Po Gorenji Italiji: Razlika med redakcijama

Originalna sta se mi zdela zlasti kropilnika, ki ju nosita dva grbasta možička, med katerimi je levi podoba arhitekta Gabrijela Carialija, očeta slavnega veroneškega slikarja, Pavla Veroneškega, čegar mramornati spomenik stoji pred cerkvijo. Hudobneži so mu že dvakrat odbili s kamenjem prste, v katerih je držal svoj kist! Tudi v umetnosti bogati Italiji se torej ne manjka Vandalov! Piazza Vittorio Emanuele je največji trg v Veroni. Sredi trga so nasadi in pred njimi spomenik kralja Viktorja Emanueia II. na konju. na vshodnji strani je slavni antikni amfiteater (Arena), ki ga je sezidal Dioklecijan. Dolg je 153 m, širok 122 m in visok 32 m. Danes ima le še dve nadstropji; dve sta se že odkrušili. Okoli in okoli se krožijo v dveh vrstah obokana visoka okna, spodaj so ogromna stebrišča in več velikanskih vrat. V notranjščini arene se vrsti v silovitem krogu 43 rdečkastormenih stopnjic-sedežev drug nad drugim. Prostor za gladiatorje in borilce z zvermi v sredini je 75 m dolg in 44 m širok. Impozantna zgradba! Zahodno arene je Municipio, kopija rimskega svetišča, do katerega vodi več stopnjic. Spredaj je široko, mramornato stebrišče. Nedaleč odtod je nekdanji frančiškanski samostan, v njem kapelica, v kateri se kaže sarkofag kot »Tomba di Giuliett de Romeo«. Že marsikatera romantična duša je objokavala tu tragiko ljubezni Romeja in Julije, in tudi neka slovenska pisateljica je pregrešila za »Ljubljanski Zvon« sentimentalen popis te grobnice; - sedanji Veronesci pa se sami rogajo solzarjem, ki opevajo sarkofag, kjer ne počivajo nežne kosti zaljubljene Julije, nego prozaično ogrodje - frančiškanskega priorja... Ne bom opisoval katedrale romanskega in gotskega sloga iz XII.—XV. veka, tudi ne bazilike sv. Zena, dasi je baje najlepša romanska stavba Gorenje Italije, in niti drugih cerkev in kapel. Mramor je pri Veroni cenen, zato ga je povsod v izobilju; kiparjev in slikarjev, vrhu teh pa še mecenov pa je imela Verona že od nekdaj mnogo! Ker je končno Verona domovina slavnega arhitekta Giaconda, najznamenitejšega mojstra zgodnje renesanse, ki je zgradil mnogo imenitnih stavb tudi v Benetkah, Parizu, Rimu in Trevisu ter je deloval v Veroni tudi Michele Sanmi - cheli, ki je znal resni trdnjavski slog umetniško združiti s krasnim dorskim in postavil v Veroni tudi več privatnih domov, ima seveda Verona veliko število divnih palač, prelepih cerkev in hiš. Vsak hip zadene človek ob ostanke antičnih stavb, gledališč, palač in svetišč, katerih stene in temeljni zidovi so se porabili za nove zgradbe. Povsod najdeš starinske, rimske mozaike, antične stebre, oboke, portale in sohe. Spominov na prva stoletja kristijanstva pa je osobito mnogo. na levi strani reke Adiže, takoj na desni strani Ponte delle Navi, stoji krasna stavba Sanmichelija: Palazzo Pompei, v njem pa sta Museo civico in Pinacoteca. V pritličju so naravoslovne zbirke, fosilije in starine (rimske in etruške bronse, mramornata dela. vaze, novci, izkopanine pri stavbah na kolih ob Gardskem jezeru, nekaj modernih soh iz mavoa i. dr.); v I. nadstropju je zbirka slik. Dvanajst velikih soban obsega več sto del večinoma veroneških mojstrov, Pavla Veroneškega, potem Bellinija, Mantegne, Moretta, Cavazzole, Tiziana i. dr. Svetloba, bujnost barv, čistost kompozicij in jasnost celote je danes še prav tako ohranjena na teh umotvorih, kakor bi bili došli iz slikarskega atelijeja šele pred kratkim. Da, ti stari mojstri so bili ne le veliki poeti, realistični risarji, nego tudi nedosežni tehniki nevenljivih barv. Življenje v Veroni je sicer docela moderno; italijanskega značaja — razen na stavbah — ni mnogo. Po širokih ulicah drdra tramvaj s konji, razsvetljava je električna. Promet je živahen in ulice so zelo obljudene. dan se je nagibal k zatonu, ko sem se odpeljal dalje proti Mestru in Vidmu. Potovanje mi je šlo doslej gladko; nikjer mi ni bilo treba čakati, nikjer prestopati. V Mestre pa so me nakrat posadili iz vlaka, Češ, da vozi v Benetke, ne pa proti Pontebi. To je bilo grenko! Duša je bila prenapolnjena z vtiski in duh utrujen. Telo mi je zahrepenelo po domači postelji in srce po družini. Upal sem, da bom naslednjega dne dopoludne že doma, a čakati sem moral celih 6 ur. Mestre pa je uborno mestece 4500 duš! V kolodvorski restavraciji sem zagledal šestdesetletnega. možička s »cesarsko«, sivo brado. Žalosten je zdel ob svojem kovčku. Prisedel sem, pozdravivši ga italijanski, a odgovoril mi je nemški Vesel sem ga bil, saj mi je bilo možno kramljati s človekom iste usode. Bil je saksonski tovarnar malih strojev. Takoj se me je oklenil ter me spremljal, pripoveduje mi o svoji domovini, ki je dobila klerikalnega kralja Jurija, nepopularnega moža razsipnih lastnosti. Šla sva v Mestre, ki ma sicer električno razsvetljavo, a sicer docela vaščansko lice. Nasproti kolodvora pa sva našla gostilnico, polno italijanskih častnikov, ki so imeli ondi vaje. Stregla je petorica jedrih, ličnih in ljubeznivih Italijank. Jedilnega lista sicer niso imeli, zato pa me je jedna prijela pod pazduho, me peljala v kuhinjo ter mi razkazala pripravljene jedi kar »na lici mesta« na izbero. In pila sva izvrstnega toskanca, Chianti, šalila se z Italijankami in ogrevala svoje vtise. Saksonec je potoval do Milana. Vdeležil se je bil pevske slavnosti v Gradcu, bil par ur v Ljubljani, kjer mu je park Tivoli prav posebno ugajal, v Benetkah in v Milanu pri sorodniku. Poredni tovariši iz »Reicha« so zavedli starčka seboj celo v benečansko »grešno hišo«, kjer je moral gledati razuzdane plese in improvizirane »žive slike«. Togotil se je sam nad seboj, a smehljaje ponavljal: »Mein lieber Herr, es giebt doch wunder - schCne Weiber auf der Welt!« In pila sva Chianti - dve - tri - štiri steklenice, plačevala lajnarju, da nama je igral in igral ter hvalila Lutra, ki je pogruntal toli pametno geslo: »Wer nicht liebt Wein, Weib und Gesang...« Tako sva se prav vesela nekoliko pred polnočjo odpeljala proti Vidmu. Komaj se je dobro zdanilo, sva morala izstopiti ter zopet čakati na nov vlak. Imela sva dve uri časa, zato sva tekla v prijazno mesto Videm s 23.200 prebivalci. Bilo je še zgodaj in ulice prazne. Povsod se vidi, da je Videm premožno trgovsko in plemenitaško mesto. Lične palače imajo okusna pročelja in obledele slikarije. naNa glavnem trgu, Piazza Vittorio Emanuele, so zbrane najlepše stavbe. Tu je romanska bazilika s šesterokotnim visokim stolpom, čegar vrh krasi pozlačen angel, pred cerkvijo je več stopnjio in vzvišen prostor, kjer stoje v vrsti majhen bronast spomenik kralja Viktorja Emanuela na konju, mramornata boginja miru in gigantski mramornati sohi Herkula in Kaka. Klasično nagoto so jim zakrili s kovinastim predpasnikom! Nasproti cerkve leži krasni Palazzo del Municipio v slogu benečanske palače dožev s prelepim stebrovjem in predvežo, ki je poslikana s freskami in okrašena z raznimi sohami. Sosedne palače so last friulskih plemičev. Videm ima več lepih trgov, svoj muzej in svojo velike knjižnico, tehničen zavod, javen vrt z velikimi cipresami in Garibaldijev spomenik. Mesto je čisto in snažno, polno vrtov in nasadov ter veleprijazno po svoji legi. na povratku na kolodvor sem srečaval Italijanke - Blaasove modele! - v brezpetnih solnih, rudečih ali črnih noga vicah in pisanih krilih, jajčastookroglih zarjavelih obrazkov, velikih črnih očij in bujnih, na čelo padajočih kodrov. Lepa dekleta! — a dalje proti domu! V Pontebi me je sprejela ploha dežja in bežal sem moker kot miš na avstrijski kolodvor... Ob 3. popoldne pa sem bil na Bledu pri Peternelu, kjer sta me sprejela ženka in hčerka.