Solzice: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Romanm (pogovor | prispevki)
Romanm (pogovor | prispevki)
Vrstica 454:
:Pri sosedovih niso imlei matere. Umrla je pred letom dni in je zapustila celo kopo majhnih otrok. Toda to še ni bilo edino zlo: pri sosedovih še nečesa drugega ni bilo, kar je biloprav tako hudo ali pa še hujše. Tam namreč tudi kruha ni bilo na mizi, ker je bilo sosedovo opeta<sup>18</sup> bajta. Njive so rodile nekaj ovsa in ječmena in to krušno<sup>19</sup> so hranili za poletne mesece, kadar je delo postalo trdo in naporno. Pozimi niso mleli žita in niso pekli kruha, ampak so živeli od pečenega krompirja, od kuhane bele repe in pese, kolikor je bilo tega v kleti.
:Sosedovi protci so zetegadelj čestokrat prihajali k nam čez polje. Pri nas tudi ni bila bogatija doma, ker smo bili le najemniki, toda taka trdoba, kakor pri sosedovih, pri nas ni bila. Naša mati je bila dobrega srca, sosedove sirote so se ji smilile in je zmerom našla zanje kaj ostankov, kakega sadja ali kos kruha.
:Pozimi, kadar je elažal visok sneg, s eje vila od soseda do nas globoka gaz. Desno in levo od gazi se je razprostiralo gladko, belo polje, preko njega pa so se pojale lačne vrane. V tej gazi se je včasih pokazalo pet črnih pik, ki so se od soseda začele pomikati proti naši hiši. Spredaj je migala največja pika, tej pa so sledile vedno manjše pike. Zadnja pika je bila čisto majhna in jo je bilo komaj opaziti v gazi. Te črne pike so bili sosedovi otroci, ki so šli k nam. Tri pike so bili dečki, dve piki pa sta bili deklici. Sosedovi niso radi puščali otrok k nam, ker jim je bilo sitno zadelj njihove revščine. Zato so se otroci naskrivaj odtrgali od hiše, kadar se je le dalo. Včasih se jim je posrečilo, da so neopaženo prišli do nas, včasih pa se je zgodilo, da jih je kdo od domačih gredoč zalotil in začel nad otroki vpiti. Kadar črne pikice še niso bile predaleč v gazi, so se zbegale in se začele po malem vračati nazaj proti domu. Kadar pa so bile že daleč v gazi, tedaj se na vpitje, ki je prihajalo od doma, niso več ozirale, ampak so jo začele urno cediti po gazi proti nam. Takrat se je procesija črnih pik navadno pretrgala. prednje piekpike, ki so imele daljše noge kakor zanje, so jo laže cvrle po gazi kakor zadnje pike, ki so imele kratke nožice. Zadnje pikice so zaostajale, padale v sneg, se zopet dvigale vse zasnežene, stokale in vpile za prednjimi pikami, ki so jo cvrle naprej. Včasih se je zgodilo tudi, da je od soseda kdo pritekel po gazi, oče ali gospodinja, pograbil zaostale pikice za vrat in jih odgnal nazaj domov. Takrat se je iz gazi dvigal obupan verk<sup>20</sup>, ki je bil v zimski pokrajini še obupnejši.
:Kadar je sosedova procesija črniih pik prišla na naše dvorišče, je obstala sredi njega in se zastrmela v našo hišo. Le kadar so pike pritekle na dvorišče vse zasople, ker so bile od domačih preganjane, tedaj so brez pomisleka planile k hišnim vratom. drugače pa so se velike pike vedel, ko da se sramujejo in da si ne upajo vstopiti. Sosedovi otroci pa so bili zagoreli v lica, dasiravno jih je zelo zeblo. Zakaj oblečeni so bili nedovoljno in včasih smešno. Nekateri otroci so imeli na sebi stare, dolge očetove suknje, ki so se skoraj vlekle za njimi, fantiči so imeli nataknjene gospodinjine rokavce, deklici pa očetove hlače. Navadno so otroci bili košeglavi<sup>21</sup> ali pa so bili nekateri pokriti z velikanskimi kučmami in klobuki, ki so jim bili čez ušesa, da je bilo njihove rožnate obraze komaja videti izpod pokrival. Še slabše je bilo z obutvijo. Nekatere pike so bile obute v škornje ali očetove stare cokle, druge so bile v kratkih raztrganih opankah, nekatere pike pa so bile celo bose, posebno majhne pikice so navadno bose prigazile do nas. Noge so jim bile rdeče, vse ozeble, toda namesto da bi se te male pike jokale od mraza, so se jim obrazi srečno smehljali.
:Tako so sosedovi otroci tiho stali na dvorišču, dokler ni kdo od naših prišel ponje iz hiše. To sta bili navdno naša mati ali pa naša babica. Ena ali druga, pač tista, ki je procesijo prva zagledala, je stopila čez prag, se približala otrokom, vzela najmlajšega v roke, ga poljubila na mrzla usta in dejala s smehljajem proti drugim, ki so stali v vrsti pred njo: