Po Gorenji Italiji: Razlika med redakcijama

Vlak je drdral precej časa preko lagun in oddaleč se je že dolgo kazala pisana Venezia, ko smo se ustavili na kolodvoru koncem Velikega kanala. Takoj pred poslopjem so stali majhni parniki (vaporettli), ki nadomeščajo naše tramvajske vozove in gondole, ki opravljajo posel fijakarjev. Sedel sem na parnik ter odplul skozi ves kanal, ki ima obliko narobe obrnene velike črke S. Vapore se je ustavil tikoma poleg Markovega trga ter nas izkrcal na Molu Riva di Schiavone. Sopotniki na parniku so mi bili nemški pevci, ki so prišli s slavnosti v Gradcu. Meni so se zdeli komični s svojimi dobelimi lodenastimi suknjami in kocinastimi klobuki z jelenjimi repki. Vsak je nosil oprti v svoj kovčeg ali svoj »Rucksack«. Teh kovčgov in »Rucksackov« menda sploh nikdar ne odlagajo, kajti srečaval sem jih še dva dni neprestano z njimi. Menda nosijo ti Nemci seboj cele gostilnice! Tako, seveda, se potuje jako ceno. Na parniku sem si ogledoval nebrojne gotske in renesančne palače ob Velikem kanalu. Krasne so še danes, akopram so skrajnje zanemarjene. Dasi jim odletava omet, dasi se tuintam krušita kamen in opeka, ter je postala prvotna barva s tem umazana, nudijo očesu s svojo smelo, veleokusno arhitektoniko, s svojimi koničastimi, z marmorjem obrobljenimi dolgimi in ozkimi okni ter visokimi vrati največji užitek. Povsod dekorativni kipci, stebriči in nebroj, kakor lastavičja gnezda predrzno visoko nad vodo visečih balkonov! In vsaka palača v svoji posebni barvi, iz vsake vodijo v kanal lepe stopnjice, pred katerimi stoje v kanal zabiti koli, pobarvani z bojami dotičnega benečanskega mogotca. Benečan, ki se je vozil z menoj, imenoval je sedanje in bivše posestnike raznih palač, veličastnih cerkev in uradov. In mimo mene so švigala slavna imena dožev, kuratorjev, vojvod in umetnikov iz XIII., XIV., XV. in XVI . stoletja. Koliko slave, moči, groze in nasladnosti so videle te stavbe! Takoj spočetka kanala, nasproti cerkve sv. Marka, ležita Punta della Salute in Dogana di Mare, glavni carinski urad, na strehi kip vrteče se Fortune na veliki kroglji, dalje na visokem podstavku prekrasna cerke v S. Maria della Salute s svojima ogromnima kupoloma in tremi kapelami, polnimi slik Tiziana, Salviata, da Parme ter kipov raznih neumrljivih plastikov, potem Pallazo Corner della CaGrande, stavba Jac. Sansovina, danes prefektura in sedež Consigli a provinciale, Palazzo Rezzonico s slavnimi fresko-slikami, Palazzo Foscari, hiša znamenitega, a poginolega dožeta, Palazzo Pisani in Layard z zbirko imenitnih slikari, luksuriozni Palazzo Papadopoli, Palazz o Grimani, mojstrsko renesančno delo znamenitega arhitekta Saumichelija, Palazzo Daudolo, sedaj Municipio, Fondaco de'Tedeschi, v XII. veku skladišče nemškega trgovca, danes poštni urad, Palazzo Di Michiel dalle Colonne, krasna gotska stavba iz 17. stoletja z mnogimi umotvori, Ca Doro, najličnejša gotska palačica, Palazzo Pesaro iz 17. stoletja, danes dom umetnikov in galerija modernih mojstrov, Fondaco de Turchi, v 17. veku prebivališče Turkov, danes Museo civico, Palazzo Vendramin Calergi iz XVI. veka, med najlepšimi benečanskimi privatnimi palačami, danes last princa Henrika Bourbonskega, z mnogimi umetninami (v tej palači je umrl Rikard Wagner ter je o njej spisal d' Annunzio svoj roman »II Fuoco«), Chiesa degli Scalzi, najsijajnejša benečanska cerkev v baroknem slogu itd. Na desni in levi same genialne stavbe nekdanjih benečanskih milionarjev ali dragocene cerkve in cerkvice zanimivih slogov. Vsaka zase znamenitost, vsaka zase bogat muzej večnokrasnih del! V nekaterih pa so nastanjene danes že moderne restavracije, kavarne ali prodajalnice. Prozajičen zaključek nekdanjega poezije polnega začetka - Pegazi v jarmu!

Stopivšemu na dvorišče, ki je z marmornatimi ploščami tlakovano, pa se ti zdi, da nisi v sredi ene same palače, nego da te obdaja petero palač različnih pročelj. Gotski, romanski, barokni in novorenesančni slog je izražen tu v svoji najvzornejši popolnosti ali pa so kombinirani vsi slogi v čudežno slikovito harmonijo. Na treh straneh trinadstropna stebrišča z ogromnimi okni, na četrti v zdolblinah razni kipi, pomoli, verande, galerije in razkošni ornamenti. V prvo nadstropje vodijo široke marmornate stopnjice, Scala dei Giganti z velikima sohama Marta in Neptuna (delo Jac. Sansovina). Na teh stopnjicah so nekdaj kronali dožeje, odtod pa nas vodi Scala d'oro (zlate stopnjice) v nekdanje zborovalnice, sodne dvorane in sobane senata, kolegija, sveta desetorice itd. Danes so te velikanske luksuriozne sobe galerija slik in kipov. Umotvori Tintoretta, Pavla Venoreškega in Palme Giovana, Tiziana, Sansovina i. dr. nesmrtnih umetnikov vise po stenah ter so zbrani iz vse nekdanje silne benečanske države občinstvu na ogled. Tu je Bibliotheca Marciana, ki ima nad 350.000 tiskanih del in nad 10.000 znamenitih rokopisov, dalje arheološki muzej s kipi grških in rimskih plastikov ter z antiknimi in modernimi deli, večinoma plen, ki so ga prinesli Benečani s svojih zmagovitih vojen s Tur­čijo, Grčijo, Tunisom in raznimi italijanskimi republikami. Silno bogastvo leži v teh kolosalnih slikah po stenah in po stropeh. V I. nadstropju je 8, v drugem 11 dvoran, polnih najdragocenejših umotvorov najslavnejših italijanskih veleduhov, a tudi stebrišča in galerije so pokrite s kipi in reliefi neprecenljive umetniške in zgodovinske vrednosti. Globoko pod palačo pa so takozvani Pozzi, v skalo sekane ječe, kletem brez oken podobni strašni prostori, mučilnica in morišče. Ozki in zaduhli hodniki segajo daleč okoli pod zemljo, na desni in levi so nizka vrata, skozi katera je možno v kaznilnice državnih zločincev in veloizdajalcev. Tu je ležal v težkih verigah nesrečni dože Marino Foscari, vojskovodja Conte di Carmaguola, arhitekt Filippo Calendario i. dr. Tu stoji v ozkem hodniku kos stebra, na katerega so polagali nesreč­ niki svoje glave pod sekiro krvnika. Tla so nagnena proti morski strani in v tleh sta dve luknji, skozi katere se je odtekala njih kri. Za njimi pa so mala vratca, odkoder so njih trupla odvažali na barkah ter jih potapljali daleč v morju. Palačo dožev veže z ječo navadnih zločincev (Carceri — Prigioni ) krasni obločni mostič iz belega marmorja »Ponte dei Sospiri« (most vzdihov). Ta mostič nad ozkim kanalom za palačo se vidi posebno lepo s sosednjega mosta, Ponte delle Paglia, na Rivi degli Schiavoni. Zločinci, katere so prepeljali iz Prigionov v palačo dožev preko »mostu vzdihov«, so bili izgubljeni za to življenje. V kamenitih kleteh Pozzi so jih obglavili ali pa zadavili, in luči solnca niso videli nikdar več... Najlepši in največji most v Benetkah je seveda Ponte di Rialto preko Velikega kanala. 48m je dolg in 22m širok; na obeh straneh se vspenja kvišku, proti sredini je raven. Na obeh straneh stoje vrhu mostu prodajalnice. Obok ima širino 28m. Ograjata ga galeriji okroglih obočnih oken, ki se končujeta v visoke portale. Tu je promet največji; pod mostom švigajo neprestano gondole, barke in parmkiparniki, preko mostu pa se gnete ob­činstvo. Na večer pa se zbero tu benečanski pevci in pevke na svoji barketi ter prepevajo svoje hrepeneče pesmi. Moški in ženski samospevi se vrste z zbori, v širokem krogu pa poslušajo Benečani in tujci v svojih gondolah. In mesec obseva palače in gondole ter poljublja s svojimi mrzlimi žarki šumljajoče valove... Ne bom opisoval nadalje še drugih znamenitostij Venezije. Accademia di Be11e Arti ima v 20 sobanah nebroj najznamenitejših in modernih umotvorov Tiziana, Tintoretta, Pavla Veroneškega, Bellinija, Boccaccia, Palme Vecchia i. dr. mojstrov iz časov največje slave in mogočnosti Benetk. Cerkve so po svoji arhitektoniki precej slične druga drugi, a vendar ima vsaka toliko različnih dragocenostij in umotvorov najstarejših italijanskih mojstrov, da bi zaslužila vsaka svoj popis. Te cerkve so pravi muzeji slik in tipov, a vsaka ima vrednost milijonov. A te slike in ti kipi so taki, da bi jih naši duhovniki zelotje gotovo nemudoma pometali v največjo temo ali pa bi jih zavili v rjuhe in plašče... H kipom pa bi poklicali najnerodnejšega kamnoseka, da jim z barbarsko roko odžaga in odpili to in ono, kar je dala človeškemu telesu nadvse modra in čista božja narava, pa bodisi Marijinemu ali Kristusovemu ali kateremukoli telesu. Najznamenitejše cerkve v Benetkah pa so vendarle S. Maria della Salute, S. Maria Gloriosa dei Frari, S. Giorgio Maggiore na otoku Isola, S. Zaccaria in S. Maria dei Gesuiti. Tudi nebom opisoval Arsenala s svojim zgodovinsko imenitnim muzejem, ki ima 3 nadstropja in 31 soban egiptskih, asirskih in italijanskih starin, mnogo različnega orožja, slik, kipov iz marmorja, brona in slonove kosti ter lesoreznih umotvorov največje krasote. Mesto ima ogromno tovaren, prodajalnic, ristori in kavarn. Povsod bujno

življenje, povsod vrvenje prodajalcev in nakupovalcev. V notranjih delih so ulice ozke in zaduhle, saj dajejo visoke hiše zraku le malo prostora. Povsod diši po sadju, siru in po ribah, ob kanalih pa prav neprijetno smrdi po morju, v katero se izteka in meče vse. Benetke so en sam muzej znamenitih krasot, a preko teden dnij bi v njih vendar ne maral živeti! Prezaduhle so in pretesne. Med zrakom ob naših planinah in benečanskim smradom je tolik razloček kakor med kristalno vodo gorskega vrelca in med blatno mlakuž o sredi umazane vasi! Zato pa tudi nisem videl tekom poltretjega dne v Benetkah niti enega lepega italijanskega obraza. Suhotna, vela in bleda so lica Italijank, suha in medla njih telesa. Zaduhlost in vročina jim pač kakor spomladna slana zgodaj zatareta cvetje na obrazu. Ali nekaj lepega imajo tudi Benečanke, to so njih bujni, gosti, kakor žima trdi in zviti lasje, katere nosijo v visoki frizuri, ter njih žive, temne oči z dolgoresastimi trepalnicami. Dekleta iz priprostoga naroda nosijo brez razločka preko hrbta ogrnjene velike črne, spredaj do tal segajoče robce, obute pa so navadno v nizke, visokopete solne. Italijani so večinoma visoki in vitki, gostih črnih kodrov, temnih očij in nekako židovskega tipa. A tudi plavolasih Italijank in Italijanov je že mnogo. Dan se je že nagibal proti večeru, ko sem obstal na Rivi degli Schiavoni, kjer se je majalo zasidranih nekaj majhnih topničark ter se je zbralo nebroj gondol in barket. Blizu spomenika kralja Viktorja Emanuela, ki sedi na dirjajočem konju ter dviga v desnici sabljo - malookusno delo kiparja Ferrarija - sem se vkrcal na vaporetto ter odplul na otok Lido. Vozili smo se mimo elegantnega, velikega modernega parnika američanskega milijonarja, mimo otoka Izola z veliko in krasno cerkvijo S. Giorgio Maggiore, ki ima visok stolp in kupolo, ter bil v 12 minutah že pred »Hotelom Lido«. Deset minut poti po lepem drevoredu med ličnimi vilami in restavranti je do ogromnega kopališča, Stabilimento di Bagni. 500 kabin, restavracijo, veliko koncertno in plesno dvorano in dolgo teraso na morje ima to skoraj največje italijansko kopališče. S terase vodijo lesene stopnjice na peščeno obrežje in naravnost v morje. Gospodje se kopljejo na desni, dame pa na levi. Mejo tvori debela vrv, na kateri pa se telovadijo skupno. Kopalne obleke zakrivajo razen rok ves zgoranji život, kajti kopalnih hlačic ne sme rabiti nihče. Toplota morja se menja od 20-27 ° C. Morje s svojim finodrobnim peskom se nagiblje prav polagoma navzdol in njegovo valovanje je zmerno in prijetno. Vrišč žensk in otrok, premetajočih in brizgajočih se po temnozeleni vodi, pluskanje plavajočih dam in gospodov, ki se zunaj na morju križem potapljajo ter zverajo po sodih, lesenih ploščah in čolnih, polni ozračje; na terasi in stopnjicah z dolgim mostom pa se sprehajajo s širokimi slamniki in čepicami pokriti in v rjuhe zaviti gospodje ter kramIjajo z damami. Gola meča in kolena ne ženirajo nikogar... Zmračilo se je docela. Od obrežja pred »Cursalonom« done semkaj akordi koncertne godbe in pred »hotelom Lido« se je zbralo najizbranejše občinstvo. V velikem, elegantnem salonu s krasnimi kristalnimi lestenci je prezaduhlo, zato sedi vse na obrežju ter večerja. In pred nami se razprostirajo Benetke; le posamezne konture se razločijo. Na obali in na trgih pa žare tisoči in tisoči električnih lučic. Hladen veter pihlja z morja. In parnik me je odpeljal zopet na trg sv. Marka, ki ga stražita na silnih stebrih krilati lev in sv. Božidar. In zopet se zrinjajo množice iz vseh ulic in kanalov na trg, kjer so se vršile nekdaj najsijajnejše slavnosti ob kronanju dožev, odkoder so odhajale nepremagljive vojne čete na morje v boj proti svetovnim kraljestvom, kjer so se dogajale najrazkošnejše veselice, narodni bali in najbakhantnejše maskarade, - na trg, ki je videl toliko bleska, slave, čednosti in greha, a tudi groze in krvi - , h koncertu in Ilirtovanju... Zopet grme in zvene bujni akordi med prelestnimi palačami in človek se potaplja s svojo dušo v njih, kakor v morju ter se dviga z njimi tja v nebo večne krasote...

Originalna sta se mi zdela zlasti kropilnika, ki ju nosita dva grbasta možička, med katerimi je levi podoba arhitekta Gabrijela Carialija, očeta slavnega veroneškega slikarja, Pavla Veroneškega, čegar mramornati spomenik stoji pred cerkvijo. Hudobneži so mu že dvakrat odbili s kamenjem prste, v katerih je držal svoj kist! Tudi v umetnosti bogati Italiji se torej ne manjka Vandalov! Piazza Vittorio Emanuele je največji trg v Veroni. Sredi trga so nasadi in pred njimi spomenik kralja Viktorja Emanueia II. na konju. na vshodnji strani je slavni antikni amfiteater (Arena), ki ga je sezidal Dioklecijan. Dolg je 153 m, širok 122 m in visok 32 m. Danes ima le še dve nadstropji; dve sta se že odkrušili. Okoli in okoli se krožijo v dveh vrstah obokana visoka okna, spodaj so ogromna stebrišča in več velikanskih vrat. V notranjščini arene se vrsti v silovitem krogu 43 rdečkastormenih stopnjic-sedežev drug nad drugim. Prostor za gladiatorje in borilce z zvermi v sredini je 75 m dolg in 44 m širok. Impozantna zgradba! Zahodno arene je Municipio, kopija rimskega svetišča, do katerega vodi več stopnjic. Spredaj je široko, mramornato stebrišče. Nedaleč odtod je nekdanji frančiškanski samostan, v njem kapelica, v kateri se kaže sarkofag kot »Tomba di Giuliett de Romeo«. Že marsikatera romantična duša je objokavala tu tragiko ljubezni Romeja in Julije, in tudi neka slovenska pisateljica je pregrešila za »Ljubljanski Zvon« sentimentalen popis te grobnice; - sedanji Veronesci pa se sami rogajo solzarjem, ki opevajo sarkofag, kjer ne počivajo nežne kosti zaljubljene Julije, nego prozaično ogrodje - frančiškanskega priorja... Ne bom opisoval katedrale romanskega in gotskega sloga iz XII.—XV. veka, tudi ne bazilike sv. Zena, dasi je baje najlepša romanska stavba Gorenje Italije, in niti drugih cerkev in kapel. Mramor je pri Veroni cenen, zato ga je povsod v izobilju; kiparjev in slikarjev, vrhu teh pa še mecenov pa je imela Verona že od nekdaj mnogo! Ker je končno Verona domovina slavnega arhitekta Giaconda, najznamenitejšega mojstra zgodnje renesanse, ki je zgradil mnogo imenitnih stavb tudi v Benetkah, Parizu, Rimu in Trevisu ter je deloval v Veroni tudi Michele Sanmi - cheli, ki je znal resni trdnjavski slog umetniško združiti s krasnim dorskim in postavil v Veroni tudi več privatnih domov, ima seveda Verona veliko število divnih palač, prelepih cerkev in hiš. Vsak hip zadene človek ob ostanke antičnih stavb, gledališč, palač in svetišč, katerih stene in temeljni zidovi so se porabili za nove zgradbe. Povsod najdeš starinske, rimske mozaike, antične stebre, oboke, portale in sohe. Spominov na prva stoletja kristijanstva pa je osobito mnogo. na levi strani reke Adiže, takoj na desni strani Ponte delle Navi, stoji krasna stavba Sanmichelija: Palazzo Pompei, v njem pa sta Museo civico in Pinacoteca. V pritličju so naravoslovne zbirke, fosilije in starine (rimske in etruške bronse, mramornata dela. vaze, novci, izkopanine pri stavbah na kolih ob Gardskem jezeru, nekaj modernih soh iz mavoa i. dr.); v I. nadstropju je zbirka slik. Dvanajst velikih soban obsega več sto del večinoma veroneških mojstrov, Pavla Veroneškega, potem Bellinija, Mantegne, Moretta, Cavazzole, Tiziana i. dr. Svetloba, bujnost barv, čistost kompozicij in jasnost celote je danes še prav tako ohranjena na teh umotvorih, kakor bi bili došli iz slikarskega atelijeja šele pred kratkim. Da, ti stari mojstri so bili ne le veliki poeti, realistični risarji, nego tudi nedosežni tehniki nevenljivih barv. Življenje v Veroni je sicer docela moderno; italijanskega značaja — razen na stavbah —- ni mnogo. Po širokih ulicah drdra tramvaj s konji, razsvetljava je električna. Promet je živahen in ulice so zelo obljudene. dan se je nagibal k zatonu, ko sem se odpeljal dalje proti Mestru in Vidmu. Potovanje mi je šlo doslej gladko; nikjer mi ni bilo treba čakati, nikjer prestopati. V Mestre pa so me nakrat posadili iz vlaka, Češ, da vozi v Benetke, ne pa proti Pontebi. To je bilo grenko! Duša je bila prenapolnjena z vtiski in duh utrujen. Telo mi je zahrepenelo po domači postelji in srce po družini. Upal sem, da bom naslednjega dne dopoludne že doma, a čakati sem moral celih 6 ur. Mestre pa je uborno mestece 4500 duš! V kolodvorski restavraciji sem zagledal šestdesetletnega. možička s »cesarsko«, sivo brado. Žalosten je zdel ob svojem kovčku. Prisedel sem, pozdravivši ga italijanski, a odgovoril mi je nemški Vesel sem ga bil, saj mi je bilo možno kramljati s človekom iste usode. Bil je saksonski tovarnar malih strojev. Takoj se me je oklenil ter me spremljal, pripoveduje mi o svoji domovini, ki je dobila klerikalnega kralja Jurija, nepopularnega moža razsipnih lastnosti. Šla sva v Mestre, ki ma sicer električno razsvetljavo, a sicer docela vaščansko lice. Nasproti kolodvora pa sva našla gostilnico, polno italijanskih častnikov, ki so imeli ondi vaje. Stregla je petorica jedrih, ličnih in ljubeznivih Italijank. Jedilnega lista sicer niso imeli, zato pa me je jedna prijela pod pazduho, me peljala v kuhinjo ter mi razkazala pripravljene jedi kar »na lici mesta« na izbero. In pila sva izvrstnega toskanca, Chianti, šalila se z Italijankami in ogrevala svoje vtise. Saksonec je potoval do Milana. Vdeležil se je bil pevske slavnosti v Gradcu, bil par ur v Ljubljani, kjer mu je park Tivoli prav posebno ugajal, v Benetkah in v Milanu pri sorodniku. Poredni tovariši iz »Reicha« so zavedli starčka seboj celo v benečansko »grešno hišo«, kjer je moral gledati razuzdane plese in improvizirane »žive slike«. Togotil se je sam nad seboj, a smehljaje ponavljal: »Mein lieber Herr, es giebt doch wunder - schCne Weiber auf der Welt!« In pila sva Chianti - dve - tri - štiri steklenice, plačevala lajnarju, da nama je igral in igral ter hvalila Lutra, ki je pogruntal toli pametno geslo: »Wer nicht liebt Wein, Weib und Gesang...« Tako sva se prav vesela nekoliko pred polnočjo odpeljala proti Vidmu. Komaj se je dobro zdanilo, sva morala izstopiti ter zopet čakati na nov vlak. Imela sva dve uri časa, zato sva tekla v prijazno mesto Videm s 23.200 prebivalci. Bilo je še zgodaj in ulice prazne. Povsod se vidi, da je Videm premožno trgovsko in plemenitaško mesto. Lične palače imajo okusna pročelja in obledele slikarije. Na glavnem trgu, Piazza Vittorio Emanuele, so zbrane najlepše stavbe. Tu je romanska bazilika s šesterokotnim visokim stolpom, čegar vrh krasi pozlačen angel, pred cerkvijo je več stopnjio in vzvišen prostor, kjer stoje v vrsti majhen bronast spomenik kralja Viktorja Emanuela na konju, mramornata boginja miru in gigantski mramornati sohi Herkula in Kaka. Klasično nagoto so jim zakrili s kovinastim predpasnikom! Nasproti cerkve leži krasni Palazzo del Municipio v slogu benečanske palače dožev s prelepim stebrovjem in predvežo, ki je poslikana s freskami in okrašena z raznimi sohami. Sosedne palače so last friulskih plemičev. Videm ima več lepih trgov, svoj muzej in svojo velike knjižnico, tehničen zavod, javen vrt z velikimi cipresami in Garibaldijev spomenik. Mesto je čisto in snažno, polno vrtov in nasadov ter veleprijazno po svoji legi. na povratku na kolodvor sem srečaval Italijanke - Blaasove modele! - v brezpetnih solnih, rudečih ali črnih noga vicah in pisanih krilih, jajčastookroglih zarjavelih obrazkov, velikih črnih očij in bujnih, na čelo padajočih kodrov. Lepa dekleta! — a dalje proti domu! V Pontebi me je sprejela ploha dežja in bežal sem moker kot miš na avstrijski kolodvor... Ob 3. popoldne pa sem bil na Bledu pri Peternelu, kjer sta me sprejela ženka in hčerka.