Vinska modrost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
| avtor= Janez Trdina
| opombe=
| obdelano=
| spisano=
| vir= Ureja Anja Miklavčič.
Vrstica 1.824:
* Več ljudi več ve, zato tudi od pivcev lahko veliko slišiš in zveš, kar te bo veselilo in ti koristilo.
* Krčma ne nauči človeka samo, kako se denar zapravi, ampak tudi, kako se pridobi.
* Krčma — dekliški semenj!
* Dolenjec Belemu Kranjcu: »Povej mi, prijatelj, ki hodiš zmerom po svetu, kako bi mogel priti jaz v Ameriko!« Beli Kranjec: »Od krčme do krčme, skok čez lužo — pa boš v Ameriki.« (Svetuje mu preskočiti precej veliko lužo — Atlantski ocean!)
* Krčma pamet izbistri, žep posuši.
* Krčmar uči človeka pameti, ali ne zastonj.
* Krčma človeka izmodri, ali največkrat prepozno.
* Doma majhna pamet več zaleže nego v krčmi največja.
* Pod smrekovo vejico se ni še nihče naučil peti novo mašo.
* Far v krčmi ali svinja pred oltarjem, je enako grdo. (V tem so se narodni nazori močno spremenili. Dandanes ne zameri noben pameten človek duhovniku, ako gre v gostilnico. Ljudje ga še rajši imajo in skoraj bolj časte nego tistega, ki čepi zmerom doma.)
* V krčmah se je že veliko ljudi pohujšalo, poboljšalo pa še prav malo ali pa nobeden.
* Krčmarski porcijoni so za kokoš, ne pa za lačnega človeka.
* V krčmarskih klobasah je veliko soli, pa malo masti.
* Krčmarska juha, pogreta voda!
* V naših krčmah zdaj Hrvat gospodari (to je, da se pije v boljših dolenjskih krčmah zdaj hrvatsko vino, sosebno vivodinsko, ker je mnogo močnejše od domačega).
* Imeti za soseda krčmarja ali tatu, je isto.
* Kdor si ne zna drugače pomagati, začne krčmariti.
* Za krčmarstvo vsak misli, da je dober, pa ni res: krčmar mora poznati vino in ljudi, treba mu znati in vedeti še veliko veliko drugega, pa se mu še le preradi zmešajo in podero vsi računi.
* Krčmar, ki daje za vino svojim pivcem, krade sam sebi dobiček. (Po velikih pijačah, zlasti kadar se pije svatovska
popotnja, prinese se zdaj marsikje krčmar nekoliko litrov ali bokalov, ki ga gostom nič ne zaračuna.)
* Vino je blago, za blago pa se sme človek povsod pogajati.(Slišal sem večkrat pivce, ki so govorili to krčmarju, če se je kaj jezil, da mu nečejo plačati vsega računa. Nekateri se pogajajo že za pol litra!)
* V Krškem so take krčme, da je vselej en sod potekel, drugi pa še ni nastavljen, zato se ne dobi nikoli vino!
* V Krškem je prišel krčmar k sosedu in ga prosil, da bi mu posodil bokal vina, govoreč: »Pri nas bo danes velika pijača — napovedali so se purgarji.«
* Če boš kosil v krčmi sam, boš plačal računa en goldinar, če boste pa štirje skupaj, vam bo računal krčmar za enako kosilo ne štiri, nego osem goldinarjev ali pa še več. (Iz svoje skušnje vem, da se v nekaterih gostilnicah tako slepari!)
* Kdor hoče dobiti kak priimek, naj začne krčmariti.(Pridevke so zdeli Dolenjci premnogim krčmam, n. pr. Silabirt,
Prosabirt, Klicabirt, Muhabirt, Grilabirt, Kimeljbirt, Švederbirt, Kobilabirt, Bikabirt, Stokabirt idr.)
* Gospoda so začeli kvasiti in pisariti, da pije zdaj kmet mesto vina žganje, ha, ha, ha! Žganje se pije, kadar nima človek nič boljšega. Piva se bodo naši ljudje morda privadili, žganja pa gotovo ne, ker v vinskem kraju ni moči pozabiti, koliko boljše in zdravejše je vino proti žganju.
* Sivka brljavka — štacunsko vino! (V novomeškem okraju so dali ljudje žganju, ki se dela iz špirita, zaničljivi pridevek
»brljavka«.)
* Brljavkar — štacunski pivec, vrtoglavec, zguba.
* Če štejete v krčmah pivce, ne najdete jih izmed sto ne pet, ki bi pili žganje — kako tedaj se nam more očitati, da smo šnopcarji.
* Toliko denarja imam, hvala bogu, še zmerom, da mi ni treba piti vražjega šnopca.
* Šnopec kličejo krajcarji, ne pa goldinarji (žganje pijo največji reveži).
* Šnopec pijo vojaki in drugi taki, ki nimajo denarja.
* Ko ni bilo ono leto nič vina, smo dajali delavcem žganje, pa sami veste, kako strašno so godrnjali in kleli, ali ni smešno, da nas pitajo zdaj s šnopcarji?! (Posamezni »brljavkarji« in »brljavkarske« beznice se tudi nahajajo na Dolenjskem, ali bi bila velika krivica, očitati zaradi njih to gnusno pijančevanje narodu.)
* V krčmah kmet ne vpraša, kakovo je vino, nego po čem je.
* Kmet pije v krčmi tisto vino, ki je najcenejše, ali ni tako neumen, da bi plačeval vodo.
* Kmet zahteva vino, ki je ceno, obenem pa tako, kakor ga je Bog dal.
* Najpametnejši so tisti pivci, ki pijo najdražje vino.
* Pri najboljšem vinu se dostikrat manj zapravi nego pri najslabšem in človek ima vsaj kaj užitka. (Dobro vino je dražje, ali je tudi močnejše in zaleže torej več od slabega.)
* Trije zmerni pivci imajo n. pr. dosti dva litra sladke starine. Ker se dobi liter najboljše po 48 kr., potrošijo za to pijačo 96 kr. Če pa pijo navadni cviček, ki je po 24 kr., ga pocede prav lahko pet litrov, kar jih stane 1 gold. 20 kr.)
* V mestnih krčmah ni nikoli petek. (Ni nikoli post.)
* To je že stara navada, da mora vojak v krčmah naprej plačati, ali bi bilo presneto dobro in potrebno, da bi se vpeljala ta sila tudi za druge pivce. (Govorica vseh krčmarjev.)
[[Kategorija: Janez Trdina]]
| |||