Iz dnevnika kaplana: Razlika med redakcijama

Kaplansko življenje je prav prijetno in oni zbadljivi refren znane pesmi: » ... kaplan pa mora bit' sam« — v istini ni tako žalosten. Vse je pač odvisno od tega, ali so »ovčice pridne«. Navadno imajo farani kaplana rajši nego župnika, če je le količkaj ljubezniv. Teh par let, ko mora prakticirati, preide urno in potem ima lahko — svoje gospodarstvo. Seveda se naključi včasih, da je župnik previsok gospod, kuharica — peklenščak, farani prekunštni in malo nosijo za maše, in takrat hodi »gospodek« čmerno po svetu in se čisto nič ni čuditi onemu kaplanu, ki se je pri svojem premeščenju na drugo faro hudoval, da ne nese seboj drugega »okroglega« kakor klobuk na svoji glavi. Tako sem izkusil marsikaj veselega v svojih mladih letih. Ker nisem pisal dnevnika, naj vtaknem nekaj svojih spominov v podlistek vsem žalostnim in potrtim v razvedrilo. Da vsega ne pomešam, naj razvrstim vse po določenem redu, in sicer predvsem po — zakramentih. Sv. krst je potreben, ah včasih tudi nepotreben zakrament, kadar, recimo, pošlje svojega otroka h krstu kak »Marijin otrok«. Ob novem letu, ko se naznanja z lece število za- in nezakonskih novorojencev, se navadno pripomni kaka pikra radi teh zadnjih. Nekje na Koroškem pa se je nekoč naključilo, da je bilo neko leto več ne kakor zakonskega naraščaja in to je toli ogorčilo tamošnjega župnika pri novoletni pridigi, da je raz leco z netajeno nevoljo ropotal: »Sram Vas bodi, zakonski možje, da se daste prekositi od teh smrkavcev.« Največ težav sem imel v začetku, in sicer ravno z ženskimi novorojenci. »Kako naj bo detetu ime?« — Načka! — Kaj pa je to? Kaka svetnica? Morda celo slovenska? Tega ni vedela botra, ni vedel cerkovnik. »Mi jo pač tako doma kličemo, saj jih je še več po fari.« Šele župnik mi je sporočil, da je to — Kunigunda. Lepa metamorfoza! Po krstu se vedno pije, cerkovnik in kaplan sta včasi tudi povabljena. Botre nesó seboj križmec, t. j. belo ruto, ki se položi na otroka konec krstnih obredov v znamenje, da ni nič »vražjega« več na njem. Nekoč sem obhajal botrinjo s prav prijazno mlado botrico. Kako je hodila na dom, ne vem, a drugi dan so mi šolarji prinesli križmec s krstno svečo, ki ga je baje »mehka« botra izgubila potoma. A to ni nič hudega, včasi so botre izgubile celo otroka. Zakrament sv. pokore je najtežavnejše duhovniško opravilo, ako se vestno izpolnuje. Zlasti pri ženskah bi moral biti včasi angelj izpovednik. Tako naporno je tudi izpovedovanje šolskih otrok. Otroci se včasi kar spovedujejo: krivo sem prisegal itd. Ena mi je rekla: »Preklela sem svojo tovarišico.« »Kako si jo pa preklela?« »Rekla sem ji: Ti krota!« — Mene samega pa je izpoved rešila svoje dni precejšnje sitnosti. Imeli smo v župnišču na hrani, da nam ni pri mizi tako pusto, tudi učiteljico, ki mi je razodela nekoč v župnikovi odsotnosti iz golega prijateljstva, da se hoče župnik naslednji dan peljati k dekanu v bližnji trg. Neki »pobožni duši« nisem bil baje povsem všeč, pritožila se je župniku in ta je hotel vse kar na toplem nesti na »višjo inštanco«. »Ta bo lepa!« sem si mislil; vendar taka »posilisvetnica« celo z »blagohotnim stričkom« župnikom vred me ne sme ugnati! In ko je zvečer sedel župnik, kakor navadno, v izpovednici ter končno odpravil vse trške kandidatinje nebeškega kraljestva, sem jo prikrevsal tudi k izpovednici ter župniku ondi razodel več kot je izvedel od moje zaščitnice. »Tako,« sem si mislil po izpovedi, »tu imaš, striček, zdaj pa le pojdi tožit, če si upaš« ... In drugi dan, ko sem vprašal pri mizi župnika, ali se popelje popoludne k dekanu, me je pogledal nekam zlovoljno ter dejal, da nima ondi ničesar opraviti. Mežiknil sem pomenljivo učiteljici ter si mislil: »Že prav. Izpovedna molčečnost je včasih vendar-le pametna uvedba.« — Sv. krst je najpotrebnejši, sv. obhajilo najsvetejši, sv. zakon pa bajè »najluštnejši« zakrament. A ne vselej! Nekoč je šolarček dejal katehetu na vprašanje, koliko je zakramentov, da jih je le šest. »Kako to?« — »Oča doma pravijo, da sta zakrament sv. zakona in sv. pokore glih.« Dolgo sem se veselil na prvo poroko. Upal sem, da bo prvi par mlad, lep in pošten. A nesreča nesreč! Prvi par, ki sem ga imel poročiti, je bil: On Italijan, ona Štajerka — skupno doto sta imela troje nezakončičev. Da se popravi »pohujšanje« v fari, se mu je obljubila brezplačna poroka in dokumenti so se tudi dobili z Laškega za »bog lonaj«! In ravno pri tem paru naj bi nadomeščal Boga? Ne in ne! Naprosil sem rajši starejšega tovariša, naj me v tem slučaju nadomestuje. A Italijan v nedeljo popoldne k poroki sploh ni prišel, ker — ni mogel priti: se »ga« je preveč napil. Drugo nedeljo popoldne ob petih pa je prišel vendar s »harmonično« godbo italijanski ženin. Med gugajočimi se svati se je gugal sam najbolj in njegov rdeči, zaripljeni obraz je razodeval, da je močno »trd«. Strogi kaplan ga je začel oštevati, zakaj ga zadnjo nedeljo ni bilo in zakaj je danes že zopet natrkan, ali nevstrašeni Italijan se je odrezal: »Če nočete — pa pustite! Meni je tako še ljubše!« In kaplan ga je moral še prositi, naj ostane. Po poroki, ko je bil Italijan že v zanjki, je dejal kaplan nevesti: »Pa bi vendar ti skrbela, da bi se za poroko ne bil napil!« — »Veste, gospod,« je dejala razsodna nevesta, »ko bi bil čisto trezen, bi ga ne spravila nikdar sem. Morala sem mu pustiti, da se malo napije korajže.« — Našel se je kmalu čeden parček, ki sem ga zvezal s pravim veseljem. In od tistega časa sem jih že mnogo vklenil v zakonski jarem. Nekemu fantu, ki si je izbral posebno hudo besedljivko, pa sem po poroki v previdnosti dejal: »Zapomni si, da se imenujem * *, da kdaj ne porečeš: »Vrag me je poročil!« Nekdaj sem imel poročiti lep par. On je bil vdovec, ona — no, rajši ne rečem ničesar. Prišli so najpoprej k zapisu, da plačajo dva goldinarja takse, kajti o tem ženinu sem bil uverjen, da mi po poroki ostane takso dolžan na veke. Ženin mi pokaže goldinar, za drugi mi pa obljubi, da prinese steklenico dobre slivovke, ki jo je predkratkim sam in izvrstno skuhal. Na, ta je pa lepa, ženo si je hotel pridobiti za steklenico slivovke! Pa mu je izpodletelo! V začetku je sicer mlademu kapelančku nekam tesno pri srcu, kadar poroča zale Nežke, brhke Micike, mične Lenčke in kakor se že imenuje vsa ta vrsta »slovenskih dekleta, a tekom časa spozna človek do najzadnjega kotička to »nezasledno« žensko dušo, k čemur ima dovolj priložnosti — ter postane končno docela apatičen do vsega »božanstva« ženskega spola. Ženstvo mu je naposled le nepotreben »Luxusartikel«, lošč, ter se oprime kakor najstrupenejši cinik Ovidijevega izreka: »Zaljubiti se je toliko kakor pri zdravi pameti noreti.« ... Kaplan pa mora bit' sam!