Turki pred Dunajem leta 1683: Razlika med redakcijama

== I. Turki se pripravljajo za vojsko. ==

Ravno letos po leti steka se dve sto let, ko je ležal pod dunajskim zidovjem Turek z vso svojo grozovito močjo ter treskal vanj in pokal, da se niso le tresle dunajske kise in dunajska srca, ampak trepetal je ves krščanski svet. Gorje kristjanom in Evropi, če se Dunaj Turkom vkloni. Nič čuda, če je kipelo milijone in milijone pobožnih duš v gor ki molitvi k najvišjemu Gospodu, naj odvrne velikansko nevarnost, ki žuga zadušiti ne le avstrijansko cesarstvo, ampak tudi marsikaj druzega krščanskega sveta. Za Dunaj so bili to hudi hudi časi. Komaj je dobro minula črna kuga, za katero je pomrlo naDunaji po več tisoč ljudi na dan in sedaj bliža se druga, še grozoviteja — turška kuga. Se ena rana se ni dobro zacelila in že žuga nova nevarnejša. Turek je v naših dneh že onemogel. Naši kralji in cesarji so si njegove dežele že večjidel razdelili, ter vad-ljajo sedaj za njegovo glavno mesto Carigrad. Ne bo^mi-nulo dolgo, ko ga bodemo pognali iz Evrope tje čez Črno morje od koder je prišel, ter ga pokorili vsaj nekoliko za neštevilne nesreče in težave, ki jih je za vdajal našim spred-nikom več sto let. A drugače, ko sedaj, bilo je pred dve sto leti. Turek je bil takrat močen in velik strah za ves krščanski svet. Eazun sedanje Turčije bila je že tudi Srbija, Rumunija, Bosnija in velik del ogrske dežele v njegovih rokah. V Temešvaru, v Budapešti, glavnem ogrskem mestu gospodovali so turške paše in že so ga imeli Turki izvoljenega tudi moža, kogar so odmenili za pašo na Dunaji. Tadanji avstrijanski cesar, Leopold I., bil je eden najpobožnejših vladarjev, mož sila dobrega srca. Kacih 20 let poprej, 1. 1664 potolkla je njegova armada Turka pri sv. Grothardu na Ogrskem tako zelo, da se dolzih 20 let za tem ni upal vdariti na Avstrijance. Zmaga je bila velika, vendar pak ne tolika, da bi se bil moral Turek z Ogrskega popolnoma umakniti; prinesla ni cesarju Leopoldu I. druzega dobička, kakor da je imel za drag denar dolzih. 20 let mir pred Turki, in imel bi ga bil še dalj, ko ne bi sedel ravno tisti čas na francoskem tronu kralj, ki noč in dan ni mislil na nič druzega, kakor kako bi škodoval in pritiskal našega tedanjega cesarja. Bil je to Ludovik XIV., francoski kralj tega imena. Leopoldu I. škodoval je, kakor je vedel in znal; spuščal se je z vojskami nad-nj, trgal mu je najlepše dežele iz njegove krone ter podpihoval najmogočneje njegove podlož-nike proti njemu. A vse to mu je bilo še premalo, želel ga je popolnoma zadušiti in ker je bil zato sam preslab, obrnil se je s prošnjo za pomoč celo do Turkov, da si tudi se je imenoval sam in so ga imenovali po vsej Evropi najbolj krščanskega kralja. On in eden ali dva njegovih prednikov bili so edini krščanski vladarji, ki so se spuščali s Turki v zvezo. Več let drezal je v Turke, obetal jim zlate gradove in vso svojo vojsko za pomoč, če planejo na ubozega Leopolda I. Tadanji turški sultan je bil Mahomed IV., a vso vlado in vso njegovo vojsko je imel njegov prvi minister Kara Mustafa v svojih rokah. Zelo po čudnih potih dospel je ta človek do te visoke časti. Rojen je bil Kara Mustafa v neki majhni vasici v Mali Aziji. Njegov oče, reven branjevec, pošiljal je sadje v Carigrad ter tudi svojega sina v tem podučeval. Nekega dne ostal je fant v Carigradu čez noč, ter se vstopil drugo jutro pred palačo velicega vezirja Keprilija, ter opazoval množice, ki so se k temu mogočnemu gospodu vun in noter prerivale. Mogočnost in slava velicega vezirja ga prevzamete tako, da je sklenil branjarijo popustiti, ter se v Keprilijevi palači ponuditi za bodisi kakoršnega sluga ali hlapca, kajti fante je bil sila močan in vstrajen; česar se je lotil, od tega ni odjenjal prej, da je dogotovil. Vstrašil se ni nobene težave in ker je bil silen in predrzen, priril je celo do Keprilija, komur se je v kratkem tako prikupil, da je fanteta med svoje posle sprejel. Kara Mustafa se je svojega gospodarja vedno držal in pri teb prilikah izpoznal ga je turški sultan Ma-homed IV. sam. Tudi temu je fant dopadel. V Keprilijevi palači priučil se je ljudi od njihovih, dobrih in slabih strani spoznavati in spoznal je sultana samega. Mahomed IV. je bil namreč sila lakomen. Kara Mustafa takrat še ni imel premoženja; prihranil si je le nekoliko novcev, a še to malo, kar je imel, poklonil je svojemu lakomnemu cesarju v dar, ter ga zgrabil s tem za njegovo najbolj občutljivo žilico. Ta mali dar mu je izkoval njegovo srečo. Odsihmal ga je dvigal sultan vedno više iz ene častne in imenitne službe v drugo. Ko je umrl Keprili, napravil ga je sultan kaimakama, to se pravi prvega gospoda za velikim vezirjem. Tako je postal Kara Mustafa drugi za cesarjem. Takrat ni znal še niti brati, niti pisati. Dan na dan prinašali so mu v njegovo dragoceno palačo cele kope pisanj, a črke bile so za tega velicega gospoda nerešljive zastavice. Pisma in prošnje morali so mu njegovi pisači po kancelijah prebirati. Spoznal je, da tako ne bo več dalje šlo in sklenil je poprijeti se učenja. In res, v kratkem navadil se je branja in pisanja celo do dobra. Na vsem Turškem je bil takrat za cesarjem edini veliki vezir večji gospod, kakor Kara Mustafa. Edini ta mu je stal do najvišje časti na poti, ko pak je ta umrl, postal je Kara Mustafa sam veliki vezir, ter dosegel najvišo čast, ki je na Turškem mogoča. Do tega surovega, krvolačnega, od dne do dne lakom-nejšega človeka, pred vsem pa najgroznejšega sovražnika kristjanov, obračal se je francoski kralj Ludevik XIV. s prošnjami, naj plane na Dunaj, ter si avstrijansko cesarstvo, ki so si ga spravili njegovi predniki že velik kos pod noge, popolnoma podkloni, ubozega cesarja Leopolda I. pa spodi s prestola in iz dežele. Kar se njega samega, namreč Ludovika tiče, pomagal bo Turkom kolikor se bo največ dalo. Tako zelo preslepi človeka zavist, napačna slava, hlepnost in sovraštvo. Seveda sta Kara Mustafa in njegov cesar Mahomed IV. to ponudbo z obema rokama sprejela, ter že leta 1676 obljubila, da planeta tekoj drugo leto na Ogrsko, kolikor je takrat še ni bilo v njuni lasti. Ko je prišlo to poročilo na Francosko v Pariz, oglasil se je samo en minister proti tej turški zvezi, a kaj je opravil en sam mož proti obilici druzih, ki so vsemu pritrdili, kar je njihov veljavni kralj želel, naj je bilo pošteno ali ne. Francoska zveza s Turki se je toraj sklenila, a Turki niso mogli še dolgih šest let vojske pričeti, ker so jih Rusi zadrževali. Rusi so bili najhujši sovražniki Turkov od prvega trenutka, ko so se srečali z njimi, pa do denašnjega dne. A leta 1682 se je vojska z Rusi končala. To dolgo čakanje je francoskega kralja sila hudo peklo. Prej ko prej bi bil rad videl Turke pred Dunajem, če jih pa že ni mogel privabiti pred Dunaj, dokler so imeli Turki opravek z Rusi, vsaj rok ni maral med tem križem držati, ampak planil je večkrat na Leopolda I., ter mu odvzel n. pr. leta 1679 nekoliko dežele in dve leti za tem prilastil si je Strassburg, jedno najlepših njegovih mest. A tudi to mu je bilo še premalo. Na Ogrskem razsajala je takrat huda ustaja. Ogri so bili nad avstrijanskim cesarjem silno razburjeni, ker jim ni dovolil, da se ločijo od katoliške cerkve ter postanejo protestantje. In kaj so Ogri storili ? Jeli so se z Turki dogovarjati, podajali so jim vsakovrstne ponudbe ter se rajše poklonili turškemu cesarju. Le malo jih je bilo, ki so še vedno upali, da se bodo z Leopoldom I. še pobotali, zato so se sicer še z orožjem v roci Avstrijancem upirali, s Turki pak vendar niso marali pritisniti. Ko bi se bili Ogri z Leopoldom I. pobotali, kdo ve, bi li pridrli Turki kdaj pred Dunaj. Tega se je Ludo-vik XIV. najbolj bal, ter je vse moči napel, da vstaja na Ogrskem ne pojenja. Podpihoval je uporne Ogre proti avstrijanskemu cesarju ter jim pošiljal dan za dnem denar v deželo, da bi se tim ložej upirali Leopoldu I. To se mu je do dobra posrečilo. Ko so Turki po končanej ruski vojski zbrali svoje čete proti cesarju Leopoldu I., razsajal je upor na vseh koncih in krajih velike ogrske dežele, kakor poprej še nikoli.