Wikivir

Za križ in svobodo zlato: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.369:
 
»Sam Osvinbeg leži s svojo tolpo v vasi Gajdi. Povedala sta mi vjeta Turka. Bil je v gorovju in iskal nas, ker pa je zvedel, da mislimo napasti Tetovo, se je vrnil.«
 
»Za Boga?! V gorovju in nismo se srečali?!« je vzkliknil Slaviša.
 
»Da, vodil ga je oni Glišo, ako se ga še spominjaš, da bi ujeli tebe. Naleteli so na begunce, kjer je bila Kosenka z Vjerušo in vse poklali.«
 
»Glišo?« Slaviša je vzdignil roke proti nebu. »Jezus, lastni ljudje služijo sovragu tvojemu in domovine! – Ako dobim ga!«
 
»On je že sojen,« reče Kosenka. »Ko sva hotela pobegniti z Vjerušo, nama je zastavil pot. Vjeruša ga je pobil in jaz sem odbežala sama.«
 
»In Vjeruša?«
 
»Rekel je, naj bežim, on da ostane sedaj, da jih zmoti. Slišala sem še, da je klical stražo.«
 
»Vedel sem, da jim napravi zmedo! Čudno, da nekaj namerava! Tovariši, nocoj posetimo bega v Gajidi!«
 
»Turkov je mnogo!« je rekla Kosenka.
 
»Pomoči ne moremo čakati, ker nam prej odido v mesto. Sv. Martin in sv. Jurij nam pomagata!«
 
Ko so slišali vstaši, da odrinejo na plesišče, kjer se z noži in smodnikom pozdravlja, se jih poloti razbrzdano veselje. Že da se je našla Kosenka, so vriskali in pevali, sedaj pa je postalo še vse veselejše. Meči in handžari so se lesketali, čepice letele v zrak, prav kakor takrat, ko so menili odriniti reševat Slavišo in Žarka. Še večji ponos jih je navdajal, ker so imeli med seboj poveljnika, ki jim je zagotavljal poraz sovragov. Nek glas je jel peti in odzvali so se drugi:
 
<poem>:::::»Aj, aj, mili Bože, daj,
:::::ili ljubu, ili raj … «</poem>
 
Med tem ko so vstaši zapuščali Borovnice, je divjal Osvinbeg v Gajidi. Izgubo Kosenke ni mogel preboleti in je razsajal, kakor okrutnež. Njegovo jezo so čutile bližnje vasi. Tam, kjer so prebivalci pobegnili, je opustošil in požgal vse, v drugih pa polovil, kar je našel in se znašal nad njimi. Moške je moril na mestu, ženskam, posebno mladim, je pa pripravljal muke. Vojaki so se znašali nad njimi hujše kot živina in jih polagoma morili. Prava Sodoma in Gomora! Mlade ženske so pa vzeli seboj.
 
Nastala je noč. Mesec je vzplaval na nebesni obok, ali zakrili so ga oblaki, ki so se vlačili ob obzorju. Okrog turških ognjev so razsajali Turki in se krohotali solzam zgrabljenih mladih žen in deklet. Tupatam je vzel kateri ogorek in ga pritisnil na noge devici ali na prsi, kamor je pač dosegel. Nekatere je obšla že slabost in so se onesvestile. Lopovi so je prijeli za noge in je pomolili nad ogenj, da se lasje v bujnem ognju zaplapolali. Od bolečin se zvijajoči žrtvi so še konečno zarezali vrat.
 
Turške straže so skrbno čule.
 
Bilo je že pozno, ko je zaskovikala sova.
 
»Ibrahim,« pokliče stražnik tovariša. »Ali si slišal?«
 
»Sova je bila!«
 
Za nekaj časa reče zopet oni:
 
»Ibrahim, pri Mohamedu, v tem kraju je mnogo sov!«
 
Ibrahim jame poslušati. Tupatam se je slišalo, kako je zakričala sova.
 
»Res, Izmail, mnogo sov je tu!«
 
»Ibrahim, mene je strah teh ptičev?!«
 
»Strahopetnež, da bi ne videl raja! Kaj ti more sova?«
 
»Kaj pa, ako niso sove?«
 
»Kdo pa« vpraša Ibrahim in zopet posluša. Ker pa je bilo vse tiho, se pomirita.
 
Kmalu na to zopet opozori Izmail tovariša na šum.
 
»Kaj se plašiš? Veter je zganil vejevje, ali pa kako stvar.«
 
Ali bili so vstaši ogleduhi. Videli so vse, kar so počenjali Turki. Obkolili so celo vas in čakali povelja. Ni preteklo pol ure potem, kar se zasveti vas. Požar izbruhne na dveh koncih in objame naglo vso vas.
 
Turki osupnejo. Jamejo kričati in se umikati iz vasi, da jih ne pokoplje goreče tramovje.
 
V tem so pa jele od vseh stranih pokati puške. Pri svitu ognja so videli vstaši meriti in streli so postajali vedno gosteji. Luna je stopila iz oblakov, kakor priča in oznanjevalka, da je nocoj napočila ura osvete. Tako se je vnela bitka ob mesečni svetlobi in svitu ognja. Turki so jeli streljati in se zagnali v jedno smer, da pretrgajo vstaški oklep in jim pridejo za hrbet. To se jim posreči, ker je bilo vstašev premalo. Sama hrabrost pa ne vzdrži številu. Nastale so posamezne gruče in tolpe, boreče se na svojo roko. Žvenk orožja je polnil in dramil tiho noč, streli, hropenje in vzkliki so se spajali s prasketanjem ognja. Vstaši in Turki so se borili mož proti možu.
 
Največjo grozo je razširjal Slaviša in Žarko. Kakor povsod, so se Turki ogibali obližja Slaviše in branili so se le oni, ki so bili prisiljeni. Pa šli so v gotovo smrt.
 
Ilija, oni ogromni vstaš, je pa mahal s svojo lopato, da so se priklanjale turške glave, kakor težka rž pred vetrom. Kamor je stopil, je širil grozo. Sopel in gledal je kakor podivjani bik in rjul, da so turški meči nehote omahovali. Tu so bežale gruče Turkov, tam vstašev. Ilija, kjer je zagledal silo, je privrešal kakor tiger in razgnal kakor veter suho listje.
 
»Šejtan, sam šejtan!« so vpili Turki. Le Osvinbeg je še vžigal pogum. Mraz ga je tresel, ko je videl delo Ilije in srce se mu je stiskalo strahu, videč, da se mu bliža vedno bolj grozni Slaviša. Hrabril je svoje in jih zbiral krog sebe …
 
Ko se je oglasilo orožje vstašev, je Vjeruša planil po koncu.
 
»Pokažejo vam,« je momljal, »tudi jaz vam pokažem, da je moja glava vredna več, kakor turške kuge. – Tfu, … Dovolj dolgo sem moral biti med temi grdeži in jim govoriti. Gospod Kriste mi oprosti, da sem jim lagal.«
 
Ali jela mu je presti huda.
 
Vstaši ga niso poznali in moral se je varovati, da ga ni kateri poslal v vice.
 
»Tfu … Če nobena vrana ne zakroka nad mano, me mahne Ilija s svojo lopato. Še blizu mu ne smem, ker mi gotovo odnese čepico sapa, katero dela s svojim zamahom. – Nú, Slaviša jim tudi spušča prevročo kri, kakor vsak zdravnik. Žarko pa že zna, čemu bodo Turki vdovice … Tfu.«
 
Slično je presojeval borilce in se ogibal vstašev.
 
»Vraga, mene starca bi radi,« je zastokal Vjeruša in se vrgel na tla. »Preveliko šalo si dovoljujejo z menoj … Tfu! – Ali vsega tega je kriva baba. Da bi vas volčje snedli, psi mesarski! Že vidim, da moram nekaj napraviti, drugače me zmešajo med otrobe.«
 
Poiskal je padlega vstaša, mu vzel obleko in se preoblekel. Med tem delom je sopel, skakal in se zopet metal med trupla. Ko je bil preoblečen, je skočil med Turke.
 
»Da vas ozdravim in rešim glavobola!« je zavpil in jel klati.
 
Premoč je premoč!
 
Bojna sreča je bežala od vstašev in Turki so zmagovali. Vstaši so se sicer borili ali padlo jih je že veliko. Vjeruša je opazil to.
 
»Há, vi stekla teleta, koze mohamedanske, naj vas race! Mislite, da bo Vjeruša hodil z vami? Dam vam popra! Alo … Po njih! Kolji!«
 
Vstaši so ga spoznali in še z večjo jakostjo sekali. Pa to je bila že zadnja sila umirajočih.
 
»Kolji!« je rjul Vjeruša. Tfu … Slaviša, ali pa ti Ilija, pošljita bega k Mohamedu!«
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Za_križ_in_svobodo_zlato«