Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.067:
opasan z belim, do tal segajočim prtom, na nogah je
imel lesene cokle in na glavi ponosen, velik slamnik.
 
Postava mu je bila vitka in ravna, lasje sivi, lice okroglo
in bledo, čelo gubavo, oči rjave in bistre. Prednje zobe je
Vrstica 3.082 ⟶ 3.083:
mati. Melkijad pak z ganljivim glasom pristavi, da je v
davnih, mladih letih poznal tudi nje mater, ki je bila tedaj
še v otroški dobi. A beseda se mu ustavi ... Mož se
zamisli in gleda nekaj trenutkov strmo predse. Potlej se
kvišku zgane in čelo se mu razjasni. Seže nam vsem zopet
Vrstica 3.114 ⟶ 3.115:
 
Premišljal sem, kakšna bo večerja. Zakaj gospodična
ve, s kakovo juho so se ukvarjali stari ·partanciŠpartanci, ne pozna
pa juh, ki gredo v slast našim vrstnikom; imenovati
zna cvetke na trati in tiste, ki jih razpostavljamo po sobah,
Vrstica 3.135 ⟶ 3.136:
so mi njegove zeli nadvse zanimive, da ne bo zamere.
 
Prišel nas je vodnik klicat k večerji - na koruzne
žgance z mlekom. Naš gazda se razjezi, kakor da bi mleka
niti videti ne mogel.
Vrstica 3.194 ⟶ 3.195:
moji povesti molčite kakor zid. Govoril bom nemški ali,
če hočete, laški, da me ne more razumeti, kdor bi morda
poslušal zunaj pod okni ..."
 
Vsi smo obljubili molčanje in mož je povzel besedo.
Vrstica 3.239 ⟶ 3.240:
"Nič lažjega nego ujeti bežečo smrt. Tu nate desetico!
Kupite si zanjo žganja v gostilni na Nomenju. Izpijte tisto
žganje duškoma in idite dalje skozi ·tengeŠtenge v tej jasni
noči. Tam blizu tako zvanega Beraškega studenca boste
opešali in sedli v suhi sneg, da si odpočijete. Zadremali
Vrstica 3.251 ⟶ 3.252:
ukažem vina, berač pomoli krčmarici srebrno desetico
starega denarja in prazno čutaro, proseč dobrega žganja
za vso desetico. ÎenaŽena mu prinese čutaro nazaj, berač se
obrne k peči, in čul sem, kako je lokal iz čutare. Potlej je
naglo vstal in odšel, toliko da nam je voščil lahko noč.
Vrstica 3.265 ⟶ 3.266:
zakaj na obeh straneh ceste me je spremljala nad seženj
visoka, strma stena prvotnega in raz cesto nakidanega
snega. Ko pridem v ·tengahŠtengah do tako zvanega Beraškega
studenca, se stena odpre na južni strani, kjer teče Sava.
Ozrem se na ljubo, bistro Savo, katere še nisem videl to
Vrstica 3.347 ⟶ 3.348:
poleg očeta in matere.
 
ÎivelŽivel sem nekaj časa prav srečno v očetni hiši poleg
drugega roda. Malenkosten prepir z mojo jetrvo me je
overil, da se mi utegne povrniti prejšnja dušna bolezen.
Vrstica 3.355 ⟶ 3.356:
Tukaj zdaj samujem in premišljam, kako sva se nekdaj
varala jaz in mati, ko sva meni gradila zlate gradove
v oblake - da, v oblake! - Ker malo malo sem imel
jasnih dni.
 
Vrstica 3.376 ⟶ 3.377:
tukaj trpinčim sam sebe in čakam odrešenja od neizprosne
usode in od najbridkejših spominov na razočarane
nade mladeniških let ... Zatorej oprostite, da se ne
vedem tako, kakor se spodobi omikanemu gazdi proti
ljubim gostom."
Vrstica 3.391 ⟶ 3.392:
na sveti večer leta 1818 zmrznil pri Beraškem studencu
v Štengah, ni bil berač Cvajarček, ampak kmet Trinos."
 
Toliko da sem to izgovoril, zakliče Melkijad strastno
in naglo:
Vrstica 3.413 ⟶ 3.415:
"Hvala Bogu! Niti en trenutek me ni napadla omama.
Odleglo mi je. Miren sem in svobodno me izpustite."
 
Mož je vstal, hodil po sobi nekam potrt in zamišljen
in obstajal je mestoma zroč v tla ali v mene. Kar vpraša
Vrstica 3.418 ⟶ 3.421:
 
"Ali pa veste, da je res, kar ste ravnokar povedali?"
 
Radovoljno sem odgovoril:
 
"Veseli me, da morem potrditi vprašanje, ki sem ga
pričakoval. Ni še štirinajst dni minilo, odkar sem povest
o Trinosovi smrti čul iz ust svojega očeta, ki je bil sam
 
126
pri Trinosovem pogrebu. Spomladi po tistem pogrebu je
moj oča odšel na rokodelsko popotovanje.
 
Tisto pomlad smo pisali 1819. leto. To dobro vem iz
knjige, ki jo je s seboj nosil kakor vsak rokodelski pomagač.
Vrstica 3.436 ⟶ 3.440:
niti kradel, čeprav je bil berač. Po njegovi povesti, kakor
sem jo čul iz ust svojega očeta, je bila tista stvar takale:
Na sveti večer - bilo je to, kakor sem prej omenil, leta
1818 - se je Cvajarček vračal v Bled in bil namenjen, da
prenoči na Nomenju. Malo pred Nomenjem ga dojde
gosposko oblečen človek, ki je govoril nekaj bohinjsko,
nekaj ljubljansko narečje. Tisti človek je bil norčave volje
in dal je beraču za žganje celo srebrno desetico -
tako je namreč govoril Cvajarček. - Z neznanim gospodom
vred je stopil v gostilno. Cvajarček si je tam kupil
žganja za pet dni - kakor je rekel - pa izpil ga je takoj
v gostilni za dva dni naprej, ker žganje je bilo dobro in
Cvajarček potreben. Gospod je ostal v gostilni. Cvajarček
je stopil k prijaznemu kmetu in ga izprosil prenočiš
ča v toplem hlevu.
Drugo jutro, na sveti dan, je zarana vstal in se napotil
 
Drugo jutro, na sveti dan, je zarana vstal in se napotil
127
proti Bledu. Pri Beraškem studencu najde človeka v snegu
že vsega otrplega. Tipal ga je in tresel in prepričal se,
Vrstica 3.466 ⟶ 3.469:
je pokrival plotove, grme in vodne roje, in srenj je držal
človeka.
 
Berač je šel nekaj po cesti; ko pa je prispel do nomenjskega
polja, spleza s ceste na srenj in hiti naravnost čez
Vrstica 3.474 ⟶ 3.478:
plašč, nož in mošnjico, in gospodar spozna, da je v nožu
vdelano staro znamenje Trinosovega doma.
 
Tako je bilo dokazano, da v ·tengahŠtengah leži Trinos. Kmet
na Nomenju je bil o tem popolnoma prepričan še posebej
zatorej, ker je dva dni poprej videl Trinosa v znani
krčmi na Bohinjski Beli in ga vabil, naj prisede na sani,
 
128
da se vkupaj popeljeta v Bohinj. Tedaj je Trinos odgovoril,
da ima piti še en dan in da pride stoprav na sveti
večer domov.
 
Kmet z Nomenja je poslal človeka na Trinosov dom z
naročilom, naj pridejo na Nomenj s sanmi. Sam se je pa
Vrstica 3.489 ⟶ 3.493:
možem pri pogrebu Trinosovem. Jaz sem pa vso
povest slišal iz ust svojega očeta.
 
To je vendar nesreča, da niste nikoli zvedeli, kako sta
resnično umrla Trinos in Cvajarček."
 
Melkijad odgovori:
 
"Blizu šestintrideset let me ni bilo domov, in ko sem
prišel nazaj, sem malo občeval z ljudmi. Tudi bi se nihče
Vrstica 3.500 ⟶ 3.507:
je torej vsa reč tako v spominu, kakršen je bil moj prvi
strašni vtisk."
 
Melkijad je bil vidno potolažen, a skoro je zopet hodil
po sobi gor in dol. Kar se ustavi pred menoj in me
Vrstica 3.506 ⟶ 3.514:
vodnika, mu da ključe od shramb in naroči, kako naj
nam postelje. Potlej obuje močne škornje, vzame klobuk
 
129
in podkovano palico, izreče še enkrat svojo trdno nado,
da bomo čakali do devete ure prihodnjega dne v njegovi