Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

slovenskemu. To je naša usoda.

 

 

Poslednje opravilo zgodovinskega zvonca

Spreleti naju oster, brneč klopot. Naglo stopiva iz

gaja in tedaj se nama vsili glasen smeh.

Na vežnem pragu svoje hiše stoji med gospodom in

gospodično iz Primorja naš Mlekojed raven, visok in oblečen

Ta slovesni prizor s smešnim vtisom je bilo vabilo k

obedu.

Stopivši v vežo sem si ogledal ta veliki, očrneli zvonec

nenavadne oblike. To je bil starodaven konjski zvonec in

spoštljivo sem ga vzel v roke, ker se je nosil daleč po

svetu in je videl nekaj stoletij bohinjske zgodovine. Nosil

se je pa vedno po taistih tovornih stezah do Gorice,

to, kar po Simon Jenkovi pesmi slovenska zgodovina

vobče.

Blizu konca osemnajstega stoletja ni bilo vozne ceste

med Bohinjem in Bledom. Kdor je hotel priti v deželo

ali do svoje gosposke na Blejskem gradu, je moral hoditi

po ozki tovorni stezi ob levem bregu bohinjske Save.

Ta steza je bila zlasti tam nevarna, kjer so bile v tako

zvanih Starih ·tengah v strmini pod navpičnimi skalami

čez sedlo Bačo na Tolminsko do sv. Lucije, od koder

se je potlej tovorilo ali na Gorico ali na laški Videm

Ljubljani.

Do blizu konca osemnajstega stoletja so Bohinjci prav

živo tovorili in tržili na laško stran. Paša in planina je

bila takrat še svobodna in je redila obilno konj, govedi

vso zimo moški kakor ženske. Manjši posestniki so v obsežnih

pragozdih, ki so bili takrat še vsakomur odprti,

se je veliko pridelalo, in vse to, kar je preostalo

čez domače potrebščine, čez graščinske kazni, ki so se

marsikateri nenasitni zakupniki blejske graščine,

ves ta preostanek se je na tovorih znosil največ čez Bačo

na laško stran.

 

Na tovorništvo se je napotila vselej večja družba, ki je

bila tudi kolikor toliko oborožena. Tovorna živina starega

in da so pravočasno na primernih prostorih vstran

stopili tovorniki, ki so tovorili naproti.

Ko se je blago razpečalo, so Bohinjci naložili blago za

dom, vino, sladivo, nakit in kar koli jim je bilo naročeno.

Zakaj vse, kar prihaja, bo lačno; ker sta onkraj Bače hrana

in krma slaba in čim slabša, tem dražja.

Ko je bilo mesovje kuhano, so že prizvenčali in priukali

dolgo pogrešani tovorniki v spremstvu vseh vaških

sadja in sladiva.

 

Ravno ta zvonec, ki nas je danes vabil na obed, je

pred stoletji brnel na laškem Vidmu. Zdaj pa je z njim

resnice, oznanjevane v cerkvi, so se doma omračevale z

vražami, ki so se hranile od roda do roda. Vendar so bili

tedanji rodovi srečni, ker so imeli čisto malo potrebščin,

katerim so lahko zadoščali doma po priposestvovanih

nisem mogel zvedeti, da bi bil v preteklih stoletjih

kateri koli bohinjski sin prešel v šole in se pogospodil.

bil Bohinj tedaj prilično jako imovit. Zatorej tudi nisem

mogel najti starih pravljic in pripovedk. Saj se samo to

navadah, ki so bile samo zato dobre, ker so jih hvalili

stari možje - ut prisca gens mortalium.

Bohinj še ni našel svojega zgodovinopisca; zatorej bi

jaz jako rad zaslužil ime bohinjskega Herodota in pripovedoval

mojih poizvedbah prav tako kakor grškemu Herodotu.

Mnogo reči mi niso hoteli povedati; a so tudi take, da ni

varno po njih povpraševati. Tako so bili medved, volk in

ris v starem Bohinju huda nadloga za človeka in živino

Bohinjcem v pest. Od tistega dne se ni prikazal volk

v Bohinju.

Ko je mož to povedal, mi od daleč pokaže hišo, pri

kateri je baje še danes tista volčja ječa. Mož je šel dalje

mojih radovednih ušes, kakor je bil zažugal v svoji slepi

jezi …

Blagovoljni bralec je že pozabil, da smo bili ravnokar

klicani k obedu, in zdaj je nemara radoveden, kaj smo

užili dobrega na visokih planinah. Kosilo je sicer jako

potrebno, vendar preprozaična reč; zatorej o njem povem

naposled rekel, da še nikoli ni bil tako srečen in vesel

kakor danes za mizo med nami.

Prijedli in pripili smo se polagoma do napitnic, do

kočljive stvari. Napitnice so obedu to, kar skalni ostrovi

strah pred njimi ne prestane, dokler jih nimamo daleč

za seboj.

Nam sta napitnice govorila Mlekojed in Erjavec. Oba

sta pogodila vreme in se ognila vsega, kar bi utegnilo

in poznalo se jima je, da sta se te struje govorniške

umetnosti učila v Hrvatih. Poznavatelji našega juga

Res je ganljivo opazovati veselo omizje Hrvatov in Slovencev

pri polnih čašah. Tedaj se kaže jugoslovanska

ampak bratimo in ljubimo se, dokler nam dopuščajo

vinski duhovi.

Gospodična, ki je bila ves čas obedovanja nekaka desna

roka gospodarjeva, nam prinese črne kave, kar je gostom

sebi, da pridemo prezgodaj na pusto Velo polje, ako že

zdaj zaključimo prijetno napivanje.

Tajno bojazen mi je odvzel Mlekojed, ko je zopet poprijel

besedo: "Ta črni strup, kakor ga zmerjajo zdravniki,

brzdati, in srce, ki je danes prvič brez težave, me

sili, da povem, kar čutim. Samo potrpite, ako bo do zdaj

malobesedni človek, ki je do danes prikrival vse svoje

razmere in dogodke, zabredel v slabost vseh starčkov in

vas nadlegoval s preodkritosrčno blebetavostjo."

Zopet je napolnil kozarec, ponudil izvrstnih smotk od

duhana, ki ga je sam pridelal na skritih planinskih lazih,

primaknil stol bliže k nam in nadaljeval po krepkem

požirku vina:

"Samo naključje je snoči k meni pripeljajo prve tri

goste. Po svoji trdni navadi bi vam bil zaklenil duri pred

mi! Dolžan sem vam hvaležnost, a ne morem je poplačati,

ker je neomejena.

Nekaj te hvaležnosti pa morem odšteti gospodu profesorju

Erjavcu; in zopet je naneslo zgolj srečno naključje,

sem vam iskren prijatelj in vnet častitelj. Včeraj ali

preden sem se prepričal, da nisem morilec, bi vam bil

nego hladen, prisiljen spremnik po gorah, da vam pokažem

nekaj - ne vsega, kar utegne zanimati strokovnjaka

poznam vse kotičke, vsaki redki rudnini ali zeli poznam

bivališče in dobro vem, kje naj se iščejo okamenine in

prostorčke bova obhodila. Vodil vas bom dalje v kraje,

kjer mi je bila priroda nerešena zastavica, ali kjer se mi

kaj sem nameraval iznajti. Vse to, kar je meni ostalo nedosežno,

se morebiti vam posreči ob vaši bolj obsežni in

me je milo vabil, naj prebijem pri njem svoje poslednje

dni. K njemu pojdem in vem, da mu ne bom na

poti. Tam doli imam dokaj ljubih znancev. Z njimi obnovim

prijateljstvo. Tudi poznam nekaj bližnjih rojakov.

doli v svoji drugi domovini pripravljati na selitev v večno

domovanje. Na grobni kamen si pa dam zapisati:

,Tukaj je končno mir dosegel Mlekojed, ki ga je usoda

pregnala od srečnih triglavskih planin in preganjala zaporedoma

šestdeset let'."

Nato je Mlekojed nekaj bolj nekaj manj obširno popisal

svoje življenje. O tem, kar nisem že povedal, je govoril

tako:

"Izročili so mi spričevalo, da nisem sposoben za vojaš

ki stan: moje najslabše spričevalo. Torej nisem mogel

je povsod spodmaknil stol, na katerega sem sedel; vendar

nisem obupal.

Stopil sem k obče spoštovanemu trgovcu, čigar otroke

sem nekoč učil. Potožil sem mu svoje stanje. Gospod

vse drugo izvrši v domači hiši prav gladko, ker tudi

hčerka odobrava vse očetove namene.

Takrat je čez dokaj let posijalo gorko sonce v mojo

dušo in mi obudilo najsmelejše nade. Vpisal sem se na

učil na strogi gimnaziji in se že v prejšnjih letih

bavil s prirodoznanskimi vedami. Reči smem, da so me

a tudi v druge laške rodbine sem bil vabljen, zlasti

tam, kjer so gojili umetno petje.

Prvo šolsko leto se je nagibalo h koncu in ravnal sem

se k odhodu na počitnice; kar pride poziv, naj se takoj

javim pri redarstvenem vodstvu. Tak poziv, zlasti za tistih

dni, je bil strahoten; a jaz sem se priučil strogemu

razvpitem Spielbergu pri Brnu. Ta nesrečni, baje po nedolžnem

obsojeni pesnik je srečen mimo drugih!'

Gospod se je primaknil bliže in govoril bolj tiho in

prisrčno: ,Naše redarstvo je, žalibog, tudi vas opazovalo

med zarotniki karbonarskega društva. Sedeli ste pri njih

zborovanju in peli z njimi vred pesmi, ki redarstvu ne

ugajajo, čeprav so na videz nedolžne. Verjamem, da niste

ime in vedenje, vaš obraz in vaša govorica, ki v ničemer

ne spominjajo na nemško narodnost, med zarotniki ne

obujajo nikakovega suma. Kar poveste, ostane vsekdar

tajno in redarstveno, oblastvo bo posebej skrbelo za to,

Spielbergu. Da to premislite, vam dam odmora za eno

uro, več ne smem.'

Gospod je naglo odšel iz sobe in jo zaklenil za seboj.

Dasi je bilo prav mučno priti tako iznenada v policijsko

Da si okrajšam nestrpno pričakovanje, krepko potrkam

na zaklenjena vrata čez malo minut.

Gospod je vstopil, in jaz sem rekel: ,Prepričan sem do

dna svoje duše, da je gospod, pri katerem prebivam,

podlost, ako bi se jaz, njegov gost, dal zlorabiti v to,

da ga zavratno izdajam in ovajam. - Dalje se drznem

izjaviti, da sem prostovoljno vstopil k vojakom s trdnim

namenom, da darujem kri in življenje za cesarja, kadar

ne morem, in naj pride nadme karkoli; saj sem že vajen

udarcev sovražne usode!'

To sem povedal glasno in odločno. Gospod me prime

rahlo za roko, pelje k oknu in reče, naj ga dobro pogledam.

uradovanje na Bledu in dalje, da je to ime vaše in da

sva imela nekoč uradno opraviti med seboj. Spomnil

sem se hkrati, da sem vas tedaj, ko sem bil še novinec v

službovanju, nekaj zaradi prenapete zavesti svoje sodne

molčanja.

 

Da vas rešim, ni druge pomoči, nego da še danes sedete

na voz, ki vas popelje naravnost v Benetke in da

opominjam: odrinite brez obotavljanja! … In torej zbogom,

ljubi rojak!'

Gospod mi je krepko stisnil roko, naglo vstal in začel

zopet laški govoriti. ·la sva v njegovo pisarnico. Tam je

uradnega lica in mi dodal popotni list za potovanje v

domovino oziroma v Reko.

Spodobno sem se poklonil in odšel.

Ko stopim na cesto, se mi je zdelo, da je vse predrugačeno

noge s svincem obdane. Tovariš vseučiliški me sreča,

osupel obstoji in me vpraša, sem li bolan. Povem mu, da

moram še nocoj oditi zaradi velike nesreče, ki se je pripetila

na mojem rodnem domu. Sočutno me spremi in

večer drugim; meni je bil neznosno dolg in rad bi že bil

sredi ravnine med Padovo in beneškim morjem.

Jel sem se poslavljati, ker je ura nastopila, v kateri ima

priti voznik pred hišo. A hišni gospodar mi vljudno reče:

Preden si sežemo v roke, nas gotovo še očarate s slovensko

pesmijo!'

Gospod ni vedel, kako bridko skrb mi naloži, ako moj

voz za tri ure ustavi. A jaz mu nisem smel povedati, zakaj

glas: Vstani in beži od tod!

 

Nisem se mogel osrčiti in ostal sem. Okoli polnoči me

hišni gospod ljubeznivo prosi, naj zapojem: ,Pa je davi

se nadejal. Ko je družba burno zaploskala, sem hitel na

hodnik, da se ohladim, umirim in razjokam.

Zdajci zapazim, da po stopnicah proti hodniku tavajo

in lazijo neznani možje. Prvi je ravnokar stopil na prag

me zabode v ramo, nekaj v nogo, zgrabijo in na tla me

podero krepke roke …

 

je posetil neznan zdravnik, sem zvedel, da bivam v Benetkah,

da je moja soba ječa in da je minilo že štirinajst

dni, odkar sem bil pripeljan v ječo. Več mi zdravnik, sicer

jako ljubezniv človek, ni povedal.

Ko sem ozdravel, je takoj nastopilo strogo izpraševanje

in preiskovanje. Obdolžen sem bil veleizdajstva,

nove obdolžitve. Nikoli pa nisem zvedel, kdo me obtožuje,

kdo priča proti meni in kdo so moji sokrivci.

Ko sem ozdravel, so me vtaknili zaporedoma v drugo,

tretjo, četrto celico. Vse so bile vlažne, temne, nesnažne.

V teh strašnih jazbinah sem sameval tri cela leta in

od bližnje cerkve in časih oblak, ki je plaval čez tesno

progo neba, katero edino sem mogel videti.

Mislil sem nekdaj, da se človek počasi navadi vsake

reči; toda ječi se nisem mogel privaditi. Pretrpi se naposled

zakaj tudi dajatelj hrane ima vero, da najbolj pospešuje

državne koristi, ako pri oskrbovanju jetnikov skrbi do

skrajne mere za svoj žep. Nikakor pa se ne privadimo

to venomer noveče se očitanje, da bi ne bilo take nesreče,

da smo za srečnih dni to ali ono malo bolj preudarili,

to ali ono malo pametneje izvršili: prav to je najhujš

e trpljenje. To dušno trpinčenje samega sebe se ponavlja

kesanja.

Tako je bila butara dušnega trpljenja težja od dne do

dne.

Čez tri leta so me izpustili brez vsake sodbe. Moral

sem iz ječe stopiti naravnost v barko, ki je odjadrala

in postaren; sram me je bilo takega obraza vpričo mojih

mladih let.

Stopil sem pred nekdanjega svojega dobrotnika kakor

skesan grešnik, ki ne pričakuje pomilostitve … Gospod

in zveze s karbonarji, katerih je baje nekaj

celo v Reki.

Izročil mi je priporočilna pisma do znancev v Zagrebu

in Varaždinu in mi izplačal, kar sem imel pri njem

moji nepremišljenosti. Ta poljub je huje pekel mojo vest

nego ves spomin na umorjenega Cvajarčka …"

Jok je prekinil Melkijadu besedo. Ko si čez nekaj časa

otre solze, nadaljuje:

"Dobil sem službo v Varaždinu in zopet v lekarni.

Slabša je bila, vendar sem živel zadovoljno, ker ob svojem

vesele novice. Takoj sem vzel v roko popotno palico s

sanjavimi upi.

Vstopil sem zopet v ljubo hišo. Blagi moj gospod je še

živel, a oddal je lekarno zetu, možu mlajše hčere, dočim

je bila starejša hči že dve leti v Trstu omožena. Od starega

gospoda sem zvedel čudne novice. Tako je pripovedoval:

,Pred tremi leti me je obiskal neki gospod iz

prekmorja, ki je vaše razmere dobro poznal in se za vas

je vse pripravilo, da jih opolnoči brez hrupa zasači

ter dene pod ključ in da preišče hišo, kjer so bili po glasu

vi prve redarje, ki niso niti slutili kakov odpor, silovito

odpodili in zaklenili vrata na hodniku, ste zbranim gospodom

izpričale, da ste nekdaj v Ljubljani pod silo neke

dušne bolezni takisto napadali ljudi brez povoda.

Oproščeni gospodje so bili bogati in nekdo jim je

vdihnil blago misel, da so dolžni vas obdarovati, ker jih

ker so vas samo oni s tem, da so odpovedali voz, ki vas

je tisti večer že čakal pred hišo, pripravili v vso nesrečo

in muko triletnega preiskovalnega zapora. Zaupno so

zvedeli, da živite revno ob majhni službi in da ste vi, še

mlad gospod, v ječi osiveli.

Tisti gospod, ki je vse to povedal, mi je naposled izročil

deset tisoč forintov v državnih obveznicah, češ da

vesela novica, pisal sem drugič in tretjič, a zaman sem

čakal odgovora.

'Niti enega pisma nisem prejel iz Reke ne od vas ne

od prijateljev, odkar sem prišel v Varaždin,' prirečem.

napisani osebi pošiljala s posredovanjem tistega neodgovornega,

tako zvanega črnega kabineta.'

Gospod mi je potem izročil državnih obligacij za čistih

deset tisoč forintov in vse obresti, ki so se medtem

nabrale.

 

Svetoval mi je, naj Reko zapustim čimprej in ne da bi

posetil kakovega znanca in naj se v Varaždin vrnem čez

ječe; torej naj se jih varujem in molčim, dokler ne umrje

poslednji karbonarij v redarstvenih zapisnikih!

Ubog sem prišel v Reko, na veke sem se poslovil od

nje in od blagega gospoda bogatejši, nego sem se kdaj

je v meni zbudil dobri duh, čigar glas sem do zdaj redkokdaj

slušal, in rekel mi je: ,Obišči svoj domači kraj!

Oče in mati, ki te že štejeta med mrtve, nemara še živita.

Kako se razveselita, ko te zopet vidita živega in srečnega!

Ostani potlej doma! Nihče te ondukaj ne bo zalezoval,

nihče spraševal, koliko imaš denarja in od kod.

Brez skrbi boš živel in vsi te bodo imeli za pravega gospoda.

ki so najblagočutnejša ravno tam, kjer je nepokvarjenemu

ljudstvu še neznana nehvaležnost!'

Tako mi je veleval dobri duh; a zmagalo je zopet tisto

varavo samočastje, ki me je narejalo ostrega in srčnega

ugodno po svoji volji in ne da bi me svojci vlekli skozi

zobe.'

Zopet nisem prav ravnal. Hude izkušnje me še vedno

niso izučile. V Varaždinu mi je brezvesten rojak, kateremu

vzgoji namesto obsmrtnih govorov. Kako

sem končno prišel na Triglav.

Nove nam in našemu gazdi nepričakovane goste je

pripeljal zopet tisti slučaj, ki v prizorih tega planinskega

ali njegove nravi odločujejo, bodo li posledice slučajev

zanj srečne ali nesrečne.

Nadaljujmo torej slučaje.

prijetno presenečen, ko je zvedel, da gospodična, nikar

hribokobacanje. Îivci gospe matere oziroma bodoče

tašče so pa ob nepričakovanem obisku bodočega zeta

hišni gospodar nenavadno spoštljivo vede proti odurnemu

ropotaču v kmetiški raševini.

Mož v raševini je dobil, kar je potreboval, ter naglo

odšel, preden je gospa prikolebala z nadstropja v vežo.

domači kraj s precejšnjim imetkom. Sploh so radovedni

gospe vse povedali, kar so vedeli o čudnem možu.

 

želela zvedeti. Vrnila se je v svoje sobe očitno vznemirjena.

Pozvala je k sebi bodočega zeta. Posvetovala sta se,

tako vrlega zdravnika, kakor je on, prav nič ne boji za

svoje zdravje.

Urno sta najela nosača vodnika, krenila proti planinam,

peševala, počivala, blodila po napačnih stezah in

končno vendar dospela do dvojno zaželene hiše Mlekojedove.

Erjavec sva se umaknila nekoliko v ozadje. Tam se nama

pridruži vodnik in reče bolj tiho: "Stari Mlekojed kima

norost!"

 

Mlekojed je peljal nova gosta v hišo, ki je bila za vso

našo družbo nedvomno pretesna in presoparna. Stopila

tukaj," je vzdihnila, "modrih in učenih; vsaj eden

izmed vas bo vedel povedati, kaj je temu drobnemu detetu?"

Tolažil sem vdovo, da otrok gleda prav bistro in zdravo,

in Erjavec je pripomnil, da mu glava ni tako vroča,

kmetiške dece. Tam za hišo je velik vrt slehernih

planinskih rož. Pokažite mi dve ali tri, ki pomagajo! V

petih minutah si vse zapomnim in potlej že sama skuham

lečeno vodo. Lepo vas prosim, stopite z menoj na

tisti vrt, samo za trenutek!"

Nato je Erjavca kar za roko prijela, da ga pelje v cvetličnjak.

Izmuzne se ji krotko iz roke ter odgovori v zadregi,

vedo se bavijo učenjaki druge vrste. On ji pa žalibog ne

ve pomoči!

šole! Ali se sploh učite kaj koristnega? Ta vaš prijatelj

se je učil dve leti pravice, a včeraj ni mogel svetovati

omečite se in ne šalite se z menoj, ko vidite, da sem

vsa obupana!"

 

ki ves v smehu izstopi iz veže in se nam pridruži. Takoj

rečem objokani ženi: "Ta gospod je na Dunaju že tri leta

poslušal nauke vsega zdravilstva. Ta bo vedel več svetovati

nego midva."

Vdova se je takoj osrčila in mladi gospod je natančneje

ogledal in otipal nje otroka. Izustil je končno, da ne

so vsa vkup samo babjeverstvo in niti piškavega oreha

vredna.

Zdaj se je vdova razjokala tako, da se je ustrašil celo

nje sinek ter krepko zajokal. Vdova pak govori: "Tega,

samo da se me usmilite."

 

Dobrovoljno ji odgovori dijak: "Pomirite se, mati! V

hiši je gospod, ki je vešč vsemu zdravilstvu in pozna

zlasti otroške bolezni. Prosil ga bom; rad bo pomagal in

računal vam ne bo niti solda."

Mati se je pomirila, obrisala solze in prisedla k obema

nosačema na klop pred hlevom. Jaz sem pa opomnil

se bo ali pogubil ali samo naučil prazno slamo mlatiti in

otrobe vezati."

Erjavec se je nasmehnil in me zavrnil: "Ne sodi prenaglo

in preostro! Nekaj imajo tvoji rojaki prav, ko vidijo

kdor se je naučil dobro krave pasti. Sicer pa takoj reši

čast in slavo visokih šol novodošli doktor zdravilstva in

tem laže, ker dete ni prav nič bolno in mater strašijo

samo nje vražne sanje."

Primorski dijak nama je jel pripovedovati vzroke svojega

smeha, rekoč: Mlekojedove želje so tako izredne

kakor njegova gostoljubnost. Prva želja mu je bila, naj se

našemu strmohodu na Triglav pridružita i ženin in mati.

da še danes odrineta nazaj v dolino. Druga želja mu

je bila, naj nas mati in sestra, ako ne gresta z nami, vsaj

proti zetu tisto strogost, katera se običajno pritika vsem

taščam. Sestra, nje ženin in jaz smo bili prav hvaležni za

poslednji razlog, ker smo se smeli brez zamere razsmejati.

Melkijad seveda je menil, da se smejemo njegovemu

da se na stare dni pač hoče pokoriti, a samo

poleg moje matere in z njo vred.

Zdaj me je pa zelo zaskrbelo, ker mati te šale ni zavrnila

niti s krotkim karanjem, dočim se je nad menoj

bolj trdnih letih nismo mogli preprositi, da bi z nama

peš hodila iz Trsta na Opčino."

Toliko da je moj tovariš to dopovedal, že stopita iz

veže njegova sestra in doktor zdravilstva, nje ženin, oba

usmiljenosti in, ker ni razumel popolnoma slovenski,

sta mu bila posredovalca moj tovariš in profesor

Erjavec. Otrokova bolezen ni bila nevarna, a ker je bilo

bolj potrebno potolažiti mater nego lečiti nje edinca, je

naš gazda te rože skuhal, odcedil in osladil; shlajen odcedek

naj dete poljubno pije in že jutri ne bo več bolno.

A dobri doktor nikar da bi sam kaj zahteval, stisne

detetu v dlan novo kovan goldinar. Zdaj pa je vojska!

ki je mlademu junaku povrh obljubila pisano čepico, čeveljce

in nedeljsko jankico.

Stoprav zdaj, ko smo našli otroku lek in boj med sinkom

in materjo končali z njegovo zmago, torej nekako

proti trezni resnici, da je umrla njiju prva ljubezen po

sami zastarelosti, ker je do danes v teku več nego tridesetih

prehladna. Kdo je zmagal, ali onadva ali tista trezna resnica,

ne vem. Naš bistri vodnik, ki je ob kuhinjskih

javljal svojo ljubezen ter mikal in mikastil bojazljivo,

trdo srce omikane gospe.

Gospodična nevesta je skoro opozorila svojo mater na

pozno uro in da že sam nosač opominja na odhod v dolino.

proti Triglavu. Ali ji je mar ločitev od mene tako

težka?"

Profesor Erjavec, ki je prišel za nama, opomni dijaku:

 

"Gospa mati imajo prav. Stopimo za zadnjo stran hiše in

prepričali se boste, da nam bo čakati pod to streho vsaj

in zakolnite točo, dokler je še niso spustile čarovnice

raz Klek na naše ubogo polje!"

Prirodni sin planin je z glavo zmajal, ko nismo ustregli

ne vsi vkupaj niti dvakrat brezuspešno zaprošeni Erjavec

vasi. Oblaki so grozili s točo in kmetje so tekli h gospodu,

da bi točo ustavil. Gospod je stopil s kmeti vred

pred svoje župnišče in se pobožno ozrl na oblake.

Grmelo je tedaj prav tako kakor danes. Črna vrana je

letela visoko nad župniščem proti Triglavu. Gospod je

vanjo s puško pomeril in ji odstrelil pero iz repa. Možje

gledat, a niso našli črnega peresa, ampak obstreljen čevelj

neke ženske, katero so vsi poznali, a potlej je niso

da jo vrag vzame šele po toči. Sicer pa že veste, kaj smete,

in bog ne prizadeni greha."

Oglasi se tresk, ki je bil tudi vodniku pravi grom. Erjavec

Erjavčevim govorjenjem zopet povzel:

"Čudim se vam, da se nič ne bojite. Jaz poznam gore

in oblake in zatorej se bojim; ne morem povedati, kako

takšnih strel pod streho in te vlečejo nebno strelo nase

in na hišo."

Vodnik se je vnovič čudil, kako moremo biti glede

strele Mlekojedovega mnenja; vendar mu je Erjavec potrdil

nevarna. Bolje bo, da vedrimo v hlevu, ki je nižji

od hiše, ako pride do hude ure in treskanja. Vodnik pa

smemo brez skrbi za svoje življenje gledati živo bliskanje

in poslušati trdo grmenje.

Proti koncu teh pogovorov pristopi Mlekojed in povzame

besedo:

"Res se nam bliža huda ura z grmenjem, s ploho in

morebiti s kakovim zrnjem; a prav tako je možno, da se

O polnoči vam gredo na Triglav brez svetilke. Brez obotavljanja

se lotijo dela, ki malone presega človeško moč.

Kadar jim gre za jakost in hasnovito podjetje, so srčni,

medved ali zajec. Gorjanec pozna prirodo največ od nje

silne in nepremagljive, od neusmiljene in človeku sovražne

proti tem ogromnim silam, katerih človekov um in roka

ne moreta ukrotiti. Ta sila često prav usodno poseže v

gorjansko življenje. Mož je zjutraj zdrav in jak, do večera

ga ubije strela, zasuje plaz, v prepad telebi kamen, ki

obiščite. Prav svetujem vam to! Često sem tam sedeval

ob hudi uri in občudoval, kako švigajo bliski med

gorenjimi in dolenjimi plastmi gromonosnih oblakov.

Vredno je gledati ta redki veličastni prizor, ki vam bo

tem bolj ugajal, ker ga boste gledali iz čisto varnega prostora.

Prav to je potrebno za objektivno opazovanje.

Rad bi vas spremil i jaz. Toda skuhati moramo naročeni

lek za bolno dete in hkrati proti vražam braniti vdovo,

stojimo, je tak strelovod, da si boljšega misliti ne

moremo."

Odpravili smo se vsi brez Mlekojeda, vdove Mete in

njenega deteta proti skalnemu podmolu ob robu visoke

jima je bil izročil previdni Mlekojed. Naglo smo hodili,

ker do dupline smo imeli do dvajset minut hoda.

Îe smo prehodili blizu četrt ure, potegnil je krotek,

hladen vetrič, v hip se je nekoliko razjasnilo okoli nas in

dospeti pod skalno streho ali do Mlekojedovega doma

nazaj in da nam ne preostaje drugega, nego bežati v

bližnjo bukovo goščo. Erjavec pristavi, da strela redkokdaj

trešči v bukovo drevo in da se nam v tej gošči, če

se mi od strahu, vsi bledi in nemi. Za točo se je ulila huda

ploha, ne curkoma, ampak tekoma, in naglo je voda

suhem, dočim plavajo v lavi zunaj listnjaka debele toče

med ubitimi ptiči, med listi in odkleščenimi mladikami.

Razvedri, razjasni se in hvaležno ostavimo listnjak, ki

nas je obvaroval strele in toče ter padajočih drevesnih

vej, ki nas bi bile ubile, da so predrle streho šibkega listnjaka.

 

Vračamo se proti hiši med gredami robate toče, med

oskubenimi, okleščenimi drevesi in med travo, pomandrano

je izrekel, da v njem ni več življenja: "Toča ga je potolkla,

vrgla na tla in omamila in potlej je revež utonil v

naočnike. Nosača sta dejala mrliča na veje in ga nesla z

nami proti hiši.

Jasno je zopet posijalo popoldanje sonce iznad bežečih

oblakov, ko zagledamo iz dalje sleme Mlekojedove

izreče, da je v teh drobnih prsih ugasnila poslednja

iskrica življenja.

Vodnika sta nesla Mlekojeda naravnost v hišo, kjer

sta ga položila na posteljo poleg mrtvega deteta, ne da

primaknila mizico, jo pogrnila z belim prtom in na prt

med dve prižgani voščeni sveči pristavila razpelo, sneto

dočim se je brala na licih obeh vodnikov zgolj resna

vdanost v nepresodno usodo.

Pokropili smo oba mrliča in stopili iz zagate žalostne

hiše pod milo nebo in veselo sonce. Tam nam je vdova

oblekel debelo suknjo in ponošen klobuk. Stopim predenj

in mu trdo rečem, da sam sebe pogubi, če gre v

takem vremenu za vami. Naglo odgovori, da mora in

mora gospe prinesti črnosteklene naočnike, ker bi gospa

gunjem; a ni me poslušal, ampak tekel je, kakor bi

imel komaj dvajset let.

Pogubila ga je končno njegova stara, nepremišljena

trma. Takšna smrt zaradi ubornih, nepotrebnih naočnikov!

Ali ni to grozno?

Nato sem se vrnila v hišo, poiskala v čumnati oljčni

vejici in jih položila med žerjavico na ognjišču. Dim blagoslovljene

ko je tako silno grmelo nad mojo glavo. Spomnila sem

se, kako sploh ljudje govore, da je tej hiši že od nje postanka

je nad sto let branil viharja in strele. Vsaka mati bi bila

storila tako kakor sem jaz. Toliko da stopim pod košate

v pol leta vzela moža in otroka. Vendar - izidi se

božja volja!"

Meta je urno odšla k mrličema v hišo. Mi drugi smo

si pa ogledali poraženi macesen, katerega veličavo smo

bilo treba izkazovati svoje požrešne sile i nad drobnim

detetom.

Dihali smo krepilni, ohlajeni vzduh in radovali se razgleda

skozi očiščeni zrak v dolino in planino. Kako so

nas k sebi vabili gorski velikani, pobeljeni s čistim, mladim

polju!

Gospoda iz Primorja je krenila z gospenjim vodnikom

v dolino proti Stari fužini, kjer jih čaka voz. Jaz sem pa

Erjavcem bova pri učitelju Grmu vse naročila, kar je

treba za zvonjenje in pogreb.

·e enkrat sva se ozrla na bleda mrliča, ki sta bila pred

dvema urama jaka in zdrava. Erjavec se je posebej poslovil

krasota planinskih rož med kamenimi ogradi zapuščene

in pozabljene Melkijadove - akademije.

Olajšalo se mi je srce, ko sva z Erjavcem iz veličastnih,

a hkrati tako groznih planin dospela v dolino. Sporočila

sva v Srednji vasi učitelju Grmu, kar nama je bilo naročeno,

in povabila sva ga, da naju spremi do Bistrice.

Ko prideva iz Srednje vasi na cesto, srečujemo samo vesele

obraze in opazujemo, kako je njivo in travnik oživil

Med bujnimi prizori veselega življenja zadone

mrtvaški zvonovi od zvonika svetega Martina in naše

misli se vrnejo na grozne planine. Tedaj sem rekel

Grmu: "Čudno je delovalo naključje. Vdovi Meti je umrl

je sam povedal, in mu je prvič posijalo jasno sonce

pod večer njegovega do zdaj tako mračnega življenja."

Učitelj Grm živo prereka: "Ne iščite naključja, kjer ga

ni! Meta bi ne bila vdova, da ni bil nje mož tako predrzen.

babji veri, da ni v Mlekojedu skipela tista mladostna bedastoča

in starostna trma, ki mu je odvzela vso previdnost.

Kaj mu je bilo treba teči za staro gospo v tako grozni

vihri? Naj bi jo bil doma počakal ali pridržal! Naključja,

kmeta in tistih, ki živimo med kmeti. A povem vam, da

ste se hkrati speli nad tisti blaženi mir in pokoj, katere

ga kmetu podaja vdanost v božjo voljo, in da plavate in

tavate v sami nezadovoljnosti z vsemi človeškimi razmerami.

ga naposled vse pokore niso pripeljale na pravo pot in

so v nadšestdesetletnem dedcu zarojile ženitovanjske

mnogo manj, da je med nami več pokorščine. Malokateri

oča ima čas in sposobnost, da bi mogel sam vzgojiti

često propovedujem zabadavo, da ima breza zato belo

kožo, da jo vidimo tudi ponoči. Kako veselje ima učitelj

nad pokornim dečkom! Toda, kjer ni delovala očetova

šibe, kar mu je prav povedal tisti komisar na Blejskem

gradu. Da sem bil jaz tedaj učitelj v Bohinju, bi bil rekel

Roku: Pusti dečka na domu! Dober kravar in konjar in

priden gospodar ti bo. Če ga daš v šolo, ti pa prizadene

Učitelju, ki je govoril prepričano in prepričevalno,

sem odgovoril po svoje:

nesrečo. Kratkoumni človek ne sme božje previdnosti

tako soditi, da šteje vsako nesrečo za pokoro ali kazen.

pomenu ste utepali marsikateri značaj. Ta in oni

sin iz poštene, ponosne kmetske hiše je dosegel visoko

v sebi zatajil prirodni čut človeških pravic in se tako

očitno kakor podlo ogibal vsakega suma, da je v njem še

kaj slovenske zavesti. Take može, ki so zgolj okičeni

stroji in točno delujoči avtomati, ste nam nekoč postavljali

v zgled! Takisto nam niste mogli prehvaliti ponižnosti.

To mi je presedalo zlasti tedaj, ko ste rabili za ponižnost

grdo, a značilno besedo pohlevnost. Malo drugače

šibo nego z bolečino od šibe in da žugana šiba več zaleže

nego švigana. Posebej gojenca bolj spametuje na

palica, ki često v otroku budi samo črt in domnevo,

da je bil tepen zgolj zato, ker je imel koritelj oblast

in moč.

Naš Melkijad ni bil zato nesrečen, ker je na očetnem

domu premalo pela šiba, ampak zato, ker v mladih letih

ne doma niti v Ljubljani ni našel dobrotnika, ki bi mu

bodisi mehko ali strogo blažil srce in krotil voljo. Bil je

v tem oziru sam svoj in zapuščen. Zamudil je pravo

dobo in zato mu je bilo vse življenje sama vzgojna šola

strogo strahujoča.

Veliko enakih vzgledov nam podaja vsakdanje življenje.

Koliko mladeničev bistre glave in zlate bodočnosti

svoje osebnosti. To bi bil boj vsakogar proti vsakomur

na vse možne načine in z vsemi možnimi sredstvi.

Vzgoja je torej zares neogibno potrebna vsakemu človeku.

Rekli ste ravnokar, da naš kmet nima časa in sposobnosti,

pošteni državljani. Vendar je do zdaj veliko premalo storila

za napredek splošne omike. Premalo je šol, in tam,

kjer so, pogrešamo strogega reda; torej ni povoljnih

uspehov. Najhuje je pa to, da so sedanje osnovne šole

vcepljajo tisto vestno nravnost, katere nedostatek kaznuje

človeška družba na tem in Bog na onem svetu.

Obupal bi človek, gledajoč, kako malo ali nič ne napredujemo.

Vendar se tolažimo. Obča zgodovina in statistika

in podirajoč vse ovire napreduje v omiki, nravnosti

in blagostanju. Dospejemo torej končno tudi mi do

dobe splošne, dobre vzgoje, in pošten značaj se bo celo

čislal nad blestečo vedo. Îivela bodočnost!"

Ozrl sem se na Erjavca, pričakujoč, da me pohvali. A

ni me pohvalil, ampak spregovoril:

"Blaga nada, da dospejemo do zlate dobe obče omike

in da bo poštena značajnost celo nadkriljevala blestečo

bo celo tako sijajno, da sedanji rod o tem še

pojma nima. Napreduje že zdaj, čeprav napredka ne

vidimo dosti, ker je počasen. V izboljševanju človeških

razmer ni skokov in povsod moramo računati z danimi

prav ti poslednji otroci so često najmanj previdni v izbiri

svojih roditeljev. ·ola bi bila sama čudodelavnica, ako

popravi vse napake in pomanjkljivosti domače vzgoje.

Noben učitelj ni vsegaveden in vsegamogočen, torej se

takisto ne ve popravljati napake domače izgoje, katere

se mu često nalašč prikrivajo.

Ker ne smemo segati po tem, kar nam je samo ob sebi

nedosežno, torej osnovna šola ne more biti vzgojilnica

posameznim učencem, bodisi z opominom, bodisi

s kaznijo.

V srednjih šolah se pač ponove in celo z dokazi podpro

vse moralne resnice, katere smo čuli v osnovnih šolah,

ker država sme zahtevati, da dobi iz teh šol spretnih,

na vrhuncu znanosti stoječih služabnikov.

Po značajnikih ali možeh pravih, neomahljivih nravstvenih

načel se baš ne vpraša toliko. Zgodovina nas

marveč uči, da so bile često dozdevne koristi te in one

države take, da jim značajnik ni mogel služiti. Kadar se

naj umakne ravna, jasna pravica; kadar je z blestečimi

tvoj pabog* tako podel v nravstvu kakor vznosit v umstvu?'

…

Vendar, ljubi gospod Grm! Veliko, prav veliko je storila

osnovna šola, naša oskodna** kmetska šola za nravstveno

in odgaja hinavce. A pretiravali ste tudi vi, dolžeč

kmeta, da nima zmožnosti za vzgojo svoje dece. Anti

In kadar vam v osnovno šolo med kmetsko deco zaide

deček gosposkih staršev, ali nimate ravno z njim največ

V tem hipu nas preseneti močan klic: "Hoj, božji ljudje,

postojte še malo!"

Ta klic nam je na ušesa udaril iz čebelnjaka, stoječega

onkraj visokega kamenega plota, pred katerim smo stali

ob vsem Erjavčevem govoru. Stopili smo previdno tik

plota, ne da bi se ga dotaknili. Zakaj kameni plotovi so

dobiš kamenja na noge več, nego je koristno

kurjim očesom.

Na poziv Grma, ki je poznal čebelnjak in gospodarja,

se izkobaca skozi nizka zadnja vratca izpod strehe in

zravna se pred nami suh, dolg mož prijaznega obraza.

Pozdravi nas in pove:

"Čebele pasoč sem poslušal, kako je nekdo izmed vas

po pravici govoril o malopridnih mestnih otrocih in gospodih

piskajo kar na potip liki piščalke njegovih orgel. Zdaj vas

pa prosim, da bi kar tukaj povedali, zakaj smo mi Bohinjci

spodobi, ker sem v coklah. Zato prosim, postojte malo!

Saj se vam ne mudi, ko samo pohajkujete."

Erjavec se nasmehne in obljubi ostati.

"Kdo pa ste?" vpraša kmet. "Iz Bohinja niste, ker govorite

tako učeno, da še polovice nisem razumel. Zdi se

mi pa, da sem vas že videl v Bohinju."

"Morebiti res," odgovori Erjavec. "Bil sem v dijaških

letih pri Savici in obhodil Zgornjo in Spodnjo dolino.

Zdaj učim mladino kakor vaš gospod Grm; samo da so

moji učenci poprek za glavo večji od njegovih."

"Zato ste pa za glavo učenejši od gospoda Grma. Pa

brez zamere!" pristavi kmet, ozrši se na Grma.

Grm in jaz sva se zasmejala. Erjavec, preslišavši kmeta,

nadaljuje svoj govor blizu tako:

"Nravnosti ali, kakor bi vi rekli, spodobnega, pred

Bogom in pred ljudmi poštenega vedenja se uči vaš

resnice. Kolikor poznam vaše šege in sem posebej

posnel iz povesti o Rokovem ženitovanju, si vaši ženini

svoje neveste izbirajo po praktičnih načelih in ne po

golem slučaju ali po slepi strasti. Potemtakem so vaši

moralnih resnic, katerih bi ne bili že doma preučili s

skrbno materjo, sedečo za kolovratom.

To, gospod Grm, vam nemara ni verjetno; vendar je

čista resnica. Moralnih resnic ni mnogo in vse se dado

nja. Vera in država torej branita moralne resnice, da

se spolnjujejo.

Gotovo pa je država nezadovoljiva zaščitnica morale,

ker ne zasledi vsakega kaznivega dejanja in često zločinstva,

kateremu je prišla na sled, ne more kaznovati.

 

Takisto bi bila naša morala malo vredna, ako bi človek

svojo sebičnost in svobodo krotil samo toliko, kolikor se

si, gospod Grm, kako so ta učeni gospod obrazložili,

da se naši otroci doma več nauče nego v šoli!"

razumite. Zdaj spustimo vodo na drugo kolo. Rekel sem

vam poprej, gospod Grm, da so moralne resnice, spojene

da so njegovo bistvo; da so temelj obstanku človeške

družbe; in da so stanovitne in nespremenljive. Baš zato,

ker so stanovitne, ker se ne spreminjajo, ker se v njih ne

dogajajo nobene nove iznajdbe; baš zato ne morejo napredovati.

Ako one ne napredujejo, tedaj samo in zgolj

na njih podlagi tudi ne more napredovati človeška družba.

Vsa človeška zgodovina in vse vsakdanje potrebe

nas pa silijo v napredek in v izboljševanje sedanjega stanja,

omikancev! In te resnice prodirajo po zemlji, pospešujoč

napredek in omiko. Z rastočo omiko raste gmotno

poprava životne udobnosti in občega zdravja, podaljš

ava tiste dobe človekove, v kateri je najsposobnejši

hudodelstev.

 

Če sodelujemo pri razširjanju omike in izboljševanju

družbenih razmer človeških, izpolnjujemo božjo zapoved

ki so postavljene človeškemu umstvovanju, in nastopala

bo, razrušivši vse in vsakršne ovire.

Vendar sem rekel v začetku tega premišljevanja, da je

zgolj sanja, da kdaj dospejemo do zlate dobe, ko bo

popoln v vseh ozirih. A to nas zdaj ne skrbi, ker daleč

daleč imamo še do vrhunca!

Nujnejša nam je druga skrb. Velik razloček med moralnimi

in umstvenimi resnicami je ta, da se prve človeku

prvih se kaznuje, zametavanje drugih bi smelo biti brez

kazni. Vendar to ni tako. Zakaj družbena in gospodarska

zgodovina posameznih ljudi in obča zgodovina človeška

nam nasproti kažeta grozno resnico, da nesrečno za

napredek. To je resnica, ki se neizprosno izvršuje dan na

dan.

Ozrimo se nekoliko po Bohinju! Vaši deželici je stvarnica

podarila zdravo, milo podnebje, najboljše njive in

ni bila tako radodarna kakor vam, sedečim v sredi v

zlati skledi!

Vendar ni, kar bi moralo biti. Stranec, ki pride v vašo

dolino, se pač divi v nebo strmečim vršacem, zeleni

Savi, mirnemu jezeru in črnim jezercem, slapovom Savice

družbenih razmer, ko občega, veselega blagostanja ne

more zapaziti. Pač vidi veliko raznovrstne imovine, a

čuvale in skrivate, kakor da se vam utegne na hip izmakniti,

kar vam je pridobilo dolgoletno prizadevanje.

To je kazen stoletnega zaostajanja v omiki in napredku.

Zaostali ste in še zaostajate v občem blagostanju.

Vaši železniki so do Zoisove dobe dobivali rudo in oglje

starodavni kmet je domače platno in sukno, maslo in sir

izdeloval rod za rodom vedno enako in niti zapazil ni,

želeli poprijeti se napredka svojih sosedov, češ da jim

tega ni treba. (Opomnim, da se je to govorilo leta 1860.)

Prvo faro ste dobili stoprav pred dobrima dvema stoletjema

in ostali dve pred kakimi sedemdesetimi leti. Prva

in vedno še edina cesta iz Bohinja se je zgradila tudi s

zložni cesti izginilo preveč vrednotin iz Bohinja.

Kratkogledi ljudje! Kadar motrim vaše lesene hiše, ki

naprednih sosedov. Zato po pravici tožite, da žulji vaših

rok nimajo blagoslova in da se je vašim dedom bolje

godilo. A verjemite mi, da se jim ni godilo bolje! Zakaj

stari časi so bili, kolikor nas uči zgodovina, bedni časi; in

da so bili boljši od sedanjih. Tudi vaši dedje so hvalili

staro, tožeč svojo dobo.

Umen gospodar računaj z bodočnostjo, ker samo ta je

v njegovi oblasti! Preteklost s tisto neresnično zlato

ne moremo zadoščati s starimi sredstvi. Kaj je torej

vzrok vašim težavnim razmeram?"

"Prav ste rekli, učeni gospod!" se oglasi kmet izza kamene

ograje. "Novih potreb je preveč; starega denarja

premalo."

Erjavec se obrne h kmetu in spregovori glasno:

"Tega nisem rekel; a to vam povem, da potreba sama

denar dela, ko razbistruje človeški um. Denar vam leži

uživate obresti, vam je najprej potrebno, da se lotite obdelovanja

svojih možgan. To je bolj počasno nego težavno.

Otresite se podedovanih navad, ki se ne ujemajo s

sedanjo dobo! Kadar se na primer ženite, vas hudo bole

pristojbine za poroke in ženitna pisma; in skoparsko

vam je, ako ne potratite vsaj dvajsetero toliko za ženitovanjske

oglede in obede. Kadar umre hišni gospodar, je

takista tožba. Pristojbine so vam neznosne, zato pa petero

toliko stane osmina ali živi večer.

Znebite se dalje starih vraž, od katerih so nekatere

jako kvarne in celo hudodelske, a druge tako smešne, da

moj prod, opomnivši, da Bohinjec ni tako neumen, kakor

se meni zdi.

Davi mi je bister deček pot kazal. Na poti najdeva

kačo. Ujamem jo z roko in dvignem kvišku. Deček si ni

dal dopovedati, da tista kača ni strupena, ampak je trdil,

da je samo ukleta in me lepo prosil, naj ga naučim kačji

nego vi, ki se niste učili drugega nego navade neukih

očakov.

ki so se sami učili. Treba je zglednega poizkuševanja,

da vidite, kako izvrstno uspeva, kar so že davno

sprejeli novega vaši sosedje; združevati morate svoje

moči v skupno delovanje, ker družba več vidi, več misli

Tako obdelujte svoje možgane in vsakdo najde zlatico

sam v sebi.

Na tak način se bo med vami korak za korakom z umskimi

nauki ter z njih rabo širil napredek, z napredkom

omika in za omiko obča, stalna blaginja.

Staro lesniko pač moremo osnažiti, otrebiti in ji pognojiti,

ljudeh. Deci, za vsak nauk, za vsako novost dovzetni

mladini, se s pridom vcepljajo tako umstvene kakor

dobival tudi prve pojme o umnem kmetovanju. Do tega

mora priti, čim prej, tem bolje.

Zdaj vašega gospoda Grma samo to vprašujete, kakovo

novo pesem bo zaorglal prihodnjo nedeljo; potlej

bodo pa otroci marsikatero novo pesem sami domov

prinesli, a vas bo bolj zanimalo zvedeti, kaj novega bo

vsa leta, ki bodo določena za obiskovanje osnovne

šole …"

Kmet izza plota glasno prereka:

"Iz tega ne bo nič; vsi se bomo uprli. Pozimi naj že

hodi otrok v šolo, a poleti ga potrebujem doma in na

kaznovati in zapirati! Tega nas Bog obvaruj! Odnesi

vrag vašo čudno človeško družbo!"

Oča Grmje nekaj zinil v svoji čiribirščini, da je kmet

kar umolknil in ostrmel nad čudno govorico. Erjavec jo

je pa čul samo na pol ušes in torej kmetu odgovoril na

vsa usta:

"Nisem pričakoval, da bi hvalili, kar do zdaj niste

mogli poznati; a to vam povem, da bo prihodnji rod

da ostane pošten in varčen in da ne zaostane za napredkom

časa."

Kmet nas strmo pogleda in, ko nihče ne spregovori,

se naglo skloni in zmaši skozi nizka vratca v svoj čebelnjak.

*

 

Prišla je končno vrsta i name, da rečem: "Bodi brez zamere!"

Bilo je v Bohinju avgusta leta 1860. Deček mi prinese

ter v roke segel profesorjema Franju Erjavcu iz Zagreba

in Matiji Kračmanovemu Valjavcu iz Varaždina.

Našel sem ondi tudi nekaj znanih dijakov, izbornih pevcev.

Očetoval je med njimi učitelj Grm iz Srednje vasi.

drobnel in žvrgolel, kakor da smo v ptičjem raju.

Zaorili so mogočni glasovi:

"V gorenjsko oziram se skalnato stran,

Triglava blišče se vrhovi."

Ko se poleže ploskanje za dovršenim petjem, naprosim

družbo, da stopimo na goričico v bližini. "Tam vidimo

Triglava vrhove v večernem žaru, in spodobi se, da

se velikanu poklonimo, ponavljajoč to krasno pesem!"

Skoro smo stali vrhu hriba. Večerno nebo je čisto,

jasno. Triglav, odet z mladim snegom, in goli vršaci okoli

in občudovanje, ko jih beseda ne more izreči!

 

Tedaj me nekdo vpraša, sem li že bil na Triglavu. Bil

sem zamaknjen v čarobni pogled in razvnet od milega

da sem se zaklel, da ne pojdem več naTriglav.

Zdajci se oglasi za nama oča Grm:

"Kažipot vam bom jaz, gospod profesor! A tudi ta vaš

prijatelj pojde z nama. To mu bo jako koristilo, kadar

in Malim Triglavom iz dolenje poti na gorenjo prav tam,

kjer se nanjo niti videti ne more."

Da je oča Grm govoril v čiribirščini, razumel bi ga bil

samo jaz, in to bi bilo prav. A nesrečni človek je govoril

domačo slovenščino in razumela sta ga Erjavec in Valjavec.

Oba zakličeta hkrati: "Torej še nisi bil na Triglavu?"

Erjavec celo pristavi ogrdo: "Lenoba bohinjska!" kar

sicer ni bila njegova navada.

Grm se je smejal in si mel roke, a jaz sem skesano

spregovoril, obrnivši se k profesorjema:

"Res je, da nisem še lazil po strminah med Velim Poljem

in Malim Triglavom; a na Velikem Triglavu sem bil

in nanj hodim, dokler me noge neso. Sedeval sem tam

gori, kadar je jutranja zarja bročila velikanovo teme.

trgali, zbirali in grmeč drvili v prepade, jaz sem se zibal

na njih pršečem snegu.

Dve leti sem hodil v domačo šolo na Bistrici - dočim

so tale oča Grm šibovali v Srednji vasi. Dolina je zelenela

ogromne plasti blestečih snežink in tam zasipajo

štrleče robove, da so hkrati kakor gladke bele strehe,

tam pa na ravni gladini odpirajo črne robove in zevajoče

preduhe. Često sem spričo take hoje na Triglav šolo zamudil,

sem povedal pravi vzrok svoje zamude. Tako je bilo v

detinskih letih.

Dorasel sem zdaj, a še hodim tja gor s tistimi občutki

kakor za otroških dni. Kadar bivam na počitnicah,

grem proti Bistrici ali jezeru, in ko zazrem Triglav, splavam

me nese poslednja stopinja na Triglav, da v njegovih

hkrati vračam na domači Triglav, da ondi pogledam, ali

se mu je kaj spremenilo častitljivo čelo za dolgih mescev,

ni spremenilo, kakor se v meni ni in ne bo spremenilo

čaščenje njegove veličave.

Hodili so na Triglav znani rojaki, vabili me s seboj in

se postavljali s svojo bolj ali manj popolno hriboplezalsko

opravo ter s svojo nemara samo ustno srčnostjo.

Niso se mi uveljavili tisti, ki so se ravnali na pot, in niso

me zmotili tisti, ki so se vračali raz Triglav ter mi pripovedovali

gola čuda o slikovitih prizorih na potu in o

čudovitem razgledu na vrhu velikanovem. Niti na misel

mi ni prišlo, da naj poskusim takšno težakovsko potovanje.

k večnemu počitku. Domoval je na Îlanu. To je nad ravnino

nekoliko vzvišena vas v južnem kotu Spodnje doline,

po takšnih višavah. Tako me je svaril moj ded.

 

Globok pomen tiči v njegovem svarilu. Pripoznavam,

da sem se preveč zagledal v Triglav, da ga občudujem;

velikanov, ampak veličasten mejnik med zemljo in

nebom.

Ali ne poderem vse te veličasti, ali ne treščim vse te

poezije v prepad, ako nesem na debelih podkovanih

Ali nisi tudi ti takisto hodil na smelo strmeči Storžič in

na zeleno Zaplato?"

Matija Kračmanov je živo odobril način mojega triglavskega

potovanja in naposled odpusti Erjavec moj

sta mi obljubila Erjavec rezko kritiko, ako bo potopis

slab, in Valjavec - drobno pesem, ako bo dober.

 

poslavljali od Triglava in od poslednjih večernih žarkov,

ki so umirali na njegovem temenu.

Nad tretjino stoletja je poteklo od tistega večera: draga

prijatelja sta legla v prezgodnji grob in ne bosta mi

mi ni zlega namena ne prej ne slej; veselim se marveč

iskreno in sočustveno njih vsestranskega napredovanja

mnogih vraž in napak bohinjskih dedov in očetov iz

dobe pred 1860. letom ne bil omenil v tem spisu, da me

bolj odprte občevanju s sosedi in zgledom, budečim napredek,

nego moj trdni, starodavni Bohinj.

Tako sem hodil in hodim na Triglav.