Pomladanski sprehodi: Razlika med redakcijama

odstranjenih 168 zlogov ,  pred 7 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
}}
 
Pomlajena narava vzklija v novi pomladi k novemu življenju. Gozd ozeleni in nasiča z balzamovim vonjem vzduh, da, tedaj ozeleni tako krasno, tako prekrasno, kakor da bi se oblekel v svatovsko obleko, da svatuje pri veličastni svatbi pomlajene narave. Beli zvončki pokazujejo glavice iz tal, dehteče vijolice tiho samujejo z a grmovjem, jetrnik se lepo zlaga z zelenjem v gozdu in teloh v sneženih poljih preplavlja bregove. Kostanji so v razkošnjem cvetju in košate lipe razširjajo daleč na okoli svoj vabljivi duh, lahna sapica pa raznaša ta vonj po prostrani poljani. Drobne čebelice letajo od cveta do cveta, nabirajo med in vosek, da sezidajo in z njega doma veličastno,
Pomlajena narava vzklij a v nov i
čudežno palačo, pisani metulji se sklanjajo nad pisanim cvetjem in v sladkem poljubu srebajo sladki med. Ptiči žgole med drevjem in nas vabijo k ljubavi, sami uživajoči večno in vendar mlado ljubezen. Midva pa šetava tedaj po livadah in logih, po poljanah in gozdih, naslajava in navdušujeva se v narav iza
pomlad i k novemu življenju. Goz d
ljubav, prisegava si zvestobo in ljubezen, ono veliko, preskonČno ljubezen, katero nama vdihava cela narava. Mirjam! Kaj ne, da se še spominjaš tistih bajnokrasnih majnikovih dni, ko sva Šetala po livadah, po logih, po poljanah, po gozdih, šetala tja v brezmejne daljave in sanjala o ljubavi, o srečni, neskaljeni ljubavi? In, Mirjam, se li spominjaš tudi še tistih prekrasnih, čarobnih majnikovih večerov. Nebo je žarelo nad temnim gozdom v zatonu solnca, mali oblački na nebu so odsevali v vijoli­častem svitu, skalnati, snežnobeli gorski skladi na vzhodu so bleščali, iz tal, kostanjev, smrek in jelk je dehtel balzamov vonj tako vabljivo, tako mamljivo, midva pa sva tudi tedaj šetala še dalje v brezmejne daljave in sanjala o ljubezni, o srečni, neskaljeni ljubavi.
ozeleni i n nasiča z balzamovim vo ­
I nIn šetala sv asva dalje po livadah i nin
njem vzduh, da, tedaj ozeleni tako
logih, po poljanah i nin gozdih tako
krasno, tako prekrasno, kako r da b i
kimidolgo, da je sonce zatonilo za visokimi gorami, da so se poslavljali le
se oblekel v svatovsko obleko, da
svatuje pr i veličastni svatbi pomla ­
jene narave. Bel i zvončki pokazujejo
glavice i z tal, dehteče vijolic e tiho
samujejo z a grmovjem, jetrni k se
lepo zlaga z zelenjem v gozdu i n tel
oh v sneženih poljih preplavlj a bre ­
gove. Kostanj i so v razkošnjem cvetju
ni košate lipe razširjajo daleČ na
okoli svoj vabljiv i duh, lahna sapica
pa raznaša t a vonj po prostrani po ­
ljani. Drobne čebelice letajo od cveta
do cveta, nabirajo med i n vosek, da
sezidajo i z njega doma veličastno,
čudežno palačo, pisani metulji se
sklanjajo nad pisanim cvetjem i n v
sladkem poljubu srebajo sladki med.
Ptiči žgole me d drevjem i n nas va ­
bijo k ljubavi, sami uživajoči večno
i n vendar mlado ljubezen.
Midva pa šetava tedaj po livadah
in logih, po poljanah i n gozdih, naslajava
i n navdušujeva se v narav i z a
ljubav , prisegava s i zvestobo i n ljubezen,
ono veliko , preskonČno ljubezen,
katero nama vdihava cela na ­
rava.
Mirjam! Kaj ne, da se še spominjaš
tistih bajnokrasnih majnikovih
dni, ko sv a Šetala po livadah, po logih,
po poljanah, po gozdih, šetala
tja v brezmejne daljave in sanjala o
ljubavi, o srečni, neskaljeni ljubavi 9
In, Mirjam , se li spominjaš tudi
še tistih prekrasnih, čarobnih majnikovi
h večerov. Nebo j e žarelo na d
temnim gozdom v zatonu solnca, mali
oblački na nebu so odsevali v vijoli­
častem svitu, skalnati, snežnobeli gorski
skladi na vzhodu so bleščali, i z
tal, kostanjev, smrek i n jel k j e dehtel
balzamov vonj tako vabljivo , tako
mamljivo , midv a pa sva tud i tedaj
šetala še dalje v brezmejne daljave
in sanjala o ljubezni, o srečni, neskaljeni
ljubavi.
I n šetala sv a dalje po livadah i n
logih, po poljanah i n gozdih tako
dolgo, da je solnce zatonilo za viso ­
kimi gorami, da so se poslavljali le
še zadnji žarki od snežnobelih vrhov,
da j eje končno tudi te objel tih itihi mrak,
i nin da je splavala večernica n ana nebu.
SetalaŠetala sva dalje proti brezmejnim
daljavam, govorila sva o ljubavi
in poljubi, ah, vroči poljub ipoljubi naj b ibi
podžigali ljubav , naj b ibi jej dovajali
novega goriva, da vzplameni mogoč­nejše, da njen plamen nikdar, nikoli
nejše, da njen plamen nikdar , nikol i
ne ugasne.
Jasno nebo pa so posejale zvezdice,
tako svetle in tako blesteče, kakkakor da bi nama hotele svetiti na poti
o r da b i nama hotele svetiti n a poti
ljubavi.
Skupaj so bil ebile te svetle, blesteče
zvezdice, sklanjale so se druga k
drugi, kakor da b ibi se poljubljale,
kakor da b ibi se vnemale druga za
drugo, iin n skrival eskrivale so se i n znovin aznova se
prikazovale , znov aznova se poljubljale, ah
poljubljale se tako presrčno, tako
vroče, kako rkakor da b ibi se znašle pr i prvpri iprvi
ljubavi.
A liAli ni bila to le bridka prevara,
Mirjam?
So l ili res tako bliz ublizu drug a drugi,
svetle zvezdice ? Al iAli niso v resnic iresnici v velikanski razdalji med seboj, ali bi
velikansk i razdalji me d seboj, ali bi
ne hitele milijone in milijone let
druga nasproti drugi, da bi se končno
znašle v presrčnem objemu?
D a Da, da, Mirjam , velikanska j eje
razdalja med njimi .
I nIn midva, Mirjam, kaj ne, midva
sva si tudi blizu, tako blizu, da ni
nobene razdalje ? In med nama tudi
ne mor emore biti nobene razdalje, saj
naju veže i nin bo vedno, večno vezala
ljubav z aza vedno, z aza večno.
Prišla sva v gozd. Listje je skrivnostno
šuštelo po dpod nogami, midva pa
s vasva hitela dalje v brezkončne daljave.
SmrekovSmrekovi i vrhov ivrhovi so se sklanjali pre dpred
hladno sapo, pozdravljal ipozdravljali so se i nin
objemali, Želeliželeli s isi lahkega počitka,
zadnji objem še, predno zasnivaj ozasnivajo v
temni, bajnokrasni majnikovi noči.
Naj u p a j eupanje navdajala gorka, vroča
ljubav .
BukovjBukovje e j eje šepetalo, šepetalo tako
skrivnostno, tako bajno i nin tajno, da
se namnama a j eje dozdevalo, da žubori popoleg naju bistri studenec, ki ­skaklja
od kamna do kamna, pripovedovalo
l e g naju bistr i studenec, k i skaklj a
ssi ije j e bukovj ebukovje v mehkem objemu po ­
od kamn a d© kamna , pripovedoval o
s i j e bukovj e v mehkem objemu po ­
vesti ljubezni, velike, neskončne ljubezni.
 
I nIn midva sva prislusevalaprisluševala tem
pravljicam in pripovedkam, v srcih
pa se je vnemal a in vžigala še momogočnejša, ­še iskrenejša ljubav.
A hAh, kako ljubim te bajnokrasne
gočnejša, še iskrenejša ljubav.
majnikov emajnikove večere! Duša vzplamenev avzplameneva
A h, kako ljubim te bajnokrasne
tedaj, vživa, vzkipeva. I nIn v teh trenotkih
majnikov e večere! Duša vzplamenev a
bi se povspel rad gori do neneštevilnih -zvezdic, da bi jih objel, v
tedaj, vživa, vzkipeva. I n v teh trenotkih
tteh eh trenotidhtrenotkih bi izkopa l iizkopal ziz tal najmanjšega
bi se povspel rad gori do ne -
številnih zvezdic , da b i jih objel,' v
t eh trenotidh bi izkopa l i z tal najmanjšega
črvička, da bi ga poljubil. —
Kadar pa zrem doma v majnikovih
nočeh tja v sinje nebo, kadar
preštevam zvezde , kadar sledim
oblačku, katerega žene lahen vetri cvetrič
proti tebi, tedaj m umu sporočam po ­
zdrave, presrčne pozdrave, katere naj
ponese tebi, predraga Mirjam .
In tedaj se zaziblje duša v sladke
sanje, sniv asniva o tebi, predraga Mirjam ,
s teboj i tedaj šeta po livadah iin nlogih, lopo ­poljanah in gozdih v bajnokrasnih
majnikovih dnovih, naslaja i nin
gih, po poljanah i n gozdih v bajnokrasnih
navdušuje se v naravnaravi i z aza ljubav, prisega
majnikovih dnovih, naslaja i n
ti zvestobo in ljubezen, ono veliko, brezkončno ljubav , katero j,ejjej
navdušuje se v narav i z a ljubav, prisega
katero nama vdihava cela na ­narava.
ti zvestobo i n ljubezen, ono v,eliko
, brezkončno ljubav , katero j,ej
13

urejanj