Redakcija: 17:55, 13. junij 2015 uredi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m popravki ← Starejše urejanje		Redakcija: 09:50, 16. junij 2015 uredi razveljavi Kerstin.kurincic (pogovor \| prispevki) 74 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 60: „Kaj pa, grlica?“ se je nasmejal starec. {{prelom strani}} „Da bi odšla v varneji kraj!“ Vrstica 160: :::::sem nesrečnež čakal.“ </poem> {{prelom strani}} „Hahaha!“ so se nasmejali, Vjeruša pa je pogladil svojo brado in pljunil. Vrstica 216: Starec Vjeruša se podpre in zasope. „Tfu ... Glej, kako ti zapoveduje! Boga mi, ženske bi ne poslušal!“ Konje so spravili v stajo. Vjeruša je spal, kakor {{prelom strani}} je bil navajen, pri njih, ostala dva sta se pa zarila v krmo. == II. == Vrstica 274: Čakal je, da kaj vidi. „Če le ne zapalijo koče in naju tako ne spečejo. {{prelom strani}} Kosenka, ne stoj pri oknu, ampak skrij se, tako ... In potem tako!“ Zopet se je zvrnil eden po tleh. Starec je streljal in podiral. Meril je dobro, ker je bil vajen. Vrstica 337: „Alah naj me kaznuje, Holuban! Ti veš, da sem ti prijatelj in vem, da te ima beg rad. Ali ta devojka je krasna, kakor mlado solnce! Beg ti jo vzame!“ {{prelom strani}} „Ne dam mu je! Rekel sm mu, kakšna je in da mi jo mora pustiti!“ Vrstica 397: „Prijatelj, dobro bi bilo, dobro! Ali Holuban je slep! Lepa gjaurka ga je omamila in ne ve, ali je v raju, ali na zemlji.“ {{prelom strani}} „Tfu! Boljše bi bilo, da bi bil v raju,“ je zamrmral Vjeruša. „Če mu nikdo drugi ne pomore do te sreče, mu pomorem jaz! Ko bi le bila kaka prilika, pa mu jo zmaknem, da še vedel ne bo, kdaj. Ni sicer kakor handžar, da bi jo vtaknil za pas in bežal, ali ušel mu bom vsekako! Če nas pa vstaši prej pozdravijo, še boljše. Gledati bom moral, da me kateri ne olupi!“ Vrstica 452: Ona stori. „Tako! Sedaj pa za mano, kakor mene vidiš. {{prelom strani}} Človek mora včasih tudi iti kakor kača. Saj je rekel Gospod, bodite kakor kače ... “ Prišla sta do straže. Polovica je spala. Vrstica 492: „Kaj pa je bilo z devojko?“ {{prelom strani}} „Saj veš, kaj je ž njimi! Nazaj ne damo nikdar nobene. Ko sem videl, da smo zgubljeni, sem hotel pobegniti ž njo, pa se mi je ustavila. Nisem dolgo premišljal. Dal sem ji nož! Kaj pa naj storim drugega?“ Vrstica 524: Nasilnost Turkov je bila že nedosegljiva. Na svojo roko in brez vsega povoda so planili na kako vasico, vzeli, kar je bilo zanje, drugo pa požgali. Moškim so navadno porezali glave, nedolžno deco pa natikali na plotove. Ženam so izrezali prsi ali jih pa onečastili in pobili. Nedolžna dekleta so vzeli seboj, da so umirale po haremih in da so samopašniki nasičevali svoje strasti. Nikdo ni bil varen. Ali turška oblast se ni ganila. Z rajo, hlapci in sužnji stori gospodar, kar hoče! Ni čuda, da je jelo vreti in mirno ljudstvo, nikjer varno, je jelo iskati zavetja v gorah. Vstaši so pogosteje jeli napadati turške lopove in reševati zajete. Celi okraji so bili podobni bučečemu ognjeniku, ki naznanja, da sedaj pa sedaj izbruhne in podavi s svojo lavo vse, kar doseže. Vodje vstašev, sami vrli junaki, ki so se borili za svobodo svoje vere in za križ Kristusov, so imeli tudi druge račune ... Poklic ženske je, da osreči koga s svojo milobo in da je sama srečna, vzvišen poklic, da skrbi za dober narod, da je dobra mati. In one vzorne mladenke, ponos uboge raje, naj bi jemal {{prelom strani}} divjak, naj bi jih ugonobil? Neveste, že poročene, naj bodo žene Turku? Zaročenke naj se odpovedo svojemu ljubemu? Tega ne; nikdar! — In vendar se je godilo to hote ali nehote. Lopovi niso vprašali: si ti mati, ali žena? Si nevesta ali zaročenka? Mlado, nedolžno dekle niso vprašali, ali ji je prav, da jo Turki onečaščajo ... Brezobzirno so jih jemali. Vrstica 591: „Kdo, efendi?“ {{prelom strani}} „Kosenka, lepa huriska!?<ref>Huriska, turški izraz. Po naše: deklica</ref>“ Vrstica 643: „Nisem mogel obiti skal.“ {{prelom strani}} „Sokoli! Oprezno, da bo lepši ples,“ je dejal Slaviša in nosnice so se mu razširile, kot bi že vohal kri. Vrstica 658: Nekaj skrivnostnega je ležalo v vzduhu in Holubana je vedno vznemirjalo nekaj. Besnost, da je pobegnila Kosenka, ga še ni minula. Glasniki so se vračali prazni, brez kakih vesti. Le eden je našel {{prelom strani}} svojca z razbito glavo. Kdo bi mu jo razbil, ne ve, ali po njegovi misli je naletel na onega starca z dekletom, pa mu je ta posvetil. Holuban je zaklel, da so se celo sive skale zgrozile. Ali hipoma mu zastane glas in kletev se je razpršila kakor dim. Vrstica 727: „Pripravite kolec in na to skalo — visoka je dovolj — ga postavite! Nanj nataknite izdajalca vere in domovine! Zaslužil je, da ga povišamo. Domovina naj gleda nanj, katero je izdal. On pa se naj nagleda še solz in krvi teptanega naroda!“ — Telo Holubana je vzdrhtelo. Slaviša se je obrnil in odšel. Kolec je bil grozna muka. Počasi se je {{prelom strani}} zarival v meso in nesrečnež je trpel silne bolečine. Živel je lahko še po celi dan in še dlje. „Pobratim, to je prevelika kazen,“ de Žarko. Vrstica 768: S temi mislimi je šel Holuban deda Samorada Pavloviča prosit za Kosenko. {{prelom strani}} Samorad Pavlovič se je smehljal v zadregi in gladil brado. Nič mu ni bilo po volji, da se je Holuban zagledal v Kosenko, katero je že dal Žarku, mlademu sokolu. Ali spreti se z ljubljencem Osvinbega ni kazalo. Vrstica 820: Sklenil je, da ga z vso močjo poišče in razžene. Slavohlepen, kakor je bil, si je stavil pred očmi zlate gradove, slavo in veljavo, ako ugonobi Slavišo. — Ali kako ga ugonobiti? {{prelom strani}} Pri tem delu mu je prišel nekdo na pomoč. Bilo je to neko človeče, doma iz Čarča. Nekdaj sta se bíla skupno s Slavišem proti Turkom. Bila sta si tudi prijatelja. Poznala sta oba neko dekle, zalo Nevenko. Ker pa je ona dala roko Slavišu, da jo popelje pred oltar, se je razbilo prijateljstvo z Glišo, ki je tudi ljubil Nevenko. Slaviša ga je prosil, naj se ne huduje radi ženske in naj ne goji sovraštva! Glišo je izginil. Nevenko so pa ujeli Turki. Mesto, da bi se skupno maščevala, je gojil Glišo naprej srd do Slaviše. Iskal je, kako bi ga ugonobil in se ponujal v službo lastnim sovražnikom. Vedel je dobro za skrivališče Slaviše, vedel, da se v „orlovo krilo“ pride lahko tudi po neki drugi poti, ki je vodila od strani. Bila je tako skrita, da še vsi vstaši Slaviše niso znali za njo. Po tej poti bi lahko napadli nepričakovano Slavišo in ga zajeli. Čakal je ugodne prilike. Vrstica 828: „Krščen sem, ali vaš prerok mi je ljubši!“ {{prelom strani}} „Kako se zoveš?“ Vrstica 892: „Ljudje, katere si dal Holubanu! Vsi leže stegnjeni po tleh in kri se je že sesedla!“ {{prelom strani}} „In Holuban, kje je on?“ Vrstica 908: Osvinbega je ta pogled pobesnil. Penil se je od srda. Vendar mu je strah stiskal srce ob pogledu na delo, katero so storili vstaši. V prvi jezi je hotel takoj odrinuti dalje v gore, da porazi te pse, a pozneje si je premislil. Nastanil se je v Selcih, katere so ostavili prebivalci. Holubana so zmogli, ker je imel malo ljudi, njemu pa ne bodo kos. Vrh tega se mu je pridružila še tu pa tam kaka četa divjakov, ki je ropala po okraju brez njegove vednosti. {{prelom strani}} Ko se je nekoliko umiril, je dal poklicati Gliša. Vrstica 943: „Vsi si želimo, effendi! In Alah ti jih gotovo pripelje, ker si tako dober!“ „Ako mi dodeli to srečo in slavo, da vničim to pošast v mojem okrožju, idem na grob velikega preroka. Slava bi šla po celi Stari Srbiji, Albaniji {{prelom strani}} in Makedoniji, povsod, kjer časte preroka in njegov koran. In, da sem paša, doprinesem še slavneje čine.“ Nato se je jel srditi. Vrstica 988: „Tfu ... Izkusil sem že mnogo, ali kaj takega še nikoli. Da bi bežal z mladim dekletom kedaj, bi ne verjel in če bi mi tudi ciganka petkrat vrgla karte. To pristoja mladim dečkom ... Tfu! — Hé! Izpihal sem te Holuban, kakor bi potresel kapljico z veje. In če dobe starega Vjerušo z lepo Kosenko prej, kakor bi se zgodilo pri mladem Žarku, naj se takoj spremenim v volka, ti pa v lisico. — Kaj praviš, podlasica?“ {{prelom strani}} „Ej, ded, ne govorite tako glasno!“ zardi devojka. Vrstica 1.037: „Jezus, Jezus, daj mi, da prestojim to! Daj me Žarku!“ In da ji prej preteče čas, je jela moliti. In molitev ji je vlila v srce uteho, jo bodrila in ji {{prelom strani}} vzbudila, da najde svojega Žarka. Kakor je bežala noč pred jutrom, tako je bežala tema in žalost iz njenega srca. Ob zori sta potovala dalje, ker ponoči ni bilo varno iz drugih okoliščin. Vrstica 1.062: „Tfu!“ se je jezil Vjeruša, ko sta dospela do njih. „Na stara leta me že nočejo več poznati! To je hvaležnost, to!“ {{prelom strani}} „Ded Vjeruša!“ so se oglasila ženske. Moški so mu podajali roke. „Kako naj vas spoznamo, ko imate to obleko?! Kam ste pa djali brado?“ Vrstica 1.108: „Ugrabil si lepo hurisko!“ reče beg in poželjivo gleda devojko, ki se je tresla kakor trepetlika. {{prelom strani}} „Alah vé, da te cenim, ker mi je tvoja starost porok, da se boriš za preroka in raj. Ali to hurisko prepustiš meni! Dopada se mi in napravim jo za prvo ženo Osvinbega!“ Vrstica 1.138: Tudi to noč ni bilo moči uiti. Komaj so se namreč vtaborili, kar pride glasnik in javi, da preti nevarnost samemu mestu. Beg je postal zbegan, istokako drugi Turki. Zakaj, bali so se, da jim vstaši ne vzamejo mesto in pobijejo njih žene in deco. Mračnega obraza je zapovedal povrnitev in šel tako hitro, da je le dvakrat počival. Tako je dospel po celodnevnem hodu v Gaido, kjer je kanil ostati čez noč. {{prelom strani}} Razpostavili so straže in prižgali ognje, da kuhajo večerjo. Vsi so bili utrujeni in lačni. Vjeruša je pa hodil okrog, govoril in v srcu sklenil uiti nocoj, ako bo najmanjša prilika. Zelo mu je služila utrujenost Turkov. Vrstica 1.205: „Osvinbeg je moder vojnik, Anim?! Alah vé, zakaj je dobro tako! — Ne morem spati nocoj! Zdi se mi, da se pripeti nesreča. Odkar imamo one jetnice, me vedno nekaj vznemirja.“ „Ženska prinaša nesrečo!“ reče Anim. „Izkusil sem to! Po mojem mnenju bi bilo bolje, da bi jih {{prelom strani}} ne imeli, ali pa da je podavimo. Jaz že ne vzamem nobene!“ Vjeruša se začudi. Vrstica 1.243: „Ej, ne muči se ... “ je ponovil Vjeruša in kakor blisk razcepil glavo Glišu. „Najbolje je zate, da ne ganeš jezika. Ni lepo, da sem te, ali človek se privadi tudi krvi. — „Tfu ... “ je zasopel. „Malo je manjkalo, pa bi mi dali kolec.“ {{prelom strani}} Nato je zavpil „Alo!“ Odzvala se je straža. Vrstica 1.297: Sredi molitve je zaspala tako brezskrbno in sladko, kakor bi bila doma v koči pri dedu. Sanjala je lepe sanje, da ide k poroki z Žarkom, in potem kako srečno skupaj živita. Videla je rešitev domovine in zmago nad zasmehovalci Kristusovimi. Po otožnem obličju se ji je razlil blažen nasmehljaj in njena usta so še v spanju šepetala zahvalo nebeškemu Očetu. Nad njo je pa bedel višji angel Mihael. In kdo bi se ne čutil varnega pod mečem takega zaščitnika? Nedolžna srca najdejo tudi v najhujših stiskal mir in pokoj, ker so si svesta, da bedé nad njimi oči Gospodove. {{prelom strani}} Že se je svitalo, ko se prebudi Kosenka. Svež jutranji zrak ji je božal ličici, da sta bili videti, kakor cvetje vrtnice. Vstala je z novo močjo v udih, okrepčana na duhu. Sprva ni vedela, kaj je z njo in kje je? Videla je krog sebe same skale, tu gole, tam obraščene z mahovjem in grmičjem, ostre in koničaste, pod njimi pa globoke prepade. Nad glavo ji je šumelo v jutranji sapici listje dreves in gozd je šepetal skrivnostno, kakor bi si pripovedoval o krivicah, ki se gode raji, in občudoval deklico, ki je iskala zavetja v njegovi senci. Zopet dalje je videla skale, jedno strmejšo od druge, in daleč, daleč tam, skoraj na obzorju veliko prostranstvo, Tetovo polje, po katerem se je vila, kakor srebrn trak, reka Vardar. Vse to se je spajalo v neko podobo, ki je napravljalo na Kosenko nekak tajinstven, malone divji utis, brez soglasja. Vrstica 1.316: Vjeruša se je prijemal za glavo, da se prepriča, ali jo še ima, nato je pljuval in godel. {{prelom strani}} „Da je Osvinbeg tak tepec, si nisem mislil. Njegovi ljudje ga pač dobro poznajo. Če sem jaz na njegovem mestu, obesim straže na prvo drevo. Če se dekletu ni kaj posebnega pripetilo, jo težko dobe.“ Vrstica 1.353: == X. == Odkar je bila vjeta Kosenka in ni bilo po Vjeruši nikjer sleda, je bil Žarko ves obupan. Govoril je malo. Izogibal se je družbe in videli so ga celo, da je večkrat jokal. Slaviša ga ni mogel razvedriti. Storil je vse, da se snide z roparji. Po oni bitki pri Selcih je krenil v „orlova krila“, misleč in se nadejaje, da najde ondi nevesto in Vjerušo. Pa ni ju našel. Kaj naj prične? Pustiti devo v rokah krvolokov, da se posmehujejo njeni nedolžnosti? Že pri tej misli je bil ves iz sebe. Lovil se je za glavo, tekal sem in tja in vpil: „O Jezus, Gospod Jezus!“ Tovariši so ga sočutno tolažili. Slaviša je prehodil vse strani, kjer se je nadejal, da bi moral biti Vjeruša s Kosenko. Pustil je Žarku, da je vzel najhrabrejše junake in iskal sam in hodil v vasi poizvedovat. Našel je le nemo drevje, pogorišča, trohneča trupla. Vasi Saleš in Dolovjan je našel do cela požgani. Begunci so mu povedali, da je bil sam Osvinbeg s svojo druhaljo. In kam bi naj šel Osvinbeg? Gotovo iz mesta! Ako so krenili v gorovje, je mogoče, ker bi drugače {{prelom strani}} tudi požgali Selce. Holuban ni mogel biti, ker do Dolovjani ni utegnil priti. Toraj bo Osvinbeg! Ostali vodje vstašev so zvedeli, kaj se je pripetilo. Akoravno so podobni ropi bili na dnevnem redu, vendar je spekla vsakega ta vest. Poznali so povsod priljubljenega Pavloviča in njegovo Kosenko. Osvinbegu so pa bili vsi gorki. Najbolj pa je razburila vest, da je zmanjkalo Vjeruše, njega, ki je ljubil svoj dom, ki je stavil svoje življenje, da je mogel doprinesti domovini bodisi še tako neznatno žrtev. Vjeruša, oni šaljivi veseljak, ki ni prišel nikdar v nobeno zadrego, je vklenjen, ali celo že mrtev? To je zavrelo med vstaši! Vrstica 1.378: „Sam Osvinbeg leži s svojo tolpo v vasi Gajdi. Povedala sta mi vjeta Turka. Bil je v gorovju in iskal nas, ker pa je zvedel, da mislimo napasti Tetovo, se je vrnil.“ {{prelom strani}} „Za Boga?! V gorovju in nismo se srečali?!“ je vzkliknil Slaviša. Vrstica 1.440: Turki osupnejo. Jamejo kričati in se umikati iz vasi, da jih ne pokoplje goreče tramovje. V tem so pa jele od vseh stranih pokati puške. Pri svitu ognja so videli vstaši meriti in streli so postajali vedno gosteji. Luna je stopila iz oblakov, kakor priča in oznanjevalka, da je nocoj napočila ura osvete. Tako se je vnela bitka ob mesečni svetlobi in svitu ognja. Turki so jeli streljati in se zagnali v jedno smer, da pretrgajo vstaški oklep in jim pridejo za hrbet. To se jim posreči, ker je bilo vstašev premalo. Sama hrabrost pa ne vzdrži številu. {{prelom strani}} Nastale so posamezne gruče in tolpe, boreče se na svojo roko. Žvenk orožja je polnil in dramil tiho noč, streli, hropenje in vzkliki so se spajali s prasketanjem ognja. Vstaši in Turki so se borili mož proti možu. Največjo grozo je razširjal Slaviša in Žarko. Kakor povsod, so se Turki ogibali obližja Slaviše in branili so se le oni, ki so bili prisiljeni. Pa šli so v gotovo smrt. Vrstica 1.475: „Kolji!“ je rjul Vjeruša. Tfu ... Slaviša, ali pa ti Ilija, pošljita bega k Mohamedu!“ {{prelom strani}} Ali ona sta imela opraviti dovolj s svojo obrambo. Vrstica 1.533: „Hrabro dete,“ je kimal, ko je čul, kako se je ubranila Turkov. Ali tokrat ni pljunil, kakor je imel navado, ako se je čemu čudil ali hudoval. „Kaj poreče, ko zagleda Žarka brez roke?“ {{prelom strani}} Kaj je rekla, je zvedel, ko so prišli v Selce. Objela ga je in zaplakala. Nato pa rekla slovesno:

Za križ in svobodo zlato: Razlika med redakcijama