Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

== VI ==

 

smo prišli v pol ure na Triglav in iz

ponedeljka v torek. Začarani kup sena.

Sestanek ob zori na Triglavu z imenitnima

Slovencema. Mojega slavospeva veličava

Spremili smo Melkijada do vrtne ograje. Od ondod je

naglo odšel proti Srednji vasi. Vsi smo sodili, da gre

živce. Pričevanje očividcev jih bo potlej blagodejno

ojačilo in jutri bo dušni položaj ves pravilen.

Stali smo pred hišo dokaj časa v lepi noči. Večerno

žarjavo smo sicer zamudili, a tudi mesečina sije na zračnih

prazna vraža. A gospodična je vodniku bolj verjela nego

moji učenosti, in naglo smo se morali vrniti v sobo. Tam

sem pač takoj videl, kaj so vodnikove pege. Bilo mu je

do požirka slivovke in do obljubljene smotke. Vse smo

mu privoščili, saj je danes mnogo pretrpel z nami in od

našega gazde.

Nikomur se ni mudilo k počitku, torej smo snovali

načrte za prihodnji dan, in vodnik je začel opisovati, kaj

enako suhoparnostjo in z običajnimi, a redkimi dovtipi,

ki se ponavljajo vedno na istem mestu.

Zapazil sem na vodniku še drug napredek. Logarji,

vojaki in pomorščaki imajo od nekdaj pravico do svoje

čez katere bomo jahali ali kobalili. Pazno in plaho

sta poslušala tujca in celo meni je bilo tesno pri srcu, ker

višavah, pripeti kaka nezgoda. Za tistih časov se nam še

sanjalo ni o planinskih društvih in za vodnika je bil sposoben

vsak, kdor je bil že enkrat na Triglavu.

Zdaj je pač drugače in bolje. Hribolazec se odpočije v

Aljaževi koči na Kredarici; steze na Triglav so popravljene;

si skuhaš vroč čaj, in če ga tudi ne skuhaš, si vsekakor

zavarovan pred vetrom in pljučnico.

Dovedel nas je vodnik v živahnem plezopisu na konec

grebena, ki se razteza med prepadom od Malega do

Velikega Triglava. Tukaj mu sežem v besedo:

"Na koncu robatega, strmega grebena je treba kvišku

vstati in se oprijeti gole stene Velikega Triglava; pogledati

kamna v steni naj se oprime, desnega ali levega. Gotovo

vas je to že vprašal ta ali oni. Jaz vas nisem."

Vodnik odgovarja, kakor da je čakal tega vprašanja:

 

"Na to nepriliko me je opozoril moj stric, star triglavar,

preden sem nanjo naletel. Čul sem že tako vprašanje

podi nevihta, ki se tam gori zbere nanagloma, ko se je

najmanj nadejamo."

 

prvotna slavohlepnost in da se ne bo srdila, če pride

druga ženska, bodisi celo Bohinjka, pred njo na Triglav.

Nje brat pa vpraša, ali se pozna človeku, da je omotičen.

Vodnik nadaljuje:

"Mi vodniki se tega nismo učili. Nam pokaže samo

skušnja, kdo je omotičen in da vrtoglavost človeka prime

in nosil nazaj, in kako ga je trapila vročina v glavi, a

mrzlica v kolenih. Naša vodniška čast in zaupanje, katero

se bojite dalje hoditi, v pol ure ste na vrhu najvišje gore

na svetu kar tukaj v tej sobi; samo da si natanko zapomnite,

kar vam bom še povedal!"

Vodnik je nadaljeval popisovanje. Prišli smo v topli

sobi, ponoči in pri voščenih svečah na Veliki Triglav,

sedli na ostro razorano skalovje, branili se mrazu z jedjo,

pijačo in ogrinjačo, gledali nebroj gora, rek in mest,

vodnik v steklenico, skrito med skalami, da potnik, ki

pride za nami, vidi našo slavo in jo razglasi od vzhoda

hipu se dvignejo megle za Mišévim vrhom. Zgoste se

nad nami v črn oblak in vihar pritisne in zarjove, ko ravno

trešči ostalo drevo s plamenečimi vejami proti nam. Mi,

gospoda, se preplašimo, a neustrašeni vodnik si zapali

ako jo ima.

Takoj je imel naš vodnik smotko v rokah, a odložil jo

je za zjutraj ter nas opomnil, da smo že prestopili iz

ponedeljka v torek.

 

Meni je vodnik namenil spalnico v senu na hlevu.

Stopila sva iz hiše v jasno noč. Tanka meglica se je preprezala

si je priredil ob našem strošku gosposko večerjo zase, za

lisico in za nadobudno deco.

Nisem šel v hlev, ker me je mikalo počivati tam blizu

hiše v kupu suhega sena pod milim nebom. Vodnik me

slušal, ampak zaril se v seno, si ovil pleča z volneno

plahto, potisnil klobuk v čelo in rekel:

"Sladki spanec, obišči me, pripravljen sem nate!"

A spanec me ni čul. Vonjava ravnokar pokošenih,

naglo posušenih planinskih trav in močni čaj sta dražila

prilike za spanje.

 

Zamislil sem se v planino, v mesečino in v glasove

kravjih zvoncev. Iz planinskih logov in višav so mi v

zemljo, gotovo obstane pri meni, ker drugje ne

dobi tako visokostne, tako dehteče krme nego v senenem

da mi je bilo hripavo bavkanje lisjaka liki rezgetanje

pegaza, bližajočega se meni in senu.

Tista leta smo dijaki svoje proste ure, katerih je bilo

dokaj, radi ubijali s pesmarjenjem. Bilo je nedolžno veselje,

sem v senu tičal, tem glasneje so se v prsih budili davno

pokopani pevski občutki. To premembo v meni je

gotovo povzročila ravno planina. Celo star človek se

mora pokoriti vnanjim vplivom, zakaj bi se ne mladenič?

je kislo mleko, a hkrati je najkrotkejši kimavec. Mož in

žena sta živela ob mesu; tedaj je hotel mož ves svet

in jedel prikuho, dočim je žena uživala meso. Tedaj

se je njegova taščica bahala, da je nje zet vzor vsem

rajši se odrečem vsej pevski slavi in brezsmrtnosti, nego

da bi me pesniški duh obhajal samo tedaj, kadar sedim

Potisnil sem klobuk proti tilniku, da se prosto oziram

na vse strani. Mesec sije ljubeznivo, kakor da gleda

gosti v vodoravno valovito morje, ki sega blizu do mojega

podnožja. Splaval sem s plavutmi domišljije po sivi

gladini do bližnjih in daljnih gora, ki so liki začarani

ostrovi strmeli iz meglenega morja.

Ustavil sem se na Stadoru blizu pod menoj na mestu,

kjer sem prvič streljal na srnjaka. Srečen je bil tisti dan.

a tudi srnjak ni ubežal namenjeni mu smrti. Čez

malo trenutkov ga je na tla podrla svinčenka iz lovčeve

Od Stadora sem priplul na Rudnico. Tam smo otroci

nekdaj posnemali Robinzona, čigar povest mi je zmedla

prebojazljiv; ko sem prišel v bolj srčno dobo, je pa umrla.

Kar začujem iz srečne, speče doline ropot debelega

udarjanje, zdaj votlo in počasno, zdaj trdo in krepko,

zdaj naglo in rezko. Bilo mi je to kakor bitje srca speče

kladiva na Bistrici, na Pozabljenem in pri Starem

kladivu in ustvarjala železo in jeklo iz bohinjskih rud.

so živilo po vseh žilah in širile blagost po dolini in

planini. Pozdravljal sem bistriško kladivo: "Udarjaj naprej

Samo tvoja zlatica je stanovitna, ker nje zrno je pridobljeno

z žuljavo roko in oprano z znojem."

Tako sem sanjal leta 1860 in si v duhu ponavljal vesele

malo leti sem zopet stal pred železarno. Požar jo je razdejal.

Zdaj se zidovje ruši, dno nekdanjega plavža je

prazno in hladno, in kjer se je zemlja tresla pod debelim

kladivom, gledaš grobljo in razrov. Valjarna, pretapljalnica,

nekdaj veselo, pridno gibanje ljudi in strojev, vlada zdaj

mrtva tihota. Srce Bohinja več ne utriplje!

Iz razdora na mestu, kjer so nekdaj stali in ječali veliki

Nisem spoznal moža, ki je bil nekdaj toli jak. On me je

še poznal in roka se mu je tresla, ko mi jo je podajal.

ves Bohinj na pomoč; a niso mogli ustaviti velikanske

sile ognja.

Sedla sva pod orjaško tristoletno lipo, ki še vedno

nadkriljuje tristropni fužinski grad. Koliko srečnih rodov

pogreznil! Kdo ga zopet dvigne s čarovnim rekom? In

tista začarana kača z demantno krono na glavi? Ali je to

iz zakletega spanja! A kaj potlej? Ali boš ohranila

zvesto srce svojim goram in prebivalcem svojih

svojih šum in rudnin, od vodnih sil, od živine in polja.

 

Ako pa tujci zapravijo tvojo doto; ako ti snamejo demantno

krono raz glavo, onda boš ostavila v Bohinju

ter dušno in gmotno bedo domačinov. Tujec nam bo

vsiljeval drug jezik in nove šege, spodnašal domačina v

Kam sem zabredel? Torej nazaj v mladost, nazaj v

planinski raj!

V senenem kupu sloneč sem pesmaril. Luna me je bodrila

in ropot kladiva iz doline mi je ubiral pristne daktile.

idealizem moške dobe sličen pravemu morju, ki nosi

brodove z jeklom okovane. Ubiral sem tedaj, seveda visoko

prav povoljno. A končno je posegel vmes spanec, tisti

spanec, ki trapi pesmarje in njih čitatelje, ki pa nima

oblasti nad pevci po božji milosti.

Krilati sluge dobrotljivega spanca so me dvignili in

nesli na vrh Triglava tako urno, da sem ondi malone v

prepade prekopicnil gosposko oblečenega moža. Samo

to ga je rešilo, da je prav takrat prižigal vžigalico, da

v Celovcu. Takoj je izpričal svojo značilno ljubeznivost

in hkrati temeljito poznanje raznih dijaških razmer.

Morda je uvaževal znano sušo večine tedanjih svojih

sotrudnikov; morda je hotel moj popis zaarati: bodisi

sem se bolj z besedo, manj v srcu, a končno sem stlačil

denar v žep.

Oba je zeblo, in previdni profesor je predlagal, naj

tako sedeva, da se s hrbtom tiščiva. Sedla sva tako, a jaz

nisem čutil ne toplote ne profesorjevega hrbta, in zdelo

se mi je, da mi tudi ogrinjača toploto odreka. Kmalu

obzorje zardečeva vedno više in širje. Iz sredine žarkov

čimdalje bolj blede rdeče plasti nad njim. V žaru se vname

bleščeča poka, ta se širi in kroži in počasi se iz nje

velikanske stolice nekdanjih bogov, ki je začarana sredi

oceana sivih, oledenelih oblakov.

Kadar opazovalca premagujejo vtiski mogočne prirode,

je najprimerneje, da v roke vzame svinčnik in beležnico,

videti slutil, in jaz sem pisal svoj triglavski slavospev.

 

Kakor je rasla moč mladega sonca, takisto je rasla moja

pesniška vnema, in rime so se usipale na malone pretesni

poudarno in oduševljeno; profesor Janežič je segel

po nov petak v svojo listnico. Z dušno vnemo vred mi

Triglava. Na plošči se vlivajo, obrazijo in zlate krasne

črke vrsta za vrsto. Glej, moj slavospev je ovekovečen na

nerazdrobni spominski plošči.

Urednik Janežič mi je čestital ves ginjen in me pohvalil,

da sem to pesem spisal brez kričečih slovniških

Kar se na zapadu dvigne oster vrtinec, pripodi gosto

meglo iz globoke Trente in iz te megle se izmota in skoči

na Triglav profesor Franjo Erjavec iz Zagreba. Hrvaška

surka mu je bila rosna od megle in običajna popotna

ga seznanil s profesorjem Janežičem, ki do zdaj ni osebno

poznal najboljšega sotrudnika pri Slovenskem Glasniku.

in rosan, na mojo spominsko ploščo in položi umazano

torbico poleg sebe na zlate črke. V hipu sem videl,

rimani besedi, kaj še poeziji takih mladičev, katerim se

po njegovi sodbi bolj prilega šolska klop nego pegazovo

osmeši nezrele stihokovače; vendar sem si bil ta hip v

svesti, da me mora šteti med prave pesnike, čeprav sem

in njegovo obširno podhrbtišče nista izbrali primernega

skladišča, in da je to, kar si je osvojil, ne da bi bil

moj slavospev!

Erjavec se spodobno ozre in vidi na plošči polsuhe

črke in na torbici in surki vse polno marog od zlate

pene. Jeza popade njega, on pa ploščo, in zaluči jo na

vso moč raz Triglav. Uboga plošča se je nesla in frfotala

v zraku liki odtrgana strešna skodlica v burji. Usedala se

ploščat, gladek in raven drog. Zdaj pristopi moj oče,

drog se dene na tehtnico in Jernej pokaže, koliko je potegnila

besede: "Naredil bom iz tega ostanka štiri konjske

podkve, pa cenejši naj bo od navadnega železa, ker to

blago je plenasto in skaljasto."

O pegaz! Hudo si se osvetil! Nikoli več ti ne bom želel

bohinjskega sena.

jermenje na torbici, da nama pokaže redke polžke in

žužke, katere je te dni iztaknil v triglavskem pogorju.

velike naočnike pred izbuljene oči in razgrne s

sprednjima nogama krasno pisan list. Potlej globoko

golazen! Opiši rajši, kako mi, plemenita živad, prebivamo

na teh planinah v božjem miru med seboj in nikomur

morit, in obvaruj nas, da ne bo uničen naš nedolžni

rod!"

Zajec poda prečitano polo Erjavcu in se zopet globoko

prikloni. Divji kozel in srnjak prikimavajoč pomigneta

z rožički.

Tedaj sem spoznal, da ima Erjavec vendar dobro srce

in odpustil sem mu zator mojega slavospeva. Sočutno je

vesel, ako po svojih skromnih močeh kaj pripomorem,

da vas človek ne bo toliko preganjal kakor do zdaj."

Zajec je poskočil od veselja in zaklical: "To bo lepo!

Tudi v Bohinju že vemo, da pišete tako zanimivo kakor

 

Pri tej priliki se pa zajec tako nespodobno prekopicne,

ni bila zajčja noga, ampak bilka suhe trave; to ni bilo na

Triglavu, ampak v planini pod njim; in pod nosom me

ni poščegetal zajec, ampak, ko se predramim v svojem

Erjavec.