Za križ in svobodo zlato: Razlika med redakcijama

<poem>:::::Gledaj, tamo jedna gora zelena,

:::::u tej gori bunar-voda ledena,

:::::a u čaši biela gruda od sniega.

:::::Uzmi, dragi, grudu od sniega,

:::::Ako ti se gruda ondi raztopi, –

:::::onako će srdce moje za tobom.</poem>

Nekaj hipov je zavladal molk. Vsi so strmeli nekam v praznoto. Vsak je mislil na svojo domovino in nesrečo, katera visi nad njo, kakor prokletstvo. Samorad Pavlovič, iskren domoljub, si je zmislil na čase, ko se je še on boril za domovino in vero. Takrat niso dosegli ničesar. Daj Bog, da se ne bo sedaj prelivala zastonj kri! On je sicer malo vedel, kaj se vrši okrog, da je izbruhnila vstaja, da se je pričelo delo osvobojenja. Živel je zase in Kosenko.

 

 

»I seveda, seveda,« zamomlja Vjeruša. – »Solnce je že davno zašlo, pa tudi jaz bi rad zašel kam! Danes se mi ne zljubi dalje. Pri tebi sem že mnogokrat zlagal svoje kosti, Pavlovič, pa še nocoj mi daj kak prostor.«

Pokukal je skozi špranjo na vratih.

 

 

Jel je stikati po staji, ali čim bolj je iskal, tem hitreje je pljuval same jeze. Že je hotel zamomljati, kar naleti v kotu na nekaj krme. Jame jo vlačiti stran in dobi napol zamašeno odprtino. Začel je riti.

»Kdo, efendi?«

 

 

»Ušla ni! Nikdo ni mogel uiti!« je trdila straža.

Med tem je minulo več let in sovraštvo ni poleglo. Slaviša ni vedel, kje je Glišo, ta ga je pa zasledoval vedno. Skrit sovražnik je hujši od tisoč odkritih! Sedaj, ko si je Osvinbeg želel glave Slaviše, se je ponudil v njegovo službo. Osvinbeg je prijel za vse, kar bi mu pripomoglo do njegovih visokoletečih namenov.

 

 

»Krščen sem, ali vaš prerok mi je ljubši!«

»Kdo izmed vas ga je videl trgati ljubljence preroka?«

 

 

»Ni ga v njem, ampak on sam je šejtan! Tako ga ni videl nobeden, kakor jaz. Oči je imel rdeče, prsi kakor gora. Kamor je stopil, tam je vse ležalo, ko je zamahnil s handžarom, je nastal veter. Njemu ne zdrži nikdo!«

V gnezdu Osvinbega pa ni vladal takov svet mir. Osvinbeg je preklinjal in divjal, drugi se grozili vstašem.

 

 

Osvinbeg je zaslišal vse straže, vse so odločno izjavljale, da pri njih ni nikdo všel. Kje bi se naj izmuznil? Osvinbeg je vedel, da mu je bil beg s Kosenko lahkoten, ker je bil voditelj do Slaviša in so vsi vedeli, da je prost in gre kamor hoče. V prvi divjosti je hotel vse straže postreliti, pozneje, ko se je nekoliko pomiril, vedoč, da rabi vsako moč, je obsodbo preklical. Škripal je z zobmi in poslal majhne tolpe po pet mož za beguncema, obljubljaje bogate nagrade onim, ki mu jo privedejo. Grozno se je hotel osvetiti nad Glišem in tudi predrzno hurisko pretepsti, da ji izbije misli na beg iz neverne glave.