Za križ in svobodo zlato: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.055:
»Tfu!« se je jezil Vjeruša, ko sta dospela do njih. »Na stara leta me že nočejo več poznati! To je hvaležnost, to!«
»Ded Vjeruša!« so se oglasila ženske. Moški so mu podajali roke. »Kako naj vas spoznamo, ko imate to obleko?! Kam ste pa djali brado?«
»Kaj vam mari, hm …?!« se je razkoračil Vjeruša in se obprl ob bok. »Mislite, da potem nisem več Vjeruša, če nimam brade in vaše noše?«
Nato je nastalo pripovedovanje, kaj se je zgodilo, kako sta ušla. Ženske so si brisale solze o nesreči Kosenke ter hvaležno pogledovale Vjerušo, ko so čule, kako jo je otel. Njemu je pa to prijalo.
Kosenka je bila zopet oni otrok kakor pred groznim večerom. Le to ji je mučilo dušo, da nima Žarka. Ko je nehala pripovedovati, stopi nek človek naprej, očividno od vstašev in pove, da je Slaviša z Žarkom pobil vso četo Holubanovo, in njega pa nasadil na kol. Ko je Vjeruša to slišal, je objel poročevalca, Kosenka pa je sklenila roki, hvaležno pogledala k nebu in šepnila:
»Bog je pravičen!«
»Dal je popra tam besom,« je dal Vjeruša duška veselju. »Rešena sva! – Tfu … Veselje Mohameda v raju je nepopisno, ker je dobil toliko lopovov!«
Vsi so se nasmejali Vjeruši.
»Če ste bili med Turki, ste morali tudi z njimi tuliti,« reče nek glas. »Gotovo ste molili preroka mesto Kristusa!«
»Nisem molil k preroku, ker še k Gospodu sem komaj imel priliko. Turki so mislili, da sem vnet alahovec. Pa naj se pražim v vicah za ta greh, če sem le enkrat molil malika!«
V tem je nastal večer. Globoko v gorovju se jim ni bilo več bati navala dušmanina. Kaj naj išče tukaj? Ali naj gre pod nož vstašev?
Brezskrbno so nažgali ognje in kuhali, kar je kateri imel. Vjeruša je pa bil poln šal. Konečno je jel popevati. Ognji so metali svetlobo in razsvetljevali ubogo rajo in prostor, ki je bil tako usmiljen, da jim je dal zavetja nocoj. Jutri pa pojdejo še dalje, globje, tja v »orlova krila.« Vjeruša je pa peval, da so mu migali dolgi brki in se svetili beli zobje, kakor risu:
<poem>:::::»Oj tam je ovaj grad,
:::::ki pun je starih bab … Oj bab … «</poem>
Nekateri so ga poslušali, drugi so se mu smejali. Ženske pa so se jele hudovati. Vjeruša se je razkoračil, zavihal in pljunil. Že je hotel nekaj povedati, kar se začuje šum in okrog so se pokazale odsevane od ognja postave, kojih grozni obrazi so bili ostrmljenim ljudem kaj dobro poznani. Za hip tihote je zavladal grozen stok in jok, pomešan od zamahov jekla in hrestanje sabelj od kosti. Tihi gozd, ki je bil tako čaroben, je postal grozen. Po njem se je napolnilo smrtno vpitje in kriki Turkov.
Vjeruša je izstrelil par strelov, podrl nekaj glav, nato se pa domislil Kosenke. Skočil je k nji. Ona je streljala po Turkih. Vjeruša jo zgrabi za roko in potegne s seboj. Nikdo mu ni delal ovir, ker so ga napadalci smatrali za svojega. Ali to, kar je mislil Vjeruša, se ni dalo doseči. Izmuzniti se ni dalo.
»Sveta Devica naj te varuje, ljubo dete,« ji je šepnil na uho. »Zopet sva v turških rokah! Ne udajaj se obupu in misli na rešitev. Jaz ostaem pri tebi, in če mi jezik ne odpade, jim skuham kašo, da se bodo lovili za trebuhe. Za sedaj si pa moja jetnica!«
==VIII.<br>==
Oddelek, katerega je poslal Osvinbeg nad begunce, je pobil vse. Obdržali so si le mlade ženske. Ko so se vrnili k svoji četi, je pregledal beg plen. Njegov oduren obraz se je raztegnil v nekak poželjiv nasmeh, ko je videl mlade deklice, preplašene. Radovala se je njegova pasja duša nad nedolžnosto revic. Prepustil jih je vojakom, sam si pa pridržal najlepše. Vjeruša je stal s svojo jetnico na strani. Srce mu je utripalo. Bo mu li mogoče obvarovati golobico grabežljivemu jastrebu. Kosenka je pa drhtela po vsem životu.
Osvinbegu se zasvetijo oči kakor divjemu biku, ko zagleda cvet jetnic. Po strani pogleda Vjerušo. Ali hipoma ga pogleda še bolje. Močan starec mu je moral prijati, ker se je obrnil k njemu.
»Ti si se mi pridružil prostovoljno, da mi pomagaš pogubiti nasilnike?«
»Effendij, tako je. Moja želja je bila vedno se biti zoper nasilstvo!« je dejal Vjeruša.
Ni lagal. Kdo pa je bil večji nasilnik od Osvinbega in njegove tolpe?
»Ugrabil si lepo hurisko!« reče beg in poželjivo gleda devojko, ki se je tresla kakor trepetlika.
»Alah vé, da te cenim, ker mi je tvoja starost porok, da se boriš za preroka in raj. Ali to hurisko prepustiš meni! Dopada se mi in napravim jo za prvo ženo Osvinbega!«
Osvinbeg je prosil starca, ali v tej prošnji je zvenela zapoved in grožnja. Vjeruši se je zdelo že to čudno, da je beg ni kar vzel in da je govoril ž njim tako mirno. Tudi drugi Turki so se čudili in čutili spoštovanje do bega in starca.
»Alah ga blagoslovi, kako je dober ljubljenec prerokov!« so mrmrali med seboj.
Vjeruša je vedel, da mora dati Kosenko. Zato prekriža roke, kakor Turek, ako ga oblagodari gospodar in reče priklanjaje se:
»Rad jo odstopim mogočnemu begu in ljubljencu preroka, ker vem, da je tej huriski naklonil veliki prerok dobroto!«
Tako je prišla Kosenka v roke begu krvoloku in pohotnežu. Ali čudno! Njeno obličje, na katerem se je lesketala čistost njene duše, je vzbudilo kakor solza v Osvinbegu nekako spoštovanje. Ni se ji odurno približeval, ni je žalil ali zapovedoval. Le gledal jo je, da je zardevala in se ji klanjal, kar ni navada Turkov.
Vjeruša si je pridobil milost begovo, da je celo smel tupatam spregovoriti s Kosenko. Bilo je to nekaj nenavadnega. Ali lepota Kosenke je omamila bega, da se je hotel izkazati hvaležnega onemu, kateri mu jo je pripeljal. Ne vem, kaj bi dejal, ako bi vedel, da je to ona, radi katere je padel Holuban.
V pričo Osvinbega nista mnogo govorila Kosenka in starec. On ji je nalašč pripovedoval, kako dober je beg in krvoloku se je zdelo, da ga ona lepše gleda. Vjeruša je govoril, akoprav bi najraje pljunil na vse to.
Ko je bila Kosenka sama, je molila in ihtela.
»Jezus, oh, gospod Jezus, reši me iz tega strašnega položaja!«
Vjeruša jo je našel tako ihtečo in sam se ni mogel zdržati solzá.
»Nú, ne plakaj! Dokler bo stari Vjeruša v tvoji bližini, ti ne bo sile! Prevarila sva samega bega in gospod Jezus naju ne bo zato vrgel v vice! Bodi mirna in zbiraj moči za čas, ko te odnesem! Nisi sablja, da bi te vtaknil za pas, zato moraš imeti močne noge!«
Kosenka se je pri takih tolažbah nekoliko umirila. Še nasmejati se je morala humorju, ki vkljub zadregi ni zapustil Vjeruše.
Pretekla sta noč in dan in zopet je napočila noč. Starec je motril vsako stvar s paznim očesom. Navajen je bil ravnati hitro in zato je že gledal, kako pobegne. Sreča, da je Osvinbeg polagoma ril dalje v gorovje. Morebiti zve Slaviša, kaj se godi in ga napade. Ali ta ni nič vedel, ampak se je pripravljal, da naskoči celó Tetovo.
Tudi to noč ni bilo moči uiti. Komaj so se namreč vtaborili, kar pride glasnik in javi, da preti nevarnost samemu mestu. Beg je postal zbegan, istokako drugi Turki. Zakaj, bali so se, da jim vstaši ne vzamejo mesto in pobijejo njih žene in deco. Mračnega obraza je zapovedal povrnitev in šel tako hitro, da je le dvakrat počival. Tako je dospel po celodnevnem hodu v Gaido, kjer je kanil ostati čez noč.
| |||