Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

== IX ==

 

mladeniške želje. Karane pomanjkljivosti

visokošolskega učenja. Huda ura grozi. Beg

v zavetišče. Nevihta. Dva mrliča. Nazori o

vzgoji namesto obsmrtnih govorov. Kako

 

Nove nam in našemu gazdi nepričakovane goste je

prijetno presenečen, ko je zvedel, da gospodična, nikar

da bi sedela na Bistrici pri materi, uganja s samimi moškimi vred toli truda polno in nevestam najmanj potrebno

tašče so pa ob nepričakovanem obisku bodočega zeta

toliko presegli navadno mero razburjenosti, da nocoj ni

Sprva je bilo dogovorjeno, da gre samo ženin na gore; a

gospenji živci so bili toli razdraženi, da ni mogla strpeti,

ugovarjal, a bodoča tašča je menila, da se v spremstvu

tako vrlega zdravnika, kakor je on, prav nič ne boji za

gotovo. Čudna sta ta starec in ona starka. Siv dedec poljubi

starici koščeno roko; starica poljubi dedca na neumita

norost!"

 

Bohinju in kmet bo bolj nego kdaj verjel, da je mlademu

Bohinjcu bolj pomagano, če se nauči samo krave pasti,

šole; zakaj muhe ga utegnejo gnati v visoke šole in tam

se bo ali pogubil ali samo naučil prazno slamo mlatiti in

letih; zlasti zato, ker ju je minila mladeniška vihravost in

ker se nimata boriti z gmotnimi skrbmi. Zakaj dokaj si

in celo jaz in sestra bova nekoč hvaležna svojemu bodočemu

očimu. Nato je privrgel tudi šegav razlog, da bo

naj dete poljubno pije in že jutri ne bo več bolno.

Vdova se je toli razveselila, da je že nekaj pozno vprašala, koliko je gospodu doktorju dolžna za njegovo lečenje.

A dobri doktor nikar da bi sam kaj zahteval, stisne

detetu v dlan novo kovan goldinar. Zdaj pa je vojska!

Ob gorskih velikanih okoli Triglava se kopičijo črni

oblaki in pod to črno grmado vise sive megle, ki se v

zamolklo grmenje. V nas gospodih je obudil ta prizor

občudovanje brez bojazni. A naš srčni vodnik je prebledel,

kraju redke toče, ker je nemara še nikoli videl ni. Oprostite

mu to plašljivost! Naši gorjanci so posebni značaji.

O polnoči vam gredo na Triglav brez svetilke. Brez obotavljanja

se lotijo dela, ki malone presega človeško moč.

so jih gorski duhovi, ki jih je človek hote ali nehote

razsrdil. Oprostite torej našim gorjancem naše vraže,

duplino, na katero vas je opozoril stari vodnik, svobodno

obiščite. Prav svetujem vam to! Često sem tam sedeval

ker do dupline smo imeli do dvajset minut hoda.

 

hladen vetrič, v hip se je nekoliko razjasnilo okoli nas in

že se mi je zdelo, da se gromonosni oblaki razprše in da

posedemo v mehko suho listje. V hipu zahrešče nad

nami vrhovi starih bukev, vihar zarjove in na vseh straneh

Bukovi vrhovi in veje se lomijo in telebajo okoli nas

na tla. Debela toča buta na našo streho in se razbija na

je izrekel, da v njem ni več življenja: "Toča ga je potolkla,

vrgla na tla in omamila in potlej je revež utonil v

naočnike. Nosača sta dejala mrliča na veje in ga nesla z

nami proti hiši.

in burji. Tam ga kličem, tresem, mikam ter močim z vodo,

vinom in žganjem. Vse je bilo zaman. Tako mi je planina

božja volja!"

 

treba za zvonjenje in pogreb.

 

dvema urama jaka in zdrava. Erjavec se je posebej poslovil

od cvetličnjaka, ki je bil ves pomendran in oblaten.

z večnim molčanjem in nikoli več ne bode cvetela

krasota planinskih rož med kamenimi ogradi zapuščene

 

Olajšalo se mi je srce, ko sva z Erjavcem iz veličastnih,

pripelje človeka na pravo pot, kazen pa svari druge

ljudi, da ne posnemajo človeka, kaznovanega z nesrečo.

To nas uči vse Mlekojedovo življenje. Kolikokrat

je trpel pokoro za svojo prešernost in nepreudarnost. Ko

pokornosti; vendar mislim, da je prislovica šiba novo

mašo poje že davno zastarela in da se odgojiteljska strogost

strahovati nas uči, da delujmo bolj s strahom pred

šibo nego z bolečino od šibe in da žugana šiba več zaleže

in blagostanju. Dospejemo torej končno tudi mi do

dobe splošne, dobre vzgoje, in pošten značaj se bo celo

 

Ozrl sem se na Erjavca, pričakujoč, da me pohvali. A

katera v slepi ljubezni nekaj prijenjuje otrokovim

napakam in nekaj nasprotuje očetovi jezi.

Osnovna šola potlej pod svojo šibo vzame vse otroke,

dobre in slabe, razen tistih, ki si smejo vsled gmotnih

sredstev privoščiti posebno odgojo ali odgojilnico; a

prav ti poslednji otroci so često najmanj previdni v izbiri

popravi vse napake in pomanjkljivosti domače vzgoje.

Noben učitelj ni vsegaveden in vsegamogočen, torej se

slavijo in preslavljajo; a tebe kamnajo zaradi bogokletstva,

če rečeš: ,Neumno ljudstvo! Kaj malikuješ, ko je

 

Vendar, ljubi gospod Grm! Veliko, prav veliko je storila

vzgojo našega naroda. Moj prijatelj pretirava,

prevračujoč napake redkih posameznikov na ves vaš

človeku. To se tudi zahteva in vsakdo, ki se ne vede po

njih, je kaznovan pred Bogom, kakor nas vera uči, ali

se spolnjujejo.

 

napredek in omiko. Z rastočo omiko raste gmotno

blagostanje in se manjša človeška beda. Uči nas izkušnja, da je posledica vsaki stalni poboljšavi človeških razmer:

za delo, in zmanjšava telesnih in dušnih hib in zločinov;

saj veste, da ravno gladen želodec povzročuje največ

prisiljevali, naj redno v šolo pošiljajo svojo deco skozi

vsa leta, ki bodo določena za obiskovanje osnovne

 

Kmet izza plota glasno prereka:

mogli poznati; a to vam povem, da bo prihodnji rod

hvaležen novi šoli. Kdor bo v šoli marljiv, kdor bo v življenju

časa, kolikor je hodil v šolo. Ali ni to očitna korist, če za

šest let otroške dobe pridobimo šest let moške dobe?

vam pravim, da ste kriv prerok: Antikrist! Pa bodi mir

besedi in brez zamere!"

 

Prišla je končno vrsta i name, da rečem: "Bodi brez zamere!"

Njegove šale so budile občen smeh in nos mu je piskal,

drobnel in žvrgolel, kakor da smo v ptičjem raju.

Zaorili so mogočni glasovi:

 

na njih pršečem snegu.

 

so tale oča Grm šibovali v Srednji vasi. Dolina je zelenela

okoli mene in cvetice so obračale pisane glavice za toplim

 

Živo se spominjam svojega deda, ki je že davno legel

nekoliko vzvišena vas v južnem kotu Spodnje doline,

od koder se razprostira čudovit razgled na Triglav

obljubiti, da opišem svojo hojo na Triglav. Nasproti

sta mi obljubila Erjavec rezko kritiko, ako bo potopis

 

"A ne odlašaj!" sta mi zabičila oba hkrati, ko smo se

premotruje vprašanja omike in napredka, katero je za

naših dni vredno pozornosti vsakega omikanca.

Posloviti se mi je naposled od rojakov Bohinjcev. Naj

mi oproste, kar menijo, da sem zagrešil proti njim. Bilo

Tako sem hodil in hodim na Triglav.

 

 

 

[[Kategorija: Janez Mencinger]