Trije poljubi: Razlika med redakcijama

Nad mizo je visela rdeča ampola, njem rožni zasenčeni žarki so lili mirno svetlobo po ugodni, prijetno opravljeni sobi. Svetlo pohištvo, širok divan, mehki naslonjači, vse je izdajalo, da se hišna gospa rada dobro in veselo počuti. Nad ogledalom so bile zataknjene rdeče rože in padale navzdol ob robu kristalne plošče, v kotu na okrogli mizici so bili postavljeni cvetlični lončki. Okolo mize, pogrnjene z belim prtom in precej razkošno obložene s sladkarijami in rumenim pecivom so sedele štiri prijateljice gospe Mrakove; pile so čaj in se razgovarjale. Najbolj zgovorna je bila seveda domačica, 37-letna vdova po pokojnem inženirju Mraku. Bila je lepa za svoja leta —− imela je že tri mesece starega vnučka —− nenavadno dobro ohranjena, čistega teinta, na katerem se je svetilo le malo rožnega praška. Telo ji je bilo kot vlito v svilenem krilu, prsi oble, in njen smeh je zvenel mladostno-sveže in koketno.

»V mojih letih« —− gospa Mrakova se je posebno rada pohvalila —− »no, saj niti v letih nisem bila, osemnajst sem jih imela, a že se je oglasilo pet ženinov. Omožila sem se, nevede kdaj in kako, in moja hčerka ravno tako!«

»Morala boš domov, otrok je že ves zaspan. —− Kaj ne, ti mali prinček, v zibelko greš.«