Najlepši zaklad: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m ureditev
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Najlepši zaklad}}: Pesem.
| normaliziran naslov= Najlepši zaklad
| avtor= T. Turkuš
| opombe=
| izdano= {{mp|kraj|Celovec}}: {{mp|založba|Mohorjeva družba}}, {{mp|leto|1880}}; {{mp|delo|Slovenske večernice}}, 36
| vir= {{fc|dlib|KIEH7ULG|s=all30-31|dLib}};
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
Vrstica 10 ⟶ 11:
 
<poem>
:::Na skalnatej obali razvalina stoji,
:::Kjer Dunav veličastni šumé se tje vali;
:::Tu blesketal se v solnci nekdaj ohol je grad,
:::V njem bival blizu Turške kristjan, Slovan bogat.
 
:::Imel je blago ženo, nje srce vse častí;
:::Imel je hčer prekrasno, ki daleko sloví.
:::Hči videla pomladi je komaj trikrat pet,
:::A viteški mladeneč že vsak za njo je vnet.
 
:::In poleg lepe hčerke igral je bratec mlad,
:::Skakljal je po livadah, nabiral cvet in sad;
:::In sestra, rajska slika varuha angelja,
:::Ga kliče, nežno svari ter mu rokó poda.
 
:::In ko večerno solnce na gradu križ zlati,
:::In na oboku neba se zarija žari:
:::Sta zopet doigrala sestra in mladi brat,
:::Zapuščata livade in vračata se v grad.
 
:::A tu jeklena roka zagrabi divno hčer,
:::En krik, en vik obupen, — in več je ni nikjer;
:::In fantek, bled, preplašen, kakor pregnana zver,
:::Do grada naglo teče, prispeé do glavnih dver.
 
:::Tu »oče! mama!« vikne, da v gradu zaječi,
:::Opešan pade, vzklikne: Zdaj sestrice več ni!
:::In oče praša, prosi, a fantek se ihtí,
:::In pol z rokama kaže, kar pol izgovorí.
 
:::Zdaj vzame oče puško, opaše dragi meč,
:::Zajaha konja belca, ga kakor blisk podéč;
:::In prav na turškej meji roparje dohiti,
:::In z njimi v boj obupen, v krvav se boj spusti.
 
:::Na prvega nameri ... v krví leži ubit;
:::Po drugem z mečem mahne, razkolje ga srdit;
:::In tretjega zabode, da zgrudi se na tla,
:::Raz konja nezavestna ž njim pade deklica.
 
:::Zdaj burje piš nastane, hrastovi se šibé,
:::Valove Dunav meče, šumí, buči in vre;
:::Čelado sname oče in valček v njo vlovi,
:::Ko hčerko ž njim pomoči, vrnó se jej moči.
{{prelom strani}}
:::Ta otca se oklene, molčé na njem visi,
:::In burja se poleže, večernica blišči;
:::Zdaj oče hčerko k sebi na konja posadi,
:::V objemu ljubke srečen v svoj grad domú hiti.
 
:::Ko gradu se približa, ga že pokriva noč;
:::Raz konja hčerko sname, ta biser svoj cvetóč,
:::Ž njo h gradu gori stopa s ponosom vsaj peljá
:::V naročje ljube žene otroka dragega.
 
:::Ko stopnice doseže, nebo se zažari,
:::Iz strehe plamen švigne in v ognji grad stoji;
:::Na vrata s puško trešči, železni klin spusti, —
:::Iz ognja ženo reši in k hčerki ž njo hiti.
 
:::Sedaj v obupu tihem objamejo se vsi,
:::In grad strašanska baklja, puhti, pokljá, gori;
:::A kakor grom z nebesa, ki trešči v jasni dan,
:::Zavpije bleda mati: »Moj otrok! moj Milan!«
 
:::In oče, lev v obupu, se v ognja žar spusti,
:::Kjer fantek zla ne sluti in v sladkem miru spi;
:::Z močjo ulomi vrata, s srčkom vèn beži,
:::Za njim se vdere streha, in Dunav zabuči.
 
:::In razoglav pred Bogom, otroka gor držéč,
:::Spusti se na kolena, med svojimi moléč:
:::Sedaj, moči sovražne, končajte kar imam!
:::Zaklade sem najdražje otel, iztrgal vam!
</poem>
 
 
[[Kategorija:V javni lasti]]
[[Kategorija:Slovenske večernice]]
[[Kategorija:Poezija]]