V parku (Slovenski narod): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 25:
Prihodnji naš junak je torej zopet prihajal bližje čarokrasni, bridki devici, ki se je bojevala za sladke čare svojega devištva. In pogledala ga je bistro in ponosno in vabljivo; s pogledom mu je obetala, a v srcu mu je grozila. O, pazi se, pobič! In nanj je to vplivalo, zelo je to nanj učinkovalo, zakaj stresel je z glavo, obstal in odprl usta. Še enkrat gaje dobri angel varuh potegnil s seboj na pravo pot, zakaj bledi junak, ki ga čaka tragična uloga, je zamahnil z vitko paličico, ki jo je nosil s seboj, po rožnih girlandah, da se je usulo na tla rdeče cvetje in je bilo vse naokrog kot kri žareče.
Hm, in tisti fant je torej odkorakal dalje, mimo zaljubljenih parov, mimo vzdihajočih grmičev, mimo kipečih poljubov, mimo lepega jesena, ki je turobno sameval v ograji in zrl pomilovalno za mladeničem, ki ga je že objemala slutnja zle sreče. Prišel je do šepetajočega grma in do stranskih dveri, in njemu seje zdelo, da ga je nekdo potegnil za rokav in obrnil proti izhodu, zakaj desna noga se mu je že nekoliko zasukala, samo levica je bila trdovratna. Tako jo nekaj časa stal tam na razpotju in razmišljal, a dobri angel ga je že zapustil, zakaj fant je izustil bogokletne besede:
„Pojdi mimo, pojdi mimo! Linica ali Dragica je čakala svoje žrtve. Njene oči so se odklenile, in iz njih je blisnil roj smrtonosnih strel. Pogledala je izzivalno in mamljivo, a pred njo je že trepetal ubogi fant, žrtva nocojšnjega večera. Zavrtilo se mu je v glavi, in vse je zaplesalo okrog njega. Zdelo se mu je, da se pred njim odpira brezdno, kolena so mu omahnila, in tak je stopil pred njo.
Vrstica 31 ⟶ 32:
Stopil je pred njo, zavihtel beli slamnik in se priklonil:
„Ne, ne,
▲„Ne, ne," se je zaletel dobri Marko Štucin, „hotel sem reči, da igram klavi r in pišem novele. Pardon, gospodična!"
A gospodični Linici ali Dragic ni bilo treba pardona in povabila je novega kavalirja:
„Prosim, sedite malo k meni, o, kako jaz ljubim umetnike.
„A sedaj povejte kaj, gospod Marko Štucin!
„Jaz? Ne vem, kaj bi vas zanimalo.
„Veste kaj, jako rada poslušam historije, zlasti tisto o jari kači, ali pa o steklem polžu. Prosim, pripovedujte!
„Kaj
„Freilich, o jari kači ali pa o steklem
„Smešno!
„Ali pa, no, kar hočete. Freilich!
„Glej te, glejte, kaj vam leze po suknji, ali je to polh?
„Ne, to je pika-
„Freilich, vi kaj veste, to je
„Gospodična,
„Ali ste bolni?
„Ne,
„Ah. kaj pravite, saj je hladno
Marko Štucin ni vedel ziniti več besede.
„Nini , Nini,
„Ne, ne,“ a se je branil, „le za vas
„Čuješ, Nini, kako čudno govori? A h , mene je strah. Pojdiva domov!
In
„Smešno, smešno,
Marko Štucin je obsedel na klopi in čutil je. kako mu polagoma postaja nos večji in večji, daljši in daljši. Nos mu je rastel in se raztezal v nedogled, čez park, Čez polje, Čez gore
Zakaj Marku Štucinu se je zmešalo.
Dzin-Dzin.
|