Izlet v Trst: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= {{mp|naslov|Izlet v Trst}} | avtor= Rado Murnik | izdano= {{mp|delo|''Slovenski narod''}} {{mp|leto|31. marec 1906}}, 39/74, 1-2 | vir= {{fc|dlib|H6I7G...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 117:
v mojem čevlju in si popravila frizuro.
 
Vsi idealizirani smo jjo ozavili z a v i l i p r o tiproti
pristanišču. Že oddaleč smo Čutiličutili
značilni duh po morju, zagledali mnogobrojne
visoke jambore in dimnike
parnikov. Nebo je bilo nekoliko
oblačno, morje svinčeno-sivkasto. S liŠli
smo na Molo San Carlo ; ob tem nasipu,
sezidanem na ponesrečeni vojni
ladji, se j eje gugalo več tovornih in
obrežnih istrskih i nin dalmatinskih ladjic.
Po kameni temkamenitem tlaku se j eje pripeljal
in odpeljal voz za vozom; Čuditičuditi se
je, da konji tako pokorno vozijo takorekoČtakorekoč
naravnost v morje in da ne
skoči nobeden teh trpinov v sedanjih
slabih časih z vozom vred v morske
valove.
 
Mož brez dežnika nas j eje povabil
v mesto nazaj. Kupili smo si novanove
ovratnike in jjih i h Šlišli kazat na ribji trg
in v novi pristan. Občudovali smo
veliko trgovske parnike in mogočna
Vrstica 143 ⟶ 144:
kož so se pomikali nad nami iz ladij
na vozove; veseli, da nam ni padlo
par centov na klobuke, smo se v r n i livrnili
ob velikanskih skladiščih v mesto in
se šli zopet nekoliko olepšat i nin sicer
k brivcu.
 
Po kosilu j eje šel naš vodnik, boljobolje
zapeljivec, na razne božje poti. M i d vaMidva
pa sva se napotila proti Barkovljam.
Pri zadnji postaji tramvajski je priteklo
Vrstica 154 ⟶ 156:
vijolic. Bile so vse Slovenke.
Največji je bilo ime Ivanka; z njo
sem stopil v trgovsko zvezo i nin kupil
šopek. Žlahtne cvetlice so bile sicer
same pasje vijolice in niso dišale prav
niČnič bolje nego navadna trava — toda
rodoljubje je tudi nekaj vredno.
 
GestaCesta proti Barkovljam in Miramaru
vodi tesno ob morju. Moj tovariš
je sedel na klop in se ni dal
pregovoriti, da bi Šlašla pogledat grad
nesrečnega mehikanskega cesarja.
Truden j eje sedel na k l o p klop; z r l azrla sva saza
elegantnimi ekvipažami z zvončki inavtomobiliin avtomobili in opažala divotni zagon
morskih valov. Naposled sva šla po
kamenitih stopnicah ob obali pokušat,
če je morska voda res tako slana,
kakor se bere; preverila sva se., da
j eje res k i s l a i nkisla pin apa mlačna.
 
Zvečer smo se sešli zopet z možakarjem
brez marele, ki nas j eje precej
dolgo vodil po živahnih ulicah in
trgih. Pridružilo se nam j eje več tržaških
Slovencev; z bratsko ljubeznijo
so skrbeli, da se nihče ni izgubil v
gosti gneči.
 
Po večerji nama je razodel mož
brez dežnika, da se ne upa sam spati.
Dejal je, da ima t o l i kotoliko bankovcev pri
sebi., da ga j eje strah. Obljubil nama je,
slovesno da ne bo nocoj prav nič smrčal.
U s m i l i l aUsmilila sva se ga torej i nin ga vzela
s sabo. i z b r a l iIzbrali smo dve sosedni sobi;
v večjo sta šla moj tovariš i n možnmož z
bankovci. Komaj pa sem j e ljel dremati,
že sem slišal i ziz bližnje sobe zateglo
orglanje, kakor od parne žage in
kmalu nato glasne pritožbe nesrečnega
tovariša. Vendar j eje kmalu zopet
vse utihnilo. K a k o rKakor sem zvedel drugo
j u t r o jutro, j eje moj sopotnik privezal smrčalca
na konopec in j ojo vselej nategnil,
kadar jje e j e ljel oni proizvajati svoje
grozovite ponočne orgije.
 
Drugi dan sem šel obiskat rojakadrrojaka dr. V. Šla sva na K a r l o v nasip. Po
nočnem dežju j e napočilo krasno nedeljsko
jutro. Plima j e dvigala morje,