Lenorina dota: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nfaganel (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Nfaganel (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 61:
 
In Leonora je nadaljevala s svo­jimi razlaganji in je pojasnila Ognjeslavu, da se hoče omoliti in da zato neizogibno potrebuje tisoč kron.
 
 
 
 
Razlagi, da potrebuje Leonora za možitev nič manj kot tisoč kron dote, je sledil dokaz, obširen in dobro utemeljen dokaz, da je prav Ognjeslav Hrušsvec i n nihče drugi dolžan, darovati to doto. Argumenti, katere je navedla Leonora, so bili tako izdatni in tako prepričevalni, da je moral vzpričo njih Ognjeslav popolnoma utihniti. In ker je bil strogokatoliški vzgojen, je rad slušal tudi glas svoje vesti in ta glas mu je rekel: plačaj, drugače ti bo delala ta žensza vse življenje sitnosti.
 
»Bodi torej« se je končno odločil Ognjeslav. »Plačam ti tisoč kron odpravnine, enkrat za vselej, če mi podpišeš izjavo, da nimaš od mene ničasar več terjati. Seveda ti bom plačal tistih tisoč kron, kadar jih bom imel, kajti to boš sama uvidela,
da ti jih zdaj ne morem odšteti, ker
jih nimam.«
 
Leonora Kosmačin pa tega ni­kakor ni hotela uvideti, nego se je podvizala dokazati Ognjeslavu svoje nenavadne dramatične talente. Dasi ni nikdar hodila po gledaliških de­skah, dasi v svoji umetniški karijeri ni prišla dalje, kakor da je v mo­ških hlačah stala ob vhodu iz maneže v cirkus, je vendar napravila Ognjeslavu tako dramatičen prizor, da je mladi mož postal ves vrtoglav in je naposled slovesno obljubil, da dobi Leonora Kosmačin naslednji dan zahtevani denar.
 
Več ur je Ognjeslav ves zbegan taval po mestu in si mučil možgane kako bi dobil potrebni denar. A celo »žestoka pića«, s katerimi je podžigal svoj razum, mu niso pomagala, da bi bil našel rešilno misel.
 
Tavaje od kavarne do kavarne, od gostilne do gostilne, je naletel na dobrega prijatelja in ta prijatelj, Ferdinand Čebula po imenu, mu je obljubil rešitev.
 
»Prepasti vse zaupno meni« je rekel Ferdinand čebula. »Saj veš, da pravi »Daničar« ni nikdar v zadregi za pomoč. Jutri popoldne ob 2. uri pride nekdo k tvoji Jeri — «
 
»Leonora ji je ime.«
 
»Tako se pač imenuje, a krščena je za Jero. Jutri torej pride nekdo k Jeri in ji proti primerni odpo­vedni izjavi izplača tisoč kron. Capito?«
 
Ognjeslav Hruševec sicer ni kapiral, ali imel je veliko zaupanja do svojega katoliškonarodnega pobra­tima in zato mu je radovoljno pre­pustil uravnavo te delikatne za­deve.
 
Naslednje jutro je stopil Ferdi­nand Čebula v zadohlo sobo ime­nitne hiše blizu Ljubljane, kjer je posestnik, žagar, mlinar, lesni trgo­vec in trafikant Matevž Hruševec se­del za mizo in zajtrkoval špeh s kruhom ter ga zalival s slivovko.
 
»Kaj bi pa rad ?« je vprašal Ma­tevž Hruševee nepričakovanega obi­skovalca. Imel je starinsko navado, da je tudi visokošolce tikal, dokler niso dobili stalne službe, in je delal samo izjemo a lemenatarji, katere je vikal. Duhovnike je seveda od
kraja vikal.
 
»Gospod Hruševec« je začel Fer­dinand Čebula z veliko resnobo in s patetičnim glasom govoriti. »Staro moje prijateljstvo do Vašega sina mi veleva, da Vas strogo zaupno ob­vestim o stvari, ki zna postati usod­nega pomena za prihodnjost Vašega sina«.
 
»Kaj praviš?« se je čudil stari Hruševec. »Kaj pa more nam ne­varno postati? Moj fant je zdrav in če umrjem, dobi toliko hranilničnih knjižic, da jih bo cela skrinja polna.«
 
»Ali čemu ste ga potem dali študirat, gospod Hruševee, če ne zato, da postane enkrat imeniten go­spod. Spravili ste ga z velikimi stro­ški tako daleč, da mu je zagotov­ljena lepa prihodnjost ali ga hočete zdaj sredi pota zapustiti?«
 
Matevž Hruševec je imel tako polna usta špeha in kruha, da je v ogovor zamogel samo nekaj zarenčati. Ferdinad čebula je vsled tega mirno nadaljeval.
 
»Ravno zdaj, ko bi imel Ognje­slav nastopiti službo, v kateri po­stane gotovo še ekscelenca, se je zaljubil z vso strastjo svojega čistestega mladenšikega srca v neko ljubljansko gospodično.«
 
» V kakšno gospodično,« je cmokaje vprašal stari Hrušovec in ker ga je stvar začela zanimati, je na vso moč hitel, da dobi prazna usta.
 
»Dotična gospodična je poštena, ali revna.«
 
»Ti lump ti, ti, ti slodej ti,« se je začel zdaj togotiti stari Hruševeo. »Še tega bi bilo treba.«
 
»Ognjeslav se je z vso strastjo prve ljubezni oklenil tega dekleta in jo hoče vzeti v zakon.«
 
Matevž Hruševeo je planil po­konci s tako silo, da je prevrnil ste­klenico z dvajset let staro žlahtno slivovko.
 
»Iz tega ne bo nič. Iz te moke ne bo kruha. Pa če bi moral vzdig­niti tak komisijon, kakršnega še ni videla kranjska dežela — iz tega ne bo nič in ne bo.«
 
Stari Hruševee je divjal, da se ga je sicer jako drsni Ferdinand Če­bula začel bati.
 
»Ognjeslav je vaš sin, gospod Hruševeo,« je povzel zopet Ferdinand, ko se je stari do dobrega odkašljal. »V vsem je vam podoben. Inteligenten je, kakor vi in kremenitega zna­čaja kakor vi. Njega ne bodete pre­govorili.«
 
»Punce pa ne poznam «
 
»Veste kaj, gospod Hruševec, jaz sem sicer mlad, a zdi se mi , da se na tem svetu z denarjem še največ opravi«
 
»Z denarjem se vse opravi « je z globokim prepričanjem in odločnim poudarkom pritrdil Hruševec.
 
»Poskusite torej z denarjem. Saj sem vam rekel, da je dekle revno. Tako je revna, da včasih še za krompir nima.«
 
»Slišite, gospod Čebula, vi ste pa res pameten in značajen mladenič«
 
Zgodilo se je prvič, da je stari Hruševec kakega dijaka vikal in Fer­dinand Čebula je to po vsi pravici smatral kot dokaz, da je zmagal.
 
»Poceni pa menda ne bo, go­spod Hruševec,« je nadaljeval z di­plomatsko spretnostjo. »Veste taka ljubezen — tu kar vse gori — to je tak plamen — «
 
»Naj velja kar hoče,« se je rotil Hruševec. »Moja bo veljala, pa če gre zadnji rep iz hleva. Peljite me k punci«
 
Točno ob 2 uri popoldne je sto­pil Matevž Hruševec v sobico Leonore Kosmačin.
 
»Ali ste vi tista punca, ki je mojega fanta zapeljala?« je vprašal stari Hruševeo.
 
»Kaj?«
 
»No, saj ste prava, saj tako vem. Veste, to vam naravnost povem — mož in žena ne bodeta nikdar, raje zapustim ves svoj denar frančiška­nom na Brezjah.«
 
Leonora Kosmačin se je začela živo zanimati za gospoda Matevža Hruševoa. Spoznala je takoj situacijo in takoj napravila bojni
načrt.
 
»Ah, gospod Hruševec, ko bi vi vedeli, da, ko bi le slutili, kako jaz Ognjeslava ljubim.«
 
»Če ga nehate ljubiti, vam pla­čam 500 kron«
 
»Ah, kako malo poznate žensko srce! Kadar ženska iskreno in res­nično ljubi, se za 500 kron ne od­pove svoji sreči«
 
»No, veste kaj — jaz vam dam tisoč kron«
 
Leonora Kosmačin se je jokaje naslonila ob ramo starega Hru­ševoa.
 
»Ah, gospod Hruševec, moja ljubezen je tako globoka in resnična, da je vi ne morete pojmiti«
 
»Glihal pa ne bom« je rekel nejevoljno Hruševec, a s tako meh­kim glasom, da se je Leonora hitro še bližje stisnila k njemu, »če ho­čete, vam dam 1000 kron. In ker ste revni, pridete lahko k meni za go­spodinjo. Moj fant mora tako v Trst. In pri meni se vam bo dobro go­dilo, gospodična Leonora, prav dobro se vam bo godilo.«
 
Leonora Kosmačin je novič po­kazala svoje dramatične talente. Te­kom ene ure je pripravila starega Hruševca do tega, da ji je odštel 1500 kron in sklenil ž njo trdnopri­jateljstvo.
 
Zvečer so Leonora, Ognjeslav in Ferdinand Čebula jemali slovo. Pri penečem šampanjcu je trajalo po­slavljenje do jutra. Potem se je Og­njeslav odpeljal in na njegovo mesto je stopil stari Hruševec in je vztrajal pri nji, dokler ni s svojim podravnateljtm stopila v sveti zakon.