Lenorina dota: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= {{mp|naslov|Leonorina dota}} | avtor= A. Žagar | izdano= {{mp|delo|''Slovenski narod''}} 17.08. {{mp|leto|(1905)}} in 18.08. {{mp|leto|(1905)}} | vir=... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
| obdelano= 4
}}
Že tri leta sta se ljubila stud. iur. Ognjeslav Hruševec in dramatična umetnica Leonora Kosmačin, a zdaj se je njuni vroči ljubezni bližal konec. Ognjeslav Hruševec je bilnaposled vendar dovršil svoje studije, četudi ne s posebno sijajnimi uspehi, in ker je bil njegov oče dobro znan z različnimi višjimi gospodi, ki so imeli mnogo vpliva, a vedno prazne žepe, se mu je posrečilo, da je spravil ljubljenega sinka Ognjeslava na praktikantsko mesto jako imenitnega urada v Trstu. S tem je bila seveda pri kraju sicer tako vroča ljubezen med Ognjeslavom in med Leonoro.
Sicer je bila Leonora že dolgo pripravljena na to neizogibno eventuvalnost, ali ko ji je Ognjeslav definitivno naznanil dan ločitve, jo je njegova napoved vendar zabolela in sedeč na svoji prostorni zofi je dolgo ugibala, kaj stori. »Tho be or not tho be«, je bilo zdaj zanjo poglavitna stvar. »Ob ljubezni se ne more živeti,« si je rekla gospodična Leonora Kosmačin, »posebno ne, če je ženska že dobrih 10 let vedno 28 let stara.«
Spomnila se je prijaznega fajmoštra z dežele, ki jo je že več let vabil, naj pride k njemu za »gospodinjo«. Ta ponudba ji je prav ugajala, ali spomnila se je tudi, da je njen blagoslovljeni čestileo velik prijatelj »žestokih pića«, kakor pravijo v »slobodnih gradovih« hrvatskega Primorja, in to ji je pokvarilo vse veselje, da bi se odpovedala dramatični umetnosti in se preselila v samotno župnišče v hribih.
Na srečo ji je bila odprta še druga eventuvalnost. Poznala je podravnatelja neke katoliške posojilnice na deželi, ki ji je z vso slovesnostjo ponudil roko in srce ter ji obljubil, če ga vzame, vse udobnosti, kar jih zamore ljubljeni ženici preskrbeti
mož, ki zasluži na mesec celih 75 kron.
Po večurnem razmišljevanju je prišla Leonora Kosmačin do sklepa, da je najbolje, ako usliši podravnatelja katoliške posojilnice. Odločila se je tem laglje, ker je vedela, da bo v katoliški družbi imela sijajno socialno stališče. Misel, da ji bodo kaplani poljubljali roko in da jo bodo dekani in kanoniki nagovarali z milostiva gospa, jo je teko osrečevala, da je hipoma izginil tudi najzadnji pomislek.
Kraj vse svoje razburjenosti je pa vendar uvidevala, da si mora preskrbeti vsaj lepo hišno opravo in za vse slučaje tudi nekaj denarja, ako naj zavzame v katoliški družbi tisto socialno pozicijo, po kateri je hrepenelo njeno srce.
»Ognjeslav mi mora za spomin darovati nekaj stotakov,« je odločila Leonora Kosmačin s tisto eneržijo, s katero je sploh presekala vsak še tak gordiški vozel, ki ji ga je spletlo življenje. In sedla je takoj za mizo in spisala četudi z velikim trudom prijazno povabilo, naj jo Ognjeslav Hruševec zanesljivo obišče še ta popoldan.
Ognjeslav Hruševec je bil sicer slabo vzgojen mladenič, a nekaj galanterije mu je bilo le prirojene in zato se je točno odzval Leonorinemu povabilo.
Leonora mu je ovila roke okrog vrata, naslonila glavo na njegova prsa in z glasom, polnim ljubezenskega koprnenja dihnila:
»Ognjeslav, jaz vem, da si pošten mladenič.«
»Oh,« je bolestno vzdihnil Ognjeslav, kajti vedel je natančno, kako se konča vsaka Leonorina pesem, ki se začenja z zagotovilom »Ognjeslav, ti si pošten mladenič.«
»Ti veš, kako nresrčno sem te vedno ljubila, je šepetaje nadaljevala Leonora, in tudi to veš, da bi se nikdar ne ločila od tebe, ako bi ne bila posegla nemila usoda med naju.«
Ognjeslava je prešinila zona in začel se je z žalostnim obratom praskati za ušesi. Po tem nenavadno ginljivem uvodu je Leonorino ljubezensko hrepenenjo cenil na najmanj 300 kron.
»Vem pa tudi, da bi me ne bil nikdar zapustil, če bi te ne bila zadela nasreča, da si pri tretjem poskusu napravil državni izpit,« je nadaljevala Leonora. »Prepričana sem, da ti ostanejo neizbrisno zapisane v spomin sladke urice, ki si jih pre
živel z menoj.«
»400 kron,« je vzdihnil Ognjeslav in pot mu je stopil na Čelo.
»Če se boš v poznejših letih spominjal svoje Leonore, uboge, zapuščene ljubimke, ki te je vedno obolevala, boš gotovo mislil —«
»500 kron,« je mislil Ognjeslav in začel se je tresti po vsem životu.
»... da ni bilo prav, da si me zapustil v bedi in nepreskrbljeno in da si me neusmiljenega srca prepustil strahotnim valovom življenja.«
»Za Boga — nehaj,« je obupno vzkliknil Ognjeslav. »Povej zdaj, koliko potrebuješ, sicer prideš še do vsote, ki bi je niti Rotšild ne mogel plačati.«
»Tisoč kron potrebujem, ljubljeni moj Ognjeslav. Pomisli, kaj sem ti vse žrtvovala.«
Lecnora je potegnila Ognjeslava k sebi na zofo in mu najprej ob širno dopovedovala, da mu je žrtvovala svoja najlepša leta, svojo čast in svojo karijero kot dramatična umetnica.
»Saj nisi bila nikdar pri gledališču,« je opomnil Ognjeslav s trdim glasom, misleč, da mu bo ta okolnost dala orožje, da reducira Leonorino zahtevo.
Ali Leonora se ni dala premotiti.
»Pri gledališču nisem bila, pač pa pri cirkusu, kar je pa naposled vseeno, karijera mi je bila vsekakor zagotovljena, a žrtvovala sem jo tebi, moj Ognjeslav.«
In Leonora je nadaljevala s svojimi razlaganji in je pojasnila Ognjeslavu, da se hoče omoliti in da zato neizogibno potrebuje tisoč kron.
| |||