vse lahko na kratko povedali … celo brez zasmehovanja

svojih rojakov. "

Poslednje besede je vodnik prav zategnjeno spregovoril.

Vsi smo se smejali vodnikovi resni kritiki. Vendar sta

Obrnil se je pa zdaj tako, da sem videl obe njegovi ušesi

od zadaj.

Nadaljeval sem:

-Kdor gre po svetu, marsikaj izkusi. Prva izkušnja je

je na Bohinjski Beli. Na vežnem pragu blizu ceste sta

stala zastavna mati in droben deček. Deček je odpiral

iz nje narediš pet hrvaških; visoko štrleči, venomer se

gugajoči komat, ki je liki razkladnica kožuharjeva obložen

kakor se je zasukal pestri volneni čop, ki je s takisto

šarno vrvco prišit na sredino ploščka, in niha dečkom

do ušes. Oblečeni so dečki v kratke, tesne suknjice s

strmo stoječim, nezavihanim ovratnikom od domače

da jih blejska mati in sin gledata tako pozorno ali da

jih celo občudujeta, kakor so si domnevali.

Kar blejski sin nekaj povpraša blejsko mater. Ta mu

nekaj porogljivo zašepeče na uho, in deček skoči na

cesto ter zakliče:

"Stric! Napačno ste naložili!"

"Jezik za zobe, raztrganec!" se obregne mož na vozu,

ne da bi se ozrl na dečka.

Mladi Blejec se umakne proti hiši in tedaj zakliče na

vse grlo:

"Bohinjska teleta se izvažajo spomladi, a vi ste jih naložili

jeseni!"

V tem hipu plane mladi Melkijad raz voz, pobere kamen

ob cesti in ga zaluča proti veži, v katero je bil smuknil

kobila, od nekdaj vajena samo težke, premišljene vožnje

in trdno prepričana, da sama najbolje ve, kdaj je treba

hitreje potegniti, si nikakor ne da izbičati svoje značajne

hladnodušnosti.

Zdaj stopi lastnica ubitega okna k vozu in zgrabi za

bič in povodec. Voz obstoji in trop vaščanov ga obstopi.

da ga je ženska ustrahovala, ji poda petico za pet grošev,

poudarno govoreč:

za hišna okna, če ne boš svojemu paglavcu z debelo

leskovko vtepla zapovedi, da v cerkvi in na cesti pri miru

pustimo poštene ljudi!"

Kobila je zopet potegnila. Sin na vozu je rekel sam

sebi: "Dobro sva jih izplačala!" Oče, ohladivši si jezo, se

Beli si brzdaj jezik, dokler drži v Bohinj samo ena

cesta, in ta prav po sredi beljanske vasi!"

Ta jako previdna, a prepozna misel se mu je vrinila,

ko je čul za vozom prijazne vzklike: "Kar si ženi preveč

je nekdaj "počeni groš" toliko plačal kakor dandanes

"pripeljana klofuta".

 

Blejskem jezeru, kjer so napajali, k sebi zvabil in v vodo

vrgel lično mačko, ljubljenko stare gospe, ter kake strahove

je prestal v Naklem, kjer so nočili; a moramo hiteti.

ponižno povedal, da je ubog kmet in da nima na vozu

drugega nego deset funtov masla v dveh dežicah, šolarsko

Ko je mitničar očetu Roku dajal pobotnico, je stari Smuk

z Bele slišal naslednji pogovor:

Mitničar: "Huje bi vas pritisnili, da niste iz Bohinja."

Rok: "Lejte si no! Nisem še bil v Ljubljani, pa me že

poznate!"

"Spoznal sem vas od daleč po kobili."

"Kajne, da se takšna ne vidi zlepa pod našim cesarjem?

Dve takšni imam naprodaj. Če mi dobite kupca,

zaslužite pošteno mešetarino."

 

"Res lepa kobila, a neznansko je okomatana."

"Da, neznansko lepa je; pa okomatana, kakor se ji

spodobi."

"Ali morebiti tržite tudi s kožuhovino?"

"Tega ravno ne; a volne imam naprodaj nekaj centov."

"Lahko jo boste pripeljali, ko imate kola tako debela."

"Da, šestdeset centov smem naložiti nanje. Tako

močnih kol ne znajo delati zunaj Bohinja."

"Saj takšnih tudi še nisem videl. To čudno kripico

utegnete razpečati tukaj v Ljubljani."

"Zakaj ne, če se mi dobro plača?"

"Neki gospod kupuje nenavadno staro šaro. Gotovo

vam ponudi za kripico več, nego je vredna, čeprav je

silno skop. Samo ne vem, kako jo bo spravil v svojo

shrambo."

"Najmanjša skrb! Pokazal bom, kako se dene vsak

sebi."

"Ali vas boli želodec, ker ste tako prepasani?"

Moj pas samo kaže, da sem cel kmet, zemljak!"

"Zato ni bilo treba pasu; saj vam že na obrazu berem,

da ste kmet, cel in ves."

"Vi že, ker ste bistra glava! A koliko je škricev, ki ne

ločijo kmeta od polkmeta ali kočarja?"

 

težki medičarski dežnik iz povoščenega platna. Ali vas

ne varuje že sam klobuk dežja?"

"Prav ste rekli, da sem potraten. Zato vas vprašam, ali

mi boste, ko se vračam iz Ljubljane, kaj vrnili od tistih

dveh goldinarjev, katere sem plačal po nedolžnem?"

"Tega pa ne. Drugim računamo štiri goldinarje globe,

Bohinjcem samo pol. Mi že vemo zakaj, vam pa ne smemo

povedati, da ne bo zamere …"

Zdaj se oglasi Smuk z Bele in kličejo soglasno i drugi

očetje, ki so imeli na vozeh dijake in živilo, da naj jih

užitnine kakor od Bohinjca! Pravica bodi vsem enaka!

Oča Rok je pa namaknil svoj klobuk in rekel Smuku:

"Nismo še rekli poslednje besede. Stopil bom pred

doktorja, ki izdeluje naše srenjske pravde. Naredila

bova pritožbo, naj imam plačati tudi še dva goldinarja

povrh."

Naš vodnik je obrnil obraz k meni in me srepo pogledal.

Da mu ne sprožim besede, ki jo je imel na jeziku,

sem poudarno pristavil:

"Tako je pravil stari Smuk z Bele nam dijakom, ko

smo hodili mimo njegovega doma na počitnice. Ali je

vse res, ne vem."

Vodnik ni spregovoril in jaz sem brez skrbi nadaljeval:

Drugo jutro je bilo vpisovanje v prvo latinsko šolo.

 

Osma ura zjutraj je bila, ko je bohinjski oča prikoračil v

šolsko poslopje, pred seboj tiščeč ukaželjno trojico. Pred

vendar ostal pri nas, a jaz sem svobodno nadaljeval svojo

povest.

Vzorno se je vedel, pridno učil, redno in čedno podajal

svoje naloge in izvrstno je znal vse, kar je bil vprašan; a

ker nikoli ni našel zadoščenja pri tistih, ki so imeli

pravico kaznovanja.

bilo Melkijadu resna, častna reč, in da se je časih celo

kateri teh gospodov spozabil in namesto imena Melkijad

nego v matematiki in francoščini, ki sta mu bili

najljubša učna predmeta.

Mnogim sramotilcem je prisodil celo telesno kazen, a

bil je previden. Čakal je z izvršitvijo tedne in mesce; a

šali: Mlekojed.

 

Ob takšnih težavah je dogotovil naš dijak gimnazijo

izvrstno spričevalo. Jaz in naš vodnik sva pa tega

mnenja, da bi bil tedaj pred ljubo, častiželjno mater položil

tudi častno šolsko darilo, da ni bil Melkijad, ampak

bi bil nosil "lepo ime Janez".

O počitnicah po šesti šoli je bil Melkijad povabljen na

neko novo mašo v Bled, kjer se je že tedaj vsako leto

ga nagovori kmet Trinos, edini Bohinjec, z malomarnim

pozdravom: "Mlekojed, pojdi pit!"

Naš dijak se naglo obrne, ne da bi odzdravil ali po

stari šegi odpil in Trinosu nalil. Zakaj tikati šestošolca ali

toliko pil, da ga danes lasje bole. To zahteva maščevanje!

Sramota se vračaj s sramoto!

Trinos je bil dokaj trden kmet v Spodnji dolini bohinjski.

Hišni priimek "pri Trinosu" je pridobil že njegov

oča, ki se je izprek gora priženil v Bohinj, a popolnoma

zaslužil je ta pridevek stoprav naš Trinos, ker je marljivo

in gostilniški hlapec hlevnik zunaj pred hlevom skovala

ta naklep: hlevnik takoj vpreže Trinosovo kobilo pred

hlevu na Mlinem, ker je Trinos redoljuben mož. Ves dan

namreč pije, ne da bi se ozrl na konja in voz. Točno ob

na nji otipal, da je nakrmljena in da sope popolnoma

nesumno.

Hlevnik in Melkijad sta previdno ravnala; dobiti je

bilo samo še zanesljivega človeka, ki bo konja točno in

bode godilo pri njem.

 

Naš prihod v Melkijadovo hišo.

Cvetličnjak. Pokažena večerja. Čaj.

hiši.

 

Vodnik opisuje triglavske nevarnosti. Kako

smo prišli v pol ure na Triglav in iz

nas. To bomo poslušali! To bo veselje!"

 

Pri tej priliki se pa zajec tako nespodobno prekopicne,

da me zadene ob nos s svojo zadnjo nogo … A to

Erjavec.

 

Erjavčev prihod. Njegovi nazori o

bohinjskem senu. Zopet Mlekojed brez

konca. Planinske jame. Dunajski spomini.

Sonce, stoječe že visoko nad gorami, je obetalo krasen

dan. A kaj mi je do sonca! Naj se skrije za črne

oblake, naj z neba grmi in dežuje, dan bo vendar prekrasen,

ker blagi prijatelj Primož* biva med nami!

Dvignil sem od mraza premrle ude iz senenega kupa

in vsi smo stopili v hišico in sedli k zajtrku, ki se je zdel

točno, gladko in jasno, tako da bi se smelo vse sproti

tiskati, beseda za besedo.

Pripovedoval nam je, da želi šolske počitnice uživati

v svoji ožji domovini in da se je napotil semkaj, da kolikor

* Erjavec, prvi med vajevci

 

in mu priporočil, naj obišče tega moža, ki pozna rastline

in rudnine svoje domovine kakor malokdo, dasi je

da dospe do Melkijada. V Bledu so mu rekli, da ga najde

na Koprivniku.

Ko je snoči prišel na Koprivnik, je zvedel, da bo moral

dalje hoditi v prav odljudno planinsko samoto. Davi

našega gospodarja) zelo oduren človek in da rad

zapira vežna vrata znancu kakor tujcu kar pred nosom.

Baje, da je zelo učen, ker ve, kje se dobiva suha zlata

ruda in kje rasto bajevne zeli, iz katerih se kuhajo dragi

na Triglav in da nameravamo pot nadaljevati še danes.

Erjavec nam tega ni hotel verjeti, ko se je ozrl na

šibko gospodično. Ta pa je takoj umela pomen Erjavčevega

pogleda ter vzkliknila:

"Gospod profesor! Izročam vam svoje mesto. Sanjalo

se mi je davi, da nas je zajela nevihta, da je treščilo v

mene na Triglav! Jaz ostanem pri tem puščavniku,

ki mi je, dasi oduren, vendar zelo ljubezniv in sočustven."

Erjavec je menil, da tudi rajši ostane pri tem puščavniku,

ker mu je namen samo preiskovati prirodne znamenitosti

okoli Triglava. Vendar pojde z nami, ako mu

Melkijad to svetuje.

"Onda pojdeš gotovo z nami!" pristavim jaz. "Melkijad

ti bo, kakor pristen Bohinjec, razodel, da na Triglavu

zdaj bil vedno srečen in gotovo zazreš rožo in ujameš

srečonosno muho sebi in meni."

Povedal sem dalje, kako sva se že davi sešla na Triglavu

in kako mi je v svoji jezi ugonobil moj slavospev.

Erjavec se je srčno smejal in odgovoril:

 

"Prav zaradi tvojega slavospeva ne pojdem na Triglav;

marveč prosil bom Melkijada, da proučiva in razkrojiva

In zares boš prvi pesnik v novi stroki, ker prvi boš: po

seneni milosti."

"Iz te moke ne bo kruha," odgovorim. "Vedno bom

senojedom. Kaj Bohinjcu koristi, da je po širnem

svetu vse polno senenih pesmi, ako mu pogine poslednja

naglo in kako visoko bi se tako seno podražilo! Kdaj bi

zmogel ubog slovenski slavohlepnik toliko denarja, da

množilo edino le bogatejšim tujcem, ker samo ti bi

mogli plačevati tako redko, tako drago blago, dočim bi

gosposke slovenščine, katere jaz, ubogi kmetavz, nisem

čul do današnjega dne."

* nekoliko nemščine pohrustati

 

Ta vodnik je še od včeraj nekoliko jezen; zatorej sem

mu moral po resnici pojasniti, da ta jezik, ki je njemu

gosposka slovenščina, govore Hrvatje. Razloček je samo

ta, da tam doli govore kmet in gospoda eden in isti jezik.

za gosposki jezik služi nemščina ali laščina.

Melkijad je sedel za mizo. Videlo se mu je, da je potreben

počitka, in sam je povedal, da vso noč ni zatisnil

strani udari po mojem. Îe sem mu namenil kazen, in to

bi bili trpeli prav vi, gospod profesor!"

"Ime Vratolomije se je pohrvatilo ali posrbilo iz imena

,Bartolomej', za kar Slovenci rabimo napačno ime

,Jernej', kar pomeni pravzaprav ,Irenej'. Često se pripeti,

da se tuje ime na tak način predomači in hkrati potvori," odgovori Erjavec točno.

 

se je pobohinjil Melkijad v Mlekojeda. Pa primaruha,

Mlekojed je vendar stokrat lepši nego li tisto ilirsko vratolomno

- a da me je pamet srečala stoprav zdaj, ko imam

šestdeset let na plešasti glavi, jaz, Mlekojed!"

Hkrati je ukazal vodniku, naj prinese steklenico s slivovko.

Vodnik jo je prinesel in plašljivo podal Melkijadu,

steklenice ni vrgel ob tla, kakor je žugal snoči, ampak

natočil je iz nje kozarček in ga pomolil vodniku, rekoč:

"To izpij na moje zdravje in govori: Mozi Bog Mlekojedu!"

Vodnik je osupnil o tej iznenadni premembi Melkijadovi

in bil v veliki zadregi; a pomagal si je. Izrekel je polglasno:

"Mozi Bog Bohinjcu, ki mleko je!" in izpil je slivovko

duškoma. Za to nepokorščino vodnikovo bi se

moral Melkijad po stari navadi raztogotiti, toda krotko

je rekel vodniku, smejoč se:

"Zdaj si me prevaril, a ne boš me več. Prihodnjo nedeljo

bom slehernemu človeku, ki mi bo rekel Mlekojed,

plačal polič vina; tebi pa samo četrtinko. Vas, gospoda,

pa prosim, da me imenujete Mlekojeda, da se vendar

 

Vodnik je nemirno stal pred nami in plaho pogledoval

Mlekojeda in nas, kakor bi nam hotel namigniti, naj

se varujemo, ker zdaj pa zdaj se bo možu zabledlo v glavi.

A gazda ga mirno posvari:

"Ne boj se mene ali zame! Do nocoj mi je pamet trapil

neki berač Cvajarček, odslej bom imel mir pred njim.

Ali si kaj čul o tistem beraču?"

Vodnik se nasmehne in odgovori: "Kdo se meni za

mrtvega berača? Nikoli nisem videl tistega Cvajarčka;

reči. A to je bilo že pred tridesetimi leti, in sama

šala."

"Kake reči? Povej hitro!"

"No, pravili so, da je bil pošten berač stare šege. Malo

je prosil, še manj dobil, a bil je zadovoljen z vsakim darom,

kakor se spodobi. Berač je ukazal, naj gredo po

može, da naredi svojo poslednjo voljo. To se jim je

svoj beraški koš in gospodarju svoje cunje in vse drugo,

kar ima. Čez nekaj dni umrje berač in tedaj so našli, da

njegova poslednja volja ni zgolj beraška šala. Koš se je

zdel gospodinji nekaj pretežak. Natanko ga preiščejo in

vidijo, da ima dvojno dno in da je med dnoma srebrnikov

za blizu dvesto forintov. Zdaj razparajo tudi beračevo

pa bilo je neki vendar resnično. Sicer pa Bistričani

radi kaj natvezejo gorjancu, če se jim zdi lahkoveren."

"Zakaj mi nisi tega že prej povedal?"

"Pa bi me bili vprašali, če vam je bilo toliko do tistega

berača! Sam ob sebi vas nisem smel nadlegovati s

smo vam pa vračali in tudi molčali o tem, kar se je godilo

pri nas tedaj, ko vas ni bilo doma."

Mlekojed utoli vodnika s krepkim, vendar prijaznim

migljajem in se obrne k nam:

"Prirodoznancem je ,homo sapiens' celo tak človek,

ki se spametuje stoprav v šestdesetih letih. Kdor do pameti

ledenici. Tam nekaj hranim za ljubega gosta, katerega je

že pred tremi dnevi pismeno napovedal prijatelj Bartol,

zdaj Vratolomije, svojemu staremu Melkijadu, zdaj bohinjskemu

Dospeli smo vsa družba do varno ograjene ozke rupe.

Ko smo v plotu odprli vrzel, zapazimo v rupi močno komarčo,

na dno rupe po meso, ki je ležalo na oledenelem

snegu.

Mlekojed je zopet povzel besedo:

"Takih rup, korit in jam je mnogo na planinah pod

Triglavom. Nekdaj so bile napolnjene z železno rudo,

slovenskemu. To je naša usoda.

 

Poslednje opravilo zgodovinskega zvonca

in nekaj bohinjske zgodovine. Obedovanje.

iz ječe v Varaždin, ter kako ga je obogatila

ječa.

Sprehajala sva se Erjavec in jaz po senčnatem logu v

prijetnih govorih o dragih tovariših z Dunaja, iz

mož boja med Madžari in Jelačiçevimi Hrvati. Samo

naključje me je otelo, da se ni meni, Slovencu, ali tedaj

še Ilircu, bratoljubje do Hrvatov izplačalo s svinčenkami

v srce.

Eno uro imamo še do odhoda na Velo polje; torej utegnem

tudi to povedati …"

Mlekojed naglo seže po ne še načeti čaši s črno kavo.

Tedaj nam drugim nekaj zablisne pred okni. V hipu zakliče

gospodična: "Moj Ljudevit!" in gospodič hkrati:

"Moja mamica!"

Vstanemo, da gremo naproti. Vse je prehitel stari

Mlekojed.

 

Mlekojeda obidejo novi gostje in

mladeniške želje. Karane pomanjkljivosti