Po Gorenji Italiji: Razlika med redakcijama

Nepopisen, čudovito krasen vtisk pa dela na občutno dušo veličastni trg sv. Marka. 175 m je dolg, na zahodnji strani 56 in na vshodnji 82 m širok, - raven kot plesna dvorana, z marmornatimi in trahitnimi pločami. Na vshodu ga meji fantastična romanska Markova bazilika in Piazzeta, na severu in jugu trinadstropne prokuracije in na zahodu Palazzo reale - same gigantske stavbe rafiniranega razkošja in bogastva. Med baziliko in kraljevsku palačo je danes z deskami zagrajen prostor, v njem pa ogromen kup kamenja - razvalina Campanila. Pionirji, pod nadzorstvom Častnikov in arhitektov, odvažajo v samokolnicah sipino na priproste velike čolne, katere vlačijo parniki na morje, kjer mečejo podrtine v vodo. Pred Markovo cerkvijo stoje trije ogromni bronasti podstavki drogov za zastave, okoli teh pa poseda neštevilo krotkih golobov. In tu je veselje tujcev, zlasti otrok doma. Golobje sedajo človeku na ramena in na roke ter zobljejo krmo, ki se jim daje iz dlani ali iz papirnih zavitkov. Otročiči zlatih in črnih kodrov so begali med to golobjo jato, vriskali ter se smejali živalicam, ki so jim sedeli na klobučkih ali na lakteh, se dobrikaje drgnili ob otroška ličeca in zadovoljno grule hiteli zobati. Ko se zvečeri, posedejo golobčki po neštevilnih stolpičkih in pomolih, stebrih, kipih in okraskih ter počivajo, da zarumeni nova jutranja zarja. Po Velikem kanalu pa se gnetejo gondole, električne žarnice in obločnice zažare tisočero in tisočero, in na Markov trg se zgrinjajo množice elegantnega občinstva. Kakor bi se odprle zatvornice, hite iz vseh strani, iz vseh ulic in kanalov ljudje na trg, kjer si je že v velik krog razvrstila mestna uniformirana in mojstrsko izvežbana godba svoj oder ter svoje vzvišene pulte. Na obeh straneh trga so velike moderne kavarne, ki so postavile več vzporednih stolov in mizic ob kuracijah. Mahoma so vsi sedeži polni in natakarji prinašajo kavo, sladoled, pivo in vino. Na ogromnem prostoru med sedečo gospodo pa se sprehajajo tisoči, ljudje najrazličnejših rodov in jezikov. Čudovito vrvenje nastane, da se ti zdi, kakor da si zašel v ul roječih čebel. Na trgu pa je svetlo ko podnevi. Vse Benetke so zbrane in tudi otročičev najmanjše starosti ne manjka. Tedaj pa zasvira godba in vse utihne. In po velikanski dvorani, nad katero se razpenja silni obok z milijoni zvezd posutega nebesa, se razlegajo razkošni akordi najznamenitejših skladb največjih komponistov. Mozart, Gounod, Verdi, Mascagni in Leoncovallo so bili tega večera na vsporedu. Dirigent, ki gaje hvalil v zadnjem letu svojega življenja sam Rikard Wagner, je velik umetnik, umetniki so njegovi godci in le umetniška so dela, ki se izvajajo. Zato pa je vžitek teh koncertov na Markovem trgu vsekdar največji in najlepši. Se nikdar ni učinkoval a glasba s toliko opojno silo na moje srce, ko tam sredi divotnih benečanskih palač, pred veličastno Markovo cerkvijo. Bujnost v akordih, bujnost v življenju, ki me je obdajalo, in kamor sem pogledal, bogastvo in krasota! In ko se konča točka, zaploska ob¬ činstvo in tlesk dlani odmeva kakor bi bi se lovil vihar med gostim vejenjem bohotnega gozda! Radosten smeh živahnih otrok - koketno gruljenje bujnolasih krasotic velikih črnih oči in prelestnih stasov - pred mano pa kipeča čaša gostega »monakovčana«! Pa da bi ne bil človek srečen? - Tedaj pa se je začulo petje. Mogočno, samozavestno, a hkratu nekako pobožno navdušeno je odmevalo. Občinstvo je takoj utihnilo..- in nekak tesen občutek se je polastil duš poslušalcev. Kdo prepeva? Na Markovem trgu ob 9. zvečer koncerti močnih pevskih društev niso navadni. In ti glasovi - te besede niso domače , niso italijanske. Trdo, grozeče, a hkratu sentimentalno zanosno zvene široki akordi neznanega komponista:... «Fest steht und treu die Wacht am Rhein!« Torej tudi tukaj! - Glej jih možičke v debelih lodenastih »kamižolah«, s kocinastimi klobuki in jelenjimi repki! Na hrbtu visi vsakomur ročen kovčeg ali pa obsežen »Ruoksack«. Majhni in široki, trebušasti so večinoma, skoraj belih brk in na nosu jim vise očala ... Ali tenoriste - že postarne gospode — imajo imenitne! In sedaj: »Der Gott, der Eisen waohsen liess...« na to »Deutschland, Deutschland tiber Alles«...! Benečani in Benečanke ploskajo ter kličejo: »Bravo! bravo!« - Razumeli itak niso ničesar... Strašen krik neusmiljeno pretepene Italijanke in kletvine moškega so me prebudile zgodaj zjutraj. Čul sem, kako se lomi pohišje, kako žvenketa steklo in porcelan. Ustal sem, oblit s potom, s svoje radi komarjev okoli in okoli z belo prozorno tančico zakrite postelje ter odšel v kavarno na Markovem trgu. Takoj so me obkrožili nečuveno sitni in vsiljivi prodajalci razglednic in »Ricordov di Venezia«. Razcapanci, ki se dajo odpoditi le zgrda, so mi zagrenili v Italiji marsikatero minuto. Ti reveži tišče in govore v človeka brez konca in kraja, četudi jih podiš, jim odkimavaš ali se jim vljudno zahvaljuješ. Ako se skriješ za časopis in se delaš gluhega, počaka te, da pokažeš svojo glavo, potem pa te zopet naskočijo kakor obadi v pasjih dneh. K vsi sredi imaš toliko prijateljev, ki so se ti vsi priporočili za razglednico! Težko se sicer najde trafika z znamkami, posebno težko pa skrinjica za pisma. Teh skrinjic je po italijanskih mestih namreč neverjetno malo. Cele ulice so brez njih ter so vrhu tega še tako nerodno skrite, da jih ne zagledaš lahko, nego jih moraš iskati v potu svojega obraza. Ali tudi to je opravljeno. Po krščanskem geslu: Z Bogom začni vsako delo... sem stopil najprej v cerke v sv. Marka. Ako bi jo nameraval popisavati natančno, bi rabil prostor podlistka »SI. N.« ves teden! Posvečena je patronu Benetk, sv. Marku, čegar kosti so prinesli Benečani že v IX. veku, vanjo iz Aleksandrije ter jih spravili pod glavni oltar. L. 830. so začeli zidati to cerkev, 876. je pogorela in bila sezidana vnovič, v 11. veku pa so jo prezidali po vzorcu nekdanje cerkve apostolov v Carigradu v bizantiskem slogu in v orientalskem razkošju; v XV. veku je dobilo poslikano pročelje še gotske prizidke, in štiri konje iz pozlačenega brona, tako da je danes med najkrasnejšimi cerkvami sveta. Tloris ima obliko grškega križa z enako dolgimi prečnicami in s peterimi kupolami. Dolga je 765m, široka pa 51*8 m. Okoli sprednje prečnice ima luksuriozno vežo z marmornatimi tlomi in stebri, vzidani reliefi in mozaiki bizantinskega sloga iz XIII. veka na obokih. Notranjščina cerkve ima tri podolžne in tri poprečne ladije. Tla so iz marmornatega mozaika iz XII. veka, strop pa ima zopet slike v mozaiku. Glavni oltar je umotvor iz zlatih in srebrnih plošč z vloženimi biaerji i n reliefi iz XI. veka; za tem pa leži drug oltar iz alabastrskih strebrov, ki so bili nekdaj baje v templju Salomona. In na desnih in levih oltarjih bron, marmor, zlato in srebro! Povsod starinske, slovite slike in dragoceni mozaiki. Prižnice, spovednica in ograja kora so rafinirani umotvori lesorezcev umetnikov. Po tleh in po stenah reliefi in v zideh sarkofagi. Cerkev krasi zunaj po zidovih in po prizidkih ter znotraj po stenah pod, med in nad okni in ob oltarjih 500 večinoma orientalskih marmornatih stebrov z najrazličnejšimi, bogatimi zaglavji. Mozaiki, nekateri celo iz X., večinoma iz XII. in XVI stoletja pokrivajo ploskev 4240 m3. Zlata, srebra, brona in orientalskega marmorja pa je v tej katedrali za milione in milione! Poleg cerkve je zakladnica z večinoma zgodovinskimi dragocenostmi in poleg zakristije kripta. Cerkev spredaj ni videti visoka, a tem bolj široka, saj ima 5 velikih bronastih vrat. Italijani ljubijo barve, zato dela tudi ta katedrala zelo pisan, pestrobojen, a očesu prav prijeten, ker okusen vtisk. Mnogobrojni kipi, stolpiči in okraski živalskih in človeških glav se družijo s harmonično enoto, ki včinkujejo kot en sam kolosalen umotvor. Tik katedrale stoji z morja najprej vidna impozantna palača dožev, Palazzo ducale. Na zahodni strani je 75m, na južni pa 71m dolga. Sezidala se je že 1. 814, pogorela v X. in XII. veku ter bila obnovljena v sedanji krasoti 1. 1873. do 1889. Palača ima v svojem slogu gotski značaj. Spodaj so široke arkade s 30 nizkimi in debelimi stebri brez podstavka, a umetno s človeškimi in živalskimi glavami in z listnatimi ornamenti okrašeni zaglavji; prvo nadstropje, takozvano Loggio, obdajajo zopet arkade z 71 stebri, katerih zaglavje se razširja vejnato ter otvori okrogel okrasek s križastimi odprtinami; nad temi je drugo, najvišje nadstropje, na vsaki strani s šestero širokimi in visokimi, zgoraj koničastimi gotskimi okni; na sredi strani, ki gledata na trg in na Molo, sta masivni verandi iz rudečega marmorja. Verandi sta navzgor slični kapelicama z levoma. Z njiju se je včasih proglašale smrtne obsodbe. Tudi na notranji strani palače sta v pritličju in v prvem nadstropju široki stebrišči. Tudi tu imajo debeli in nizki stebri najraznovrstnejša zaglavja. Zunaj in znotraj pa so obložene stene z rudečkasto-rumenimi marmornatimi ploščami, da se ti zdi to pestro poslopje kakor palača najbujnejše orientalske pravljice.

Vožnja po Gorenji Italiji je ves čas nepopisno prijetna in zanimiva. Na desni in levi se razprostirajo plodna polja, travniki, holmi za holmi, vmes pa dražestno ležeča mesteca, romantične vasice ter gradiči in vile. Visoko po grebenih holmov so razpoložene večnadstropne, arhitektonsko luksuriozno opremljene stavbe, po rebrih hribov in pobočjih brdov so kakor lastavičja gnezda nalepljena razsežna letovišča in sredi njih strme proti nebu smeli stolpi z nizkimi, skoraj s ploskvimi strehami. In ako rabiš kukalo, vidiš skozi visoke ozke line celo zvonove. Rudeče strehe iz krive opeke se svetijo tu in tam iz bujnih gajev, lepi mostovi se spenjajo preko širokih strug brzotekočih potokov in gladke bele ceste se vijejo ob košatih drevoredih. In kamorkoli se ozreš, vidiš dolge ravne vrste nizkih vinskih trt ter aleje murb. Vsako zemljišče meji na dveh straneh prema vrsta visokih dreves, ki vrše tako najnatančnejše nalog o naših kameniti h mejnikov. Vlažna zemljišča preprežajo ravne črte čistih in gladkih jarkov, po katerih se odteka vlaga. Iz vlaka ima tako človek vtis, da se obdelujejo polja vestno in razumno ter da vlada povsod najlepši red. In vendar je bilo videti le malo poljedelcev. Ta in oni pa se je sklonil od dela, se smehljaje ozrl na jaderno brzeči vlak ter zamahnil s širokookrajnim slamnikom v pozdrav potnikom, stoječim ob oknih. In zagorele Italijanke so kazale svoje bele zobe, zamikale rahlo z rokami, otroci pa so pritekali k progi in nam metali poljubne. Prijazno ljudstvo! Vozili smo mimo Vicence, Verone in Peschiere brez prestanka. Tam v daljavi pa se je zasvetil a brezkončna azurnovišnjeva jezerska ravan, obdajana z golimi, ostrorobimi gorami: Lago di Garda, največje jezero gornjeitalsko. Ustavili smo se v Desenzanu, majhni, jedva 4500 oseb broječi luki tik jezera. Na kolodvoru imajo čakalnice presenetljiva napisa »Wart e Saalen« in »Warten Saal,« a nemški vendarle ne razume nihče. Tikoma pristana leži na najlepšem prostoru Caffe-Ristorante al Lido s kopališčem in malim vrtom. Umazana in zamkama je ta restavracija, a njene cene so prvih hotelov. Zato pa je razgled tem veličastnejši. Po ogromni gladini jezera se majejo hropeči moderni parniki in kakor orehove lupine skačejo čolni, zibani po nemirni vodi. Kakor razburjeno morje se zaganja valovje v obalne hiše ter se razbija hrupno v bele pene. In robovi strmih gor se svetijo v solnčni luči sivomodro, zelenkasto-črno, belo in rudeče. Tam v daljavi pa bleste cerkve in hiše riverskega obrežja. Velikansko je to sinjeplavo jezero in med najkrasnejšimi v Evropi. Blesk vode in raznobojni odsev Apenin povzročata, da se zdi človeku tod vse nenavadno svetlo in jasno, da seza in razloča oko v najskrajnejšo daljo. Solnce pripeka, a vendar ni posebne vročine, saj prihaja z jezera prijeten hlad. Desenzano ima vse pogoje najprijetnejšega letovišča. Prekrasno jezero z zmerno toploto vode, divno okolico, na vse strani najlepšo panoramo, ne daleč, jedva dve uri s parnikom odtod, tirolsko Rivo ter Arco. Vendar ne store konservativni Desenzanci ničesar za udobnost tujcev, ki se zato kraju izogibljejo. Ozke in umazane ulice, umazane hiše in umazani restavranti... take razmere prometu tujcev seveda niso ugodne. Zato pa smo se vendarle radi poslovili od čarobnega razgleda ter bili proti prvemu mraku že v Milanu. Takoj na velikanskem kolodvoru je opaziti, da smo v modernem velikem mestu. Pred poslopjem je čakalo nebroj hotelski hhotelskih vozov, cela vojska fakinov (postreščkov) in dolga vrsta zasebnih kočij in fijakarjev. Razen tega vozovi električne železnice. Fijakarji imajo brez izjeme vsi črne ali bele cilindre ter temnovišnjeve, rudeče obrobljene uniforme. Vozili smo se po širokih ulicah z visokimi, bogato fasadiranimi poslopji in z bujnim, hrupnim prometom vozov in občinstva. Po trotoarjih se kar gnete ljudi. Bogastvo in luksus povsod. Saj pa je Milan s svojimi 468 600 prebivalci za Napoljem najobljudnejše in najbogatejše italijansko tovarniško mesto. 900 tovaren in 10.500 prodajalen je tu; nad 200 trgovin se bavi le s svilo. Industrija svile, volne, bombaža, rokavic, vozov, strojev, in umetalnega pohištva cvete. Izvažajo se v velikanskih masah sir, surovo maslo, jajca in perutnina. Troje kanalov veže Milan s Tessinom in Padom in z jezerom Como. Do Monze, kraljevskega letovišča, kjer je bil ustreljen kralj Humbert, vozi električna dvonadstropna železnica. Le eno uro vožnje je do tja in le eno uro do jezer Como in Lecco. Zato pa je naval tujcev tudi v vroči dobi v Milan u vedno velik in hoteli so neprestano polni. Saj življenje ni drago.

(Konec.)