Redakcija: 23:30, 29. oktober 2015 uredi TajdaO (pogovor \| prispevki) 11 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 23:34, 29. oktober 2015 uredi razveljavi TajdaO (pogovor \| prispevki) 11 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 14: Josip Rozin je dobil dopust za nekaj časa in prišel na počitnice k svojim staršem. Doma je bilo še vse kot nekdaj. Brat je vodil prodajalno in pridno gospodaril. Sestra je bila še doma, a kmalu je izvedel, da ni več prosta, in skoro odide ... To ga je navdalo z nekakim zadovoljstvom. Sploh je bil ves srečen, videč na svojem domu srečo in blagostanje. Dozdevalo se mu je, da je doma še vse tako, kot je bilo nekoč. Samo starejše je vse ... Oče, mati, brat in sestra. Tudi pohištvo. Na koncu vrta, ki ga je sestra Marica še vedno pridno negovala, je še stala stara lopa, ki jo jo on naredil še ko je študiral. Zdaj je tega dobrih deset let in v tem času se je marsikaj izpremenilo. V to lopico je hodila počivat še njegova babica, ki je njega ljubila najbolj izmed vseh ljudi na svetu. Bila je njegova druga mati. Vselej, kadar je odšel od doma, je jokala za njim kot otrok. Kolikokrat sta sedela v tej lopi! A sedaj je ni več ... Tam na holmu se blesti pozlačen križec in pod njim je že strohnelo njeno zlato srce ... Dva dni pred smrtjo je hodila še po vrtu. Bila je videti zdrava, samo bledlo se ji je ... Pobirala je na primer po stezicah kamenje in ga metala črez ograjo, rekoč: „Poglej, Marica, tvoj vrt mi hočejo uničiti! Poglej, koliko jih je!" ... Marica je hodila ž njo, jo tolažila in jokala. In stara babica je začela spet: „Vidiš, Marica, one oblake, ki se kopičijo tam nad gorami! Eden je podoben konjenika. V rokah ima dolgo sulico in beži pred svojimi sovražniki, ki ga preganjajo. Gotovo je boj tam za gorami, kjer je tvoj brat Josip pri vojakih, in glej ravnotako je tudi on v nevarnosti" ... Vrstica 33: „Seveda" je govoril malo v zadregi „včasi žalujemo tudi za čem drugim, za veseljem in srečo, ki je šla mimo nas. Kaj pa je tudi drugega to življenje, kot valovanje veselja in žalosti. Enkrat je na vrhu veselje, potem spet žalost. Tako mora biti, drugače ne čutimo razlike in padli bi v ono enoličnost, ki ji pravimo dolgočasje do življenja" ... Potem sta za hip molčala. Ona je bila videti ganjena. Oba sta bila v zadregi. Njej se je odpela zapestnica, s katero se je začela igrati ... Nastal je mrak. Prišla je še Marica in šli so na izprehod v okolico. Vrstica 56: Odšel je iz mesta, kjer je bivala ona in ji ob slovesu kupil zlato zapestnico s troperesno deteljico. Na eno pero je dal vrezati svoje ime, na drugo njeno, — a na tretje pa križ v znamenje, da se pod njim kdaj združita ... Potem se nista videla več. Enkrat je še pisal, ko je bil že popolnoma oslabel. Kmalu je njen oče zvedel brzojavno, da je njegov nekdanji domači učitelj preminul ... šla sta z očetom k pogrebu, kjer je oče vse izvedel, kar je prej samo slutil. — Josip Rozin se spominja, kako je takrat plakala uboga devojka na njegovih rokah. On je bil ganjen in solzil se je na skrivnem, ker ga je bilo sram očitnih solz. Potem je ostal še nekaj dni na domu in spoznal popolnoma mlado gospodično. Spoznal je v njej plemenito ~~Žensko~~žensko, kakršnih še ni mnogo srečal na svojih potih ... Josip se spominja zadnjega večera, predno je odšel z doma. Po noči je šel na vlak. Šel ga je spremit oče, sestra in gospodična Julka. Pri slovesu ji je nalahko stisnil roko in rekel: „Na svidenje gospodična!" Ona je šepetaje odgovorila: „Mogoče še kdaj, mogoče nikdar ..." Vlak je zažvižgal in zaškripali so vozovi. Še en pozdrav — in izgubili so se v temi ...

Na počitnicah: Razlika med redakcijama