Na počitnicah: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Dobro se še spominja Josip Rozin onih veselih časov, ko se je vrnil iz daljne tujine v naročaj mile svoje domovine, ki je ni toliko dolgih let že videl. Spominja se vese... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
Dobro se še spominja Josip Rozin onih veselih časov, ko se je vrnil iz daljne tujine v naročaj mile svoje domovine, ki je ni toliko dolgih let že videl. Spominja se vesele vožnje po znanih krajih. Saj jih je imel tudi na tujem v tujem spominu, nikdar ni pozabil nanje. Želja, da bi jih skoro spet videl, se mu je izpolnila kmalu. Spominja se, s kakšnim veseljem sta ga sprejela oče in mati, ki je jokala vsled nenadnega snidenja. Sestra je bila vsa očarana, ko ga je zagledala, saj ga je komaj še spoznala, tako se je izpremenil.
Josip Rozin je dobil dopust za nekaj Dozdevalo se mu je, da je doma še vse tako, kot je bilo nekoč. Samo starejše je vse
Dva dni pred smrtjo je hodila še po vrtu. Bila je videti zdrava, samo bledlo se ji je Marica je hodila ž njo, jo tolažila in jokala. In stara babica je začela spet: „Vidiš, Marica, one oblake, ki se kopičijo tam nad gorami To je še govorila, potem pa ne več. Legla je v posteljo, a ni več vstala. — Josip se je hvaležno spominjal često na ti dve črki, ki jih je babica v zadnjih trenotkih vrezala v les, kot večen spomin nanj. Spominja se še, kako je pred časom, — ko se je vrnil domov — pohitel v vrtno lopo gledat oni dve črki, ki jih mu je vrezala draga oseba. Dolgo je sedel v tišini, ki ga je objemala kroginkrog. Polagoma je položil glavo na mizo in objel ga je prijeten sen. Prebudi ga šumenje in kričanje, ki se je bližalo. Otroci so hiteli iz šole in kričali. Mislil se je ravno spet nasloniti na mizo, ko zasliši blizu lope glasno govorjenje. Prihajala je njegova sestra v spremstvu učiteljice. Vstal je in jima šel nasproti. Predstavil se je gospodični, potem so pa hodili po belih stezicah med cvetočimi gredicami. Sestra je razkazovala svoje rože in tudi gospodična Julka je imela lepo gredico sredi vrta, ki jo ji je Marica drage volje prepustila. Josip, ki ni bil nikdar botanik, se je skoro dolgočasil med rožami, sestra in gospodična pa sta bili vsi zaverovani vanje. Pred večer so šli na izprehod. Josip je na sestrino prošnjo pripovedoval dogodke iz svojega potovanja po Balkanu in kako se je vračal iz Rusije. V njegovem govoru je bilo toliko zanimivosti, da sta bili obe zatopljeni v pripovedovanje. Ko je končal, sta obe naenkrat izrekli
Veselo in hitro so tekli Josipu dnevi počitnic. Druge druščine sicer ni imel kot sestro in učiteljico, vendar se je čutil med njima srečnega in veselega. Včasih, kadar ni imela sestra ravno prilike, sta bila z gospodično Julko tudi sama. Najraje sta sedela v prijetni lopi. Nekega dne jo je Josip med navadnim pogovorom tudi vprašal: „Oprostite, gospodična, zakaj nosite vi vedno črno obleko „Seveda" je govoril malo v zadregi Potem sta za hip molčala. Ona je bila videti ganjena. Oba sta bila v zadregi. Njej se je odpela zapestnica, s katero se je začela igrati Nastal je mrak. Prišla je še Marica in šli so na izprehod v okolico. Zvečer so še pohajali dolgo časa po vrtu. Ko sta šli oni dve že spat, je Josip stal še vedno na vrtu, mislil na preteklost, na tujino in dom, ki se mu po toliko letih ni odtujil Idoč po hodniku mimo Julkine sobe, je videl v njej skozi tanko zaveso temno postavo, ki je klečala pod slabo brlečo svetilko Iz sobe pa se je čulo ihtenje - - Škrlatna jutranja zarja, ki se je tako lepo pojavila, je oznanjala lep dan. A kmalu se je vse Josip je ves zaspan prišel malo pred poldnem iz svoje sobe. Potem je vzel knjigo in šel v lopo na vrt, kjer ja začel čitati. Josip je držal v roki drag spominek in gledal začudeno, kaj naj to pomeni. Premišljeval je, kaj naj pomenita črki in zraven križ, a ni si mogel domisliti. Ta hip pa mu je prišla na misel gospodična, njen resni obraz in prizor, ki ga je videl zvečer v njeni sobi. Začelo se mu je malo svitati. Slutil je, da mora za to malenkostjo tičati nekaj In izvedel je historijo njenega življenja. Sama mu jo je pravila, ko sta se vračala iz daljnega izleta zvečer proti domu. Sprva je ni mogel pripraviti k temu, nazadnje pa se je vdala.
novanju pri njenem očetu, kjer je poučeval starejšega njenega brata. Ze takrat sta bila Fran in ona dobra znanca. Pozneje, ko je odšel na Dunaj, ji je večkrat pisal; kadar je pa prišel spet v domovino, sta se gotovo domenila, kje se vidita. Tako je prišla polagoma iz tega prijateljstva skrivna ljubezen, za katero ni razen njiju dveh nihče vedel. Fran je bil že skoro tri leta na Dunaju in obetala se mu je lepa bodočnost. Njej je še vedno pisal in tudi njenemu očetu se je bolj približal, da je začel oče že slutiti, kaj to pomeni. ▼
Ko je bila še doma v mestu, se je seznanila z mladeničem, ki je stanoval pri njenih starših. Prišel je z dežele v mestno šolo in bil dolgo časa na stanovanju pri njenem očetu, kjer je poučeval starejšega njenega brata.
▲
Fran je bil že skoro tri leta na Dunaju in obetala se mu je lepa bodočnost. Njej je še vedno pisal in tudi njenemu očetu se je bolj približal, da je začel oče že slutiti, kaj to pomeni.
Velikomestno življenje pa je oslabilo mladeniča, da je začel bolehati. Povrnil se je v domovino, kjer je iskal zdravja, a ga ni več našel. Aj, koliko zlatih sanj sta že takrat presanjala. Oba sta upala, da bo boljše, toda Fran je postajal vedno bolj bled in njegove oči so izgubljale nekdanji sijaj.
Odšel je iz mesta, kjer je bivala ona in ji ob slovesu kupil zlato zapestnico s troperesno deteljico. Na eno pero je dal vrezati svoje ime, na drugo njeno, — a na tretje pa križ v znamenje, da se pod njim kdaj združita
Potem se nista videla več. Enkrat je še pisal, ko je bil že popolnoma oslabel. Kmalu je njen oče zvedel brzojavno, da je njegov nekdanji šla sta z očetom k pogrebu, kjer je oče vse izvedel, kar je prej samo slutil. — Josip Rozin se spominja, kako je takrat plakala uboga devojka na Potem je ostal še nekaj dni na domu in spoznal popolnoma mlado gospodično. Spoznal je v njej plemenito Žensko, kakršnih še ni mnogo srečal na svojih potih Josip se spominja zadnjega večera, predno je odšel z doma. Po noči je šel na vlak. Vlak je zažvižgal in zaškripali so vozovi. Iz
|