Hlapci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 86:
<b>ANKA</b>: Adijo!
<b>JERMAN</b>: Postoj! ''Poljubi jo na lice.''
<b>ANKA</b>: ''se okrene na verandi:'' Pa snêmi z duše ta pusti cilinder, snêmi ga! In črno kuto sleci in paternošter daj iz rok! Adijo! ''Odide v hišo.''
Vrstica 123 ⟶ 121:
<b>GENI</b>: Bog sam vedi, čemu se ljudjé lasajo? Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!
<b>MINKA</b>: Ta mlačnost -
<b>GENI</b>: In malobrižnost -
<b>MINKA</b>: Ti bi se ne ganila, če nas že danes ta dan vse po
Vrstica 145 ⟶ 143:
prah poteptana … tako je rekel: v zemski prah poteptana … in da bo prapor svobodne misli … takorekoč … kako pa ti sodiš?
<b>LOJZKA</b>: Nič ne sodim. Moja sodba bi ne
ne za ped in na nobeno stran.
Vrstica 164 ⟶ 162:
<b>KOMAR</b>: Zmaga!
<b>MINKA</b>: ''vstane'' Številke!
<b>KOMAR</b>: Ni številk! Ali zmaga je gotova, bila je že včeraj, že
predvčerajšnjim, že lani! - Pol litra, Katarina! ''Sede široko''.
<b>MINKA</b>: Ti ne dvomiš kar čisto nič?
<b>KOMAR</b>: Kdo dvomi? Kdo si upa dvomiti? Kdor dvomi, je
izdajalec … treščim mu kozarec v glavo! … Gredoč sem srečal župnika … tako je bil potrt in siroten, kakor da nosi troje butar na hrbtu in eno na glavi … skoraj da mu nisem groša dal! ,Kako je, gospod
Komar, kako je?' me vpraša. ,Nam dobro in zmerom boljše!' mu odgovorim. On se je kislo nakremžil, jaz pa sem se tako smejal, da … ná, še zdaj imam solzne oči!
<b>LOJZKA</b>: Od smeha?
<b>KOMAR</b>: Botrica, ti boš skezála, hudo skezála! Ali misliš, da
nisem videl, kako si se potuhnila ta zadnji teden? Če se kmet plohe boji, spravi seno pod streho! Glejte jo, še ne kadi ne več, kmalu bo rožljala s paternoštrom. Ti pa Jerman … prijeten par! Idealizem nič ne nese, kaj? Poznam vas, drhal! Jerman že ve, kje da je skrinjica pozlačena, zanj pripravljena! Pri županovih si je kar pogrnil bogato
kosilo za učitelja. Kdo bi mu zameril? Misli si: ,Vzemi, vzemi punco iz cunj, če so le cunje židane!'
<b>GENI</b>: Kaj ni tvoj prijatelj?
Vrstica 203 ⟶ 186:
<b>KOMAR</b>: Bo že prišel! - Lepega tasta si je pa le izbral! Kaj
mislite, da je župan v svojem srcu naprednjak? Starega škrpeta bi ne dal za to naprednost! Jeza ga lomi, da nismo njega postavili - tako šlevo! Da mu le z mezincem pomignejo, pa bo že jutri nosil nebo v procesiji.
<b>KOMAR</b>: Pozdravljen, mežnar vseh mežnarjev! Ná, pij, krepčaj se, da boš lažje prenašal svojo bridkost! Kadar so kaplani tepeni, je tudi Hvastja tepen … hudó je, če ima človek tako ženo! Pa kaj bi nedolžni
Hvastja za kaplanske ujme? Še nohtov si ne trebi, da ostanejo črni na vekomaj!
<b>HVASTJA</b> ''sede mirno'':
<b>KOMAR</b>: Kaj si rekel?
Vrstica 229 ⟶ 202:
<b>HVASTJA</b>: Ti jo boš delal za tega mežnarja; hudo pokoro!
''Z verande pridejo: župan, zdravnik, nadučitelj.''
<b>KOMAR</b> ''plane'': Kaj? Kako? Besedo, besedo! Kaj?
<b>ŽUPAN</b>: V naši občini so zmagali naprednjaki z enim glasom.
<b>KOMAR</b>
<b>ZDRAVNIK</b>: Saj nikoli ni bilo drugače! Pred šestimi leti so
Vrstica 243 ⟶ 215:
<b>KOMAR</b>: Kaj se to pravi: so zmagali, so zmagali? Smo, se
reče! Ampak kje se je nabralo toliko ščurkov? Podnevi jih človek ne vidi - pa prilezejo nenadoma, vrag vedi odkod! ''Hvastju'':
Kaj si rekel?
<b>HVASTJA</b>: Nič; le prijazno mi dovoli, da se smejem.
Župan, zdravnik in nadučitelj sede na verandi; Komar stoji na stopnici; pod verando sedé učiteljice in Hvastja.
<b>NADUČITELJ</b>: Brez strahu, ne klonimo src! Naše ljudstvo je zavedno, v svojem jedru zdravo! Zaupajmo v to ljudstvo, zaupajmo pa tudi v vsesplošni napredek, ki je naturna nujnost in ki se ne ustavi nikjer in nikoli!
<b>ŽUPAN</b>: Naša občina ne odločuje; črna je bila od nekdaj in
črna ostane; kakor da je zakleta!
<b>KOMAR</b>: Ne ostane! Kaj se to pravi
napol podobno vdanosti v božjo in farško voljo! ''Stopi k mizi, kjer sede učiteljice, in pije; nato pokaže na Hvastjo''.
Če bi se ravnali po takih mevžah —
<b>HVASTJA</b>: Ali boš delal pokoro za mežnarja in za mevžo, ali
jo boš delal!
<b>MINKA</b>: Resnica pa je, da bi ne bila: naš
ta mlačnost
<b>GENI</b>: In malobrižnost
<b>ZDRAVNIK</b>: Jaz sem popolnoma miren, tako miren, da še volit
nisem šel. Poznam naše ljudstvo, kakor ga malokdo pozna. V cerkev hodi in na božja pota, farjem se odkriva in bero odrajtuje; ali vse to je le
gola navada, stara narodna šega; in farji so le zaščitniki in varuhi teh šeg in navad. Naj kaj starega odpravijo, kaj novega postavijo, pa bodo videli vraga! Poznal sem župnika, ki se je obregal ob
predpustni praznik — skoraj da niso šli s cepci nadenj. Vprašaj kmeta, če naj odpravimo vero ali kvatrni semenj, pa ne bo odlašal z besedo. Duhovnik mu ni aposteljnov naslednik, temveč le nadzornik narodnih veselic; tega spoštuje — in kdo bi mu branil?
<b>NADUČITELJ</b>: Upajmo, da ga vzgoja na znanstveni podlagi
<b>ZDRAVNIK</b>: Boljše: na prirodoznanstveni
<b>NADUČITELJ</b>:
času od teh cerkvenih veselic in njih nadzornikov. Temu velikemu cilju bodi posvečeno delovanje naše!
<b>ZDRAVNIK</b>: Kakor sem razložil: narod je starokopiten v svojih
šegah, ali v svoji pameti je bister
<b>ŽUPAN</b>: Da bi se izkazalo!
<b>KOMAR</b>: Izkazalo se bo, še preden zajde sonce! Hvastja, nocoj boš dal za črno mašo in za bilje!
<b>HVASTJA</b>: Ali boš delal pokoro za to črno mašo, ali jo boš
delal!
<b>KOMAR</b>: ''pokaže na Hvastjo'': Glejte! Človek sedi med nami —- Judež med aposteljni, farizej med colnarji. Ali je mogoče, da je v
današnjih časih še kdo na svetu, ki je svojo dušo brez sile pokapucinil? Naturno ni, pa vendar se je zgodilo. Zdaj bi le rad vedel, če se je zgodilo iz lenobe, ali iz prekanjenosti. Če iz lenobe, se ga Bog usmili, če iz prekanjenosti, se ga usmili še hujše: ker sam se je ukanil!
<b>HVASTJA</b>
<b>NADUČITELJ</b>
<b>ZDRAVNIK</b>: Če je misel grenka, bodi beseda sladka: medicina
v cukreni vodi.
<b>KOMAR</b>: Ni prišel spovedávat, ne se spovédat: ali
<b>HVASTJA</b>
<b>LOJZKA</b>: Ni bilo treba, da si ga žalil.
<b>KOMAR</b>: Vohunska črna duša!
ob slovesni uri … v srcih upanje in skrb … svobodno besedo na jeziku — pa se prikrade mednje ta črna senca v svoji dolgi špehovki … ne, ljuba
duša, moja kri je vroča in ni me sram … slinijo naj se polži!
<b>MINKA</b>: Vsekakor … že prisotnost njegove črne suknje v
Vrstica 364 ⟶ 289:
<b>KOMAR</b>: Kakšnega prepričanja? Prepričanje pa ta žalostna
špehóvka! Če mu žena ukaže, da naj zataji eno prepričanje za predjužnik, drugo za kosilo in tretje za večerjo, pa bo storil!
<b>LOJZKA</b>: Kdo ti je povedal?
Vrstica 384 ⟶ 307:
družabnega občevanja …
<b>KOMAR</b>
<b>LOJZKA</b>: Žalil si ga, ki je bil sam med nami!
Vrstica 391 ⟶ 313:
<b>KOMAR</b>: Mevža!!
<b>MINKA</b>
<b>LOJZKA</b>: Ni mi je še ponudil; ali preden bo petelin dvakrat
Vrstica 403 ⟶ 324:
<b>ZDRAVNIK</b>: Skoraj se že mrači … ali vroče je kakor opoldne.
Iz hiše na verando prideta '''Anka''' in '''mlad študent'''; vesela gresta preko vrta do lope. S ceste pride ob istem času '''Jerman'''; Anka ga z roko pozdravi.
<b>KOMAR</b> ''Jermanu'': Deklamirat gresta … za veselico.
<b>JERMAN</b>: Za kakšno veselico?
Vrstica 414 ⟶ 333:
<b>KOMAR</b>: V proslavo nocojšnje zmage.
'''''Poštar''' se prikaže ob vrtnih durih, odmahuje z obema rokama; vsi planejo.''
<b>POŠTAR</b>: Vse! Vse! Vse!
<b> VSI</b> ''kriknejo'': Kaj?
<b>POŠTAR</b>: Črno!
''Vsi sedejo nemi.''
''Kratek odmor; naslednje govoré vse s tišjim, plahim, neodločnim glasom.''
<b>NADUČITELJ</b>: Ako prav premislimo …
Vrstica 435 ⟶ 355:
<b>ZDRAVNIK</b>: Navsezadnje … stvar je pač taka …
<b>MINKA</b>: Tudi oni so …
…
Vrstica 443 ⟶ 363:
<b>ŽUPAN</b>: Narod je zdrav in pošten …
<b>KOMAR</b>: On že
<b>ZDRAVNIK</b>: Ni nas izbral in postavil, da mu kažemo pota …
Vrstica 460 ⟶ 380:
<b>GENI</b>: Najboljše pa so pečene piške.
<b>ANKA</b>
<poem>
Mogočno vzdignil si svobode prapor, potisnil si
sovraga v brezna žrelo …
</poem>
''Se zasmeje.'' Raskavo! Raskavo!
<b>KOMAR</b> ''zamahne proti lopi'': Ni treba!
<b>ANKA</b>
<b>KOMAR</b>: Napredka ne … in ne sovraga … in žrela …
Vrstica 481 ⟶ 400:
<b>ANKA</b>: Hvala Bogu!
Ob vrtnih durih se prikaže '''župnik,''' visok, rejen, ponosen. Gre prav počasi in veličastno preko odra na verando. Vsi mu hite naproti, klanjajo se mu v špalirju, molče; on odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; edini Jerman stoji miren daleč ob strani; za kratek hip se srečata pogled njegov in župnikov.
== DRUGI AKT ==
|