V parku (Slovenski narod): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mgrintal (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mgrintal (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 25:
Prihodnji naš junak je torej zopet prihajal bližje čarokrasni, bridki devici, ki se je bojevala za sladke čare svojega devištva. In pogledala ga je bistro in ponosno in vabljivo; s pogledom mu je obetala, a v srcu mu je grozila. O, pazi se, pobič! In nanj je to vplivalo, zelo je to nanj učinkovalo, zakaj stresel je z glavo, obstal in odprl usta. Še enkrat gaje dobri angel varuh potegnil s seboj na pravo pot, zakaj bledi junak, ki ga čaka tragična uloga, je zamahnil z vitko paličico, ki jo je nosil s seboj, po rožnih girlandah, da se je usulo na tla rdeče cvetje in je bilo vse naokrog kot kri žareče.
 
Hm, in tisti fant je torej odkorakal dalje, mimo zaljubljenih parov, mimo vzdihajočih grmičev, mimo kipečih poljubov, mimo lepega jesena, ki je turobno sameval v ograji in zrl pomilovalno za mladeničem, ki ga je že objemala slutnja zle sreče. Prišel je do šepetajočega grma in do stranskih dveri, in njemu seje zdelo, da ga je nekdo potegnil za rokav in obrnil proti izhodu, zakaj desna noga se mu je že nekoliko zasukala, samo levica je bila trdovratna. Tako jo nekaj časa stal tam na razpotju in razmišljal, a dobri angel ga je že zapustil, zakaj fant je izustil bogokletne besede:
„Pojdi mimo, pojdi mimo!"* in zavil in zopet počasi je jadral proti pečini, kjer je čakala Scila, kjer je prežala Karibda, kjer so v vročih strujah umirala srca. Naš junak se je odkašljal in precej samozavestno meril pot proti rožnim girlandam.
 
Linica ali Dragica je čakala svoje žrtve. Njene oči so se odklenile, in iz njih je blisnil roj smrtonosnih strel. Pogledala je izzivalno in mamljivo, a pred njo je že trepetal ubogi fant, žrtva nocojšnjega večera. Zavrtilo se mu je v glavi, in vse je zaplesalo okrog njega. Zdelo se mu je, da se pred njim odpira brezdno, kolena so mu omahnila, in tak je stopil pred njo.
Vrstica 31 ⟶ 32:
Stopil je pred njo, zavihtel beli slamnik in se priklonil:
 
»Jaz„Jaz sem Marko Štucin, pišem klavir in igram novele." To je izustil junak, prepričan, da je dovršil največje delo svojega življenja. A tam pred njim, o, kako hudomušno so se smejale šegave oči, kako so kipele in drhtele rdeče ustne, in kako je zažgolelo izza drobnih, bisernih zobčkov:
 
Veseli„Veseli me, Čast mi je, a, v pišete klavir in igrate novele?"
„Ne, ne," se je zaletel dobri Marko Štucin, „hotel sem reči, da igram klavi rklavir in pišem novele. Pardon, gospodična!"
 
„Ne, ne," se je zaletel dobri Marko Štucin, „hotel sem reči, da igram klavi r in pišem novele. Pardon, gospodična!"
 
A gospodični Linici ali Dragic ni bilo treba pardona in povabila je novega kavalirja:
 
„Prosim, sedite malo k meni, o, kako jaz ljubim umetnike." Potem je tiho nekaj zašepetala sestrici: ta se je diskretno umaknila in že je ni bilo.
 
„A sedaj povejte kaj, gospod Marko Štucin!"
 
„Jaz? Ne vem, kaj bi vas zanimalo. Smešno"Smešno“.
 
„Veste kaj, jako rada poslušam historije, zlasti tisto o jari kači, ali pa o steklem polžu. Prosim, pripovedujte!"
 
„Kaj ?" se je zavzel Marko Štucin, „o jari kači naj pripovedujem! Smešno!"
 
„Freilich, o jari kači ali pa o steklem polžu"polžu“.
 
„Smešno!" In Marko Štucin je nabral ustne v šobo.
 
„Ali pa, no, kar hočete. Freilich!" Junak nocojšnjega večera je bil konsterniran. Že davno se je naučil napamet dolg in lep ljubavni pomenek, a zdaj je bil kot mutec.
 
„Glej te, glejte, kaj vam leze po suknji, ali je to polh? " je zakričala in vzela z njegovega rokava drobnega hroščka.
 
„Ne, to je pika-polonica"polonica“.
 
„Freilich, vi kaj veste, to je podlasica"podlasica“.
 
„Gospodična," je hitel Marko Štucin nervozno, „o. kako mi je pr ipri srcu tako čudno"čudno“.
 
„Ali ste bolni? "
 
„Ne," jo je prekinil, tako mi je vroče ... "
 
„Ah. kaj pravite, saj je hladno zvečer"zvečer“.
 
Marko Štucin ni vedel ziniti več besede.
 
„Nini , Nini," je začela Linica ali Dragica nenadoma klicati. „Pridi sem, kako me je groza. Gospod Marko Štucin je bolan. Vročico ima.
 
„Ne, ne, a se je branil, „le za vas gorim"gorim“.
 
„Čuješ, Nini, kako čudno govori? A h , mene je strah. Pojdiva domov! "
 
In Linic aLinica ali Dragica je zbežala, kot bi jo nesel veter, in Nini za njo.
 
„Smešno, smešno," sta klicali in se smejali, „smešno, smešno," je odmevalo po parku.
Marko Štucin je obsedel na klopi in čutil je. kako mu polagoma postaja nos večji in večji, daljši in daljši. Nos mu je rastel in se raztezal v nedogled, čez park, Čez polje, Čez gore ...
 
Zakaj Marku Štucinu se je zmešalo.
 
 
Dzin-Dzin.