Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| vir= Označiti odstavke in posamezne drobne napake preveriti po objavi v Mencingerjevem Zbranem delu. ureja Mojca Pipan.
}}
 
{{rimska poglavja|1|2|3|4|5|6|7|8|9}}
 
== I ==
== V ==
 
<center>
"Naš prihod v Melkijadovo hišo.
Cvetličnjak. Pokažena večerja. Čaj.
Mlekojedova povest o beraču Cvajarčku.
Mlekojed vojak. Dovršek rednih opravkov
Trinosovih. Mlekojed odide od nas."
</center>
 
Bližali smo se puščavnikovi hiši in bilo nam je dobro
znamenje, da se dviga dim nad sleme. Prišli smo
imel še vse. Stopil sem pred družbo in mož mi je roko
stisnil prav prisrčno.
 
Predstavil sem tovariša in opomnil, da gospodična
laže govori laški nego slovenski. Takoj se je v možu zbudil
Ko mu je povedala, da je to bil njen oča, jo kar objame,
izrekši, da mu je bil ta gospod blag in nepozaben
 
114
dobrotnik. Povedala mu je tudi, kdo in od kod je njena
mati. Melkijad pak z ganljivim glasom pristavi, da je v
kvišku zgane in čelo se mu razjasni. Seže nam vsem zopet
v roke in reče z milim glasom:
 
"Oprostite, da sem star in neokreten in da me časih
omamijo spomini na mlada leta. Oprostite dalje, da vas
premore, vse vam je na razpolago. Moji gostje boste
danes in jutri in ne izpustim vas, dokler se ne naveličate."
 
Bralo se je možu na obrazu, da je tako mislil, kakor je
govoril. Mignil je vodniku, naj stopi v hlev kravo opravljat;
lične krožnike in prtiče. Kdo bi bil kaj takega pričakoval
gori pod Triglavom.
 
Sonce je že nizko stalo ob vrhovih Mišévega vrha in
Tolstca, ko vstanemo od kosilca. Melkijad pozove vodnika,
Hkrati poda gospodični bel predpasnik in jo poprosi,
naj nam priredi večerjo po svoji umetelnosti, ker
 
115
se ne spodobi, da bi moški kuhal, kjer je ženska pri hiši.
Mene in tovariša pa odpelje od hiše in hleva na bližnji
plotom ograjena vrtova. Vsi smo se molče vdali moževi
volji, vedoč, da ne prenaša prigovora.
 
Premišljal sem, kakšna bo večerja. Zakaj gospodična
ve, s kakovo juho so se ukvarjali stari ·partanci, ne pozna
so mi njegove zeli nadvse zanimive, da ne bo zamere.
 
116
Prišel nas je vodnik klicat k večerji - na koruzne
žgance z mlekom. Naš gazda se razjezi, kakor da bi mleka
niti videti ne mogel.
 
Vodnik se ponižno zagovarja:
 
"Bil je pač v čumnati planinski zajec iz kože dejan in
s slanino pretikan; a čakati bi morali nad tri ure, preden
jutri na vrsto; saj ste prej rekli, da pričakujete vsak trenutek
gospoda iz Zagreba."
 
Jaz in tovariš sva čula nato izmed besed, ki so grmele
iz gazdovih ust na ušesa vodnikova, marsikatero
kazenskega sodnika nego li jezikoslovca. Sedli smo naposled
k žgancem.
 
Gospodična je menila, da znana ji laška polenta ni
slabša od žgancev; a mi drugi smo vsak zase in molče
sodili, da se je maslo prismodilo. Nihče ni zinil žal besede
in za vodnika je ostalo veliko večerje. Po obedu nas
 
117
je obhajala tista vesela zadovoljivost, ki pospešuje prebavljanje.
Naš gazda je bil prijazen, dovtipen in tako duhovit,
prilijem nekaj kapljic v vonjavo tekočino. Gazda pa
strastno prime za steklenico in bolestno zakriči:
 
"Nikar žganja na mizo! Zaboga ne!"
 
Odgovorim mu, da to ni navadno žganje, ampak
pristna sremska slivovka. Toda mož ne izpusti steklenice,
marveč odgovori, da jo vrže ob tla, ako je takoj ne
spravim v vodnikovo vrečo. Vdal sem se.
 
Mož se umiri in dlje časa zamisli. Potlej gre iz hiše
gledat, ali vodnik že spi zunaj na hlevu. Ko se je o tem
prepričal, zaklene vežne duri, prisede k nam in jame
mirno govoriti:
 
"Oprostite mi, da sem bil tako surov. Hribovec, ki živi
med hribovci, se često zapozabi. Da me pa ne sodite
poslušal zunaj pod okni …"
 
118
Vsi smo obljubili molčanje in mož je povzel besedo.
 
"Vstopil sem v Ljubljani po dokončani šestletni gimnaziji
v prvo leto modroslovja, kar vam je zdaj sedma
želel potovati v Ljubljano ob takih dnevih, ko me bo
srečevalo najmanj ljudi.
 
Na sveti večer leta 1818 se poslovim od očeta in matere.
Bilo je že o mraku, ko na poti blizu Nomenja (to je
ležal po polju in mraz je pritiskal.
 
119
Berač se mi je zasmilil, a hkrati se spomnim svoje reve
in vzdihnem:
 
"Ako bi jaz v vaših letih nosil take težave, kakor jih
moram zdaj, želel bi si smrti."
 
"Tudi jaz si želim smrti," odgovori berač milo, "a
smrt beži pred menoj."
 
Tedaj se v meni zbudi tisti nagajivi duh, ki mi je bil tolikrat
v zlo, da odgovorim brez pomisleka:
 
"Nič lažjega nego ujeti bežečo smrt. Tu nate desetico!
Kupite si zanjo žganja v gostilni na Nomenju. Izpijte tisto
slastno jed, da pred vami gore lučce božičnih jaslic,
in naposled zmrznete v najprijetnejših sanjah."
 
Berač je hvaležno sprejel moj denar in molče sva
korakala dalje po ledeni, polzki cesti. Stopiva v gostilno
krčmarja, ki mi je bil ljub znanec iz dijaških let.
 
120
Drugo jutro je bil sveti dan. Pozno sem vstal po slabem
spanju in bilo mi je hiteti, da pridem do desete
Ostrmel, okamenel sem in vest mi zakliče: ,To je Cvajarček,
in ti si ga umoril z žganjem!'
 
Spustil sem se v tek in zdelo se mi je, da me podi sam
Cvajarček z gorjačo v koščeni, ledeni roki. Pešal sem, a
vest mi je vnovič očitala umor in me vnovič podila
mimo ljudi, mimo cerkva in vasi, in stoprav zvečer sem
stopil v toplo sobo in pred ljudi. Zbolel sem na prenoprenočišču in ljudje so rekli drugi dan, da sem bledel. Kaj sem
121
čišču in ljudje so rekli drugi dan, da sem bledel. Kaj sem
govoril v blodnji, nisem zvedel niti hotel vprašati.
Trdni moj život je premagal bolezen in čez tri dni sem
Radost nad pravilnimi očmi čez malo časa zagrene
spomini na mrtvega Cvajarčka.
 
Vadil in uril sem se vsak dan. Zvečer sem legel spat
ves utrujen. V spanju se mi je prikazoval berač, stoječ
pred posteljo in žugajoč z grčavo palico. Zbudil sem se
in nič nisem videl. Zopet sem zadremal, in prikazen se
 
122
je ponovila. Vstal sem drugo jutro nespočit in nesposoben
za težko delo. Vidno sem hujšal; drugi so rekli, da
Končno se mi je berač prikazoval tudi podnevi in žugal
smrt za smrt.
 
Nekoč se vežbamo na ledini pred vojašnico. Beračeva
pošast s tistim strganim plaščem in z našemljeno klofeto
ostrižen po levovo. To je bil moj najhujši zločin, ker ta
pes je bil last zelo visokega gospoda.
 
Zaradi takih in enakih napadov sem bil večkrat kaznovan.
Naposled, ko sem končal tistega psa in bi bil moral
dožene vaš gospod oča, da so me odslovili od vojaške
službe za vselej. Slekel sem vojaško suknjo, ki sem jo
nosil blizu pol leta in vedno teže prenašal. Kam naj krekrenem zdaj? Trden mi je bil sklep, da ne mimo Beraškega
studenca, da ne nazaj v Bohinj. ·elŠel sem v križem svet s
123
nem zdaj? Trden mi je bil sklep, da ne mimo Beraškega
studenca, da ne nazaj v Bohinj. ·el sem v križem svet s
trebuhom za kruhom, zaupajoč prislovici: Koder sonce
teče, povsod kruh se peče.
 
To je moja povest o žganju. Izvolite iz nje sprevideti,
zakaj tako bolestno skipim, kadar zagledam žganje.
rodni kraj, da polože moje kosti k večnemu počitku
poleg očeta in matere.
 
Îivel sem nekaj časa prav srečno v očetni hiši poleg
drugega roda. Malenkosten prepir z mojo jetrvo me je
v oblake - da, v oblake! - Ker malo malo sem imel
jasnih dni.
 
Odkar pomnim, so potvarjali moje krstno ime. Vsakdo
me je svobodno smel sramotiti, a jaz sem zaman pričakoval
sovraštvo do človeške družbe in se jeklenilo v meni prepričanje,
da je pravica za nesrečnika drugačna nego li za
 
124
tistega, ki je rojen pod srečno zvezdo. Zakaj drugi so se
smeli šaliti in norce briti z menoj brez kazni; a kadar
vedem tako, kakor se spodobi omikanemu gazdi proti
ljubim gostom."
 
Mož je umolknil in plaho zrl proti sobnim vratom. To
je trajalo precej dolgo. Molčali smo, boječ se, da zopet
ne zablede. Zopet se prijazno k nam obrne in drugič
čašice napolni s čajem. Tedaj se ohrabrim in spregovorim:
 
"Dovolite, blagi rojak, da vas iznenadim z novico, ki
vas bo zelo utolažila! Ta novica je v Spodnji dolini nekaterim
ljudem znana; a vi je niste nikoli čuli, kar sem
razvidel iz vaše povesti. In stvar je ta: Tisti človek, ki je
 
125
na sveti večer leta 1818 zmrznil pri Beraškem studencu
v ·tengahŠtengah, ni bil berač Cvajarček, ampak kmet Trinos."
Toliko da sem to izgovoril, zakliče Melkijad strastno
in naglo:
 
"Primite me in trdo držite na stolu!"
 
Gospodična se preplaši, jaz in tovariš primeva moža
za rame in jih krepko pritisneva k stolovemu slonilu.
"Tako je prav, le krepko držita!" ječi naš gazda.
 
Moj tovariš je svoji sestri francoski šepetnil, naj odpre
vežo in pokliče vodnika. Gazda je to prav dobro čul in
tudi francoski odgovoril:
 
"Nikar po vodnika! To bi bilo olje v ogenj. Prosim vas,
gospodična, položite mi rajši ruto v vodi namočeno na
čelo."
 
Gospodična to ročno stori. Četrt ure je trajala ta
muka. Naposled izdahne naš gazda:
 
"Hvala Bogu! Niti en trenutek me ni napadla omama.
Odleglo mi je. Miren sem in svobodno me izpustite."
in obstajal je mestoma zroč v tla ali v mene. Kar vpraša
z zamolklim glasom:
 
"Ali pa veste, da je res, kar ste ravnokar povedali?"
Radovoljno sem odgovoril:
Brezimni uporabnik