Po Gorenji Italiji: Razlika med redakcijama

 

I. Benetke.

Vlak je drdral precej časa preko lagun in oddaleč se je že dolgo kazala pisana Venezia, ko smo se ustavili na kolodvoru koncem Velikega kanala. Takoj pred poslopjem so stali majhni parniki (vaporettli), ki nadomeščajo naše tramvajske vozove in gondole, ki opravljajo posel fijakarjev. Sedel sem na parnik ter odplul skozi ves kanal, ki ima obliko narobe obrnene velike črke S. Vapore se je ustavil tikoma poleg Markovega trga ter nas izkrcal na Molu Riva di Schiavone. Sopotniki na parniku so mi bili nemški pevci, ki so prišli s slavnosti v Gradcu. Meni so se zdeli komični s svojimi dobelimi lodenastimi suknjami in kocinastimi klobuki z jelenjimi repki. Vsak je nosil oprti v svoj kovčeg ali svoj »Rucksack«. Teh kovčgov in »Rucksackov« menda sploh nikdar ne odlagajo, kajti srečaval sem jih še dva dni neprestano z njimi. Menda nosijo ti Nemci seboj cele gostilnice! Tako, seveda, se potuje jako ceno. Na parniku sem si ogledoval nebrojne gotske in renesančne palače ob Velikem kanalu. Krasne so še danes, akopram so skrajnje zanemarjene. Dasi jim odletava omet, dasi se tuintam krušita kamen in opeka, ter je postala prvotna barva s tem umazana, nudijo očesu s svojo smelo, veleokusno arhitektoniko, s svojimi koničastimi, z marmorjem obrobljenimi dolgimi in ozkimi okni ter visokimi vrati največji užitek. Povsod dekorativni kipci, stebriči in nebroj, kakor lastavičja gnezda predrzno visoko nad vodo visečih balkonov! In vsaka palača v svoji posebni barvi, iz vsake vodijo v kanal lepe stopnjice, pred katerimi stoje v kanal zabiti koli, pobarvani z bojami dotičnega benečanskega mogotca. Benečan, ki se je vozil z menoj, imenoval je sedanje in bivše posestnike raznih palač, veličastnih cerkev in uradov. In mimo mene so švigala slavna imena dožev, kuratorjev, vojvod in umetnikov iz XIII., XIV., XV. in XVI . stoletja. Koliko slave, moči, groze in nasladnosti so videle te stavbe! Takoj spočetka kanala, nasproti cerkve sv. Marka, ležita Punta della Salute in Dogana di Mare, glavni carinski urad, na strehi kip vrteče se Fortune na veliki kroglji, dalje na visokem podstavku prekrasna cerke v S. Maria della Salute s svojima ogromnima kupoloma in tremi kapelami, polnimi slik Tiziana, Salviata, da Parme ter kipov raznih neumrljivih plastikov, potem Pallazo Corner della CaGrande, stavba Jac. Sansovina, danes prefektura in sedež Consigli a provinciale, Palazzo Rezzonico s slavnimi fresko-slikami, Palazzo Foscari, hiša znamenitega, a poginolega dožeta, Palazzo Pisani in….

 

MANJKA

Po Gorenji Italiji.

Nepopisen, čudovito krasen vtisk pa dela na občutno dušo veličastni trg sv. Marka. 175 m je dolg, na zahodnji strani 56 in na vshodnji 82 m širok, — raven kot plesna dvorana, z marmornatimi in trahitnimi pločami. Na vshodu ga meji fantastična romanska Markova bazilika in Piazzeta, na severu in jugu trinadstropne prokuracije in na zahodu Palazzo reale — same gigantske stavbe rafiniranega razkošja in bogastva. Med baziliko in kraljevsku palačo je danes z deskami zagrajen prostor, v njem pa ogromen kup kamenja — razvalina Campanila. Pionirji, pod nadzorstvom Častnikov in arhitektov, odvažajo v samokolnicah sipino na priproste velike čolne, katere vlačijo parniki na morje, kjer mečejo podrtine v vodo. Pred Markovo cerkvijo stoje trije ogromni bronasti podstavki drogov za zastave, okoli teh pa poseda neštevilo krotkih golobov. In tu je veselje tujcev, zlasti otrok doma. Golobje sedajo človeku na ramena in na roke ter zobljejo krmo, ki se jim daje iz dlani ali iz papirnih zavitkov. Otročiči zlatih in črnih kodrov so begali med to golobjo jato, vriskali ter se smejali živalicam, ki so jim sedeli na klobučkih ali na lakteh, se dobrikaje drgnili ob otroška ličeca in zadovoljno grule hiteli zobati. Ko se zvečeri, posedejo golobčki po neštevilnih stolpičkih in pomolih, stebrih, kipih in okraskih ter počivajo, da zarumeni nova jutranja zarja. Po Velikem kanalu pa se gnetejo gondole, električne žarnice in obločnice zažare tisočero in tisočero, in na Markov trg se zgrinjajo množice elegantnega občinstva. Kakor bi se odprle zatvornice, hite iz vseh strani, iz vseh ulic in kanalov ljudje na trg, kjer si je že v velik krog razvrstila mestna uniformirana in mojstrsko izvežbana godba svoj oder ter svoje vzvišene pulte. Na obeh straneh trga so velike moderne kavarne, ki so postavile več vzporednih stolov in mizic ob kuracijah. Mahoma so vsi sedeži polni in natakarji prinašajo kavo, sladoled, pivo in vino. Na ogromnem prostoru med sedečo gospodo pa se sprehajajo tisoči, ljudje najrazličnejših rodov in jezikov. Čudovito vrvenje nastane, da se ti zdi, kakor da si zašel v ul roječih čebel. Na trgu pa je svetlo ko podnevi. Vse Benetke so zbrane in tudi otročičev najmanjše starosti ne manjka. Tedaj pa zasvira godba in vse utihne. In po velikanski dvorani, nad katero se razpenja silni obok z milijoni zvezd posutega nebesa, se razlegajo razkošni akordi najznamenitejših skladb največjih komponistov. Mozart, Gounod, Verdi, Mascagni in Leoncovallo so bili tega večera na vsporedu. Dirigent, ki gaje hvalil v zadnjem letu svojega življenja sam Rikard Wagner, je velik umetnik, umetniki so njegovi godci in le umetniška so dela, ki se izvajajo. Zato pa je vžitek teh koncertov na Markovem trgu vsekdar največji in najlepši. Se nikdar ni učinkoval a glasba s toliko opojno silo na moje srce, ko tam sredi divotnih benečanskih palač, pred veličastno Markovo cerkvijo. Bujnost v akordih, bujnost v življenju, ki me je obdajalo, in kamor sem pogledal, bogastvo in krasota! In ko se konča točka, zaploska ob¬ činstvo in tlesk dlani odmeva kakor bi bi se lovil vihar med gostim vejenjem bohotnega gozda! Radosten smeh živahnih otrok — koketno gruljenje bujnolasih krasotic velikih črnih oči in prelestnih stasov — pred mano pa kipeča čaša gostega »monakovčana«! Pa da bi ne bil človek srečen? — Tedaj pa se je začulo petje. Mogočno, samozavestno, a hkratu nekako pobožno navdušeno je odmevalo. Občinstvo je takoj utihnilo..in nekak tesen občutek se je polastil duš poslušalcev. Kdo prepeva? Na Markovem trgu ob 9. zvečer koncerti močnih pevskih društev niso navadni. In ti glasovi — te besede niso domače , niso italijanske. Trdo, grozeče, a hkratu sentimentalno zanosno zvene široki akordi neznanega komponista: ... «Fest steht und treu die Wacht am Rhein!« Torej tudi tukaj! — Glej jih možičke v debelih lodenastih »kamižolah«, s kocinastimi klobuki in jelenjimi repki! Na hrbtu visi vsakomur ročen kovčeg ali pa obsežen »Ruoksack«. Majhni in široki, trebušasti so večinoma, skoraj belih brk in na nosu jim vise očala ... Ali tenoriste — že postarne gospode — imajo imenitne! In sedaj: »Der Gott, der Eisen waohsen liess ...« na to »Deutschland, Deutschland tiber Alles« ...! Benečani in Benečanke ploskajo ter