Mesečina (Fran Josip Knaflič): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
| obdelano=
}}
Vračam se ob pozni uri domov, noč, zimska noč, je topla in mila: samo morje in jug dihata take noči. Jasno — sredi neba — sije luna, in morje je njen ogromni reflektor... V čarodejni svetlobi me obdaja vse kakor bajka, polna čudovitosti in skrivnosti... In v sanjah se ziblje moja duša, in že sem zablodil v ne iskane kraje. Nekje v predmestju sem. Tihe in osamele leže ulice, in le moja senca tava kakor duh mimo visokih zidov, izza katerih se dvigajo črne, nepremične silhuete cipres. Sredi te neizmerne tišine zbuja mrtvi zvok lastnih korakov plah odmev v duši. Postojim, toda koraki odmevajo dalje. Prestrašen se ozrem — nekdo prihaja gor po cesti... V mesečini se guglje njegova široka postava... Mož je slabo oblečen, in gorjačo stiska pod pazduho... Zdaj se je približal. Ustavi se pred menoj, in gledava si v obličje. Ne! To ni nikak romantičen lopov, ki je v polnočni samoti zalotil mesečnega poeta, da mu na prozaično trezen način izprazni žepe — ne, ta tukaj je ves drugačen ptič! Gledam, gledam moža, in srce mi postaja veselo.. Ah, dà on je! On je, ta obraz, neumnopošten, prekanjeno nedolžen in tako dvotipno urezan, ta obraz, ki si ga je izmislil Bog Oče v trenutku, ko je bil posebno zidane volje — ta Ijnbi stari, domači gorenjski obraz je to! Oh pristen ves in pravi in tudi s tisto krivo zarezo tam na krajih ust, narejeno prav zato, da jo ta usta, kadar se odpro k besedi, mav' zavijejo... Pa gledam ta obraz kakor prijazen sen z domačih tal, in silna veselost se poloti mojega srca, čudno objestna in nebrzdana veselost. Pa se smejem na glas in zakrožim tako: »Oj. kam pa ti vandraš, oj vandrovček moj...« Mož je očaran! Njegovo obličje blešči, se reži od blaženstva, on potegne z rokavom čez nos in oči, zacepeta z nogami... Potem zamežikajo naenkrat rosna očesca, me šegavo pogledajo, in — oh! Zdaj se zakriža tam okoli ust, njih kraja se razmakneta, potezneta vsak po svojo, pa mi zagode v uho, da lepše nikoli: »No, to smo pa z Gorenjskega...« Ne vem, kaj se godi z menoj! Samo smejem se in gledam moža, in mož se smeje in me gleda, in vsa srečna sva oba... In luna se muza šegavo in sence po zidovih se poredno spakujejo... Kaj vesela čarobija vse to! In ta čarobija postaja vedno bolj zabavna, kajti ta gorenjski stric tukaj ima čudovite lastnosti! Ko ga vprašam, kam potuje, tleskne z jezikom, zamahne s palico po zraku in pravi: »Hej, čez hribe in doline! Zdaj s soncem, zdaj z luno . .. « V sladkem zadovoljstvu sije njegov obraz, jaz pa sežem v žep in mu podarim krono. Za hip pogleda denar in hip nato je že izginil v njegovih ustih. Nato sname klobuk in se mi do tal prikloni. V nočni sapi zaplapolajo tenki kodri njegovih sivih las... Moje srce se premetava v gorostasni, božanski veselosti! In jaz bi tega prečudovitega strica še začel objemati, ko bi se on ne požuril, da se čim prej odpravi od mene... Kajti prečudoviti ta stric ne zaupajo moji osebi v resnici prav čisto nič, in predno se dobro zavem, se mi izmuznejo! Enkrat, dvakrat še, no, tako za »z Bogom«, potegnejo malo po gorenjsko in za nameček, no, puste malo žvenketati kronco po zobeh — in potlej hajd! Po klancu gor! Veseli čar je razbil njen, zamišljen zrem za potnikom, in moje sanje mu sledé... Vidim ga stopati po široki cesti navzgor. Vedno više, vedno dalje gre in slednjič je zgoraj na planjavi. Širna in daljna se razgrinja okrog njega in mesec razliva čeznjo svojo luč, belo kakor dan... Jesenska drevesa se dvigajo zdaj tu zdaj tam v skrivnostnih likih, kakor čudesa v bajno noč, spodaj v globini blešči morje, tostran v daljavi se temni gorovje, visoko nad vsem, v veko-večnem, neizmernem svojem sijaju pa se razpenja polnočno nebo! Kaka čudovitost, kaka veličastje okrog in okrog! In kakšna svoboda, kakšen mir! In potnik stopa vun v to prečudno vesoljstvo, stopa tih in sam, in njegova duša je tako pokojna in svobodna, in polna čarobnih sanj, kakor svetovje, ki ga obdaja. A čez čas se utrudi njegova noga, in tedaj potrka kje na samotno kočo. In vrata se mu odpro, in pri gostoljubnem ognjišču si odpočije. Zjutraj pa pojde soncu naproti. Veliko in plameneče se bo vzdigalo izza belih gor, prešinjajoč vse z močjo in radostjo življenja, rosne kaplje v travi bodo lesketale, ptice po drevju žvrgolele, popotnik pa bo korakal zdrav in mlad skozi svetlo jutro in iz njegovega grla se bo razlegala vesela popotna pesem... Popoldne pa bo počival kje na morskem bregu. Na belem produ leži popotnik, roke sklenjene pod glavo, oko pa plavajoče čez sinjo vodno plan... Aj, in valovi šume tako sladko, sončni žarki rajajo tako lepo po neizmerni gladini, ladjice se zibljejo na njej kakor beli metulji na pisani poljani, visoko čez nebesni ocean jadrajo njih zračni tovariši, svetli oblački — duša pa sanja in sanja ter plove tja brez konca in kraja... Tako gledam in sanjarim za mo¬žem, in bolestnoburno hrepenenje me poprime, da bi tekel za njim, ah, z njim vred potoval tako širom sveta — lahko in svobodno kakor orel! Ali popotnik že izginja mojim očem, jaz pa ostanem na mestu in bom ostal za večne čase. Zdaj jaz pametni, delavni in mirni človek, ki sem svoje življenje posvetil hvalevredni ti ciljem, sem obsojen v sužnja, on, vagabund, pa je svoboden gospod! Ljudje ga zaničujejo in ga ne marajo v svoji sredi, ali narava ga je sprejela v svoje naročje kakor svoje najboljše dete, mu razodeva svoja čuda in mu daje uživati življenje v vsej resnični lepoti in velikosti. Jaz, ki sem koristen ud človeške družbe, pa sem pregnan izpred njenega obličja in, kaznovan z večnim bolnim hrepenenjem po njej — ne morem k njej, in v sanjavih mesečnih nočeh blodi moja senca trudna med mestnimi zidovi ...
| |||