Po Gorenji Italiji: Razlika med redakcijama

| vir= {{fc|dlib|WDER7HAP|s=all|dLib 189}}, {{fc|dlib| |s=all|dLib }}

| dovoljenje= javna last

}}

 

 

 

Spomini s pota.

Osrednji odbor za prireditev prve mednarodne umetniške razstave v Turinu je povabil uredništvo »Slov. Naroda«, da si razstavo ogleda in o njej poroča. Tako se mi je dal na razpolago vozni listek I. razreda za brzovlak na progi Ponteba-Mestre-Verona-Milan in Turin ter permanentna vstopnica na razstavo. Ugodne prilike, videti Gorenjo Italijo, nisem hotel zamuditi ter sedel 31. julija zvečer na gorenjski vlak, prenočil v Trbižu ter se naslednjega jutra svež in spočit odpeljal proti Benetkam. Popoldne ob 4- sem imel že lepo sobico v hotelu Capello nero za starimi prokuracijami na Markovem trgu. V nedeljo zgodaj dopoldne sem se odpeljal s prijetnima rojakoma v Milan, se ustavil za nekaj ur v Desenzanu ob Gardskem jezeru in dospel proti večeru v Milan; v torek popoldne sem se odpeljal v Turin ter bil še pred mrakom tamkaj. Ostal sem ondi do četrtka zvečer in se vrnil v Verono, kamor sem dospel v petek ob 3. ponoči. Popoldne ob 3. sem se odpeljal proti Mestru, Vidmu (Udine) ter domov. Tako sem si ogledal v kratkem času najznamenitejša gorenjeitalijanska mesta. Vožnja je bila krasna, vozovi vseh vlakov, ki vozijo jako naglo, so bili čisti in udobni, življenje pa je ceno in dobro. Ljudstvo je povsod ljubeznivo in uslužno. Samo nekaj moram pripomniti: nemški svetovni jezik izgublja svojo veljavo že v Pontebi, tako da govori ne le železniško uradništvo, redarstvo, nego tudi brez izjeme meščanstvo Gorenje Italije izključno le italijanski in francoski. Le poredkoma sem naletel na tujca, ki je znal nemški, in tudi po takozvanih nemških hotelih, restavrantih in pivopivnicah je malokje dobiti natakarja ali sobarico, ki zna nekoliko nemških besed. Celo po takoimenovanih »internacionalnih ristorijah« ne govori nihče drugače nego italijanski. »Svetovnost« nemščine se torej neha takoj onstran rumenožoltih kolov!