Naše škodljive rastline/Škodljive sadnemu drevju: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Romanm (pogovor | prispevki)
m →‎Rožičevec.: slika navzgor
Romanm (pogovor | prispevki)
Vrstica 120:
[[Slika:Nsr-slika-340.png|thumb|Slika 340. Rudeči jagodnjek. (Fragária vésca.)]]
 
'''Pegavost jagodnjekovega listja''' (Sphaerélla fragáriae). Te pa, te; kako debele so in kako lepo rudeče! Dobro bi bilo malo posladkati, misli si človek, prišedši do gozda ali kakega drugega prisojnega kraja, kjer je vse polno tega darú božjega. O otrokih niti ne govorimo; poznamo jih dobro. Naj jim gredó v slast rudeče jagode, naj jih še mnogokrat nabirajo, prav iz srca jim jih privoščimo. Mi pa se ozrimo na drugo stran, pustimo te samorastle rastline, kakoršne nam predočuje poleg stoječa slika, in si oglejmo na vrtu vrtnarjeve, ki obrobljajo razne grede in gredice, ali pa so posajene tudi kar na gredo. Nekako žlahtnega stanú se nam zdijo, kar že spričujejo veliki listi, in o čemur nas uveri sploh vsa zunanjost. In sad! Kakor orehi in še debelejše, okusne jagode se skrivajo pod listi in poplačajo vrtnarjev trud prav obilno. Kakor pa vsaka stvar, imajo tudi drózge ali troskve — tako pravijo tu pa tam vrtnim jagodam — dve strani. Ne da bi bile človeku morebiti v kako škodo, še lep dobiček mu donašajo, ali nje same zajedava neka glivica, ki krati vrt-vrtnarju veselje in zmanjšuje njegove dohodke. O tej zajedavki naj povemo dve, tri.
 
Na zgornji strani jagodnjekovega listja se naredijo okrogle, rujavo-rudeče lise, ki so ali druga od druge oddaljene, ali pa zlite v večje skupine. V sredi se lise najhitreje posušijo in obledijo, kar pride odtod, da je list ondi že izsesan in popolnoma brez redilnega soka. Beli barvi vzrok je pa zrak, ki se je naselil v prostorih, ko je kožica odstopila. Imenovane lise povzročuje belo, nitasto podgobje, ktero izsesava listno staničje, in ki nareja na listnem površju mnogobrojne šopiče kratkih, bledih trosonosov, kjer nastanejo posamezne, ali verigasto nanizane, drobne troske. V mladosti so troske in šopiči beli, pozneje pa porujavijo.
 
Druga vrsta trosja se napravlja v majhnih, okroglih posodicah, ki proderejo list in izpraznijo svojo rujavkasto vsebino.
 
Konec zime opazimo na velih, ali že popolnoma suhih listih pod razpokano in raztrgano zunanjo kožico okoli bledega osredja druge črne posodice, v kterih je mnogo narobe-jajčastih vrečic z osmimi troskami. To trosje je podolgasto-jajčasto in bledorujavo. Da je ozimno, ni treba skoro omeniti.
 
Kedar se pegavost prav razširi, posuši se listje, in sad ne more dozoreti, ker mu listi ne dovajajo potrebne hrane. Ta prikazen je lastna vsem rastlinam, in prebivalci vinorodnih krajev to prav dobro vedó, zlasti odkar jim strupena rosa dela toliko preglavico.
 
Z ozirom na zatiranje moremo vrtnarjem in sploh onim, ki iščejo dobička od drozeg, svetovati tó-le: Doslej se je opazovalo, da napada pegavost listje najbolj ondi, kjer rastejo rastline v ilovnatih tleh, in kjer tudi nimajo dosti solnca in prepiha. Sadi jagode torej v močno, pa rahlo zemljo in skrbi nadalje tudi za to, da imajo solnčno lego, in da more veter do njih.
 
== Pegavost murbnega listja ==
 
'''Pegavost murbnega listja''' (Sphaerélla móri). Nad 40 let je preteklo, odkar napada omenjena bolezen murbe, a ni se še posrečilo ji priti do živega. Čim neugodnejše je podnebje, tem bolj se jih drži; sicer pa moremo trditi, da je navadno ni vsako leto v tistem kraju, ali da se vsaj ne prikaže vsako leto v jednaki množini. Mi imamo sicer malo opraviti s tem drevjem, in dosti je ljudij, ki ga niti ne poznajo, a bolj na jugu se pečajo s svilorejo, in za njo je bela murba neobhodno potrebna. Zato pa hočemo bolezen na njenem listju na kratko opisati.
 
Bolezen se izdaja po rujavih pegah, ktere nastanejo meseca malega srpana na listih. Tu se zmirom bolj razprostirajo; ugnezdijo se tudi na nežnejših žilicah, močnejših pa ne morejo prekoračiti. Obolelo listje ni sicer svilodom škodljivo, ker ne pohrustajo njegovih suhih delov, a drevesu je to na veliko škodo, ker se mu skrči mnogo zelenega površja. Pege so dostikrat nekoliko vdrte in od zdrave okolice obrobljene. Sredi takih rujavih lis prodere glivica kakor majhna blazinica na dan; za prvo se prikaže več drugih, ki stojé nekako v kolobarju okoli prve. Čim vlažnejši je zrak, tem več blazinic nastane na listu, in sicer ne samo na zgornji, ampak tudi na spodnji strani. Brezbarvne ali rumenkaste, zamotane niti podgobja se prerivajo med posamičnimi stanicami, ki še včasi ostanejo zelene, navadno pa porujavijo. Listna kožica se pretrga, in konci nitek se preobrazijo v trosje, ktero prihaja, namočeno v neko slizavo tvarino, v ogromnih množinah na dan.
 
== Pegavost hruškovih semenic ==
 
'''Pegavost hruškovih semenic''' (Stigmátea méspili). Ta bolezen, ki je hruškovim semenicam posebno v drevesnicah škodljiva, pokaže se navadno že spomladi na mladem listju. Otovre se naredijo na posameznih listih rudeče, prav neznatne pege najprej na zgornji, pozneje pa tudi na spodnji strani. Mladi, mehki list je videti, kakor da bi imel tu pa tam drobne kapljice. Ravno tako, kakor prehaja list iz rudečkaste barve v zeleno in postaja polagoma trdnejši, povečajo se pege in se izpremenijo tako, da se izpahnejo v njihovih sredah okrogle, črnkaste pike. Ako se pege množijo, postane napadeni list skoro jednakomerno rudeče- ali rujavo-pikčast. Rujave pege, ki prešinejo list od zgornje do spodnje strani, zlijejo se, in list se nekoliko uglobi ter nazadnje odpade. Tako izgubijo semenice včasi že konec malega srpana listje; le malo ga ostane na najmlajših vršičkih.
 
Ako nastopi mokrotno poletje, nastavijo rastlinice sicer še druge krepke poganjke, a tudi njihovo listje porujavi in odpade. Take semenice v drevesnici že od daleč ugledaš, zakaj nekako metlasto štrlijo v zrak, ali se pa ovadijo po rujavem listju.
 
Prerežemo li napadeni list ondi, kjer se razvija pega, opazimo podgobje, ktero se preriva med stanicami. Njegov vpliv na stanično vsebino povzročuje, da ista razpade in stanica pogine. Zmirom bolj in bolj tišči bolezen v list, dokler ne dospè do nasprotne strani. Če je tudi ta uničena, tedaj vpade lisa, ker se prične listno staničje sušiti.