Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

== VII ==
 
<center>
::: "Erjavčev prihod. Njegovi nazori o
::: bohinjskem senu. Zopet Mlekojed brez
::: konca. Planinske jame. Dunajski spomini."
</center>
 
Sonce, stoječe že visoko nad gorami, je obetalo krasen
dan. A kaj mi je do sonca! Naj se skrije za črne
oblake, naj z neba grmi in dežuje, dan bo vendar prekrasen,
ker blagi prijatelj Primož*<ref> Erjavec, prvi med vajevci</ref> biva med nami!
 
Dvignil sem od mraza premrle ude iz senenega kupa
pogorja. Znan prirodoznanec v Zagrebu ga je opozoril
na Melkijada, ki samotari poleti na bohinjskih planinah,
* Erjavec, prvi med vajevci
 
in mu priporočil, naj obišče tega moža, ki pozna rastline
in rudnine svoje domovine kakor malokdo, dasi je
hkrati čudak kakor nihče drug. ÎeŽe včeraj se je nadejal,
da dospe do Melkijada. V Bledu so mu rekli, da ga najde
na Koprivniku.
izginil v grmovje in se ni dal priklicati, da bi mu bil Erjavec
podaril, kar mu je poprej obljubil za kazanje pota.
 
Tolikanj se je deček bal priti pred oči planinskemu čarovniku.
Mi smo Erjavcu pravili, da hodimo že od včeraj zjutraj
izdajstveno početje ne podajam svojih možgan in živcev.
Privzemita si za svoje poizkušnje rajši našega …"
 
V tem hipu je v sobo stopil Melkijad. Vse je iznenadil,
ker ga nismo pričakovali tako zgodaj. Ne čakajoč ogovora,
gladki hrvaščini. Po kratkem, živahnem pogovoru mu
nevabljeni gost prija tako prisrčno kakor mojima sopotnikoma.
 
Naš vodnik, ki je poslušal hrvaški pogovor za odprtimi
durmi, me je potlej opomnil: "Lepo govorimo v Bohinju,
a zdaj vidim, da je naša govorica res kmetiška,
kakor nam časih očita škric, ki se je nekoliko naučil tajč
*pohrusten<ref> nekoliko nemščine pohrustati</ref>
pohrusten*. Ta profesor z menoj govori po domače in z
Melkijadom po gosposko, kar se lepše sliši nego naše
kmetiško zategovanje. Čuden stric je ta Melkijad. Gotovo
gosposke slovenščine, katere jaz, ubogi kmetavz, nisem
čul do današnjega dne."
 
* nekoliko nemščine pohrustati
 
Ta vodnik je še od včeraj nekoliko jezen; zatorej sem
To mi je bila uganka. Mislil sem naposled, da se neznani
znanec šali s svojim imenom, samo da svobodno od
strani udari po mojem. ÎeŽe sem mu namenil kazen, in to
bi bili trpeli prav vi, gospod profesor!"
 
ime! In jaz, prismojeni človek, sem se toliko
togotil zaradi Mlekojeda! Ali ni to prava nesreča, da sem
bil vedno homo sapiens - kajne, gospod prirodoznanec?
- a da me je pamet srečala stoprav zdaj, ko imam
šestdeset let na plešasti glavi, jaz, Mlekojed!"
 
"No, pravili so, da je bil pošten berač stare šege. Malo
je prosil, še manj dobil, a bil je zadovoljen z vsakim darom,
ki ga je izprosil vbogajme. Čez mnoga leta je prikašprikašljal na Bistrico v hišo, kamor je prejšnja leta prihajal.
ljal na Bistrico v hišo, kamor je prejšnja leta prihajal.
Bil je zelo bolan. Usmilili so se ga dobri ljudje in mu postregli,
kakor se spodobi. Berač je ukazal, naj gredo po
bohinjskega zaklada. Vestno sem preiskaval in ne vara
me veda ali izkušnja. Preden umrem, bom vse te važne
najdbe razodel bohinjskemu kmetu - ne gospodu, iz
vsega srca želeč, da se bo kopanje rude zopet tako dobro
izplačevalo kakor nekdaj in da bo naš gorjanec vnovič
ki so mu hvalo peli doslovno zato, ker je Bohinju
podaril kamen za kruh."
 
Nato je prirodoznancu Erjavcu obširno razkladal, s
kakšno zemljino je pokrita, kako se plasti in meša v jajamah in kako plenja v topilnici bohinjska železna ruda ali
160
mah in kako plenja v topilnici bohinjska železna ruda ali
tisti kamen, iz katerega umeje Bohinjec narediti kruh.
Tak pogovor in daljnje premotrivanje, kakšne so bile
ruda in trdi kameni grušč, v katerem leži ruda, tako
okrožena in oglajena, kakor da bi bila preblodila dolgo
pot, preden sta obtičala na planinah - pa nista nikogar
zanimala razen prirodoznanske dvojice. Moža sta se
vtopila v svoje teorije in zabadavo smo ju na lep način
jima utegne pridružiti tretji strokovnjak, ki razpolaga
vsaj s tremi novimi teorijami.
 
Končan je bil preučeni pogovor z Mlekojedovo nado,
da bo Erjavec čez dva, tri dni, kadar obhodita več sveta,
z velikim prtenim predpasnikom in šaljivo slovesno
oznanil zbrani družbi dnevni red:
 
"V dveh urah vam zvarim in sparim puščavniški
obed. Dve uri bomo obedovali, dve uri počivali, dve uri
gledali sončni vzhod na Malem Triglavu; vsi, tudi jaz in
vi, gospodična, čeprav me gledate tako plaho! Spodobi
 
161
se, da pridem enkrat na Triglav; skrajni čas mi je. Vaši
materi sem v davnih nepozabnih in zatorej nepozabljenih
obetal spremljanje na Triglav …" Zamolklo in tožno je
pristavil: "In še vse drugam."
 
Erjavcu in meni ni bilo do tega, kaj bo dopovedoval
naš gazda primorski gospodični. Stopila sva pod milo
Vodnik je bil enakega mnenja: "Snoči so zvezde prejasno
migljale, davi se je pinja napenjala, ko sem metel,
in zdaj je soparično že pred poldnem. ·eŠe danes bo
grmelo. Da bi se le spreletelo, preden nam je odriniti
proti Velemu polju!"
 
To sem želel tudi jaz, ker ni prijetnejše hoje na planinah
nego za hladnim dežjem, ki je oživil vso prirodo
in očistil obzorje daleč naokoli.
 
Gosta bukova šuma je sprejela Erjavca in mene v svoje
sence in v tem ko je blizu naju pridna žolna kovala na
suhem deblu, sva midva obravnavala mile spomine iz
dijaških let. Erjavca nisem videl, odkar je po dovršenih
 
162
prirodoznanskih ukih in profesorskih izpitih odšel v Zagreb,
kjer mu je bila na ponudbo profesorska služba s
vlekle počitnice h gorenji Savi, da gleda od blizu slovenske
planine.
 
Tukaj, visoko na rebrih triglavskih, sva se živo spominjala,
kako nedosežno više so se na Dunaju spenjale
Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in jaz v eni
hiši videnskega predmestja. Bil sem sicer na gimnaziji
dve leti zadaj za temi odličnjaki, ki so bili med seboj sošolci, vendar so- me sprejeli medse v prijateljsko družbo,
šolci, vendar so me sprejeli medse v prijateljsko družbo,
ki se nikoli ni krhala. Vezalo nas je zvesto zanimanje za
slovstvo sploh in za slovenščino posebej in vsi smo tedaj
pisali v Janežičev Slovenski Glasnik dokaj pridno.
 
Gotov večer v tednu smo se shajali v gostilni Bordolo
poleg Terezijanišča. Tam smo pri svoji mizi kritikovali,
modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili,
čeprav smo zmerno pili. Naš blagajnik je namreč za
vsak dan določal neprekoračno vsoto in v tisti bolj stastarinski gostilni niso poznali tiste pogodbe, ki se piše s
163
rinski gostilni niso poznali tiste pogodbe, ki se piše s
krčmarsko kredo. Često je k nam priromal iz drugega
predmestja tovariš Valentin Zarnik, a nikoli brez imenitnih
drugih mizah nad krasnimi glasovi in milimi napevi te
žive mladine iz neznane Ilirije tam za morjem, ki je bila
dunajskemu meželjnu*<ref> cepcu</ref> deveta dežela!
Nekoč smo imeli jako obilen zbor. Obiskal nas je dr.
Lovro Toman, tedaj še zgolj odvetnik v Radovljici. Čarobno
oprostili, da se ni dal prepričati, da pesnik Levstik presega
pesmarja Koseskega.
 
Največ in najrajši smo pa bili čisto sami med seboj,
ker tedaj nam je bil večer več nego samo zabava. Govorili
na priposestvovanih stoleh, v strahu pred ženami
in policijo razpravljali svojo staroselsko vsakdanjost, ne
* cepcu
 
164
boječ se ob naši slovenščini za nemško posest in za
pristni nemški značaj veselega Dunaja.
 
Skozi eno leto in dalj smo se ondi shajali na večere,
modricam posvečene, da pri pičlih mericah vina otresemo
duha. Marsikatera dobra ideja se je ondi zanetila. Koliko
blagih misli, koliko vzornih načrtov se je pa prezrlo
ali pozabi}opozabilo - ko smo bili vsi bogatini na duhu in vsi
preverjeni, da bomo, čim smo starejši, tem večji dušni
orjaki. ÎivelŽivel mladeniški ponos!
 
Kadar pa je kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča
petkrat zapečateno pismo, kar smo imeli vselej že
plačuje, nego smo jih sami cenili, in iskreno smo želeli
sijajen uspeh listu, uredniku in pisateljem.
 
Davno že so ostavili meželjni svojo podedovano mizo,
a mi, ljubljenci modric, smo se še vedno postavljali
se hudoval, kadar smo očitali, da jih pogreva. Erjavec,
naš Primož, je preudarno iz mirne duše proizvajal svoj
 
165
prirodni, čestokrat prav drastični humor, in resno se je
držal, čeprav smo se smejali vsi drugi. Tine Mandelc je
bil iskrejši in dal je glasovati, da zve sodbo večine, če
njegov bistri dovtip ni ugajal. A često smo glasovali po
dvakrat; zakaj njegov najmilejši prijatelj ·moncaŠmonca Jenko,
ki se je tako rad in tako veselo smejal liki nedolžno dete,
je bil hkrati oster dialektik, in dovtip mu je moral biti
tako duhovit kakor modroslovsko logičen, drugače ga ni
pohvalil. Često je Jenko v nas sprožil perečo puščico v
kratkih gladkih stihih, in če smo ga prav lepo - da, prav
lepo! - prosili, nam je prečital pesem, ravnokar ustvarjeno,
in tedaj se ni smejal. Dali so besedo i meni najmlajšnajmlajšemu in svobodno se mi je razvezal jezik. Kadar je
emu in svobodno se mi je razvezal jezik. Kadar je
pa Tine Mandelc svoj claudite jam rivos! zaklical ne govorniku,
ampak naši dobrovoljni, stari krčmarici, tedaj
smo vstali in se preselili v kavarno …
 
In danes? Franjo Erjavec počiva v Gorici, Simon Jenko
v Kranju, Valentin Mandelc v Karlovcu, Ivan Tušek v
grobovih. Vzelo jih je bogato nebo ubogemu narodu
slovenskemu. To je naša usoda.
 
<references/>
<references/>
<references/>
 
== VIII ==
Brezimni uporabnik