Na potu (Janko Kessler): Razlika med redakcijama

Prve dni meseca grudna proti mraku se je pomikal okoren poštni voz le počasi po blatni, tuintam z debelim gramozom posuti cesti. Dvoje suhih, izdelanih in ponižnih konj je bilo vpreženih. Mehanično sta dvigala in prestavljala široka, blatna kopita in neprestano iskala lepšega pota, da se je voz zibal in nagibal. Mlad, rdečeličen postiljon, z gostim črnim mahom pod nosom jima je švigal neusmiljeno s svojim bičem po suhih hrbtiščih.

»No, Luca, ali boš tekla prav ali ne, kaj siliš h kraju? Vrag vzemi vse ceste; še nocoj povem, da s tako živino ne vozim, ko bi ne vem kaj bilo«, se je jezil postiljon.

»Kaj pravite, ali pridemo do desetih na postajo?«

»Strela, nazadnje še vlak zamudim! — Al i kadite?«

»O, to seve, gospod, kadar kaj imam. — Hvala lepa!«

 

Popotnik, ki se je bil iztegnil skozi okno, se je zopet nevoljno naslonil na svoje prejšnje mesto ter nemo in malomarno zrl v razmočeno zimsko naravo. Bil je kakih petintrideset let star, krepke, rejene postave, zagorelega, vsakdanjega lica, rjavih brk in sivih, kalnih očij. Kadar je govoril, zapiral je nervozno svoje levo oko. Ker je bil položil svoj klobuk na prtljago, svetila se mu je na temenu velika pleša, katero je skušal zakriti z dolgimi, preko nje počesanimi lasmi. Mračilo se je. Vedno nižje je sililo sivo nebo, opiraje se na bližnje višave, iz megle pa je začel rositi rahel, droben dež.