Naše škodljive rastline/Škodljive vinski trti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
550. in 551. stran |
→Trtna jajčasta plesen.: 552. in 553. stran |
||
Vrstica 37:
To bolezen povzročuje jajčasta plesen, ki se pokaže kmalu, ko je trta ocvetla, na zelenih mladikah v podobi belih, jako tankih, pajčevinastih nitij, ktere naglo rastejo ter na jagode in starejše listje prehajajo. Napadeni deli dišijo po plesni, in ako stojimo sredi takega vinograda, zdi se nam, da je nos poln same plesni. Poleg stoječa slika nam kaže kos podgobja, ki se plazi po površju in se mestoma s koreninastimi sesalkami ''x)'' uglablja v zunanjo kožico ter jo izsesava. Na nasprotno stran pa izrastejo kratki, kvišku stoječi trosonosi, ki se preščipavajo v jajčasto trosje ''a)'', ktero se razširja po vinogradu in novo plesen ustanavlja. ''b)'' kaleč tros.
Največjo škodo napravlja jajčasta plesen na jagodah, dokler niso popolnoma dorastle, zakaj one zaostanejo za zdravimi jagodami in se naposled razpokajo, ker se obolela koža ne more tako raztegovati in na vse strani rasti kakor vsebina. Razpokane jagode visijo še dolgo na trti, nazadnje pa se posušijo ali segnijejo. Manj obolele ostanejo včasi tudi cele, ali nikdar ne dorastejo do navadne velikosti in tudi ne dozorijo popolnoma. Ako se je zajedavka zeló razmnožila in ji človek ni nikakor nasprotoval, uničiti more ves vinski pridelek. Če si pa vendar nabral nekoliko brent malo da ne brezsočnih jagod, dobiš vino zopernega okusa, kterega niti piti ne moreš. Da si torej ne pokvariš žlahtne kapljice, odberi, ako je to sploh mogoče (in mogoče je ondi, kjer so napadene le pojedine trte), bolno grozdje od zdravega.
Ne samo grozdje trpi od te zajedavke, temveč tudi rastlina sama gre pod nič, ako se je bolezen preveč razširila. Mladike zaostanejo v rasti, in ako se dogaja to več let zaporedoma, usahne trs.
V obče trpi največ grozdje, do kterega ne moreta zaradi trsove vzgoje zrak in svetloba, in grozdi, ki tičijo med gostim listjem, so navadno najbolj napadeni. Seveda moramo tu tudi še pomisliti, da jagode v močni senci ne narejajo tako trde lupine, kakor na solncu, in da so tudi že zavoljo tega zajedavki bolj priročne.
Jajčasta plesen udelava najbolj v mokrotnih letih in gospodari najhuje po vinogradih, ki nizko ležijo, in ki so sploh bolj vlažni. Glivica pa ima, vsaj po nekterih krajih, tudi svojo zajedavko, ktera živi v njenem nežnem podgobju, izsesava ga in uničuje ter v trosonosih nastavlja drobno trosje.
Od vseh pomočkov, ki so se priporočali proti tej zajedavki, najboljše je žveplo, s kterim se oprašijo obolele mladike in jagode. Da bo žveplanje uspešno, mora se vršiti v toplih, solnčnih dneh, ko ni vetra, in ko se je rosa že posušila. Kjer bolezen bolj posamezno nastopa, tam se žvepla, kedar se glivica ravno opazi. Kjer pa vsako leto bolj ali manj razsaja, ni čakati tega, ampak žvepla se prvikrat, ko so mladike že malo pognale. Splošnega pravila o žveplanju ni mogoče nastaviti, vsak vinogradnik naj trte sam opazuje in žvepla, kedar se bolezen z nova prikaže. Po nekterih krajih na Tirolskem žveplajo včasi 7-8krat na leto. Ako je nastopilo kmalu po žveplanju deževno vreme, bilo je delo večinoma zastonj in se mora takoj ponoviti, ko se je zjasnilo. Nekteri žveplajo, ko je trta ocvetla, kar pa ni posnemanja vredno; zakaj čim bolj gledaš v začetku na žveplo, tem več ga boš pozneje potreboval in tem manj opravil. Požveplati je treba vso trto, posebno pa vse grozde.
Žveplo bodi čisto in drobno kakor prah. Nečisto je navadno sivorumeno, čisto pa belorumeno. Vino od žveplanega grozdja ima sprva neki poseben okus, ki se pa popolnoma izgubi, ko si ga večkrat pretočil.
== Trtni pikec. ==
Vinogradnikom dobro znane so one majhne, rujave ali škrlataste lise, ki se naredijo kmalu spomladi na mladikah, listih in viticah ter pozneje tudi na razvijajočih se jagodah. Polagoma se vzdignejo nekoliko iznad ostalega površja, postanejo sivorudeče in rujavo obrobljene. Pozneje se vdere lisa tako, da ostane samo rujavi rob kot vzvišen obroček, in na imenovanih napadenih delih nastanejo rane, kakor da bi jih bili žužki izglodali. Listi so včasi tako poškodovani, da so podobni kakemu rešetu, samo da so posamezne luknje okrogle, ali pa nepravilne. Poleg stoječa slika nam kaže omenjene lise na listju, mladikah in jagodah.
[[Slika:Nsr-slika-343.png|thumb|Slika 343. Trtni pikec. (Gloeospórium ampelophágum.)]]
Na mladikah in viticah se zlijejo prvotne male lise v večje in postanejo nepravilne. Dostikrat se razširijo celó v kolobar, kar daje mladikam neko grčavo obliko. To ne more ostati za les brez slabih nasledkov. In res usihajo take mladike in se sušijo ter se nam zdijo naposled kakor zažgane. Nazadnje se odlomijo od trte in padejo na tla.
Tudi na jagodah se združijo včasi kolobarjaste prvotne lise v veliko nepravilno rano; pa tudi pojedine rane morejo precejšnji del jagode prevleči. Močno napadene jagode odpadejo navadno; tiste pa, ktere obvisijo, so ob rani jako odebeljene, med tem ko more zdrava polovica celó dozoreti.
V neugodnih letih nam more ta zajedavka trgatev popolnoma uničiti. Škoda je pa tudi velika, ako obolijo mladike; zakaj jagode, ki so ostale morebiti še zdrave, malokdaj popolnoma dozorijo, in trta boleha več let, predno si zopet opomore.
V pikčevih lisah najdemo zgoraj nepravilne brezbarvne, ali rujavkaste, majhne stanice, ki so nastale iz posameznih nitij rujavega podgobja. Stanice zgornje plasti se podaljšajo nekoliko; v njih se naredi trosje, ktero privzdigne zunanjo kožico in raztrga. Zdaj je prosto in najde svojega pomočnika v dežu in rosi. V mokrotnih letih se je torej te bolezni posebno bati.
| |||