Mesečina (Fran Josip Knaflič): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sborsic (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sborsic (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 10:
 
 
Vračam se ob pozni uri domov',
Nočnoč, zimska noč, je topla in mila:
samo morje in jug dihata take noči.
Jasno — sredi neba — sije luna, in
morje je njen ogromni reflektor...
vV čarodejni svetlobi me obdaja vse
kakor bajka, polna čudovitosti in
skrivnosti... In v sanjah se ziblje
Vrstica 27:
Sredi te neizmerne tišine zbuja
mrtvi zvok lastnih korakov plah odmev
v duši. Postojim;, toda koraki
odmevajo dalje. Prestrašen se ozrem
— nekdo prihaja gor po cesti...
V mesečini se guglje njegova
široka postava... Mož je slabo oble­čenoblečen,
in gorjačo stiska pod pazduho...
Zdaj se je približal. Ustavi se
pred menoj, in gledava si v obličje.
Ne! To ni nikak romantičen lopov,
ki je v polnočni samoti zalotil
Vrstica 41:
ne, ta tukaj je ves drugačen ptič!
Gledam, gledam moža, in srce
mi postaja veselo... Ah, dà on je!
On je, ta obraz, neumnopošten,
prekanjeno nedolžen in tako dovtipnodvotipno
urezan, ta obraz, ki si ga je izmislil
Bog Oče v trenutku, ko je bil posebno
Vrstica 51:
krivo zarezo tam na krajih ust, narejeno
prav zato, da jo ta usta, kadar
se odpro k besedi, mav' zavijejo..,.
Pa gledam ta obraz kakor prijazen
sen z domačih tal, in silna veselost
Vrstica 61:
Mož je očaran! Njegovo obličje
blešči, se reži od blaženstva, on potegne
z rokavom čez nos in oči, zaceptazacepeta
z nogami... potemPotem zamežikajo
naenkrat rosna očesca, me šegavo
pogledajo, in — oh! zdajZdaj se zakriža
tam okoli ust, njih kraja se razmakneta,
potezneta vsak po svojo, pa
mi zagode v uho, da lepše nikoli:
»No, to smo pa z GorenjščegaGorenjskega...«
Ne vem, kaj se godi z menoj!
Samo smejem se in gledam moža, in
Vrstica 82:
zraku in pravi:
»Hej, čez hribe in doline! Zdaj
s solncemsoncem, zdaj z luno . .. «
V sladkem zadovoljstvu sije njegov
obraz, jaz pa sežem v žep in
Vrstica 95:
tega prečudovitega strica še začel
objemati, ko bi se on ne požuril, da
se čim prej odpravi od mene....
Kajti prečudoviti ta stric ne zaupajo
moji osebi v resnici prav čisto nič,
in predno se dobro zavem, se mi izmuznejo!
Enkrat, dvakrat še, no, tako
za »Zz Bogom«, potegnejo malo po
gorenjsko in za nameček, no, puste
malo žvenketati kronco po zobeh —
in potlej hajd! poPo klancu gor!
Veseli čar je razbil njen,
zamiš­ljenzamišljen zrem za potnikom, in moje sanje
mu sledé...
Vidim ga stopati po široki cesti
Vrstica 117:
spodaj v globini blešči morje, tostran
v daljavi se temni gorovje, visoko
nad vsem, v vekovečnemveko-večnem, neizmernem
svojem sijaju pa se razpenja polnočno
nebo! Kaka čudovitost, kaka
Vrstica 131:
In vrata se mu odpro, in pri gostoljubnem
ognjišču si odpočije.
Zjutraj pa pojde solncusoncu naproti.
Veliko in plameneče se bo vzdigalo
izza belih gor, prešinjajoč vse z močjo
Vrstica 145:
oko pa plavajoče čez sinjo vodno
plan... Aj, in valovi šume tako
sladko, solnčnisončni Žarkižarki rajajo tako lepo
po neizmerni gladini, ladjice se zibljejo
na njej kakor beli metulji na