Na potu (Janko Kessler): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
| normaliziran naslov=Na potu
| avtor= [[Janko Kessler]]
| opombe=Spisal Janko Kotlar.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 20.–21. oktober ({{mp|leto|1902}}) 35/241–242
| vir= {{fc|dlib|CWLP42JB|s=all|241}}, {{fc|dlib|DHXQMLQF|s=all|242}}
Vrstica 8 ⟶ 9:
| obdelano=3
}}
 
LISTEK
 
Na potu.
 
Spisal Janko Kotlar.
 
 
Prve dni meseca grudna proti mraku se je pomikal okoren poštni voz le počasi po blatni, tuintam z debelim gramozom posuti cesti. Dvoje suhih, izdelanih in ponižnih konj je bilo vpreženih. Mehanično sta dvigala in prestavljala široka, blatna kopita in neprestano iskala lepšega pota, da se je voz zibal in nagibal. Mlad, rdečeličen postiljon, z gostim črnim mahom pod nosom jima je švigal neusmiljeno s svojim bičem po suhih hrbtiščih.
Vrstica 22 ⟶ 16:
»Kaj pravite, ali pridemo do desetih na postajo?«
 
»Mogoče, saj podim, kar se da, a živina je trudna.«
 
»Strela, nazadnje še vlak zamudim! - Al iAli kadite?«
 
»O, to seve, gospod, kadar kaj imam. - Hvala lepa!«
Vrstica 45 ⟶ 39:
»A tako?«
 
Mladeniču sejese je prikazala solzavsolza v očesu.
 
»Seveda, mati je mati,« je pripomnil razmišljeno starejši popotnik, samo da je kaj rekel. Ker se je pogovor ustavil, izvlekel je duhtečo smodko, prižgal jo, naslonil se ugodno v kot, zazdehal ter nadaljeval: »Ali imate doma kmetijo?
Vrstica 51 ⟶ 45:
»Ne, mati je perica, očeta pa so mi že zdavnaj zakopali. Z revščino se ubijamo«.
 
»Hm ... Kako ste pa zmogli voznino, ki je precej draga?«
 
Pri tem vprašanju je dijak zarudel, dvakrat se premaknil na svojem sedežu kakor bi iskal rešitve , potem pa dejal: »Trideset novcev sem imel, bilo je seveda premalo za vozni listek, zato sem se dogovoril s postiljonom, da me vzame skrivaj na voz. Vem, da to ni prav, toda peš hoditi ob takem vremenu in po taki cesti tudi ne gre.«
Vrstica 68 ⟶ 62:
 
Lipar je pokimal, in se zmotal iz voza. Postiljon je zavil tik pred vrata, skočil na tla, privezal vajeti pokril konja in odnesel griška pisma — malo jih je bilo — v pisarno. Kmalu se je vrnil z dvema zavitkoma, ju položil v predalce, zravnal plahte, odvezal vajeti in hotel pognati.
»Če pojde tako naprej, postiljon, ne vem, kako ...« je dejal potnik.
 
 
(Konec prih.)
 
 
LISTEK.
 
Na potu
 
Spisal. Janko Kotlar.
 
(Konec.)
 
 
»Ni mogoče, pa ni mogoče. Kdo bi raji kot jaz? Sicer, v drugem vremenu se pride dve uri prej.«
Vrstica 91 ⟶ 72:
»Kaj izdelana?! Poženite, četudi pustimo dijaka, kjer je; precej pojde ložje naprej.«
 
»Gospod ...«
 
»Nič gospod... res, tako bo! Jaz moram z vlakom naprej, to mi je dovolj. Njemu mati ne uide, saj je pravil, da je bolna.«
Vrstica 106 ⟶ 87:
 
Postiljon je nehote rahlo vzdihnil, vgriznil se v ustnice, dvignil bič in pognal. Pod griškim klancem je čakal Liparjev študent pošte. Dež, ki je še vedno pršil, ga je bil premočil na več krajih; zeblo ga je. Globoko pod njim je šumela narasla voda v široki strugi; temne smreke pod cesto so se mu zdele še temnejše in gruča svetlobelih brez ob strugi še skrivnostnejša. Iz vode je bil vstal polagoma bel duh s plapolajočimi dolgimi rokavi; roke je stezal po njem hoteč ga pritisniti v svoje sivo naročje... Groza ga je bilo. Ropot okornega poštnega voza mu je zadonel kakor godba, mehka tolažilna godba na uho. Vedno bliže in hitrejše je drvil navzdol; že je vštric njega, toda ne ustavi se... Hipoma mu je jasno vse. V divjem obupu zdirja za njim, dohiti ga, krčevito se oklene železnega ročaja, a trenotek pozneje je ležal v cestnem blatu, voz pa je vihral naprej — naprej... Nebo, slično temno sivemu poveznenemu pokrovu, je bilo zlezlo še niže. Trdna, meglena noč je nastala. Dež je bil nekoliko pojenjal. Užaljen, truden, lačen, do kože moker in blaten je brodil Lipar dalje in dalje, sam ni vedel kam. Zdajpazdaj je zadel ob kamen, ki je ležal v mehkem blatu, sčasoma pa je začutil pod nogo mehko, lepljivo tvarino — ilovico. V debelih plasteh se mu je nabirala na obutvi, da se nazadnje niti ganiti ni mogel. S trudom je odluščil težko skorjo, naredil deset korakov in zopet ni mogel naprej. Zašel je bil s ceste na polje... Nihč e ni odgovarjal njegovim obupnim klicem, nihče ga ni čul, samo lisica je zavijala v daljavi.
 
 
V mali koči na koncu Cedilja brlela je tisto noč na beli javorjevi mizi motna luč. Na postelji v kotu za veliko zeleno pečjo je ležala bleda in upadla ženska srednjih let; sama kost in koža je je bila. Pred njo pa je stalo več posodic domačih zdravil in skledica kuhanega suhega sadja, izpod katerega je bolnica iz pila tuintam nekaj sladkih kapljic, da bi si pogasila silno žejo, ki jo je pekla in žgala v oprsju. Bolnica se je s težavo prekladala in premikala po postelji; nikjer ji ni bilo prav, vse jo je tiščalo, vse bolelo.
 
 
»Ne bo ga,« dihnila je rahlo ter vprla svoj pogled proti vratom; črna tema ji je zevala nasproti, ničesar ni razločila, »mojega Janeza ne bo«.
 
Skušala je spati, obrnila se je k steni, toda spanca ni bilo da bi ji zaprl trudne oči. Neprestano so ji uhajale misli k sinu; stokrat je v duhu prehodila pot od mesta do doma, stokrat si naslikala razne ovire in zapreke, ki mu utegnejo pretiti na potu. Huda je bila nanj, ker ga ni in ni, a trenotek kasneje se je kesala teh svojih mislij. Čez dolgo je zdrknila počasi na tla, noge so se ji šibile. Stopila je k steni, da bi se s tresočo roko prepričala, koliko je ura, a koščena roka ji je omahnila in kazalci so se premaknili. Upehana se je zgrudila na ležišče. Neka omotica se je je polastila. Videla je svojega sina sredi širne, puste planjave, za njim pa se je valila šumna reka s svojo temno-umazano vodo. Znoj ji je žalil čelo, zbudila se je. V vasi so se začeli oglašati petelini. Tam skozi okno je posijal motno-svetel trak, zatrepetal in se vprl na steno poleg nje. Kako veselo ga je pozdravila! Polagoma se je prvemu naznanjevalcu dne pridružilo več tovarišev. Napočila je sredi zime lepa pomladnja zarja. Tedaj pa so je začule v veži težke, trudne stopinje. Vrata se odpro in vstopi cestar Lokavec Preko rame pa mu je viselo truplo, blatno in mokro. Našel ga je sredi gozda.
 
[[Kategorija:Janko Kessler]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Podlistki]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]