Na potu (Janko Kessler): Razlika med redakcijama

Postiljon je nehote rahlo vzdihnil, vgriznil se v ustnice, dvignil bič in pognal. Pod griškim klancem je čakal Liparjev študent pošte. Dež, ki je še vedno pršil, ga je bil premočil na več krajih; zeblo ga je. Globoko pod njim je šumela narasla voda v široki strugi; temne smreke pod cesto so se mu zdele še temnejše in gruča svetlobelih brez ob strugi še skrivnostnejša. Iz vode je bil vstal polagoma bel duh s plapolajočimi dolgimi rokavi; roke je stezal po njem hoteč ga pritisniti v svoje sivo naročje... Groza ga je bilo. Ropot okornega poštnega voza mu je zadonel kakor godba, mehka tolažilna godba na uho. Vedno bliže in hitrejše je drvil navzdol; že je vštric njega, toda ne ustavi se... Hipoma mu je jasno vse. V divjem obupu zdirja za njim, dohiti ga, krčevito se oklene železnega ročaja, a trenotek pozneje je ležal v cestnem blatu, voz pa je vihral naprej - naprej... Nebo, slično temno sivemu poveznenemu pokrovu, je bilo zlezlo še niže. Trdna, meglena noč je nastala. Dež je bil nekoliko pojenjal. Užaljen, truden, lačen, do kože moker in blaten je brodil Lipar dalje in dalje, sam ni vedel kam. Zdajpazdaj je zadel ob kamen, ki je ležal v mehkem blatu, sčasoma pa je začutil pod nogo mehko, lepljivo tvarino —- ilovico. V debelih plasteh se mu je nabirala na obutvi, da se nazadnje niti ganiti ni mogel. S trudom je odluščil težko skorjo, naredil deset korakov in zopet ni mogel naprej. Zašel je bil s ceste na polje... Nihč eNihče ni odgovarjal njegovim obupnim klicem, nihče ga ni čul, samo lisica je zavijala v daljavi.