Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

== VII ==

 

 

Sonce, stoječe že visoko nad gorami, je obetalo krasen

dan. A kaj mi je do sonca! Naj se skrije za črne

oblake, naj z neba grmi in dežuje, dan bo vendar prekrasen,

 

Dvignil sem od mraza premrle ude iz senenega kupa

pogorja. Znan prirodoznanec v Zagrebu ga je opozoril

na Melkijada, ki samotari poleti na bohinjskih planinah,

in mu priporočil, naj obišče tega moža, ki pozna rastline

in rudnine svoje domovine kakor malokdo, dasi je

da dospe do Melkijada. V Bledu so mu rekli, da ga najde

na Koprivniku.

izginil v grmovje in se ni dal priklicati, da bi mu bil Erjavec

podaril, kar mu je poprej obljubil za kazanje pota.

Tolikanj se je deček bal priti pred oči planinskemu čarovniku.

Mi smo Erjavcu pravili, da hodimo že od včeraj zjutraj

izdajstveno početje ne podajam svojih možgan in živcev.

Privzemita si za svoje poizkušnje rajši našega …"

V tem hipu je v sobo stopil Melkijad. Vse je iznenadil,

ker ga nismo pričakovali tako zgodaj. Ne čakajoč ogovora,

gladki hrvaščini. Po kratkem, živahnem pogovoru mu

nevabljeni gost prija tako prisrčno kakor mojima sopotnikoma.

Naš vodnik, ki je poslušal hrvaški pogovor za odprtimi

durmi, me je potlej opomnil: "Lepo govorimo v Bohinju,

a zdaj vidim, da je naša govorica res kmetiška,

kakor nam časih očita škric, ki se je nekoliko naučil tajč

Melkijadom po gosposko, kar se lepše sliši nego naše

kmetiško zategovanje. Čuden stric je ta Melkijad. Gotovo

gosposke slovenščine, katere jaz, ubogi kmetavz, nisem

čul do današnjega dne."

 

Ta vodnik je še od včeraj nekoliko jezen; zatorej sem

To mi je bila uganka. Mislil sem naposled, da se neznani

znanec šali s svojim imenom, samo da svobodno od

bi bili trpeli prav vi, gospod profesor!"

 

ime! In jaz, prismojeni človek, sem se toliko

togotil zaradi Mlekojeda! Ali ni to prava nesreča, da sem

šestdeset let na plešasti glavi, jaz, Mlekojed!"

 

"No, pravili so, da je bil pošten berač stare šege. Malo

je prosil, še manj dobil, a bil je zadovoljen z vsakim darom,

Bil je zelo bolan. Usmilili so se ga dobri ljudje in mu postregli,

kakor se spodobi. Berač je ukazal, naj gredo po

bohinjskega zaklada. Vestno sem preiskaval in ne vara

me veda ali izkušnja. Preden umrem, bom vse te važne

vsega srca želeč, da se bo kopanje rude zopet tako dobro

izplačevalo kakor nekdaj in da bo naš gorjanec vnovič

ki so mu hvalo peli doslovno zato, ker je Bohinju

podaril kamen za kruh."

Nato je prirodoznancu Erjavcu obširno razkladal, s

tisti kamen, iz katerega umeje Bohinjec narediti kruh.

Tak pogovor in daljnje premotrivanje, kakšne so bile

ruda in trdi kameni grušč, v katerem leži ruda, tako

okrožena in oglajena, kakor da bi bila preblodila dolgo

zanimala razen prirodoznanske dvojice. Moža sta se

vtopila v svoje teorije in zabadavo smo ju na lep način

jima utegne pridružiti tretji strokovnjak, ki razpolaga

vsaj s tremi novimi teorijami.

Končan je bil preučeni pogovor z Mlekojedovo nado,

da bo Erjavec čez dva, tri dni, kadar obhodita več sveta,

z velikim prtenim predpasnikom in šaljivo slovesno

oznanil zbrani družbi dnevni red:

"V dveh urah vam zvarim in sparim puščavniški

obed. Dve uri bomo obedovali, dve uri počivali, dve uri

gledali sončni vzhod na Malem Triglavu; vsi, tudi jaz in

vi, gospodična, čeprav me gledate tako plaho! Spodobi

se, da pridem enkrat na Triglav; skrajni čas mi je. Vaši

materi sem v davnih nepozabnih in zatorej nepozabljenih

obetal spremljanje na Triglav …" Zamolklo in tožno je

pristavil: "In še vse drugam."

Erjavcu in meni ni bilo do tega, kaj bo dopovedoval

naš gazda primorski gospodični. Stopila sva pod milo

Vodnik je bil enakega mnenja: "Snoči so zvezde prejasno

migljale, davi se je pinja napenjala, ko sem metel,

grmelo. Da bi se le spreletelo, preden nam je odriniti

proti Velemu polju!"

To sem želel tudi jaz, ker ni prijetnejše hoje na planinah

nego za hladnim dežjem, ki je oživil vso prirodo

in očistil obzorje daleč naokoli.

Gosta bukova šuma je sprejela Erjavca in mene v svoje

sence in v tem ko je blizu naju pridna žolna kovala na

suhem deblu, sva midva obravnavala mile spomine iz

dijaških let. Erjavca nisem videl, odkar je po dovršenih

prirodoznanskih ukih in profesorskih izpitih odšel v Zagreb,

kjer mu je bila na ponudbo profesorska služba s

vlekle počitnice h gorenji Savi, da gleda od blizu slovenske

planine.

Tukaj, visoko na rebrih triglavskih, sva se živo spominjala,

kako nedosežno više so se na Dunaju spenjale

Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in jaz v eni

hiši videnskega predmestja. Bil sem sicer na gimnaziji

ki se nikoli ni krhala. Vezalo nas je zvesto zanimanje za

slovstvo sploh in za slovenščino posebej in vsi smo tedaj

pisali v Janežičev Slovenski Glasnik dokaj pridno.

Gotov večer v tednu smo se shajali v gostilni Bordolo

poleg Terezijanišča. Tam smo pri svoji mizi kritikovali,

modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili,

čeprav smo zmerno pili. Naš blagajnik je namreč za

krčmarsko kredo. Često je k nam priromal iz drugega

predmestja tovariš Valentin Zarnik, a nikoli brez imenitnih

drugih mizah nad krasnimi glasovi in milimi napevi te

žive mladine iz neznane Ilirije tam za morjem, ki je bila

Nekoč smo imeli jako obilen zbor. Obiskal nas je dr.

Lovro Toman, tedaj še zgolj odvetnik v Radovljici. Čarobno

oprostili, da se ni dal prepričati, da pesnik Levstik presega

pesmarja Koseskega.

Največ in najrajši smo pa bili čisto sami med seboj,

ker tedaj nam je bil večer več nego samo zabava. Govorili

na priposestvovanih stoleh, v strahu pred ženami

in policijo razpravljali svojo staroselsko vsakdanjost, ne

boječ se ob naši slovenščini za nemško posest in za

pristni nemški značaj veselega Dunaja.

Skozi eno leto in dalj smo se ondi shajali na večere,

modricam posvečene, da pri pičlih mericah vina otresemo

duha. Marsikatera dobra ideja se je ondi zanetila. Koliko

blagih misli, koliko vzornih načrtov se je pa prezrlo

preverjeni, da bomo, čim smo starejši, tem večji dušni

Kadar pa je kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča

petkrat zapečateno pismo, kar smo imeli vselej že

plačuje, nego smo jih sami cenili, in iskreno smo želeli

sijajen uspeh listu, uredniku in pisateljem.

Davno že so ostavili meželjni svojo podedovano mizo,

a mi, ljubljenci modric, smo se še vedno postavljali

se hudoval, kadar smo očitali, da jih pogreva. Erjavec,

naš Primož, je preudarno iz mirne duše proizvajal svoj

prirodni, čestokrat prav drastični humor, in resno se je

držal, čeprav smo se smejali vsi drugi. Tine Mandelc je

bil iskrejši in dal je glasovati, da zve sodbo večine, če

njegov bistri dovtip ni ugajal. A često smo glasovali po

ki se je tako rad in tako veselo smejal liki nedolžno dete,

je bil hkrati oster dialektik, in dovtip mu je moral biti

tako duhovit kakor modroslovsko logičen, drugače ga ni

pohvalil. Često je Jenko v nas sprožil perečo puščico v

pa Tine Mandelc svoj claudite jam rivos! zaklical ne govorniku,

ampak naši dobrovoljni, stari krčmarici, tedaj

smo vstali in se preselili v kavarno …

In danes? Franjo Erjavec počiva v Gorici, Simon Jenko

v Kranju, Valentin Mandelc v Karlovcu, Ivan Tušek v

grobovih. Vzelo jih je bogato nebo ubogemu narodu

slovenskemu. To je naša usoda.

 

== VIII ==