Za križ in svobodo zlato: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.305:
Čas je tekel, tolpe poslane za beguncema so se vračale prazne, on pa jih je zopet pognal za sledom. Zdelo se mu je, da brez lepe gjaurke ne more prebiti. Njene temne oči, svež, miloben obrazek, ki je odseval od nekakega zapovedujočega ponosa, se mu je vtisnil v možgane, da ga ni mogel pozabiti. Njegovo strastno srce je gorelo za njo in nestrpno je razpošiljal ljudi na vse strani, misleč, da daleč ne more biti. Ženska ne more bežati po noči, ker ne ve kam. Za Gliša je že dal pripraviti kolec, da ga živega odere.
Vjeruša se je prijemal za glavo, da se prepriča, ali jo še ima, nato je pljuval in godel.
»Da je Osvinbeg tak tepec, si nisem mislil. Njegovi ljudje ga pač dobro poznajo. Če sem jaz na njegovem mestu, obesim straže na prvo drevo. Če se dekletu ni kaj posebnega pripetilo, jo težko dobe.«
Tudi on je s trepetajočim srcem čakal, kak bo izid te gonje. Vsako tolpo, ki se je vračala, je pogledal, če peljejo koga. Ali vsi so se vračali prazni in s povešenimi glavami.
Tako je minil cel predpoldan in dan je stopil v drugo polovico. Osvinbeg je hodil okrog kakor razjarjen merjasec, s krvavimi očmi. Lepe Kosenke ni …
»Skuhal sem vam kašo,« je mrmral Vjeruša. »Vidim, da vas že trebuhi bole, ali še le vas bodo. Ako se je dekle rešilo, naj se spremenim takoj v mesarja, če vas ne obiščejo vstaši in vam ne spraznijo bolečih trebuhov … Tfu!?« –
Pa Kosenka je prišla v silno nevarnost, ki je bila malone pogubna za njo.
Ni še šla dolgo, kar zapazi za seboj pet Turkov, ki hite za njo. Razdalja je bila sicer še precejšnja, vendar je slišala besne »alah« klice. Bežala je, kar je mogla. Začela se je gonja na življenje in smrt. Kosenka je bežala kakor splašena srna, ali preganjalci tudi niso bili nerodni. Ženska ni kos v begu razbojnikom. Bežala je med prepadi in pečinami, plezala na skale in preskakovala majhne jarke in grmovje. Lasje so se ji razpleli in vihrali v pišu, lice se ji je čudno svetilo. Ustnice na pol odprte so vsrkavale zrak kakor sesalka pri stroju. In bežala je dalje … Vkljub temu se je krčila razdalja vedno bolj. Čula je prav razločno krik preganjalcev, vedela, da jim ne uide. Raje skoči v prepad, da se vbije, kakor priti v roke Turkom.
»Žarko, reši me!« je vskliknila in preskočila širok jarek in splezala na skalo, na drugo višjo in hitela naprej. Tu je splezala z obupno silo kvišku. Na drugi skali je zijal prepad, od strani so štrlele koničaste skale, za njo Turki. Edina rešitev je prepad. Dihala je urno, pogledala razdalje med seboj in Turki in se ozrla v globočino. Za kaj naj se odloči? Turki plezajo za njo …
Kratka molitev k Mariji. Ali v hipu, ko misli strmoglaviti v globočino, ji šine misel na osveto.
Z rokami zagrabi debel kamen in ga zavihti.
»Marija!« S tem krikom vrže kamen s skale in zadene plezajočega Turka. Med padcem potegne dva druga seboj in vsi trije storkljajo v prepad kraj poti. Ostala dva pobegneta pred letečim kamenjem, ki ga je z orjaško močjo valila Kosenka.
»Gospod Jezus, rešena,« se ji je izvalilo iz prs. Pokleknila je na skalo in se zahvalila za rešenje, za čudovito rešenje.
Ko je tako klečala, se pojavi več ljudi. Sprva je odrevenela od strahu. A kmalu je opazila, da niso Turki.
Poloti se je razposajeno veselje.
»Ako verujete v Krista in ljubite domovino, rešite me!« je zavpila.
»Ne boj se, dekle! Gospod je uslišal tvoje želje in ti poslal rešitev. Splezaj s skale! Mi smo branitelji domovine in naš vodja je Slaviša!«
»Slaviša? In njegov pobratim Žarko!?« je vzdrhtela Kosenka.
»Kosenka, to je Kosenka« zakliče jeden. »Slavimo Gospoda, da smo jo dobili!«
==X.<br>==
Odkar je bila vjeta Kosenka in ni bilo po Vjeruši nikjer sleda, je bil Žarko ves obupan. Govoril je malo. Izogibal se je družbe in videli so ga celo, da je večkrat jokal. Slaviša ga ni mogel razvedriti. Storil je vse, da se snide z roparji. Po oni bitki pri Selcih je krenil v »orlova krila«, misleč in se nadejaje, da najde ondi nevesto in Vjerušo. Pa ni ju našel. Kaj naj prične? Pustiti devo v rokah krvolokov, da se posmehujejo njeni nedolžnosti? Že pri tej misli je bil ves iz sebe. Lovil se je za glavo, tekal sem in tja in vpil: »O Jezus, Gospod Jezus!« Tovariši so ga sočutno tolažili. Slaviša je prehodil vse strani, kjer se je nadejal, da bi moral biti Vjeruša s Kosenko. Pustil je Žarku, da je vzel najhrabrejše junake in iskal sam in hodil v vasi poizvedovat. Našel je le nemo drevje, pogorišča, trohneča trupla. Vasi Saleš in Dolovjan je našel do cela požgani. Begunci so mu povedali, da je bil sam Osvinbeg s svojo druhaljo. In kam bi naj šel Osvinbeg? Gotovo iz mesta! Ako so krenili v gorovje, je mogoče, ker bi drugače tudi požgali Selce. Holuban ni mogel biti, ker do Dolovjani ni utegnil priti. Toraj bo Osvinbeg!
Ostali vodje vstašev so zvedeli, kaj se je pripetilo. Akoravno so podobni ropi bili na dnevnem redu, vendar je spekla vsakega ta vest. Poznali so povsod priljubljenega Pavloviča in njegovo Kosenko. Osvinbegu so pa bili vsi gorki. Najbolj pa je razburila vest, da je zmanjkalo Vjeruše, njega, ki je ljubil svoj dom, ki je stavil svoje življenje, da je mogel doprinesti domovini bodisi še tako neznatno žrtev. Vjeruša, oni šaljivi veseljak, ki ni prišel nikdar v nobeno zadrego, je vklenjen, ali celo že mrtev? To je zavrelo med vstaši!
Slaviša sam, kojega četa se je zelo ojačila, je prišel do zaključka, da treba naskočiti mesto Tetovo in obesiti trinoga. Sedaj, ko sta izginila Kosenka in Vjeruša, je pa pozval vodje vstašev in sklenili so z združnimi močmi napasti mesto in osvetiti vse žrtve. V teh par dneh, kar je Kosenka bila vjeta in ko je ušla begu, je ta pustošil in razgrajal, da bi plakalo trdo kamenje.
V oddaljenih krajinah, blizu Črnegore so pa pokale puške in Turki, katerim so pomagali besni Arnavti, so bežali pred ostrimi noži in smodnikom vstašev. Gustinje je bilo napadeno, beg je všel komaj. Pa dobili so ga vstaši in ga nataknili na kol.
Slaviša je počival v vasi Borovnice in čakal drugih vstaških čet, koje se imajo sniti tu. Vrhovni poveljnik je bil Slaviša, junak nad junaki in maščevalec. Žarko tudi tu ni opustil, da ne bi šel okrog, upajoč najti sled za ljubim dekletom.
Solnce je bilo še na nebu, ko se vrne. Slaviša mu je šel vsakokrat nasproti, vedoč, da se vedno vrača prazen. Ali ko ga zagleda sedaj, veselega in smejočega, se je začudil. Žarko pa je zdirjal k njemu in ga objel.
»Bratec, našel sem jo, njo, za katero mi je pokalo srce!«
V tem je že prišla Kosenka in ostali. Slaviša je pogled nanjo takoj prevzel, da od radosti in sočutja ni mogel govoriti. Molče ji je šel nasproti, molče ji je stisnil roke. Pri tem jo je pa pogledal tako prisrčno v bledi obraz in temne oči, da je čutila, kako je ginjen. Ta grozen človek, ki v klanju ni poznal milosti, kojega se je bal sleherni sovražnik, je bil mil in blag pred njo. Da, solze so lesketale v njegovih očeh.
Kosenko je tako prevzelo veselje, da je sprva zajokala, potem pa se je jela smejati. Ako človeku po dolgih, bridkosti polnih urah zasije žarek sreče, ne ve, kaj bi začel.
»Hvala Gospodu,« reče Slaviša, »da te je čuval in rešil. Povej, Žarko, kako si jo našel?«
»Dobili so jo moji ljudje na neki skali blizu Sel. Všla je preganjalcem. Tri je pobila s kamenjem, druga dva samo pa vjeli. Sam svojim očem nisem verjel, da je to moja Kosenka, tako je bila prepadena. Sedaj je že zopet dobila nekoliko barve!«
»Toraj so Turki kje blizu?!« dê Slaviša, ko je slišal to.
»Sam Osvinbeg leži s svojo tolpo v vasi Gajdi. Povedala sta mi vjeta Turka. Bil je v gorovju in iskal nas, ker pa je zvedel, da mislimo napasti Tetovo, se je vrnil.«
| |||