Mesečina (Fran Josip Knaflič): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
Vračam se ob pozni uri domov
samo morje in jug dihata take noči.
Jasno — sredi neba — sije luna, in
morje je njen ogromni reflektor...
kakor bajka, polna čudovitosti in
skrivnosti... In v sanjah se ziblje
Vrstica 27:
Sredi te neizmerne tišine zbuja
mrtvi zvok lastnih korakov plah odmev
v duši. Postojim
odmevajo dalje. Prestrašen se ozrem
— nekdo prihaja gor po cesti...
V mesečini se guglje njegova
široka postava... Mož je slabo
in gorjačo stiska pod pazduho...
Zdaj se je približal. Ustavi se
pred menoj, in gledava si v obličje.
Ne! To ni nikak romantičen lopov,
ki je v polnočni samoti zalotil
Vrstica 41:
ne, ta tukaj je ves drugačen ptič!
Gledam, gledam moža, in srce
mi postaja veselo
On je, ta obraz, neumnopošten,
prekanjeno nedolžen in tako
urezan, ta obraz, ki si ga je izmislil
Bog Oče v trenutku, ko je bil posebno
Vrstica 51:
krivo zarezo tam na krajih ust, narejeno
prav zato, da jo ta usta, kadar
se odpro k besedi, mav' zavijejo..
Pa gledam ta obraz kakor prijazen
sen z domačih tal, in silna veselost
Vrstica 61:
Mož je očaran! Njegovo obličje
blešči, se reži od blaženstva, on potegne
z rokavom čez nos in oči,
z nogami...
naenkrat rosna očesca, me šegavo
pogledajo, in — oh!
tam okoli ust, njih kraja se razmakneta,
potezneta vsak po svojo, pa
mi zagode v uho, da lepše nikoli:
»No, to smo pa z
Ne vem, kaj se godi z menoj!
Samo smejem se in gledam moža, in
Vrstica 82:
zraku in pravi:
»Hej, čez hribe in doline! Zdaj
s
V sladkem zadovoljstvu sije njegov
obraz, jaz pa sežem v žep in
Vrstica 95:
tega prečudovitega strica še začel
objemati, ko bi se on ne požuril, da
se čim prej odpravi od mene
Kajti prečudoviti ta stric ne zaupajo
moji osebi v resnici prav čisto nič,
in predno se dobro zavem, se mi izmuznejo!
Enkrat, dvakrat še, no, tako
za »
gorenjsko in za nameček, no, puste
malo žvenketati kronco po zobeh —
in potlej hajd!
Veseli čar je razbil njen,
mu sledé...
Vidim ga stopati po široki cesti
Vrstica 117:
spodaj v globini blešči morje, tostran
v daljavi se temni gorovje, visoko
nad vsem, v
svojem sijaju pa se razpenja polnočno
nebo! Kaka čudovitost, kaka
Vrstica 131:
In vrata se mu odpro, in pri gostoljubnem
ognjišču si odpočije.
Zjutraj pa pojde
Veliko in plameneče se bo vzdigalo
izza belih gor, prešinjajoč vse z močjo
Vrstica 145:
oko pa plavajoče čez sinjo vodno
plan... Aj, in valovi šume tako
sladko,
po neizmerni gladini, ladjice se zibljejo
na njej kakor beli metulji na
|