Turki pred Dunajem leta 1683: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 67:
== III. Turki obležejo Dunaj. ==
Ko se je zdanil 15. julij 1683. leta, posijalo je jutranje solnce na požgana in podrta predmestja dunajska in na velikansk kolobar belih turških šotorov. V malo dneh izrastlo je okoli Dunaja novo turško mesto iz samih belih šotorov, mesto, ki je bilo večje in bogatejše ko Dunaj sam, ker s turškimi vojaki prišle so dolge procesije trgovcev iz vseh krajev sveta ter prinesle na Velblodih neprecenljive dragocenosti. Tisoč in tisoč konj, govedi in velblodov napajalo se je v bistri Donavi. Po noči plavalo je nebó v gorečem žaru, ker pri vsaki zastavi in vsaki straži gorele {{prelom strani}} so svitle gromade. Vso božjo noč pokali so turški kanoni in protu glasilo se vmes divje klicanje turških duhovnov, ki so spodbujali vojake k jutranji molitvi. Sredi šotorov stal je dragoceni šotor velikega vezirja Kare Mustafe. Za svojo postrežbo je imel 150 strežajev; njegova osoda, njegovo orožje je bilo zlato in sreberno, in s žlahtnim kamenjem posuto, šotor obšit znotraj s svilo in žametom.
Turki, kterim je bil nek turšk inženir vodnik in učitelj pri oblegi, pričeli so z obleganjem takoj drug dan 16. julija, in že ta dan jele so frčati goreče bombe<ref>* Bombe so kroglje z gorljivo tvarino napolnjeno, ki se izstreljene razpočijo in užigajo.</ref> v mesto, ki je bilo takrat še na dostih krajih z deskami pokrito; zato se je gospodarjem tacih hiš zavkazalo, naj jih odkrijejo ter naj imajo pod streho pripravljene čebre vode. Pred vsako hišo stala je kad z vodo. Dunajčanje so imeli veliko sreče, dva dni metali so Turki goreče bombe v mesto. Zastonj! Prvo bombo, ki je v mesto prifrčala, ugasil je 3 leten deček, predno se je razpočila s tem, da jo je na cesti se igraje z vodo polil. Turške bombe so bile k sreči tako slabo napravljene, da se je le redkokdaj ktera užgala in razpočila. Še le tretji dan užgala je prva, a še za to so ogenj urno zadušili. Sploh so imeli Turki s streljanjem malo sreče, največkrat se njihove bombe niso užgale in razpočile, ali pak se je zgodilo prekmalo, dokler so še po zraku frčale. V veliko in lepo cerkev sv. Štefana na Dunaji vdarila je bomba skozi okno v steber, kjer je stala leča ali prižnica. Ljudstva bila je cerkev natlačena, a bomba ni napravila druge nesreče, kakor da je razdrobila nekej ženski nogo, ko je od stebra odskočila.
Tako in enako zgodilo se je mnogokrat, a na preži proti ognju in proti turškim naskokom morali so biti Dunajčanje noč in dan, najvestneji, najpazljivejši pak je bil dunajski glavar sam, Kidiger Staremberg, ki je zastavil cesarju Leopoldu I. pri njegovem odhodu za Dunaj svojo glavo. Med obleganjem videl se je Staremberg, kjer in kadar ga je kdo hotel. Koj prve dni razdrobila je turška kroglja kamen v mestnem zidovji; en kosec je tako nesrečno v Staremberga odskočil, da so ga morali nezavednega proč nesti. A zginil ni za dolgo, že v treh dneh dal se je v nosilnici po zidovji okoli kanonov in brambovcev nositi.
Obleganje so pričeli Turki z veliko resnobo; sicer so {{prelom strani}} napadali mesto na več ali vseh krajih in od vseh strani, a določno in z vso močjo so se ga lotili tam, kjer je stala dvorna in lobelska bastijona. Od svojih šotorov skopali so Turki prav tje do mestnega zidu, dolge in globoke grape, po dolgem in počez, pokrili jih z močnimi tramovi naložili nanje peska in prsti, ter tam potem lahko brez nevarnosti, kakor krti, vedno bliže proti mestnemu zidovji rili. Vrh zemlje in pod zemljo morali so se Dunajčanje s Turkom biti, a podzemeljska nevarnost je bila še večja, kakor ona vrh zemlje. Ko je Kara Mustafa spoznal, kako malo njegovi napadi vrhu zemlje izdajo, sklenil je po krtje, po podzemeljskih ljuknjah v mesto priti. Velik del turške vojske zaril se je v zemljo ter kopal tu noč in dan. Ti podzemeljski podkopi segali so prav pod mestno ozidje. Vanje nasipal se je smodnik ter zažigal. Prva dva podkopa zažgali so Turki 23. julija, toraj osmi dan po obkoljenji mesta. Prvi podkop ni napravil nikake škode, a drugi je vrgel toliko zemlje kviško, da je takoj 10 Dunajčanov zasulo. Z groznim rjovenjem, med godbo in žvenketanjem svojega orožja planejo Turki na brambovce, ki pak jih vselej srečno odbijejo. To se je ponavljalo vsak pot, kadar se je kak podkop zažgal in razpočil.
Ta boj proti nevidnemu podzemeljskemu sovražniku je bil sila nevaren. Ves Dunaj je trepetal, in zavkazalo se je hišnikom, da morajo postavljati noč in dan straže po kletih, na ušesih naj ležé, ter naznanijo takoj gosposki, ko bi se pod zemljo čulo kako kopanje in kak ropot.
Sevéda so pak bile vse te priprave nedostatne; neizogibno je bilo potreba, da Dunajčanje s kopanjem podzemeljskih ljukenj Turkom nasproti delajo, a čudno med vsemi Dunajčani in cesarskimi vojaki ga ni bilo niti enega, ki bi bil tega posla vešč. Naposled se oglasita dva tujca, en Belgec in en Lotaringec, a ko sta se dela lotila, pokazalo se je, da sta se ali malo učila, ali pak veliko pozabila. Največ pričakovali so še obleganci od necega Benečana Komučija, ki se je že dolgo let vojskoval, ter si v raznih vojskah pridobil marsikaj znanja v tem poslu. Ti trije in še nek Hafner, vodili so odslej podzemeljska dela, namenjena, da delajo Turkom nasproti.
V vojski je zeló dobro, če se more sovražnika opazovati, kaj počenja in kako se suče in obrača. Dunajčanje so tudi to lahko storili, ker iz lin visocega Štefanskega zvonika, vidi se daleč po deželi na okoli. Opazovanje {{prelom strani}} Turkov iz te višave doli naročil je Staremberg očetom jezuitom; po dva in dva bila sta noč in dan na straži. Kar sta opazovala in se jima je zdelo važno za vojskovanje, napisovala sta na listke ter jih v kamen zavite doli metala.
Staremberg je mislil na vse, ne ene važne stvari ni znemar pustil. Ker je bila nevarnost, da turške bombe užgejo mesto, vedno večja, ni mu bilo dovelj, da je dal odkriti lesene strehe, ampak napravil je kompanijo 250 mož, ki so hodili po mestu, ter zdaj na tem, zdaj na unem konci mesta ogenj gasili.
Najhujše je bilo, da je bilo mesto od druzega sveta popolnoma odtrgano in s Turki tako gosto zašpaljeno, da ne bi niti miš skoz ušla. Ko bi mogel Staremberg poslati iz mesta vsaj kako pismo, kako se mu godi, česa mu manjka in koliko škode so mu Turki že napravili. In tudi za princa Karola lotarinškega, ki je ostal, kakor nam znano, z nekterimi tisoči vojakov zvunaj mesta in onstran Donave, da odbije Turke, če bi hoteli čez Donavo vdariti, tudi za princa Karola in cesarja Leopolda je bilo jako važno, če bi mogla vsaj sem in tje poslati kako pismo v mesto. A kdo za Boga svetega bi se ponudil za tako smrtno nevaren posel? In vendar so se našli predrzni ljudje, ki so se prikradli skoz turške šotore, ter nosili poročila iz mesta in v mesto. Staremberg popisoval je princu Karolu svojo zadrego s živimi barvami, ter ga prosil, naj mu pride z veliko vojsko gotovo in prej ko mogoče na pomoč. Eno tacih pisem so Turki prestregli ter ga okoli pušice navitega v mesto ustrelili z dostavkom, da pošilja Dunajčanom pismo nazaj in da vé princ Karol in ves krščanski svet že sam dosti dobro za revo dunajskega mesta.
Sicer pak so bili Dunajčanje prvi čas oblege dobre volje in nikakor ne pobiti. Tepli so se s Turki kakor levi. Niti ped zemlje si Turki niso prisvojili, če je niso Dunajčanom s tisoči mrličev odkupili. Kjerkoli so se poskusih ugnjezditi, sprejeli so jih Dunajčanje s tako silo, da se niso upali pokaziti svojih glav vun izpod zemlje, izpod rovov in podkopov. Ko so en pot zopet en podkop zažgali, razvalil se je precej velik kos ozidja v mestno grapo pred njim. Z grozovito silo udarijo Turki na to zevajočo odprtino v zidovji, a Dunajčanje so jih srečno nazaj odbili. Kmalo se je ljuknja v zidu zamašila. »Sicer pak se naši ljudje,« pisal je Staremberg enkrat princu Karolu, »Turkov do malega nič ne boje. Dvajset ali trideset {{prelom strani}} naših ljudi so sto in še več Turkom kos in vselej jih gotovo odbijejo. Danes so mi pripeljali ujetega janičarja, ki je pravil, da smo pobili Turkom že čez 11.000 mož, da jim primanjkuje vsega, streliva in živeža. Včeraj (18. avgusta) zažgali so zopet en podkop, potem pak jih je planilo tisoče mož na nas, a mi smo jih dobro sprejeli in jih kacih 300 pobili. Danes sem dal en podkop pod njimi zažgati, ki jih je nekoliko podsul, druge pa odpodil. V tem trenutku pričakujemo enak pozdrav od turške strani; če bom pak jaz poprej gotov, spustil bom jaz en podkop kvišku v zrak na zdravje Vaše visokosti.«
Iz tega pisma se razvidi, da so bili Dunajčanje še vedno dobrega poguma, da si tudi je trajala oblega že dalj ko en mesec. Celó Turki so postajali že nevoljni. Za kristjane, vjete po deželi, bila je velika nesreča, da je jelo Turkom primanjkovati živeža. Čemu li še kristjane redili! Zavoljo tega odposlali so Turki 20.000 najkrepkejših moških v sužnost na Turško, druge pak so poklali. Otroke so najurneje usmrtili s tem, da so jih za noge prijemali ter jim glavé ob zid razbijali. V nekem cesarskem vrtu so jih en dan čez 10.000 poklali.
Srcé pak je jelo Dunajčanom upadati, ko so se jele med njimi bolezni prikazovati. Najhuja je bila rudeča griža, ki je spravila več ljudi pod zemljo, kakor turške kroglje, turški meč in turški podkopi. Nevarnost postajala je od dne do dne večja. Staremberg je pošiljal od dne do dne iskrene prošnje do princa Karola, naj se nikar ne mudi dalj, sicer je vse izgubljeno in Dunaj pal bo v turške roke.
Čemu sta se li princ Karol in poljski kralj obotavljala? Pač sta hitela zbirati vojsko, a bilo je toliko ovir, da je minul en mesec, pet, šest tednov, in še nista mogla Starembergu sporočiti, kdaj naj jih pričakuje. Ko sta izvedela, da so Turki mesto oblegli, odrinil je Sobieski s svojo vojsko iz dežele; a Poljska je daleč od Dunaja in pot do tje dolga. Zatsonj je zažigal Starembeg na Štefanskem stolpu svitle rakete v znamenje, da je sila grozno velika. Še le konec meseca avgusta zasvetili so se na bližnjih gorah plameni, v znamenje, da se pomoč bliža. Veselje v mestu je bilo nepopisljivo, a nevarnost zastran tega nič manjša, ker Turki so jeli napenjati vse svoje moči. Turška vojska namreč ni dolžna, kako mesto dalj ko 40 dni oblegati. Ta čas je že minul in že so se jeli janičarje upirati. {{prelom strani}} Kara Mustafa, ki pa še nikakor ni dvomil, da mu bo Dunaj padel v roke, drvil je ravno sedaj svoje vojake v boj. Dan za dnevom frčali so podkopi kviško ter trgali iz mestnega zidovja kos za kosem. Enega najmočnejših podkopov zažgali so Turki 4. septembra. Gromenje je bilo toliko, da se je ves Dunaj potresel; pet sežnjev dolg kos zidovja se je razrušil. Čez 4000 Turkov plane na podrtijo. Boj je vroč, kakor poprej še nikoli. Večkrat se prisekajo Turki že na vrh groblje, a kristjanje jih vržejo vselej nazaj. Boj je trajal kako poldrugo uro, potem pak se morajo Turki nazaj pomakniti; izgubili so kacih 500 mož, a tudi kristjanov je obležalo čez 100.
Kar se 4. septembra ni dalo doseči, poskusil je Kara Mustafa dva dni potem. Pripravljenih je imel že mnogo podkopov. Ob 6 zvečer zažge vse naenkrat. Nasledek je bil grozovit. V zidu, 24 čevljev debelem, zazija šest sežnjev široka odprtina. Toliko strahu Dunajčanje doslej še niso prebili in nihče ni dvomil, da klenka mestu poslednja ura. Kamor so človeku oči ušle, povsod jok in stok, povsod podrtije, mrliči in raztrgani kosi človeških trupel. Nevarnost prikipela je do vrha. Mesto je bilo za Turke že skoraj popolnoma odprto. Zaplate, s kterimi so Dunajčanje zidovje zakrpali, zadrževale so Turka le toliko časa, dokler so jih brambovci branili, a gorje jim, če brambovcev zmanjka. Tudi to pot so Turke še odbili, a upanja zavoljo tega niso imeli nič boljšega, saj je bilo znano po mestu, da imajo pripravljeni Turki še devet podkopov in vsak čas se je pričakovalo, da jih zažgo. A čudno ne enega podkopa niso Turki več zažgali, da si tudi je bila zadrega v mestu nepopisljiva; najpogumnejši so že obupali. Če bi bil vdaril Kara Mustafa 7. septembra na Dunaj z vso močjo, — njegov bi bil.
Zakaj li tega ni storil, ampak rajši svoje vojake k veliki in splošni armadi sklical? Vedel je natanko, kako slabo se mestu godi. 5. septembra vjeli so Dunajčana, ki se je skušal iz mesta skoz turške šotore splaziti, ter princu Karolu in poljskemu kralju Sobieskemu sporočiti, da se mesto ne more ne en dan več vzdrževati. Božji sklepi so vendar čudni! To poročilo je Kara Mustafa tako preslepilo, da je odslej za trdno pričakoval, da se mu bodo Dunajčanje podali. Z velikim napadom, z vso svojo armado bi se bil mesta prav lahko polastil, da si tudi je stala krščanska vojska, ki je prihajala Dunaju na {{prelom strani}} pomoč, ta čas že na bližnjih dunajskih gorah, le malo ur od Dunaja.
Pa mu vsaj ni bilo žal za njegove vojake! Čemu jih pehati v boj, če se bode mesto tako podalo? Ne, ljudje so bili Kari Mustafi zadnja briga, vodili so ga drugačni pomisleki. Če vzame Dunaj s silo, razdelili bi si bili po turški vojskini pravici njegovi vojaki dunajske bogatijo med seboj; če pa se podajo Dunajčanje po mirnem potu, je vse njegovo. To in pa še nekaj druzega je lakomnega grozovitneža popolnoma preslepilo. Bil je kaj slab služabnik svojega sultana. Gotovega ne vemo nič, a vse kaže na tó, da si je mislil Dunaj prilastiti, ne za svojega cesarja, ampak za-se. Nameraval je namreč ustanoviti si na zapadu novo turško cesarstvo, Dunaj pa naj bi bilo glavno mesto. Iz tega vzroka je tudi prepovedal v Štefansko cerkev streljati, v eno najlepših cerkev na svetu. Kadar bo Dunaj vzel, tako je nameraval, spremenil jo bo v turško mošejo. Zakaj pa ni dal Štefanskega stolpa v drobne kosce razstreliti, kar bi bil vendar tako lahko storil? Ena sama kroglja je priletela vanj, in še ta gotovo ni bila vanj vstreljena, ampak se je ponesrečila tjekaj.
Človek ugiba, ali Bog ugane.
Dunaj pojemal je že v zadnjih izdihljejih. Posadka je bila že ob vse moči, Dunajčanje popolnoma pobiti. Vsled bolezni, večnih strelov, podzemeljskih bojev in napadov je ljud do dobra otrpnel. Zastonj je tekal škof Dunajskega novega mesta od hiše do hiše, zastonj ljudi tolažil in podžigal. Njegove besede niso mogle nič več izdati. Pobita srca so se še en pot sklonila kviško, ko je prifrčalo osem štorkelj v mesto, češ, da te preroške tiče dobro vedo, da Dunaju ni še poguba namenjena. A kmalo je nastala po mestu prejšna žalost in prejšno obupanje. Saj so bili nesrečniki že skoro dva dolga meseca v mestu zaprti, tisoče in tisoče turških krogelj in bomb je prižvižgalo mimo njihovih glav v mesto. Saj so rili Turki vedno bliže in vedno odločneje pod ozidje, ter ga danes tu jutri tam en kos odkrušili. Rešenika ni bilo od nikoder! Nič čuda da so dunajske reve obupale. Po onem hudem napadu 6. septembra upalo je celó Starembergu srce. Še enkrat je podžgal Dunajčanje k neustrašenemu trdemu delu, dobro vedoč, da je ta poskus za rešitev Dunaja poslednji. Preračunil je, da se more mesto le še malo dni držati. Na stolpu {{prelom strani}} Štefanske cerkve spuščal je odslej vsako noč goste rakete kviško v znamenje, da je mesto v najhujši zadregi.
A ko je bila sila najhuja, zasvetijo se Dunajčanom po noči 10. septembra na bližnjih le par ur oddaljenih dunajskih hribih svitle gromade, v znamenje, da se rešitelj bliža.
<references />
== IV. Dunaj rešen! ==
| |||