Po Gorenji Italiji: Razlika med redakcijama

 

Nasproti glavnega vhoda v katedralo se dviga velik bronast spomenik Viktorja Emanuela II. (delo kiparja Ercola Rose). Tudi tu je upodobljen kralj v bojeviti pozi, z mečem v roki, sedeč na rezgetajočem konju. Viktor Emanuel v Benetkah dviga svojo roko s sabljo v neokusno parado, kakor bi hotel komu presekati glavo, milanski pa je desnico povesil, kakor da pozdravlja z mečem v boj hiteče čete. Okoli postavka je okoli in okoli haut relief, kažoč povratek čet v Milanu po bitki pri Magenti. Spomenika Viktorja Emanuela ne pogreša menda nobeno italijansko mesto. Razen v Benetkah in v Milanu sem ga našel tudi v Turinu, Veroni in celo v Vidmu. A tudi drugih spomenikov se ne manjka v Milanu. Na Piazza della Scala se dviga soha Leonarda da Vinci, na podstavku, na štirih straneh spomenika pa stoje slikarjevi učenci; na Piazza st. Fedele stoji spomenik poeta Al. Manzonija, na Piazza Cavour je spomenik državnika grofa Camilla Cavourja, v Via Principe Umberto I. stoji spomenik državnika Agosta Bertanija, na Piazza de Mercanti spomenik podesta Tressena na konju, pred Via Dante spomenik pesnika Gius Parinija, pri foro Bonoparte je bronast kip Garibaldija na konju, na podstavku »revolucija« in »svoboda« ter imena vseh bitk, v katerih je bil Garibaldi; pred justično palačo spomenik Beccarije in končno v javnem ljudskem vrtu (Giardini Publici) spomeniki geologa Stoppanija, generala Sir torija, pesnika Carla Porte ter Ant. Rosminija in Luc. Manare, dveh piemontskih patriotov. Poleg teh spomenikov s posameznimi kipi ali celimi skupinami pa je v Milanu še cela vrsta spominskih obeliskov s figuralnimi okraski, med temi najlepši: Monumento delle cinque giornate. Da je bil nekdaj Milan avstrijsko mesto, o tem ni najti nobenega sledu, in v vsej Gorenji Italiji ni niti enega spominka na dobrote, s katerimi je Avstrija obsipala ta prelepi del Italije... Pač! Široke in krasne ceste ter izvrstne železniške proge, po teh pa lepi kupeji vlakov, to so še spomini na nekdanjo avstrijsko dobo! Na Piazza della Scala stoji zunaj prav neznatno in preprosto, a slavno gledališče: Teatro alla Scala. Zanimala me je tudi njegova notranjščina, saj si je v tem gledališču nabral nevenljivih lavorik tudi slovenski umetnik - pevec, Josip Nolli. Vtisk, ki ga dela notranjost gledališča, je velikanski. Pet vrst lož in galerijo ima ta ogromna stavba, nekdaj svetišče božje, dandanes pa najslavnejše italijansko svetišče umetnosti. 3600 gledalcev sprejme vase to gledališče, sezidano že l. 1778, a danes še prav tako sijajno krasno, kakor bi bilo novo. Belo in zlatoobrobljeno je zidovje in lesovje, temno rudeče vse baršunasto pohištvo, zastori i. dr. V ložah ima prostora najmanje po 6 oseb, a v sili tudi 10. Genialni arhitekt Gius Piermarini je ustvaril pač najidealnejše lože, kajti iz vseh je pogled naravnost na oder, ki se vidi od vseh strani in iz vseh kotov ves, od skrajnje leve do skrajnje desne ter tudi do skrajnje globočine v ozadju. Za vsako ložo, ki ima dvoje vrat, da ne prihaja nikak šum ali hrup s hodnikov, je še poseben, elegantno luksuriozno opremljen salonček. Tako ima vsak posestnik lože še salon, v katerem sprejema posetnike ter v katerem lahko uživa tudi med predstavo vse najrazlične udobnosti. Ker je to gledališče namenjeno operi in baletu, je seveda tudi oder velikanski. Garderobe zborov, baleta in komparzerije so pod odrom v dveh nadstropjih, le soiistinje in solisti imajo svoje garderobe na desni in levi strani odra. Garderoba primadonne je velik salon, čegar vse štiri stene so zrcalaste. V ozadju odra so štiri vhodi, skozi katere prihajajo na večer vozovi in konji. Akustika gledališča je baje najpopolnejša, zato mora ostati vse neizpremenjeno ter si ne upajo dodati niti najmanjše dekoracije, da bi ne pokvarili sedanje idealne zvončnosti. V vestibulu so velike sohe prvih in najslavnejših italijanskih pokojnih opernih komponistov. Le Gius. Verdi je dobil svojo soho, ko je še živel in celo sam dirigiral svoje opere v tem gledališču. Poleti je gledališče zaprto. Najznamenitejše poslopje umetnosti v Milanu pa je seveda Palazzo di Brera (Accademia di Belle Arti), nekdaj (od 1651—1775) konvikt jezuitov, danes knjižnica z nad 300.000 tiskanimi in pisanimi deli, muzej novcev (okoli 50.000 različnih) in zbirka slik in kipov. Palača je mramornata in renesančnega sloga. Okoli krasnega dvorišča se razprostirata v ogromnem čveterokotu stebrišči (v pritličju in nadstropju), na sredi pa stoji velika bronasta soha nagega Napoleona I., ki drži v levici dolgo imperatorsko palico, v desnici pa na kroglji krilato Muzo umetnosti. Soha je slavno delo Canove. Med stebrovjem so postavljene sohe raznih imenitnikov (učenjakov, umetnikov in državnikov). Zbirka slik je razdeljena po 31 velikih dvoranah. Najstarejši in najmodernejši italijanski in drugi mojstri so tu zastopani. Raffael, Leonardo da Vinci, Mantegna, Bellini, Tizian, Tintoretto, Correggio, Rubens, Rembrandt, van Dyck i. dr. imajo tu v velikem številu svoje originale. Mesece bi rabil človek, da bi preštudiral vse te danes še prav tako sveže in jasne umotvore, kakor bi bili prišli ravnokar iz atelijejev. Ali eno treba iznova konstatirati: da so bili ti neumrljivi mojstri ne le veliki umetniki, nego tudi marljivi in delavni. Sicer bi ne bili mogli ustvariti toliko čudežnih del večne krasote!

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

Predolgo bi se mudil pri opisovanju znamenitosti Milana, ako bi hotel še na dalje le kratko omenjati krasote posameznih, četudi le najzanimivejših stavb in v njih hranjenih umetnin. Castello Sforzerco, milanski grad, je kvadratična renesančna ogromna stavba iz neometane rudeče opeke. Na vsakem oglu je okrogel ali oglat stolp. Poslopje obdaja širok in globok jarek, preko katerega vodijo mostovi. V gradu je več dvorišč, iz katerih se pride v arheološki tervumetniški in obrtni muzej antičnih in modernih del. Včasih je bil grad prozaična vojašnica. Biblioteca Ambrosiana na Piazza de'Mercanti ima okoli 175.000 tiskanih del in 8400 rokopisov ter velikansko število slik in kipov. Tudi tu so zastopani Raffael, Tizian, Leonardo da Vinci, Moretto, Ferrari i. dr. Cerkev je v Milanu kakor v Benetkah neštevilno. Posebno znamenite so: bizantinska Hasilica di S. Ambrogio z mramornato tlakovanim dvoriščem, ki ga obdajajo arkade, pod njimi sarkofagi in vzidani nagrobni spomeniki, s tremi ladijami in osmerokotno kupolo nad glavnim oltarjem. Sezidana je bila baje že v 5. stoletju. V njej je krstil sv. Ambrož sv. Avguština ter zabranil cesarju Teodoziju radi klanja v Tesalonikih vstop v cerkev. V bizantinskem slogu je sezidana tudi velika Chiesa della Grazie, samostanska cerkev iz XV. veka z velikansko kupolo. Poleg cerkve je nekdanji refektorij z nadpisom »Cenacolo Vinciano«, v njej pa velikanska olnata, že pokvarjena slika Leonarda da Vinci »Zadnja večerja« ter še več drugih freskoslik in reliefov. Najstarejša cerkev sv. Lorenca je bila baje nekdaj palača Maksimijana v IV. stoletju. Pred cerkvijo stoji antičen Portikus 16 korintskih stebrov. Cerkev je osmerokotna ter ima kupolo. Tik novega parka leži amfiteatra - lična arena, sezidana v strogo romanskem slogu leta 1805. Rabila se je včasih za tekmovanja v ježi in vožnji, dandanes pa se vrše tudi razne športne dirke in veselice. Med največje zanimivosti Milana pa spada Cimitero monumentale, glavno pokopališče, ki pokriva ploskev 200.000m2. Vhod tvorijo galerije in arkade nad visokimi stopnjicami. Stavba ima obliko na eni (vhodni) strani odprtega čveterokota. Na sredi in obeh konceh so visoke luksuriozne kupole. V tej stavbi so bogataške krvpte in podzemeljske galerije z nad 30.000 grobnicami. Krasnih reliefov in poprsi je nebroj. Ogromno pokopališče pa je pravcat muzej milanske kiparske umetnosti. Tu je neštevilo prekrasnih, arhitektonsko umetalnih mavzolejev, bronastih in mramornatih kipov in poprsi; celih skupin na posameznih grobovih pa na tisoče in tisoče. Pri nas običajnih križev, nagrobnih plošč in odlomljenih stebrov je na tem pokopališču minimalno. Preko groba soproga leži bronasta podoba na obrazu ležeče soproge - ob gomili matere stoje v objemu plakajoči mramorni otročiči - na grobu spi na bronasti zoti mrtva deva sama; do prsi je gola in z razpuščenimi lasmi, telo pa ji pokriva dragocena odeja; - na gomili cele rodbine je bronasta skupina proti nebu se dvigajočih teles, v vzletu držečih se med seboj za roke; le zadnji in najnižji še stega roko po zemlji... Realistično poetični prizori in skupine žalujočih ostalih povsod! Zato pa je vtisk tega pokopališča mogočno pretresljiv. Zdi se ti, kakor da si zašel v širok gaj cipres in palm, kjer vse plaka in se za večno poslavlja s pravkar umirajočimi. Življenje in smrt, obup in nada, sreča umrlih in žalost potomcev je upodobljena tu v mojstrskih umotvorih plastično. Milioni počivajo tu in milioni frankov krase njih gomile! Delo nepopisne krasote pa je končno tudi Arco della Pace, mirovni slavolok iz samega belega mramorja z velikanskim obokanim prehodom in z dvema visokima stranskima vratoma. Osem korintskih stebrov drži ogromno stavbo rimskega sloga, a z novorenesančnimi okraski, reliefi in kipi. Na vrhu se pelje v rimskem vozu s 6 konji genij miru. Na vsakem 4 oglov pa dviga gol jezdec lovorov venec. Slavolok se je začel staviti leta 1807. v proslavo zmag Napoleona L, a razkril ga je šele leta 1838. avstrijski cesar Ferdinand I. Ta spomenik iz belega kreolskega mramorja je veljal skoraj 4 milione italijanskih lir. Dasi stoji sredi široke ceste, je vendarle obdan z verigami ter se je možno voziti le na obeh straneh. Milan je moderno, bogato mesto - majhen Pariz. Živahno in bujno je v njem trgovsko in obrtno življenje ter veselo in prijazno njegovo prebivalstvo. Baje prebiva v njem več tisoč Nemcev, vendar pa se nemške govorice ne čuje nikjer. Italijanščina vlada skoraj izključno, dasi se govori po prodajalnicah tudi precej francoski. Spočetka avgusta ni sezona za potovanje po Italiji, vendarle pa je v Milanu tudi v najhujši vročini mnogo tujcev, večinoma Francozov, Angležev in Nemcev. Zato pa so zvečer restavranti in kavarne nabito polne. Skoraj povsod svirajo privatne izvrstne kapele. Tretjega dne popoldne sem se odpeljal v Turin na prvo mednarodno razstavo v Italiji.

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

3. Turin. Turin je prvo mesto, čegar ime sem slišal v svojem življenju. »Turin! Turin!« sem klical ves dan, ko sem po Igu še platno prodajal. Turin je bil namreč mojega deda, grajščinskega gozdnarja in lovca, krasni pes, moj prvi zvesti prijatelj... Kasneje sem izpoznal seveda več Turinov, a nobeden ni bil tako plemenite pasme, tako lepo rujav in elegantno vitek kakor dedov; da, mnogo krmežljavih in garjavih ižanskih ščenet je imelo ime Turin. Gotovo je bil velik, a nekoliko že smešen patriot tisti, ki je nazval prvi svojega psa— Turin. Vso svojo avstrijsko ogorčenost, besno sovraštvo in zaničevanje je pač hotel izraziti s tem, da je ime piemontske prestolice nadel pasji mrcini. Saj je iz Turina izšlo veliko in — bodimo objektivni! — idealno narodno gibanje Italijanov za osvobojo cele Gorenje Italije. V Turinu je zasnoval grof Cavour načrt, da iztrga Beneško, Lombardsko, Parmo in Modeno zopet avstrijski kroni, tu sta se združila Viktor Emanuel II. in Napoleon III. s svojimi armadami proti avstrijski in Turin je bil, ki je izval vse tiste nesrečne boje, v katerih so nesposobni, a tembolj naduti in kruti avstrijski generali grof Gvulai, Hess, Zobel, Sohlick in "VVimpfTen izgubljali bitko za bitko ter kos za kosom prekrasne Italije. Tu se je začelo snovanje zjedinjenega italijanskega kraljestva. Turin je zato najslavnejše in najspoštovanejše gorenjeitalsko mesto, ponos Italijanov za veke. Avstrijcu — seveda — pa zbuja le grenka, bridka čustva. Bitke pri Palestru, Magenti, Melegnanu, Solferinu in San Martinu so pokazale svetu največje junaštvo avstrijskega vojaštva, a vse junaštvo in tisoči in tisoči padlih hrabrih borilcev niso izdali ničesar. Avstrijska pozicija je bila izgubljena in tudi poznejši zmagoslavni boji je niso mogli rešiti več. Zahteva na bojišču krvavečih Piemontezov: »Sire, fate questa po vera Italia!« se je izpolnila in ponosno geslo »T Italia fara da se« se je uresničilo. Uresničil pa ga je Turin! 335.600 prebivalcev šteje danes Turin, ponosen in mogočen je še vedno. To mesto aristokratov, bankirjev ter veletržcev je že davno prebolelo udarec, da mu je vzel Rim prvenstvo med italijanskimi mesti, izgubilo je svoje nekdanje ogromne in nepremagljive trdnjave ter je danes le še marljivo, moderno trgovinsko središče. Takoj prvi vtisk Turina je simpatičen. Ko sem stopil iz centralnega kolodvora, širila se je pred menoj razsežna Piazza Carlo Felice, obkrožana z ogromnimi, mračnimi palačami in z velikim ljudskim vrtom. Pod palačami so zopet običajne italijanske arkade, široke in svetle, in pod njimi elegantne kavarne, restavranti in bogate prodajalne. Široke, dunajskemu Ringu slične ceste vodijo okoli središča mesta, po njih pa se gnete občinstvo, ropočejo električni tramvaji in livrirani kočijaži. Bujno življenje povsod! Hotel Alb. Roma & Rocca Cavour me je sprejel pod svojo streho in vesel sem bil, da sem našel tu vedno smehljajočo se sobarico, ki mi je v najpristnejšem dunajskem dialektu povedala, kam naj grem, da završim dan najprijetnejše. »Na Piazzi Castello v restavrantu Roma je variete-gledališče!« Dobro, pojdimo tja! In krenil sem jo po Via Roma, preko Piazze S. Carlo, mimo velikega spomenika kralja Karola Alberta v oklepu na konju do Palazza Madama. Tu sem torej v središču Turina. Palazzo Madama sredi trga ima dve fronti: proti Padu ima pročelje srednjeveški značaj s starinskim, črnim zidovjem, majhnimi okenci in na vsakem oglu sestnajsterokoten trdnjavski stolp, ob njih pa rasto divje smreke in goščava; pročelje na drugi strani pa ima značaj docela moderne, luksuriozne palače. Turinci pripovedujejo, da je prebivala v njej krasna kneginja, vdova Marija, ki je menjala vsak čas svoje ljubimce ter izbrisavala svojo grešno ljubezen z njimi s tem, da jih je drugega za drugim pahnila skozi skrita vratca v Pad. Ta vedno zaljubljena grešnica in morilka je bila torej nekaka italijanska Semirada ali nekaka kneginja Jelena na bosenskem Zvorniku! Variete ima velik in lep oder, a poslušalci sede na odkritem vrtu, pijo, jedo, pušijo ter gledajo in poslušajo tingl tanglsko umetnost. Pred odrom je nameščen orkester, v katerem igrajo »prvo violino« rene in boben. Strašna godba! V duhu sem se do tal odkril ljubljanski društveni godbi, ki je v primeri s to turinsko bando pravcat ideal orkestra. Turinci pa imajo menda kosmata ušesa, saj razen mene ni bilo menda v vsej množici nikogar, ki bi si vsak hip tiščal ušesa... In na odru so nastopale debelonapudrane in surovonažminkane pevke, dvigale že itak jedva do kolen segajoča raznobojna atlasasta krilca in kazale pisane, s pentljami pokrite svilene hlačice, mahale z golimi rokami, kakor bi se otepale komarjev, brcale naprej in nazaj kakor bi jih lomil krč in odpirale svoja usta. Škoda lepih deklet! Morda so bila nekdaj dobre pevke, danes pa je bilo slišati le semtertja hripav, rezek ton iz hropečih, prebujnih prs. Ali Turincem so izredno ugajala: ploskali so kakor blazni, butali s petami ob tla ter bili s palicami po kovinastih ploščah mizic. In čul sem vedno in vedno »da capo« isti in isti kupic s surovopikantno poento. In nastopali so žensko našemljeni pevc iz veliko vlasuljoa la Julija, peli sopran, delali med posameznimi kiticami v zraku preobrate, da so letela krila in se je videl triko do pasa. In zopet so divjali Turinci ter razgrajali kakor besni. »Pevke« pa so pritekle izza zastorja, se poklonile z najgracioznejšim nasmehom, pa mahoma potegnile vlasulje z glave... in pokazale so se pristno moške pleše! In nastopil je strelec, ki je na glavi stoje zadeval s puško vedno v črno, biciklist, ki je na enem samem kolesu dirjal in plesal, skakal in se prekopicoval. Tudi nemška pevka in nemški pevec sta nastopila ter zapela: »Jessas na!« Nekdo je zažvižgal, a Turinci so ga takoj blamiral iz najstrahovitejšim ploskanjem ter z divjimi klici: »Da capo - da capo!« Vračal sem se domov. Pod arkadami na Piazzi Carlo Felice sem hotel izpiti še črno kavo. Trg pred kavarno je bil poln gostov in pod arkadami je vladalo še živahno promeniranje. Vendar boljšega občinstva, zlasti finejših dam ni bilo. Med dvema stebroma je bil postavljen oder in na njem je igrala godba. A svirala je le petorica na slabih glasbilih slabe poskočnice. Med mizami pa so se prerivale lahko in kričavopisano oblečene ženske, se glupo nasmihale, lovile brezplačne črne kave in alkoholične pijače. Posedale so tuintam, poskušale zaplesti se v razgovor ter zdehale. Vzlic vsemu ni bilo posebnega življenja. Turinci so očividno solidnejši kot Benečani in Milanci. Po polnoči se je trg naglo izpraznil in pod arkadami je dremalo le še nekaj vztrajnejših krokarjev. Godci so se porazgubili in pogrešal jih ni nihče. Okoli 2. spi že ves pošteni Turin.

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

Drugo jutro sem bil že zgodaj na nogah. Namenil sem se, da posvetim ves dan ogledovanju mednarodne razstave, ki je bila itak glavni povod mojega potovanja. Najprej pa sem stopil v kavarno »Cafe nero« na Corsu Vittorio Emanuele II. Mizice in stoli stoje na boulevardu, saj je tudi v Turinu že zjutraj soparno. Mimo so korakale stotnije vojakov v širokih hlačah, ohlapnih suknjah in nizkih čveterokotnih čakah z veliko rumeno zvezdo na sprednji strani. Od prostaka do častnika nosijo vsi rokavice in sive komašne. Oblečeni so torej tudi v pasjih dneh zimsko. Distinkcija pri italijanskem vojaštvu ni označena z roženimi, srebrnimi ali zlatimi zvezdicami na ovratniku, kajti vsi imajo na privihanem in ležečem ovratniku suknje le eno zvezdo, stopnje čina pa so označene le s portami na rokavih. O kaki postavnosti in eleganci vojakov ni sledu. Uniforma visi mahadravo ob njih telesih, korak jim je len in neodločen in vse vedenje prav civilistovsko. Zato delajo prav klavern in dolgočasen vtisk. Tudi častniki niso mnogo boljši, zlasti visoka čveterooglata čepica z ozkimi pramci in daleč na oči visečim senčnikom jih dela pra v filistrske. »Waffenrock« se jih ne oprijemlje, nego visi ob njih komodno kakor bluza. Čudno se zdi tudi Avstrijcu, da se vojaštvo med seboj ne pozdravlja, nego je ukazano salutiranje samo med moštvom in častništvom istega polka, vse druge častnike in podčastnike pa sme moštvo ignorirati. Pušk ne nosijo na jermenu, nego jih naslanjajo na ramo in drže z roko, ali pa jih nosijo celo kar v roki vodoravno k tlom. Posebne pravilnosti in enakomernosti torej pri korakajoči vojaški četi v Italiji ni zapaziti. Vse je bolj ležerno in komodno. Bersaglierji s svojimi na levo uho nagnjenimi klobuki iz veliko postrani nizdol visečo perjanico pa delajo posebno neokusen vtisk. In mimo je drdralo mnogo lahkih in ličnih avtomobilov brez cviljenja in ropota, grmeli so celi vlaki električnih tramvajskih vozov, karavane dvokolnic, katero so vlekli osli in mule ter elegantne kočije ter kab iz dvema kolesoma. Jaz pa sem zahteval »Cafe melange«. Debelo me je pogledal natakar in vprašal vnovič, česa si želim. »Cafe melange!« Zmajal je z glavo ter me vprašal, ali hočem morda mešati črno kavo z likerjem. Tedaj pa sem zmajal jaz z glavo ter mu ponovil, da bi rad čisto navadno melanžo. V vsi dolgoletni praksi se gospodu natakarju kaj takega še ni pripetilo, vznemirjen je tekel v kavarno ter pravil ondi svojim tovarišem, da sedi zunaj tujec, ki zahteva v Turinu docela neznano kavo. In okoli mene se je zbrala petorica natakarjev ter mi ponujala kavo z ledom, z likerjem ali s konjakom. Zabavala me je ta začudenost in ta konfuzija, ki sem jo napravil v veliki in elegantni kavarni, kjer se zbirajo tujci vseh narodnosti, kjer pa vendar ne poznajo melanže. Pravil sem jim torej, da jem samo »cafe melange« ter da ga imajo povsod, na Dunaju, v Pragi, v Gradcu, v Trstu, v v Benetkah, v Milanu, da, celo v Ljubljani. Zato jih prav lepo prosim, naj mi postrežejo z njim tudi v Turinu, saj ga jim bom pošteno plačal z avstrijskim ali pa italijanskim denarjem. Obupani so se razšli ter hodili od gosta do gosta ter ga šepetajo vpraševali, ali je morda že kdaj videl ali celo pil »cafe melange«.a gosti so zmigavali, se začudeno ozirali name ter ugibali, kak čudak je zašel v Turin. Videl sem torej, da ne pridem do svoje bele kave, ako jim neznanega pojma ne razložim sam temeljito. Rekel sem torej natakarju, naj mi prinese črno kavo, potem pa še mleka s smetano. Prinesel mi je oboje. Potem sem mu velel, naj mi zlije oboje skupaj v večjo skodelico. Tudi to je storil. Tedaj pa sem vstal, poklical vse natakarje ter jim dejal: »Ecco Cafe melange!« Krohotom so se zasmejali, se trkali po čelu ter vikali: »Questoe Cafo late!« Tako sem izobraževal turinske natakarje, ki so mi poslej vselej naglo in točno postregli z najfinejšo melanžo... Nato sem sedel na tramvaj ter se odpeljal v Giardino Valentino na razstavo. Ob reki Pad se širijo veliki in krasni parki: Giardino Pubblico z botaničnim vrtom, vodometi in ribnjaki, po katerih plavajo labudi, gosi, pelikani in pingvini, ter so velike kletke s fazani, kazuvarji, kiviji, noji, rajčicami in še z različnimi tiči. Ob širokih potih med alejami so postavljene klopi, tupatam so otroška igrišča,

v razni h zatišjih pa stoje spomeniki in poprsja raznih učenjakov, vojskovodi in slavnih revolucionarjev. Ob parku leži Castello del Valentino, velikanska palača francoskega sloga s 4 stolpi, danes politehnika. V levem delu parka, kjer je več restavrantov in kavaren, pa je danes prva mednarodna umetniška in obrtna rastava. Avstrija, Ogrska, Velikoneničija, Francija, Švedija in Norvegija, Švica, Holandija, Danska, Anglija, Belgija, Zjedinjene države, Japonska in seveda v prvi vrsti Italija so priredile ogromno razstavo slikarskih, kiparskih ter umetnoobrtnih del. Dolgo časa je trajal po italijanskem časopisju hud in strasten boj, kje naj se priredi prva italijanska mednarodna razstava. Milan in Turin sta se borila za to čast, končno pa je zmagalo glavno in najslavnejše gornjeitalijansko mesto Turin. Kralj Viktor Emanuel III. je prevzel pokroviteljstvo in 10. maja je otvoril razstavo z veliko slovesnostjo princ Emanuel Filibert Savojski vojvoda Aosta. Pri tisti priliki so se vršile v Ippodromu velike mednarodne jezdalne dirke, katerih se je vdeležilo tudi več avstro-ogrskih častnikov. Razstava ostane do 20. novembra otvorjena.

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

Razstavni prostor je najkrasnejši, kar si ga more človek misliti za tako svrho. Široke, svetle in zračne planote so dale dovolj prostora za velikanske stavbe, posamezni paviljoni so mično skriti med košatim drevjem mimo pa teče temno zeleni Pad. Z nasprotne strani zre nizdol po rebru hriba razpoložena trdnjavica, ob nji nebroj ličnih vil in palačic. Tu vladata mir in tihota. Le proti večeru začno igrati pred raznimi restavranti in kavarnami majhni orkestri ter grmf iz daljave bobnanje in ropotanje afričanske družbe, ki se producira občinstvu v divjih bojnih plesih in vajah. Afričani in Afričanke v Turinu pa se kažejo v čim najpristnejšem milieuju, zato imajo razsežne originalne kraale ter so tako moški kakor ženske oblečene čim najskromnejše. Italijani so pač nagote vajeni, zato jih tudi črne Eve in črni Adami prav nič ne ženirajo... Pod glavnim razstavnim poslopjem je velika in razsežna fontena, kjer brizga in skače, teče in bljuje voda. Razne povodnje vile in povodnji možje obkrožajo male vodopade in vodomete, katere razsvetljujejo zvečer raznobarvni reflektorji ter provzročajo čarobne svetlobne efekte. Razstavni odbor šteje celo vrsto ravnateljev ter tajnikov in nebroj odbornikov, vendar pa se za reklamo ne dela skoraj ničesar. Do Milana sploh ni bilo videti nikakega lepaka. Odbor zastopa mnenje, da je za umetnost reklamsko bobnanje sploh nedostojno ter da se dobra stvar itak dovelj sama priporoča. Razstava je seveda zategadelj dokaj slabo posečena; razen Francozov in potujočih Angležev ni nikogar. Izmed avstrijskih listov je edina dunajska »Reichswehr« poslala svojega poročevalca, tako da sem igral ulogo druge bele žurnalistovske vrane iz Avstro-Ogrske. Akcije, ki imajo nominalno vrednost 200 K, so padle radi slabega poseta že na 30—20 K, a na borzi zato vendar skoraj nihče ne vprašuje po njih. Mnogoglavni odbor brez iniciative in ignoriranje reklame torej razstavi ni v korist. Vsa razstavna poslopja so zgrajena v najmodernejšem secesionistovskem slogu. Tu so pisane hišice s ploskvimi strehami, nagnjenimi fasadami, krivimi stenami, širokim, nad streho sezajočim stebrovjem, različno zapletenimi dekorativnimi črtami in kačastimi vrezki, jajčastimi okni, okroglimi vhodi in z baroknimi stukaturami. Čudne, fantastične stavbe, kakor v pravljicah, v prvem hipu skoraj komične in smešne hišice! Vse abnormalno, po vsej sili novo in najnovejše!a človek se privadi sčasoma tudi te bizarnosti in končno se mu zdi vse skupaj originalno, dasiravno ne lepo. Najsimpatičnejše je glavno poslopje z velikansko kupolo, ob kateri stoje v dveh vrstah v krogu skupine plešočih deklic ter lovorove vence dvigajoči geniji. To poslopje je pravcat labirint z raznimi postranskimi trakti, križajočimi se širokimi hodniki, galerijami in neštetimi sobami in sobicami. Treba je vzeti karto v roko, da se človek ne izgubi. Pred poslopjem stojita dve fonteni s figuralnimi posnetki Rodinove ekscentričnosti, a ne njegove genialnosti in izvirnosti. V tej silni in krasni palači, ki pa ima tako tanke stene, da je vdrl dež že parkrat vanjo ter napravil zlasti veliko nemški razstavi škodo, so se združile ter se prostorno prav lepo in komodno razdelile vse udeležene države, izimši Avstrijo (Cislitvanijo). Avstrija si je pa sezidala svoj lasten paviljon in še posebej moderno »dunajsko vilo«. Razen teh stavb so raztresene po parku med bohotnim drevjem še impozantne, seveda do rafiniranosti secesionistovske palače za avtomobile in mednaroden kaferestavrant, dalje kuriozen paviljon za razstavo fotografij, paviljon za razstavo vin in likerjev, paviljon za časopisje, paviljon za odbor in časnikarje in razne moderne vile z razstavo pohištva. Med njimi se vijejo gladki peščeni poti, ob njih nasadi eksotičnega drevja in zelenja ter pred poslopji gredice in skupine cvetlic in rastlin. Ta mednarodna razstava pa je vendar le docela italijanska in francoska. Po vseh paviljonih, vilah in palačah ga ni človeka, ki bi znal govoriti še kak drug jezik. Samo v velikonemškem oddelku sem našel tajnika Nemca in pri vhodu v umetniški oddelek ima svojo izložbo dunajski žid Honig, sicer prav ljubezniv mož s še ljubeznivejšo ženico. Mene je seveda v prvi vrsti zanimala avstrijska razstava, ki jo je priredilo naučno ministrstvo ter jo subvencioniralo s 24.000 K. Dalo je sezidati tudi razstavni paviljon ter poverilo prireditev dvornemu svetniku Arturju pl. Scali, ravnatelju avstrijskega muzeja za umetnost in obrt na Dunaju. Paviljon je nesrečna stavba renomiranoga arhitekta Baumanna, ki pa ni pokazal z njo niti sence originalnosti. Dolga, a nerazmerno nizka hižica leze nekako v tla ter dela docela neznaten vtisk. Na vseh štirih oglih steza ženska ligurica roki z vencem kvišku, kakor bi beraško otroče ponujalo na prodaj velo cvetje. Pred vhodom stoji na skromnem podstavku doprsen kipec cesarjev, kipec, ki bi bil zadostem kvečjemu za majhno dvorano, ki pa se na prostem popolnoma izgublja. Po visokih stopnjicah, katere krasita na vrhu dva visoka korintska stebra, se pride v dolgo in ozko dvorano, ki je z razstavljenimi predmeti uprav natlačena. Ob straneh je več sobic s popolno moderno hišno opravo, po sredi in po kotih pa so pod steklom razloženi različni umetnoobrtni izdelki, večinoma dunajskih, čeških in tirolskih tvrdk, slikarjev, kiparjev in arhitektov. Dela iz brona, srebra, mramorja in bakra, porcelan, steklo, lestenci, preproge, vezenine, različno usnje, ure in pohištvo tvorijo večino razstavljenega blaga. Tudi nekaj plastičnih in slikarskih dekorativnih del je tu. Kranjsko zastopa le ljubljanska »Kunstwebe-Anstalt« z nekaterimi lepimi vezinami. Vseh razstavljalcev je 111, ki se pa spričo skrajnje nedostatnega prostora vzlic vsej krasoti in solidnosti del neugodno reprezentujejo. Vsi predmeti so izbrani ter jih je izložil in razdelil z največjo vestnostjo sam dvorni svetnik Scala, ki pa radi nesrečnega paviljona vendar ni mogel ustvariti ničesar, kar bi imponiralo. Avstrija si je s svojim posebnim paviljonom napravila pač le velik trošek, ik je bil tem nepotrebnejš, ker bi bili našli razstavljalci v glavnem poslopju mnogo več ter neprimarno ugodnejšega prostora. Paviljon dela od zunaj vtisk vrtnarske hišice, od znotraj pa prozaičnega akvarija. Privilegirani avstrijski razstavni arhitekt Ludovik Baumann je pač iznova dokazal, da more vladni protekcionizem državo samo blamirati. Še čudnejše pa je, da je komercialni zastopnik Avstrije žid Taussig, američanski državljan. C. kr. naučno ministrstvo je napravilo s tem napako, ki je možna pač le v naši državni polovici, kjer so parlamentu kulturna vprašanja deveta briga!

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

Ogrski oddelek razstave je neprimerno večji in bogatejši kot avstrijski. Na razpolago ima obširno, dolgo in široko dvorano, v kateri so razstavljene stvari prav okusno aranžirane. Tu je več plastičnih del, kipov in reliefov iz mramorja, brona in terakote, statuet madjarskih čikošev, pastirjev, ciganov, plesalk, Košuta in raznih državnikov in poetov, več oljnatih in akvarelnih slik, risarij, mozaikov, preprog, tapet, ženskih ročnih del, knjižnih platnic, moderno posodje iz porcelana in stekla, srebra in zlata, objekti iz usnja, umetno obrtna dela iz železa, zrcala, svetilke, stvari v emajlu, nekaj elegantnih popolnih sobic s hišno opravo in končno velikanski model spomenika pokojne cesarice-kraljice Elizabete za Budimpešto. Tako je Ogrska tudi v Turinu premagala Avstrijo ter se tudi ondi predstavila inozemstvu kot samostojna država. Velikonemski oddelek je za italijanskim največji, med vsemi pa najboljši in najlepši. Združena velikonemška umetno-obrtna društva so priredila to razstavo, za katero so dale razne nemške države skupaj okoli 100000 mark podpore. Ker so tudi razni bogati zasebniki in velike tvrdke prispevale z izdatnimi doneski, je ta oddelek vsestransko najpopolnejši. 38 soban in sob imajo Nemci na razpolago, zato pa so mogli ustvariti tudi v Turinu razstavo, ki imponira. Tu je cela vrsta najapartnejših interieurjev, ki so sicer vseskoz moderni, a vendarle nikjer pretirani ali celo smešni. Nič preobiože nega ali nepraktičnega, vse preprosto, fino po tvarini in veleokusno v izvršitvi. Tu so spalnice zakoncev, jedilnice, saloni, delalnice, pisarnice, kopalne sobe itd. V vseh je popolna oprava, pohištvo in vse kar rabi človek za udobno življenje ponoči in podnevi. Sobe so prirejene za dve osebi in za cele družine. Tudi podstrešne sobice za študenta se ne manjka. Arhitekta Berlepsch-Valendas in Beh - reus sta se izkazala resnična mojstra v praktični izrabi in opremljenju vsakega kotička. Dalje so tu prekrasna zlatarska in draguljarska dela, stvari iz kovanega železa (ograje, vrata, držaji, opornice, opaži i. dr), potem kovinasto posodje, vaze, medenice, umivalnice, čaše z okraski cvetlic, rib in raznih drugih živali, reliefi, nagrobne plošče in vodnjaki, keramična dela, steklo v različnih barvah in oblikah, tkanine, vezenine in čipke, raznovrstne stvari iz usnja, tapete, linoleum, ure, statuete iz brona, mramorja in ila, kipci iz slonovine, iz vrbičja pleteno pohištvo, slike, risarije (cela kolekcija originalov in listo v »Simplicissimus« in »Jugend«) litografije, plakati itd. Zastopane so države: Pruska, Bavarska, Saksonska, Hesenska, Badenska, Alzacija Lotarinška, Hamburg, Bremen in Virtemberška. Italija ima seveda največji in najlepši prostor, ki pa je nabit in natlačen z razstavnimi predmeti, kakor kak bazar. Tudi tu je najti vse tiste predmete, ki jih imajo nemški in drugi oddelki, samo v večji množini in raznovrstnosti. Seveda so tudi tu zopet različne sobice s pohištvom, ki pa se odlikuje s svojo nepraktično luksurioznostjo in pretirano modernostjo. Tu se tudi pridno prodaja, in nekatere stvari imajo že po 20-50 naročnikov. da pa gledalcem in kupovalcem ni dolgčas, so razstavili tudi izvrsten veliki fonograf, iz katerega se čuje skoraj neprestano prepevanje imenitnega opernega tenorista. Velike arije iz raznih italijanskih oper prepeva fonograf tako čisto in jasno, kakor bi stal pevec za debelim zastorjem. Ker so razstavljeni tudi klavirji, sede tudi vsak hip kdo ter zaigra. Tako je italijanski oddelek najživahnejši in najveselejši. Italijanski slikarji in kiparji pa imajo svoje posebne prostore. V 19 dvoranah in v ogromnem salonu je razstavilo okoli 400 umetnikov 1039 slik in kipov. Razstava dela vtisk velikanskega umetniškega muzeja. Slike vise po stenah, kipi pa so razvrščeni v salonu zase ob stenah in v skupinah po sredi. Večina slik kaže italijanske pokrajine, planine in planjave, jezera z okolico, vasi in mesta, morje, dalje portrete in žanre. Tudi svetopisemski sujeti niso redki, zgodovinskih slik pa je le malo. Italijanska moderna umetnost je ostala jasna in čista. Secesija nima pristašev. Tu ni najti površnih skic in kolorističnih ugank; vse je izvršeno, dodelano in razumljivo. Zato pa simpatično tudi lajiku. Vse je svetlo, sveže in razločno; mraka in teme italijanski umetniki ne ljubijo. Italijani so mojstri v točnem, realističnem risanju, v porabi efektne luči, zlasti pa v karakteristiki obrazov.

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

Oči nekaterih žensk in otrok so nepopisno globoke, polne duše in sanj. Ženski obrazi so sploh najpriljubljenejši objekt italijanskih slikarjev. Kako slikajo ženska usta, na njih smehljaj ali jok, in kako slikajo ženske oči, polne solz ali hrepenenja, to je čudovito! V Italiji je »Sacra Famiglia« tudi še danes sujet, ki se ga loteva rad vsak umetnik. A vsak drugače. Povsod pa je središče sliki Marija, devica in mati. In tako sem videl tu nekaj Madon z nepopisno milimi, a vendar realističnimi obrazi, čarobnimi očmi in prelestnimi telesi, nekaj nun angelskih oblici, potem pa pokrajin brezkončnega obzorja ter poetičnih zakoti, ki mi ostanejo nepozabni. Zdravje in veselje do življenja kipi iz vseh teh umotvorov, zato pa sem vesele duše zapustil visoke dvorane, kjer sem užil toliko sveže in naravne krasote. Tudi plastični del te razstave je jako bogat in zanimiv. Tu so portretna poprsja moških, žensk in otrok, kipci živali, posamezne alegorične in idilske podoba ter velike skupine zgodovinskih in bajeslovnih sujetov. Največja skupina je Marina Raffaela: La morte di Cal'gola: zabodeni Caligola sega v smrtnem boju s skrčevito sključenimi prsti po morilcu, rimskem vojaku, ki drži v pesti bodalo in gleda nanj z izrazom besnosti in groze. Za njima kriče z dvignjenimi rokami vojaki, da je mrtev kruti tiran, nad umirajočim pa se sklanjajo prestrašeni senatorji, ki hkratu tudi ne morejo prikriti svojega veselja, da je konec človeške beštije. Krasna skupina je tudi: La Carita: smrtni angelj objema s svojimi ogromnimi peroti ter napaja umirajočega, polnagega mladeniča. Po svoji smelosti se odlikuje skupina na konju sedečega Tankreda z vilo. Konj stoji na robu skale, ob kateri zija propad. Za ovenčanim Tankredom pa sedi gola vila ter kaže zapovedujoče s prstom: Naprej! Divnolepa je končno skupina: l' individia non arresta la farna: štirje konji dirjajo z rimskim vozom, na katerem stoji trobeč genij slave, preko nevoščlji vosti, da jo starejo in zmanejo s svojimi kopiti. Največji kiparski umotvor cele raz slave pa je Davidov monument princa Amadeja, vojvode iz Aoste, na velikem trgu sredi razstavnega parka. Princ na dirjajočem konju poteza pravkar sabljo ter hiti v boj. Okoli podstavka pa so okoli in okoli živahne skupine v ogenj hitečih vitezov z oklepi, konjeniki in pešci. Vsi v polovični naravni velikosti. Spomenik je čudovito krasen, vzlic premnogim detajlom harmoničnega vtiska in monumen talne gigantnosti. Američani seveda tudi v Turinu imponirajo! Znali so si izgovoriti jako ugoden prostor v srednjem traktu, razdelili so svojo ogromno dvorano v več sob ter priredili tako pravcat bijou dragocene razstave. Prvo tvrdke iz New Yorka, Philadelphije, Bostona, Washingtona in Louisvilla so zastopane. Vse umetniško, rafinirano okusno, fino, resno elegantno in sila drago. Američani so prišli s svojimi demanti, biserji, z zlatom in srebrom, s čudovitim kristalom, kakor dih nežnim steklom v najkrasnejših barvah in barvnih kompozicijah, čarobnimi mozaiki, slikanimi okni, izdelki iz brona in mramorja, slikami, risarijami, načrti kolosalnih stavb, izrezljanimi lesenimi umetninami, tkaninami, pohištvom itd. Anglijo zastopa genialni Walter Crane s svojimi študijami, akvareli, tapetami, kostumi ter s kipi iz mavca in bakra. Njemu pa se je pridružilo še več drugih kiparjev in slikarjev, ki so razstavili večinoma samo najfinejša miniaturna dela. Dalje so tu srebrnine, umetniški fabrikati iz stekla, majolike, svetilke, ure, vezenine in pohištvo. Švedija, Norvegija in Holandska združujejo svojo narodno umetnost z moderno obrtno tehniko. Vsaka stvarica ima nacionalen značaj. Razstavile so prav originalne stvari iz stekla, porcelana, ila, mramorja in brona, iz usnja in linoleja, tapete i. dr. Belgija ima sicer le majhno sobano, a reprezentira se prav odlično. Dražestna delavnica Horte s svojimi originalnimi dekorativnimi slikami — sujet: emancipacija ženske! — zbuja najsplošnejše zanimanje. Tudi več finih bronastih statuet, par velikih mramornatih kipov, dvoje krasnih reliefov, s svilo iztkane slike, dragocene tapete, preproge, biserji, vaze, razno stekleno, zlato in srebrno posodje dokazuje o največjem razvoju belgijske umetne obrti. Francija in Japonska nista zastopani olicialno. Razstavi so priredile samo nekatere tvrdke z umetninami in umetnimi obrtnimi izdelki, zato delata vtisk trgovskega bazarja. Škotska je razstavila najkrasnejše knjižne platnice iz različnih vrst usnja, blaga in lesa, mnogo zlatarskih umotvorov, steklo, kovinske izdelke, vezenine, pohištvo in plastike. Vse v najmodernejši tehniki in secesionistovskem slogu, a vseskoz solidno in okusno. Tudi Švica je lepo zastopana. Na majhnem prostoru je zbrala izdelke, ki jo imenitno predstavljajo svetu kot moderno državico. Keramike, mobilije, draperije iz svile, usnjarska dela, umotvori iz zlata, srebra, brona, ila in mramorja, končno seveda različne ure, ki jih je razstavila Švica, so dokumenti resnobne umetnosti in najrazvitejšega modernega okusa. Turinska umetniška in obrtna razstava je pokazala, do kolike stopnje se je nekdaj aristokratska umetnost že demokratizirala. Umetnost je postala posest splosnosti. Dandanes se ne zapira več v ekskluzivne muzeje, kjer jo naj bi človeštvo le izdaleka občudovalo, nego je stopila v praktično življenje, v hišo meščana, delavca in obrtnika. Umetnost se je popularizirala. Vsaka malenkost, ki se rabi v življenju, je dobila umetniški značaj; pohištvo, posodje in orodje, vse je izvršeno z okusom in racionalnostjo. In kakor ljubi človeštvo predvsem udobnost, tako stremi tudi umetna obrt predvsem za udobnostjo, porabnostjo in praktičnostjo, združeno z estetiko. Meščan hoče imeti dandanes postelj, na kateri se ponoči ko modno spi, a ki je tudi podnevi očesu prijeten pogled. Stol, na katerem sedim, naj me ne tišči in guli od vseh strani. Odpočijem naj se v njem zares, ne pa trpinčim. Vrhu tega pa imej stol tudi estetično obliko. I.t.d. Mesto baroknega in rokokotnega sloga s svojimi zvitimi in zlomljenimi deli ter z nesmiselnimi okraski smo dobili moderni slog, na zunaj skromen in preprost, a praktičen in okusen. Umetna obrt zahteva dobrega materijala, zato pa je pohištvo tudi trpežno. Namesto nalepljenih in privitih okraskov se poslužuje barv, kar daje bivališčem svetlejše in prijaznejše lice. Umetna obrt porablja tudi narodne elemente in starinske skrinje, starinski stoli, starinske mize so zopet moderne. Saj so praktične in se hkratu dajo okusno, skromno okrasiti. Tako je turinska razstava vseskoz moderna in praktična, — nov dokaz, da se je človeštvo povzpelo zopet nekoliko višje v razumevanju sebe samega in v porabljanju lastnih del.

 

(Konec.)

 

Poldrugi dan sem bil v Turinu, a razen razstave, kateri sem posvetil ves dan, in središča mesta s palačo Madama nisem videl še skoraj ničesar. Da dobim najprej celoten vtisk vsega mesta, sem sedel na elekrično železnico ter se peljal na Monte dei Cappucini. Preko železnega mostu Ponte Umberto I. nad širokim Padom sem hitel peš, poiskal včasih toli zasmehovano vzpenjačo Funicolare, — o kateri se prepeva še dandane s porogljivi kuplet: »Funicoli, funicola!«, ker se baje pokvarja in ustavlja vsak čas, — ter se peljal na hrib, na katerem je kapucinski samostan s cerkvijo, hišico planinskega društva in smelo ob robu pečine ležečo restavracijo. Odtod je prekrasen razgled preko vsega mesta. Tu se vidi natančno pravokotnost turinskih trgov in križajočih se cest. Pravilnost vse povsod. Kakor zarisane z ravnilom, tečejo široke ceste geometrično vzporedno druga ob drugi ter se presekajo v premi črti. Večina hiš tvori čveterokotna dvorišča in na prostorih, kjer delajo ulice pravilen trg, stoje monumenti, kipi kraljev, vojskovoji, učenjakov in umetnikov. Brezkončno se razprostira pod mano morje živordečih streh, izmed katerih štrle kupole cerkev, stolpi in tvorniški dimniki. Vmes pa se vije ob širokih, kamenitih nabrežjih Pad, preko katerega vodi cela vrsta velikih mostov. Daleč tam v ozadju kipe proti nebu Alpe, Monte Rosa, Gran Paradiso, Mont Ceniš i. dr. Tikoma pod hribom, tostran monumentalnega mostu Ponte Vittore Emanuele I, leži nad strmimi stopnjicami veličanstvena, belomramornata cerkev Gran Madre di Dio z velikansko kupolo in krasnim portikom. Svetišče je zunanje popolna kopija rimskega panteona. Pred cerkvijo stoji spomenik kralja Viktorja Emanuela I. Onstran pa se širi ogromni trg, imenovan po istem kralju, obdajan od treh strani z največjimi palačami in krasnimi modernimi hišami. Impozantna je velika slika, ki se nudi s kapucinskega hriba na slavno mesto, ki je bila zibelj osvoboje cele severne Italije in združitve vsega kraljestva. Resen vtisk dela mesto, resen, bogat in aristokratski. Vzlic vsej modernosti večine stavb dajejo mestu vendarle značaj začrnele barkine in novorenesančne palače s svojimi stebrišči, s katerimi obdajajo trge ter se vrste brez konca in kraja ob boulevardih in cestah. V Turinu menda človeku ni treba nikdar dežnika, saj se pride pod stebrišči, pokritimi ulicami in portiki od enega konca mesta do druzega. Kakor Benetke in Milan je tudi Turin poln muzejev, galeri in akademi. Človek bega in se vozi sem ter tja, hiti skozi neštete dvorane znamenitosti in umetnin, strmi in uživa ter pozabi na želodec in na svoja klecajoča kolena. Palazzo Reale vzbuja spomin na dunajski dvor: okoli širokih dvorišč velikanske palače, spomeniki in povsod straže. Tu je kraljevska orožarna (Armeria Reale) z neštevilnimi oklepi, čeladami, meči, sulicami, ščiti, oklopnimi konji in jezdeci, praporji, buzdovani, topi in topiči ter slavnimi bojnimi slikami. Indijsko, saracensko, turško, perzijsko, japonsko, francosko, prusko in orožje davnih in novejših dob je shranjeno v velikanskih parketovanih dvoranah. Dalje je tu kraljevska knjižnica s 60.000 knjigami in 2000 rokopisi, premnogimi slikami, risbami, novci, emajlimi, zlatimi in slonokostenimi umotvori. da bi popisal vse te dragocenosti in znamenitosti natančnejši, bi rabil cel teden. na to sem hitel v Palazzo del' Accademia delle Scienze, ki ima v prvem nadstropju v štirih dvoranah in na dveh galerijah muzej starin in antik, v drugem pa pinakoteko z 21 sobanami, polnimi slik in kipov. Tu so zastopani van Dyck, Velaqaez, Rembradt, Carravaggio, P. Veronese, Raffael, Tizian, G. Ferrari i. dr. nesmrtni umetniki. Preko 600 slik ogromne vrednosti in nepopisne krasote! Končno sem posetil še Museo municipale d'Arte moderna. V vestibulu so zbrane skulpture modernih kiparjev (med njimi divno Franceschijevo delo: križana sv. Evlalija!) v prvem nadstropju pa so v 8 dvoranah velike slike in poprsja, figurine in študije modernih italijanskih slikarjev in kiparjev. II. nadstopje hrani spomine na vojno za osvobojo Gorenje Italije: tu so uniforme kralja Viktorja Emanuela II., njegovo orožje, nje-

gove kolajne, uniforme njegovih ministrov in generalov, slike bojev po Piemontu, historične listine, praporji itd. Najbolj so me zanimale slike, ki kažejo junaštvo Italijanov, preganjajočih avstrijsko armado. Avstrijci se predstavljajo tu kot surova tolpa razcapance v bestialnih instinktov, Italijani pa kot idealni heroji in triumfatorji...! Kakor vsa italijanska mesta, ima tudi Turin neštevilo kipov in monumentov. Vsak hip zadeneš ob konjenika na visokem podstavku: Emanuele Fi1i - perto v oklepu, ko parira baš nasprotnikovo sekundo, - duco di Genova v hipu, ko se je zgrudil ustreljeni konj pod njim ter stopa na tla, kazoč s sabljo: Sempre avanti! - Alfonso Lamor - mora, premagalec Avstrijcev, ko glada beg sovražnikov, - dalje soha Garibaldija, stoječega vrhu skale, pod njim zmagovita Italija, levi in lovorjevi venci, - Cavour, dvigajoč, ponižano Italijo, - Vittorio Emanuele II., stoječ raz * oglav na korintskih stebrih, - spomeni k brato v conte Verd © v srednjeveških oklepih in s ščiti in končno Pietro micca, ki je zažgal sod smodnika, da je uničil citadelo osvojujoče Francoze. Vseh spomenikov je 17, večina iz mramorja in brona. Turin ima 8 gledališč, med njimi troje za opero, dvoje za opereto in balet, eno za veseloigro v dialektu, eno za marionete in šantan. Tudi svoje vseučilišče, svojo tehniko in umetniško slikarsko in kiparsko šolo ima. Naravoslovnih zbirk premore več. Turinska borza pa je med največjimi v Italiji. Trgovina in obrt cveteta in splošno blagostanje se vidi na vsak korak. Promet je izredno živahen, ceste vedno polne vozov, električni tramvajski vlaki I. in II. razreda vedno natlačeni. Meščani govore večinoma italijanski in francoski, nemški ne razume mendaniti en odstotek ob činstva. Turin, čegar slavna zgodovina sega nazaj do Hanibala in Julija Cesarja, je še dandane s ponos italijanske historije in priljubljeno bivališče članov dvora. Ker ga obdajajo griči, imajo po njih Turinci svoje vile in letovišča, kjer prebijejo velik del leta. Tako se razliva bogastvo iz mesta tudi na deželo, tako da se ponaša vsa slikovita dolina Pada od Milana in daleč tja v smeri Genove s srečnim blagostanjem. Turin je žarel v morju električnih luči, ko sem sedel na vlak ter se odpeljal nazaj proti Veroni.

 

(Dalje.)

 

4. Verona. Bila je trda noč in prijetno se je spalo na mehkih blazinah v kupeju, ki je imel zunaj obešeno deščico z napisom »separiran voz za damo«. V Turinu sem bil zašel pomotoma vanj, a dame ni bilo ves čas nobene. Ker sem zastrl vrata, si ni upal nihče v moj kupe in tako sem užival vso pot največjo komodnost ter spal, kadil, pil, jedel in spal, spal... Nakrat se je ustavil vlak; instinktivno sem se prebudil, pogledal na uro: kazala je 9U3. Ej, v Veroni smo! »Stazione Porta Nuova!« Jedva sem bil na peronu. se je vlak začel zopet pomikati dalje. Pred kolodvorom je stalo nekaj fijakarjev, a nobenega omnibusa. »Vsi hoteli so polni!« mi je pravil izvošček. Ali na cesti človek vendar ne more ostati. Zato sva se vozila od hotela do hotela ter iskala sobico. Hladno je bilo. Veronske ulice so bile vaško prazne in tihe. Vse kavarne in vse gostilne zaprte. Končno pa sva iztaknila vendarie lepo sobo v hotelu »Aquila vera«. Bilo je že štiri, ko sem zaspal. Že pred 7. pa me je zbudilo kričanje raznašalcev jutranjih listov. Ti raznašalci begajo nervozno po ulicah, se ustavljajo na ourlih hiš, tekajo po kavarnah, gostilnah in prodajalnicah ter vpijejo venomer naslov in vsebino svojega lista. Prodajo jih mnogo, zlasti kadar ima list kaj posebno senzacionalnega. Tisti dan je bil na vrsti neki borzni škandal v Turinu. Od vseh strani se je čulo torej kričanje, visoki in nizki, čisti in hripavi moški in ženski glasovi: »Škandal! Sleparija! Borzen Panama v Turinu!« Ustal sem in šel v kavarno. Sploh sem imel navado, da sem po kavarnah iskal prvih informacijo vsakem mestu ter poizvedel, kako naj hodim in kako naj se vozim, da si ogledam naglo najzanimivejše stvari. Verona šteje 60 800 prebivalcev ter posadko 6000 mož. Mesto leži ob deroči široki Adiži, ki ima krasna kamenita obrežja z drevoredi. na levem obrežju se dvigajo hribci, pokriti z visokimi, druga nad drugo ležečimi hišami in vrhu vseh mogočne trdnjave s stolpi in okopnimi zidovi. Ta stran mesta je sploh najlepša. Terase raznobojnih hiš, med njimi zeleno drevje in kot krona vsega gigantski kom pleks utrdb iz rudeče opeke delajo nepopisno slikovit vtisk. Kamor sega oko, povsod se dvigajo v okrožju holmi, na njih pa se vidijo stare, porušene, in nove utrdbe. Te trdnjave so bile do l. 1866. glavna opora avstrijskega gospodstva v Gorenji Italiji, in Verona je bila središče nerodne avstrijske vojne politike. Nekaj posebnega so male lesene hišice sredi Adiže. Z obrežja vodijo vanje ozke brvi na močnih kolih. Hišice so mlini in kovačnice. Središče mesta je ozka in dolga Piazza delle Erbe, stari forum, danes tržišče sadja in zelenjave. na severnem koncu trga stoji na stebru kopija benečanskega leva sv. Marka, sredi trga je vodnjak s kipom Verone in poleg nje starinska Tribuna s 4 stebri, kjer so se v srednjem veku razglašale sodbe. na vseh štirih straneh so visoke, poslikane palače. Freske kažejo v ogromnih dimenzijah Adama in Evo, nesramnico Putifarko, i. t. d. Povsod mnogo kipečega, bujnega mesa! S tega trga trgovcev in kramarjev se pride na aristokratski, lepo tlakovani trg: Piazza dei Signori s Tribunalom, Prefetturo in s starim »rotovžem«, (Palazzo del Consiglio) s krasno zgodnjorenesančno loggio. Po zidovju stoje sohe slavnih Veronescev starega veka: Kornelij Nepos, Katul, ml. Pliuij, Vitruv, Emili j Macer, Virgilo v prijatelj in tovariš, ob stenah pa doprsja Veronesce v novejše dobe. Seveda sam mramor! Sredi trga stoji velika soha stoječega Danteja, ki si zamišljeno podpira z desno roko svojo brado. Dante je pribežal iz Florence l. 1303. v Verono ter je dobil v palači na tem trgu svoje bivališče. Tu je nadaljeval svojo »Božjo komedijo«. S tega trga se pride zopet na tretji trg, kjer stoji historično znamenita in bogata cerkev, S. Maria Antica z romanskim kampanilom in z veličastnimi spomeniki Skaligerjev (Arche Scaligere) v čistogotskem slogu. Pred cerkvijo je omrežen prostor s sarkofagi, kipi in mavzoleji. Nad cerkvenimi vrati je sarkofag in nad stolpičasto streho vrhu njega mramornata soha na konju sedečega viteza Can Grande I. della Scala z mečem v roki in na hrbet pomaknjeno čelado. Skaligerji so si tu pred cerkvijo in sredi mesta ustanovili svoje pokopališče, ki je seveda pravcat konglomerat najdragocenejših kiparskih in železnoobrtnih umotvorov.

 

(Konec prih.)

 

(Konec.)

 

Originalna sta se mi zdela zlasti kropilnika, ki ju nosita dva grbasta možička, med katerimi je levi podoba arhitekta Gabrijela Carialija, očeta slavnega veroneškega slikarja, Pavla Veroneškega, čegar mramornati spomenik stoji pred cerkvijo. Hudobneži so mu že dvakrat odbili s kamenjem prste, v katerih je držal svoj kist! Tudi v umetnosti bogati Italiji se torej ne manjka Vandalov! Piazza Vittorio Emanuele je največji trg v Veroni. Sredi trga so nasadi in pred njimi spomenik kralja Viktorja Emanueia II. na konju. na vshodnji strani je slavni antikni amfiteater (Arena), ki ga je sezidal Dioklecijan. Dolg je 153 m, širok 122 m in visok 32 m. Danes ima le še dve nadstropji; dve sta se že odkrušili. Okoli in okoli se krožijo v dveh vrstah obokana visoka okna, spodaj so ogromna stebrišča in več velikanskih vrat. V notranjščini arene se vrsti v silovitem krogu 43 rdečkastormenih stopnjic-sedežev drug nad drugim. Prostor za gladiatorje in borilce z zvermi v sredini je 75 m dolg in 44 m širok. Impozantna zgradba! Zahodno arene je Municipio, kopija rimskega svetišča, do katerega vodi več stopnjic. Spredaj je široko, mramornato stebrišče. Nedaleč odtod je nekdanji frančiškanski samostan, v njem kapelica, v kateri se kaže sarkofag kot »Tomba di Giuliett de Romeo«. Že marsikatera romantična duša je objokavala tu tragiko ljubezni Romeja in Julije, in tudi neka slovenska pisateljica je pregrešila za »Ljubljanski Zvon« sentimentalen popis te grobnice; - sedanji Veronesci pa se sami rogajo solzarjem, ki opevajo sarkofag, kjer ne počivajo nežne kosti zaljubljene Julije, nego prozaično ogrodje - frančiškanskega priorja... Ne bom opisoval katedrale romanskega in gotskega sloga iz XII.—XV. veka, tudi ne bazilike sv. Zena, dasi je baje najlepša romanska stavba Gorenje Italije, in niti drugih cerkev in kapel. Mramor je pri Veroni cenen, zato ga je povsod v izobilju; kiparjev in slikarjev, vrhu teh pa še mecenov pa je imela Verona že od nekdaj mnogo! Ker je končno Verona domovina slavnega arhitekta Giaconda, najznamenitejšega mojstra zgodnje renesanse, ki je zgradil mnogo imenitnih stavb tudi v Benetkah, Parizu, Rimu in Trevisu ter je deloval v Veroni tudi Michele Sanmi - cheli, ki je znal resni trdnjavski slog umetniško združiti s krasnim dorskim in postavil v Veroni tudi več privatnih domov, ima seveda Verona veliko število divnih palač, prelepih cerkev in hiš. Vsak hip zadene človek ob ostanke antičnih stavb, gledališč, palač in svetišč, katerih stene in temeljni zidovi so se porabili za nove zgradbe. Povsod najdeš starinske, rimske mozaike, antične stebre, oboke, portale in sohe. Spominov na prva stoletja kristijanstva pa je osobito mnogo. na levi strani reke Adiže, takoj na desni strani Ponte delle Navi, stoji krasna stavba Sanmichelija: Palazzo Pompei, v njem pa sta Museo civico in Pinacoteca. V pritličju so naravoslovne zbirke, fosilije in starine (rimske in etruške bronse, mramornata dela. vaze, novci, izkopanine pri stavbah na kolih ob Gardskem jezeru, nekaj modernih soh iz mavoa i. dr.); v I. nadstropju je zbirka slik. Dvanajst velikih soban obsega več sto del večinoma veroneških mojstrov, Pavla Veroneškega, potem Bellinija, Mantegne, Moretta, Cavazzole, Tiziana i. dr. Svetloba, bujnost barv, čistost kompozicij in jasnost celote je danes še prav tako ohranjena na teh umotvorih, kakor bi bili došli iz slikarskega atelijeja šele pred kratkim. Da, ti stari mojstri so bili ne le veliki poeti, realistični risarji, nego tudi nedosežni tehniki nevenljivih barv. Življenje v Veroni je sicer docela moderno; italijanskega značaja — razen na stavbah — ni mnogo. Po širokih ulicah drdra tramvaj s konji, razsvetljava je električna. Promet je živahen in ulice so zelo obljudene. dan se je nagibal k zatonu, ko sem se odpeljal dalje proti Mestru in Vidmu. Potovanje mi je šlo doslej gladko; nikjer mi ni bilo treba čakati, nikjer prestopati. V Mestre pa so me nakrat posadili iz vlaka, Češ, da vozi v Benetke, ne pa proti Pontebi. To je bilo grenko! Duša je bila prenapolnjena z vtiski in duh utrujen. Telo mi je zahrepenelo po domači postelji in srce po družini. Upal sem, da bom naslednjega dne dopoludne že doma, a čakati sem moral celih 6 ur. Mestre pa je uborno mestece 4500 duš! V kolodvorski restavraciji sem zagledal šestdesetletnega. možička s »cesarsko«, sivo brado. Žalosten je zdel ob svojem kovčku. Prisedel sem, pozdravivši ga italijanski, a odgovoril mi je nemški Vesel sem ga bil, saj mi je bilo možno kramljati s človekom iste usode. Bil je saksonski tovarnar malih strojev. Takoj se me je oklenil ter me spremljal, pripoveduje mi o svoji domovini, ki je dobila klerikalnega kralja Jurija, nepopularnega moža razsipnih lastnosti. Šla sva v Mestre, ki ma sicer električno razsvetljavo, a sicer docela vaščansko lice. Nasproti kolodvora pa sva našla gostilnico, polno italijanskih častnikov, ki so imeli ondi vaje. Stregla je petorica jedrih, ličnih in ljubeznivih Italijank. Jedilnega lista sicer niso imeli, zato pa me je jedna prijela pod pazduho, me peljala v kuhinjo ter mi razkazala pripravljene jedi kar »na lici mesta« na izbero. In pila sva izvrstnega toskanca, Chianti, šalila se z Italijankami in ogrevala svoje vtise. Saksonec je potoval do Milana. Vdeležil se je bil pevske slavnosti v Gradcu, bil par ur v Ljubljani, kjer mu je park Tivoli prav posebno ugajal, v Benetkah in v Milanu pri sorodniku. Poredni tovariši iz »Reicha« so zavedli starčka seboj celo v benečansko »grešno hišo«, kjer je moral gledati razuzdane plese in improvizirane »žive slike«. Togotil se je sam nad seboj, a smehljaje ponavljal: »Mein lieber Herr, es giebt doch wunder - schCne Weiber auf der Welt!« In pila sva Chianti - dve - tri - štiri steklenice, plačevala lajnarju, da nama je igral in igral ter hvalila Lutra, ki je pogruntal toli pametno geslo: »Wer nicht liebt Wein, Weib und Gesang...« Tako sva se prav vesela nekoliko pred polnočjo odpeljala proti Vidmu. Komaj se je dobro zdanilo, sva morala izstopiti ter zopet čakati na nov vlak. Imela sva dve uri časa, zato sva tekla v prijazno mesto Videm s 23.200 prebivalci. Bilo je še zgodaj in ulice prazne. Povsod se vidi, da je Videm premožno trgovsko in plemenitaško mesto. Lične palače imajo okusna pročelja in obledele slikarije. na glavnem trgu, Piazza Vittorio Emanuele, so zbrane najlepše stavbe. Tu je romanska bazilika s šesterokotnim visokim stolpom, čegar vrh krasi pozlačen angel, pred cerkvijo je več stopnjio in vzvišen prostor, kjer stoje v vrsti majhen bronast spomenik kralja Viktorja Emanuela na konju, mramornata boginja miru in gigantski mramornati sohi Herkula in Kaka. Klasično nagoto so jim zakrili s kovinastim predpasnikom! Nasproti cerkve leži krasni Palazzo del Municipio v slogu benečanske palače dožev s prelepim stebrovjem in predvežo, ki je poslikana s freskami in okrašena z raznimi sohami. Sosedne palače so last friulskih plemičev. Videm ima več lepih trgov, svoj muzej in svojo velike knjižnico, tehničen zavod, javen vrt z velikimi cipresami in Garibaldijev spomenik. Mesto je čisto in snažno, polno vrtov in nasadov ter veleprijazno po svoji legi. na povratku na kolodvor sem srečaval Italijanke - Blaasove modele! - v brezpetnih solnih, rudečih ali črnih noga vicah in pisanih krilih, jajčastookroglih zarjavelih obrazkov, velikih črnih očij in bujnih, na čelo padajočih kodrov. Lepa dekleta! — a dalje proti domu! V Pontebi me je sprejela ploha dežja in bežal sem moker kot miš na avstrijski kolodvor... Ob 3. popoldne pa sem bil na Bledu pri Peternelu, kjer sta me sprejela ženka in hčerka.