Za križ in svobodo zlato: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.464:
»Kolji!« je rjul Vjeruša. Tfu … Slaviša, ali pa ti Ilija, pošljita bega k Mohamedu!«
Ali ona sta imela opraviti dovolj s svojo obrambo.
Končno je Slaviša priril do bega. Dva jaka borilca sta planila drug na drugega.
Žarko je opazil opasnost.
»Slaviša, rešimo se! Premoč je in ne zdržimo!«
»Rešite se, jaz ostanem! Padem ali rešim kraj krvoloka!« je odvrnil Slaviša in pobil hrusta, ki je zamahnil od strani po njem. Tovariš padlega je skočil nanj in padel. V tem se je zlomila Osvinbegu ob Slavišinem meču sablja. Beg je odskočil in vstrelil na Slavišo s samokresa od strani in ga zadel v sence.
»Jezus, moj dom …!« je vskliknil in padel.
Žarko je zahropel, Vjeruša zarjovel kakor rzjarjen ris, Ilija pa pridivjal uprav kakor podivjani bik in razširil strah.
Ko je padel Slaviša, so Turki zavpili od veselja in s podvojeno močjo planili po vstaših. Ti so se jeli neredno umikati, le Ilija je še vzdrževal s svojo silo bližnje.
Turki že zmage pijani so se strnili in obkolili vstaše, ki niso hoteli zapustiti bojišča. Ti so vedeli, da morajo pasti, ali drago morajo dati svojo kri.
Med tem se je nekaj pripetilo. Nove čete vstašev so se pojavila na bojišču. Bili so oni, ki so prišli, da se združijo s Slavišo, da jih popelje nad Tetovo.
Jutranja zora je že rdela, ko se pojavijo na bojišču. Turki so se sicer vrgli na nje, ali vstaši so jih razbili. Jeli so bežati na vse strani. Tolpe vstašev so se odtrgale od čete in zasledovale begunce, pobijaje slehernega.
Tudi Osvinbeg je videl, da je poražen. Jel je bežati.
Vjeruša mu zastavi pot. Izgledal je kakor ogromen kovaški meh.
»Počakaj, prijatelj! Še nismo gotovi! Rad bi ti nekaj povedal! Tfu … Slaviša je padel … Prokleto … Tfu! Misliš, da se tebe ne prime nož? Ko prideš k Mohamedu, sporoči mu pozdrav in povej, da te pošilja stari Vjeruša … Tfu!«
Med tem je že ležal Osvinbeg s prebito glavo na tleh. Vjeruša ni čakal, da mu vse pove, ampak mu je hitel pripovedovat, ko ga je že podrl.
Bitka se je bližala h koncu. Le posamezne tolpe so se še podile čez krvava trupla in se klale. Jutranje solnce je zrlo že na krvavo plesišče in se kopalo v lužah krvi in obsevalo še drhtajoča trupla.
==XI.<br>==
Mala peščica vstašev Slaviše se je zbrala z drugimi kraj mrtvega vodje. Vsem se je videla globoka tuga. Veliko žrtev je zahtevala bitka, mnogo junakov je padlo, med njimi vodja sam. Nekateri so bili ranjeni, Žarko je zgubil desnico. V besnem boju mu jo je odsekal nek Turek in bilo bi po njem, ako bi ravno ne došla pomoč. Čvrsti mož ni omedlel, akoravno je izgubil mnogo krvi. Slab je bil tako, da so ga morali nesti. Grenko je plakal za padlim pobratimom.
Vjeruša je stal zraven s povešeno glavo. Nemo je zrl v bledo obličje Slaviše. Ni mu zaigrala v očeh nobena solza. Pač pa je v njegovih prsih divjalo in grlo mu je stiskala neka nevidna moč. Končno se je tresel in zaklical s tresočim glasom:
»Domovina moja! Tvoj sin je padel … Padel je v bran naroda!«
In stoprav sedaj je zaplakal kakor dete.
Vstaši so pokopali svojce z vodjem in nasuli visoko gomilo. Na njo so zasadili sabljo in počez handžar. Drugega križa ni bilo. Junakom se spodobi, da dobe znamenje odrešenja iz snovi, s katero so delali za rešenje.
Po končanem pogrebu se zasliši glas Vjeruše, slovesen in silen.
»Bratje, pokleknimo … ! Oče naš, kateri si v nebesih … – «
Vsi so popadali na kolena. Molili za padle rojake. Solnce je zrlo na branitelje svojih svetinj in tugovalo. –
»Kje je Kosenka?« je vprašal Vjeruša, ko so odhajali z bojišča.
»Ostala je v Selcih,« je rekel Žarko.
»Toraj se rešila? Slava Gospodu Bogu!« je vskliknil Vjeruša. Nato je jel izpraševati, kako se je rešila.
»Hrabro dete,« je kimal, ko je čul, kako se je ubranila Turkov. Ali tokrat ni pljunil, kakor je imel navado, ako se je čemu čudil ali hudoval. »Kaj poreče, ko zagleda Žarka brez roke?«
Kaj je rekla, je zvedel, ko so prišli v Selce. Objela ga je in zaplakala. Nato pa rekla slovesno:
»Sedaj mi je veliko ljubši, ker je že dal domovini svoje ude in kri. Drugo roko pa vzamem jaz, ki sem tako srečna, da me ljubi junak!«
Vse je navdušila ta izjava.
Vjeruša je dejal ginjen:
»Gospod Jezus naj njima ostale dni podari v sreči in miru! Dovolj sta že pretrpela!«
– – – – – – – – – – – – – – – – – –
Minolo je več tednov. Krvavi ples, ki se je zaplesal pri vasi Gajdi, ni ostal brez posledic. Tudi po drugih krajih so planili vstaši na osvobojenja delo in zaplapolalo je po vsej Turčiji. Ta ni mogla več vzdržati miru in krotiti vstaše. Prišle so na pomoč druge države. Avstrija in Rusija sta nastopili z grožnjo, da napravita mir z orožjem, ako se milejše ne postopa s podložnimi kristjani. Zahtevali sta, da se dadó raji pravice in sta mirili vstaše z obljubami. Tudi sultan je obljubil in raja je upala, da bo bolje. Nekatere čete vstašev so odšle, da si zopet postavijo domovja in čakale na obljube. Tudi Žarko, ko je že nekoliko ozdravel, se je vrnil s Kosenko in Vjerušo v Reštetiče, ki so še stale nedotaknjene. Kosenko je dejala, da mora Vjeruša ostati pri njima, da nadomestuje deda, v kar je starec radovoljno privolil.
Ker se pa ni ničesar slišalo o obljubljenih rečeh in se razmere niso izboljšale, so se jele zopet zbirati čete. Le zima je preprečila vstajo. Ko pa so ozeleneli vrhunci balkanskih gorá, so jele pokati tudi puške.
Rad bi šel Žarko med nje, pa brez roke ni bil za orožje. Tudi Vjerušo je še vleklo, da mu je Kosenka komaj ubranila, češ, da je dovolj star in potrebuje miru.
Med vstaše se je pa zanesla strašna bolezen – nesloga. Mesto da bi reševali domovino, so se jeli pobijati med seboj na korist skupnemu sovragu – Turčinu. Razsodne ljudi je to bolelo in Vjeruša je včasi pljuval in klel, da se je jela Kosenka jokati. Nato je seveda odnehal, a ni ga več veselilo v domovini.
Nagovoril je Žarka, da zapuste sedaj domovino, kjer je za človeka opasno. Ni sicer lepo, je dejal, ampak ne kaže drugega. Še v bran se ne moreš postaviti. Tako so si poiskali nov dom v svobodni Črnogori.
Predno so odšli, je obiskal Žarko z ljubko ženico in dedom Vjerušem grob padlih junakov pri Gajdi. Kosenka je položila zelen venec na grob in poljubila že zarjaveli križ in orožja.
Molče so pomolili za duše onih, kojih trupla trohne pod tem hribčekom. V srcu naroda pa bo zapisano, dokler bo še kak človek, da ondi počivajo junaki, ki so se žrtvovali na žrtveniku vere in domovine.
| |||