Za križ in svobodo zlato: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.129:
Tudi to noč ni bilo moči uiti. Komaj so se namreč vtaborili, kar pride glasnik in javi, da preti nevarnost samemu mestu. Beg je postal zbegan, istokako drugi Turki. Zakaj, bali so se, da jim vstaši ne vzamejo mesto in pobijejo njih žene in deco. Mračnega obraza je zapovedal povrnitev in šel tako hitro, da je le dvakrat počival. Tako je dospel po celodnevnem hodu v Gaido, kjer je kanil ostati čez noč.
Razpostavili so straže in prižgali ognje, da kuhajo večerjo. Vsi so bili utrujeni in lačni. Vjeruša je pa hodil okrog, govoril in v srcu sklenil uiti nocoj, ako bo najmanjša prilika. Zelo mu je služila utrujenost Turkov.
»Lepo hurisko si imel,« so pravili Turki Vjeruši, ki je sedel med njimi pri ognju. Drugi so se zbirali krog njega. Tudi Glišo je bil zraven. Glas starca se mu je zdel znan, vendar se ni mogel spomniti, kje bi ga videl. Nasprotno pa je Vjeruša takoj spoznal izdajalca. Sprva ga je obšla groza, ko pa je sprevidel, da ga ne pozna, se je pomiril. Dobro, da ni poznal Kosenke.
»Lepa, pri Alahu!« je odvrnil Verjuša. »Ali če nas zato, da smo jim vzeli najlepše dete, ne pokoljejo vstaši?«
»Ne bodo nas!« so vzkliknili nekateri. »Vse nataknemo na kol!«
»Tudi groznega volka?«
Nikdo se ni odzval. Vjeruši pa je bilo na tem, da jih še bolj splaši.
»Kdo izmed vas ga je videl trgati ljubljence preroka?«
»So nekateri, ki so se kosali z njim. Pravijo, da je v njem sam šejtan!«* (*Šejtan, hudi duh, vrag)
»Ni ga v njem, ampak on sam je šejtan! Tako ga ni videl nobeden, kakor jaz. Oči je imel rdeče, prsi kakor gora. Kamor je stopil, tam je vse ležalo, ko je zamahnil s handžarom, je nastal veter. Njemu ne zdrži nikdo!«
»Ne zdrži!« so javkali nekateri iz tolpe.
Glišo je stopil naprej in dejal:
»Kaj se plašite!? Slaviša je čisto navaden človek. Alah vam ga da v roke!«
Vjeruša je zasopihal in toliko da ni pljunil.
»Kdo je ta, ki zasmehuje besede starca, katerega je varoval sam veliki prerok vseh nezgod? Kdo je ta, ki kroka, kakor vrana, če jo dražiš?«
»To je pes, ki nas hoče peljati v žrelo groznega volka!«
»Kdo?« se zavzame Vjeruša in pljune. Ni se mogel zdržati. Ali takoj mu je bilo žal, ker Glišo mu je pogledal globje v lice. »Ta človek? Ljubljence Alaha hoče tirjati v pogubo?«
»Pravi, da nam spravi Slavišo v naše roke!?«
»Slavišo? – Alah naj ga poviša, ako stori to, naj mu dodeli sedmeri raj Mohameda! Pomislite! Slaviša je pošast! Sedaj je tu, sedaj tam. Povem vam, da smo ga nekoč že držali in se veselili, da ga ponesemo Osvinbegu. Ali naenkrat sem držal samo cunjo v roki, po hrbti nas je pa on tolkel, da sem mu komaj všel!«
»Alah nam bodi milostiv!« so klicali Turki.
Glišo si je grizel ustnice. Niso ga marali in tudi beg mu je dal vedeti, da mu ne zaupa več.
»Pokažem vam, kdo sem!« je mrmral.
Vjeruša je pa obhodil vso taborišče, pripovedoval to in ono in slikal Slavišo kot najhujšega šejtana.
»Tfu … « je kimal sam sebi. »Dovolj dolgo si gledal Kosenko, Osvinbeg, sedaj jo pokažem drugemu, ki je bolj vreden nje lepote. Če bi odlašal predolgo, se zna kaj primeriti!«
Blizu polnoči je moralo biti, ko se je plazila v črno ogrinjalo zavita ženska med grmovjem, tiho kakor senca. Vjeruša je šel trdo mimo šotorov. Bila sta že blizu straže.
»Kosenka?! Ušla sva že enkrat tako, da sem jih zmotil, poskusiva zopet. Idi tiho naprej, jaz te doidem!«
»Kdo je?« je klicala straža.
»Si ti Anim?« se je odzval Vjeruša. »Mislil sem, da spiš!«
»Pri Alahu bi bilo bolje, da spim! Kdo bo pa hodil sedaj tu okrog?«
»Slaviša?!« se poroga Vjeruša.
»Bà! Naj pride!? Ljubše mi je, da se bijem, kakor da lazimo po skalah.«
»Potrpi! Alah ti nakloni lahko še marsikaj! Pravijo, da hočejo vstaši vzeti celo Tetovo!?«
»Pravijo, če je le res?! Sicer bi pa bilo itak bolje, da bi počakali vstaše doma in ne lazili za njimi po prepadih!«
»Osvinbeg je moder vojnik, Anim?! Alah vé, zakaj je dobro tako! – Ne morem spati nocoj! Zdi se mi, da se pripeti nesreča. Odkar imamo one jetnice, me vedno nekaj vznemirja.«
»Ženska prinaša nesrečo!« reče Anim. »Izkusil sem to! Po mojem mnenju bi bilo bolje, da bi jih ne imeli, ali pa da je podavimo. Jaz že ne vzamem nobene!«
Vjeruša se začudi.
»Anim, prijatelj, ti sovražiš lepe huriske?!«
»Vse, ne samo lepe, ker v njih je šejtan. Ženska je bila kriva, da bi bil skoraj prikrajšan za glavo.«
»Povej no, ako ljubiš preroka! Kako je to prišlo?«
»Imeli smo tudi več jetnic. Nekatere so ušle in šli smo lovit … Kaj mi mar vstaši, če pridejo? Ako nas napadejo, se pričnemo biti železo z železom, ali z žensko se ne grem … Tudi jaz sem šel lovit begunke. Naletel sem na dve. Poletimo za njimi. Oni splezata na skalo in še dalje med prepade. Mi smo mislili, da ju moramo dobiti in smo plazili za njimi. One se pa postavijo v bran in začno metati in valili kamenje na nas. Dvoje mojih ljudi je potegnilo kamenje v prepad, dva sta bila ranjena. Razjarjen sem vstrelil na nju. Eno sem zadel, da se je prevrnila v brezdno. Predno pa sem nabil puško, sem dobil kamen v glavo in sem padel. Le Alahu se imam zahvaliti, da še živim. Ko sem se zavedel, sem odšel nazaj in sklenil, da ne pojdem nikdar več lovit hurisk, ako katera uide.«
Vjeruša se je zamislil. Njegovo skušeno oko je zapazilo, da tiči v tem človeku malomarnost za vse, samo klanje mu je slaščica. Ko bi vstaši bili tu, kako lahko bi napadli Osvinbega, da celo med nje bi prišli, ne da bi straža opazila.
»Anim, vidim, da si zaspan, kakor tudi ljudje! Skrbi me, da bi se kaj ne pripetilo! Pogledam nekoliko okrog!«
»Pa poglej, ako se ti zljubi,« de malomarno Anim.
»Zaupaš mi!« zamrmra Vjeruša. »Za to dobiš plačilo, kakor če miš oblazi slanino!«
»Kosenka je že čakala svojega rešitelja, ki je mogočno korakal.
»Sedaj pa zopet v imenu Gospoda! Tokrat je nevarnejše, kakor prvikrat?! Ali glava Vjeruše je vredno malo več, kakor da bi se valjala po smetišču … «
Nekak šum je ustavil besedo. Vjeruša je poslušal in potegnil kratek meč.
»Kak vrag se plazi tu okrog?« vpraša glasno.
»Noben vrag, pes stari … « je siknila postava, ki je stopila iz grma.
»Dobil sem te, stari lisjak. Ali ne boš pobegnil, ne boš?!«
»Glišo, izdajica,« je vzkipel Vjeruša. »Med sovražniki uboge raje? Ne čudim se! Lopov si bil že davno … Tfu! Sedaj si pa še izdajalec!«
»Kaj si pa ti? Slepar in hinavec! – Alo … « je zavpil Glišo.
»Ej, ne muči se,« je zamomljal v strahu starec. Kosenka se je stisnila za grm. Hipoma ji je postalo jasno, da sta izgubljena. Slišali so se koraki.
»Ej, ne muči se … « je ponovil Vjeruša in kakor blisk razcepil glavo Glišu. »Najbolje je zate, da ne ganeš jezika. Ni lepo, da sem te, ali človek se privadi tudi krvi. – »Tfu … « je zasopel. »Malo je manjkalo, pa bi mi dali kolec.«
| |||