Redakcija: 14:02, 17. oktober 2015 uredi 109.182.176.193 (pogovor) Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 18:15, 28. oktober 2015 uredi razveljavi 89.142.45.60 (pogovor) Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 20: listi so se stresli tuintam tiho in lahno. Vzel bi sladkooki devojki radosti iz krotkih oči, vzel bi planinskemu Vrstica 31 ⟶ 32: in nemirnih čuvstev. Zgrnila se je in je bila črna in neprijazna. In zdelo se mi je, ko je šepetalo slovo kroginkrog iz tihe noči, Vrstica 50 ⟶ 52: kreatur, ki so jih vkovale v verige, in so bili pohlevni kot jagnjeta... In takrat sem občutil v svoji duši gnev, da bi udaril mogočno po tistih Vrstica 86 ⟶ 89: me je ustvaril Bog, in ne bojim se nikogar! Vedno tišja je bila noč in vedno tišje je šepetalo slovo iz nje. Stal sem Vrstica 116 ⟶ 120: povešeno glavo tam ob zeleni Krki. Z bogom, Ani!. Glej zažarelo je tam na vzhodu ih solnčni žarki so preplavili ves Vrstica 128 ⟶ 133: zmano... Z bogom. Ani! <center>*</center> Zažuboreli so gorski viri in so hiteli k tihi gorski vasici, tam v sinjih Vrstica 141 ⟶ 147: žena, lepa in visoka — bila je kraljica planin. Njeno oko je zrlo očitajoče in njen obraz je bil miren in resen... „Bled Vrstica 148 ⟶ 155: nižavah in si koprnel po meni; a ko si se vrnil, si zaplakal od srčne radosti in si me objel . . . Čemu se me bojiš zdaj? — Bil si boječ in so te zaničevali, a ti si jih sovražil in si ljubil le mene, kjer si našel vero sam vase, kjer si našel ljubezen . . . Čemu se me bojiš zdaj in zakaj strmiš bled v nižave?” In objel sem kraljico planin in sem se razjokal na njenih prsih. „Čemu bi se te bal, ti moja ljubljenka? Moja duša je čista in moje hrepenenje je brezkončno kot tvoja krasota . . . A ti si bila mrzla in po gorskih virih si mi šepetala tolažbo ; in ko sem ves srečen slonel na tvojih prsih, si se mi umaknila in jaz sem moral žalosten na pot neutešenega hrepenenja . . . Daj mi Ano, kraljica, daj mi Ano in ljubil te bom, kot sem te ljubil kdaj! Daj mi Vrstica 172 ⟶ 180: letih, ko sem gledal tvojo krasoto... Daj mi Ano, kraljica!" „Pojdi!" — Kraljica se je smehljala in me je prijela za roko. Peljala Vrstica 180 ⟶ 189: ravšje in dehteli mehki mežikeljni. V gozdu pod goro so pele drobne ptice svojo veselo, svatovsko pesem . . . Prišla sva v lepo dolinico in tam je kipelo vse v solnčni radosti in brstelo Vrstica 188 ⟶ 198: nedolžna, in njeno glavo je ovijal venec iz planinskih rož. „Glej, spletla sem ji venec najlepših rož iz mojega vrta — poročni venec, Vrstica 193 ⟶ 204: ravni poti svobode. Kajti njene oči so zvezde in ob zvezdah vlada svoboda in ljubezen . . . Pojdi! Življenje tvoje bo radost in polno solnčnih žarkov, ker si našel to, po čemur bi hrepenel celo življenje. Pojdi! . . . Čaka te nevesta tam v solnčni dolini.” In kraljica planin se je obrnila in šla počasi po gladki stezi nazaj. Zrl Vrstica 205 ⟶ 217: — njen venec se je svetil v solnčnih žarkih in pomlad je cvetela kraj nje . . . „O, kraljica!" — Boginja se je ozrla nazaj in njen pogled je bil poln veselja, in zdelo se mi je, kot da bi dajala poročni blagoslov . . . Obrnila se je zopet in izginila čez trenutek v modri višini. Z lahkim korakom sem stopil doli v dolinico, a Anica se je oddaljevala bolj, vedno bolj — njen venec se je svetil iz daljave . . . a Anice ni bilo nikjer več . . . Šla je smehljaje za kraljico planin ; samo njen venec je še ostal v solnčni dolinici in kraj njega Vrstica 222 ⟶ 236: sem klical žalosten za njo — klical sem in sem se prebudil. Sedel sem na mehki trati vrh planin, naslonjen na z mahom obrastlo skalo. Žuborel je nedaleč glasen vir in nad planine je vel mehak vetrc od belih snežnikov. . . <center>*</center> Vzel sem bil slovo in odšel po določnem potu v deželo svobodnih, v kraljestvo svobode. In ko sem dospel tja, mi je objela dušo žalost, da sem se razjokal kot malo dete . . . Z bogom, Ana! — Lepa je dežela svobodnih, lepa je in polna visokih ciljev — ljubim

Slovo (Josip Vandot): Razlika med redakcijama