Sveti Juri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 45:
In nekega dne je moral res zazvoniti svoji mladosti. Prinesli so k cerkvi belo rakev ... Za njo je šlo nebroj ljudi, in mnogi so naglas jokali. A on ni mogel. Bil je ves otopel in držal se je za vrv. Včasih je malo pozvonil in zopet nehal, dokler mu niso vzeli vrvi ...
Krsto so nesli med grobove ... Žalne molitve so bujno donele čez nizko ozidje pokopališča. Mrzla sapa mu je pihala v hrbet, da se je ves tresel ... Zdaj zagrmi prst ... On se strese kot bi pal težek kamen nanj. Za njim padajo še drugi težki, vedno težji. Zdaj zakriči nekdo za njim: »Marica, moja Marica
On pa pade na zemljo, začne težko hropsti in si ruvati lase ...
|