Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

odstranjenih 15 zlogov ,  pred 13 leti
== VI ==
 
<center>
"Vodnik opisuje triglavske nevarnosti. Kako
smo prišli v pol ure na Triglav in iz
ponedeljka v torek. Začarani kup sena.
Sestanek ob zori na Triglavu z imenitnima
Slovencema. Mojega slavospeva veličava
in zator. Četveronogi poslanci."
</center>
 
Spremili smo Melkijada do vrtne ograje. Od ondod je
naglo odšel proti Srednji vasi. Vsi smo sodili, da gre
živce. Pričevanje očividcev jih bo potlej blagodejno
ojačilo in jutri bo dušni položaj ves pravilen.
 
Stali smo pred hišo dokaj časa v lepi noči. Večerno
žarjavo smo sicer zamudili, a tudi mesečina sije na zračnih
prazna vraža. A gospodična je vodniku bolj verjela nego
moji učenosti, in naglo smo se morali vrniti v sobo. Tam
 
131
sem pač takoj videl, kaj so vodnikove pege. Bilo mu je
do požirka slivovke in do obljubljene smotke. Vse smo
mu privoščili, saj je danes mnogo pretrpel z nami in od
našega gazde.
 
Nikomur se ni mudilo k počitku, torej smo snovali
načrte za prihodnji dan, in vodnik je začel opisovati, kaj
enako suhoparnostjo in z običajnimi, a redkimi dovtipi,
ki se ponavljajo vedno na istem mestu.
 
Zapazil sem na vodniku še drug napredek. Logarji,
vojaki in pomorščaki imajo od nekdaj pravico do svoje
čez katere bomo jahali ali kobalili. Pazno in plaho
sta poslušala tujca in celo meni je bilo tesno pri srcu, ker
sem si bil v svesti, da bom moral z vodnikom vred ododgovarjati, ako se onima, ki nista vajena plezati po takih
132
govarjati, ako se onima, ki nista vajena plezati po takih
višavah, pripeti kaka nezgoda. Za tistih časov se nam še
sanjalo ni o planinskih društvih in za vodnika je bil sposoben
vsak, kdor je bil že enkrat na Triglavu.
 
Zdaj je pač drugače in bolje. Hribolazec se odpočije v
Aljaževi koči na Kredarici; steze na Triglav so popravljene;
si skuhaš vroč čaj, in če ga tudi ne skuhaš, si vsekakor
zavarovan pred vetrom in pljučnico.
 
Dovedel nas je vodnik v živahnem plezopisu na konec
grebena, ki se razteza med prepadom od Malega do
Velikega Triglava. Tukaj mu sežem v besedo:
 
"Na koncu robatega, strmega grebena je treba kvišku
vstati in se oprijeti gole stene Velikega Triglava; pogledati
kamna v steni naj se oprime, desnega ali levega. Gotovo
vas je to že vprašal ta ali oni. Jaz vas nisem."
 
Vodnik odgovarja, kakor da je čakal tega vprašanja:
 
133
"Na to nepriliko me je opozoril moj stric, star triglavar,
preden sem nanjo naletel. Čul sem že tako vprašanje
podi nevihta, ki se tam gori zbere nanagloma, ko se je
najmanj nadejamo."
Gospodični se je bralo na obrazu, da jo je minila
 
Gospodični se je bralo na obrazu, da jo je minila
134
prvotna slavohlepnost in da se ne bo srdila, če pride
druga ženska, bodisi celo Bohinjka, pred njo na Triglav.
Nje brat pa vpraša, ali se pozna človeku, da je omotičen.
 
Vodnik nadaljuje:
 
"Mi vodniki se tega nismo učili. Nam pokaže samo
skušnja, kdo je omotičen in da vrtoglavost človeka prime
in nosil nazaj, in kako ga je trapila vročina v glavi, a
mrzlica v kolenih. Naša vodniška čast in zaupanje, katero
si moramo ohraniti, zahtevata strogo molčanje ...
 
Vsakdo, kogar vodimo na Triglav, je za nas prišel na najviš
jiVsakdo, kogar vodimo na Triglav, je za nas prišel na najvišji vrh, bodisi da je opešal i doli na Velem polju. Ako
se bojite dalje hoditi, v pol ure ste na vrhu najvišje gore
na svetu kar tukaj v tej sobi; samo da si natanko zapomnite,
kar vam bom še povedal!"
 
Vodnik je nadaljeval popisovanje. Prišli smo v topli
sobi, ponoči in pri voščenih svečah na Veliki Triglav,
 
135
sedli na ostro razorano skalovje, branili se mrazu z jedjo,
pijačo in ogrinjačo, gledali nebroj gora, rek in mest,
vodnik v steklenico, skrito med skalami, da potnik, ki
pride za nami, vidi našo slavo in jo razglasi od vzhoda
do zahoda. Potlej smo se vračali nazaj oprezno, izku-izkušeno in brez nezgode. Že smo se bližali Velemu polju. V
šeno in brez nezgode. Îe smo se bližali Velemu polju. V
hipu se dvignejo megle za Mišévim vrhom. Zgoste se
nad nami v črn oblak in vihar pritisne in zarjove, ko ravno
trešči ostalo drevo s plamenečimi vejami proti nam. Mi,
gospoda, se preplašimo, a neustrašeni vodnik si zapali
smotko viržinko na gorečem macesnovem vršičku -
ako jo ima.
 
Takoj je imel naš vodnik smotko v rokah, a odložil jo
je za zjutraj ter nas opomnil, da smo že prestopili iz
ponedeljka v torek.
 
136
Meni je vodnik namenil spalnico v senu na hlevu.
Stopila sva iz hiše v jasno noč. Tanka meglica se je preprezala
si je priredil ob našem strošku gosposko večerjo zase, za
lisico in za nadobudno deco.
 
Nisem šel v hlev, ker me je mikalo počivati tam blizu
hiše v kupu suhega sena pod milim nebom. Vodnik me
slušal, ampak zaril se v seno, si ovil pleča z volneno
plahto, potisnil klobuk v čelo in rekel:
 
"Sladki spanec, obišči me, pripravljen sem nate!"
 
A spanec me ni čul. Vonjava ravnokar pokošenih,
naglo posušenih planinskih trav in močni čaj sta dražila
prilike za spanje.
 
137
Zamislil sem se v planino, v mesečino in v glasove
kravjih zvoncev. Iz planinskih logov in višav so mi v
zemljo, gotovo obstane pri meni, ker drugje ne
dobi tako visokostne, tako dehteče krme nego v senenem
kupu mojega planinskega ležišča ali pravše slonišslonišča. Skoro sem zapesnikoval in domišljija mi je bila tolika,
ča. Skoro sem zapesnikoval in domišljija mi je bila tolika,
da mi je bilo hripavo bavkanje lisjaka liki rezgetanje
pegaza, bližajočega se meni in senu.
 
Tista leta smo dijaki svoje proste ure, katerih je bilo
dokaj, radi ubijali s pesmarjenjem. Bilo je nedolžno veselje,
sem v senu tičal, tem glasneje so se v prsih budili davno
pokopani pevski občutki. To premembo v meni je
 
138
gotovo povzročila ravno planina. Celo star človek se
mora pokoriti vnanjim vplivom, zakaj bi se ne mladenič?
je kislo mleko, a hkrati je najkrotkejši kimavec. Mož in
žena sta živela ob mesu; tedaj je hotel mož ves svet
popraviti, a predvsem svojo ženo. ·elŠel je mož med vegetarce
in jedel prikuho, dočim je žena uživala meso. Tedaj
se je njegova taščica bahala, da je nje zet vzor vsem
rajši se odrečem vsej pevski slavi in brezsmrtnosti, nego
da bi me pesniški duh obhajal samo tedaj, kadar sedim
v kupu planinskega sena ...
 
Potisnil sem klobuk proti tilniku, da se prosto oziram
na vse strani. Mesec sije ljubeznivo, kakor da gleda
gosti v vodoravno valovito morje, ki sega blizu do mojega
podnožja. Splaval sem s plavutmi domišljije po sivi
 
139
gladini do bližnjih in daljnih gora, ki so liki začarani
ostrovi strmeli iz meglenega morja.
 
Ustavil sem se na Stadoru blizu pod menoj na mestu,
kjer sem prvič streljal na srnjaka. Srečen je bil tisti dan.
a tudi srnjak ni ubežal namenjeni mu smrti. Čez
malo trenutkov ga je na tla podrla svinčenka iz lovčeve
cevi - toda ne iz moje.
 
Od Stadora sem priplul na Rudnico. Tam smo otroci
nekdaj posnemali Robinzona, čigar povest mi je zmedla
prebojazljiv; ko sem prišel v bolj srčno dobo, je pa umrla.
Kar začujem iz srečne, speče doline ropot debelega
kladiva iz bistriške železarne. Z domorodno zadozadovoljivostjo sem poslušal to trdo glasbo, to enakomerno
140
voljivostjo sem poslušal to trdo glasbo, to enakomerno
udarjanje, zdaj votlo in počasno, zdaj trdo in krepko,
zdaj naglo in rezko. Bilo mi je to kakor bitje srca speče
kladiva na Bistrici, na Pozabljenem in pri Starem
kladivu in ustvarjala železo in jeklo iz bohinjskih rud.
ÎelezniškeŽelezniške tovarne so bile Bohinju liki srce životu. Točile
so živilo po vseh žilah in širile blagost po dolini in
planini. Pozdravljal sem bistriško kladivo: "Udarjaj naprej
Samo tvoja zlatica je stanovitna, ker nje zrno je pridobljeno
z žuljavo roko in oprano z znojem."
 
Tako sem sanjal leta 1860 in si v duhu ponavljal vesele
ure, ki sem jih prebil v bližini bistriške fužine ... Pred
malo leti sem zopet stal pred železarno. Požar jo je razdejal.
Zdaj se zidovje ruši, dno nekdanjega plavža je
prazno in hladno, in kjer se je zemlja tresla pod debelim
kladivom, gledaš grobljo in razrov. Valjarna, pretapljalnica,
kladiva, strugarne - vse je minilo, in kjer je bilo
nekdaj veselo, pridno gibanje ljudi in strojev, vlada zdaj
mrtva tihota. Srce Bohinja več ne utriplje!
 
Iz razdora na mestu, kjer so nekdaj stali in ječali veliki
mehovi, stopi predme, kakor strah iz grobov, sivesiveren, mator, slok mož uvelih lic in ob palico se opirajoč.
 
141
ren, mator, slok mož uvelih lic in ob palico se opirajoč.
Nisem spoznal moža, ki je bil nekdaj toli jak. On me je
še poznal in roka se mu je tresla, ko mi jo je podajal.
ves Bohinj na pomoč; a niso mogli ustaviti velikanske
sile ognja.
 
Sedla sva pod orjaško tristoletno lipo, ki še vedno
nadkriljuje tristropni fužinski grad. Koliko srečnih rodov
pogreznil! Kdo ga zopet dvigne s čarovnim rekom? In
tista začarana kača z demantno krono na glavi? Ali je to
mar železnica - železna kača starega prerokovanja, ki
se bo vila skozi prevrtano Črno goro v blaženo, a na-našemu rodu sovražno Italijo. Obudi se, zlatokosma gospodična,
šemu rodu sovražno Italijo. Obudi se, zlatokosma gospodična,
iz zakletega spanja! A kaj potlej? Ali boš ohranila
zvesto srce svojim goram in prebivalcem svojih
svojih šum in rudnin, od vodnih sil, od živine in polja.
 
142
Ako pa tujci zapravijo tvojo doto; ako ti snamejo demantno
krono raz glavo, onda boš ostavila v Bohinju
ter dušno in gmotno bedo domačinov. Tujec nam bo
vsiljeval drug jezik in nove šege, spodnašal domačina v
njegovi domači hiši, in kjer je zdaj naš svet najčudovitejšnajčudovitejši, tam se bodo košatila razkošna letovišča hladnosrčnih
inozemcev ...
i, tam se bodo košatila razkošna letovišča hladnosrčnih
 
inozemcev …
Kam sem zabredel? Torej nazaj v mladost, nazaj v
planinski raj!
 
V senenem kupu sloneč sem pesmaril. Luna me je bodrila
in ropot kladiva iz doline mi je ubiral pristne daktile.
idealizem moške dobe sličen pravemu morju, ki nosi
brodove z jeklom okovane. Ubiral sem tedaj, seveda visoko
pesem - slavospev Triglavu, in stihi so se mi nizali
prav povoljno. A končno je posegel vmes spanec, tisti
spanec, ki trapi pesmarje in njih čitatelje, ki pa nima
oblasti nad pevci po božji milosti.
 
Krilati sluge dobrotljivega spanca so me dvignili in
nesli na vrh Triglava tako urno, da sem ondi malone v
 
143
prepade prekopicnil gosposko oblečenega moža. Samo
to ga je rešilo, da je prav takrat prižigal vžigalico, da
v Celovcu. Takoj je izpričal svojo značilno ljubeznivost
in hkrati temeljito poznanje raznih dijaških razmer.
 
Morda je uvaževal znano sušo večine tedanjih svojih
sotrudnikov; morda je hotel moj popis zaarati: bodisi
sem se bolj z besedo, manj v srcu, a končno sem stlačil
denar v žep.
 
Oba je zeblo, in previdni profesor je predlagal, naj
tako sedeva, da se s hrbtom tiščiva. Sedla sva tako, a jaz
nisem čutil ne toplote ne profesorjevega hrbta, in zdelo
se mi je, da mi tudi ogrinjača toploto odreka. Kmalu
 
144
obzorje zardečeva vedno više in širje. Iz sredine žarkov
vstajajo svetli stremeni. ÎarŽar je čimdalje bolj ognjen in
čimdalje bolj blede rdeče plasti nad njim. V žaru se vname
bleščeča poka, ta se širi in kroži in počasi se iz nje
velikanske stolice nekdanjih bogov, ki je začarana sredi
oceana sivih, oledenelih oblakov.
 
Kadar opazovalca premagujejo vtiski mogočne prirode,
je najprimerneje, da v roke vzame svinčnik in beležnico,
videti slutil, in jaz sem pisal svoj triglavski slavospev.
 
145
Kakor je rasla moč mladega sonca, takisto je rasla moja
pesniška vnema, in rime so se usipale na malone pretesni
poudarno in oduševljeno; profesor Janežič je segel
po nov petak v svojo listnico. Z dušno vnemo vred mi
raste list v rokah in se spremeni naposled v železno plo-ploščo. Spustim ploščo iz rok in jo položim na vrhnjo skalo
ščo. Spustim ploščo iz rok in jo položim na vrhnjo skalo
Triglava. Na plošči se vlivajo, obrazijo in zlate krasne
črke vrsta za vrsto. Glej, moj slavospev je ovekovečen na
nerazdrobni spominski plošči.
 
Urednik Janežič mi je čestital ves ginjen in me pohvalil,
da sem to pesem spisal brez kričečih slovniških
Kar se na zapadu dvigne oster vrtinec, pripodi gosto
meglo iz globoke Trente in iz te megle se izmota in skoči
 
146
na Triglav profesor Franjo Erjavec iz Zagreba. Hrvaška
surka mu je bila rosna od megle in običajna popotna
ga seznanil s profesorjem Janežičem, ki do zdaj ni osebno
poznal najboljšega sotrudnika pri Slovenskem Glasniku.
Erjavec pa - oj ti surovež! - sede, kakor je bil težak
in rosan, na mojo spominsko ploščo in položi umazano
torbico poleg sebe na zlate črke. V hipu sem videl,
rimani besedi, kaj še poeziji takih mladičev, katerim se
po njegovi sodbi bolj prilega šolska klop nego pegazovo
sedlo, in spomnil sem se tistih štirih stihov - "versus
unigeniti Erjavciani" - katere edine je zaokrožil, da
osmeši nezrele stihokovače; vendar sem si bil ta hip v
svesti, da me mora šteti med prave pesnike, čeprav sem
in njegovo obširno podhrbtišče nista izbrali primernega
skladišča, in da je to, kar si je osvojil, ne da bi bil
poprosil dovoljenja, spominska plošča in slavospev -
moj slavospev!
 
Erjavec se spodobno ozre in vidi na plošči polsuhe
črke in na torbici in surki vse polno marog od zlate
pene. Jeza popade njega, on pa ploščo, in zaluči jo na
 
147
vso moč raz Triglav. Uboga plošča se je nesla in frfotala
v zraku liki odtrgana strešna skodlica v burji. Usedala se
ploščat, gladek in raven drog. Zdaj pristopi moj oče,
drog se dene na tehtnico in Jernej pokaže, koliko je potegnila
... Zmračilo se mi je pred očmi, ko sem slišal očetove
besede: "Naredil bom iz tega ostanka štiri konjske
podkve, pa cenejši naj bo od navadnega železa, ker to
blago je plenasto in skaljasto."
 
O pegaz! Hudo si se osvetil! Nikoli več ti ne bom želel
bohinjskega sena.
 
Naslonil sem glavo v dlani in s solznimi očmi premiš-
ljevalNaslonil sem glavo v dlani in s solznimi očmi premišljeval usodo svojega slavospeva. Erjavec je pa odvezoval
jermenje na torbici, da nama pokaže redke polžke in
žužke, katere je te dni iztaknil v triglavskem pogorju.
velike naočnike pred izbuljene oči in razgrne s
sprednjima nogama krasno pisan list. Potlej globoko
priklonivši se čita iz lista z jasnim zajčjim glasom: "SlavSlavni pisatelj Erjavec! Pusti žuželke in polže in drugo nizko
148
ni pisatelj Erjavec! Pusti žuželke in polže in drugo nizko
golazen! Opiši rajši, kako mi, plemenita živad, prebivamo
na teh planinah v božjem miru med seboj in nikomur
morit, in obvaruj nas, da ne bo uničen naš nedolžni
rod!"
 
Zajec poda prečitano polo Erjavcu in se zopet globoko
prikloni. Divji kozel in srnjak prikimavajoč pomigneta
z rožički.
 
Tedaj sem spoznal, da ima Erjavec vendar dobro srce
in odpustil sem mu zator mojega slavospeva. Sočutno je
vesel, ako po svojih skromnih močeh kaj pripomorem,
da vas človek ne bo toliko preganjal kakor do zdaj."
 
Zajec je poskočil od veselja in zaklical: "To bo lepo!
Tudi v Bohinju že vemo, da pišete tako zanimivo kakor
 
Pri tej priliki se pa zajec tako nespodobno prekopicne,
da me zadene ob nos s svojo zadnjo nogo ... A to
ni bila zajčja noga, ampak bilka suhe trave; to ni bilo na
Triglavu, ampak v planini pod njim; in pod nosom me
ni poščegetal zajec, ampak, ko se predramim v svojem
senenem kupu, stoji pred menoj pravcati živi - Franjo
Erjavec.
 
Brezimni uporabnik