Na Telovo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
Visoki, pocinjeni robovi streh so se lesketali v tisočerih solnčnih žarkih in metali slab lesket na množico, ki se je prerivala po ozkem tratoarju semintja.
Po cesti pa se je pomikala procesija. Neštevilno parov je stopalo enakomerno po široki cesti in na večini obrazov se je bral ponos, samozavest in ošabnost. Vse je bilo praznično; obleka kretanje in obraz. Prav spredaj je šla mladina, vsa v krasoti in v največjem sijaju, v prvi vrsti seveda nežni spol. Po oknih je gorelo nebroj več in svetilk, ki so se še komaj videle izza cvetja. Za cvetjem in lučcami za polno radovednih obrazov, večinoma golih in mladih ...
Za vrsto pa je neprenehoma cingljal neprijetni petoro-zvonec. Za njim je pomikal svoje težko telo duhovnik, nesoč Najsvetejše. Curkoma mu je lil pot po čelu in obriti bradi, dasiravno so nesli nad njim nebo, da ga je branilo pred vročimi žarki.
Med onimi, ki so gledali raz okna pisan izprevod je bila tudi ona. Mati ji je prinesla stol k oknu in podložila blazino, da je lahko sedela. Kako prijetno ji je del ta sveži zrak, ki ga je dihala jutranja sapa, prinašajoča z ulice duh kadila ... Jetnik, ki je prost ječe, zavrisne, da bi ga čulo pol sveta in tudi ona jo čutila, da ji je to neizrečeno prijetno delo.
Sedela je pri odprtem oknu in gledala na pisano množico pod seboj. Glava se je dotikala glave in ni bilo moči razločiti kake osebe. Vendar se ji je dozdevalo, da je večina obrazov obrnjena proti oknom. To jo je dirnilo. Odmaknila se je stran, da bi jo kdo ne videl. In gledala je nižje med rožami, da se ni razločil njen obraz. A kaj? Kadar je spet pogledala, uprlo se je nebroj oči vanjo. In bile so te oči nekaj strašnega, ki so jo vznemirjale. Iz teh pogledov se je bralo samo pomilovanje in očitanje obenem. Tako se ji je dozdevalo. In spomnila se je na nekaj v svojem življenju, spomnila se je na neke obraze iz polpretekle dobe, ki so jo strašili in ji vlivali strah v dušo.
Vrstica 32:
Bilo je o svetem Telesu. Marija in Dora sta šli za procesijo. Obe sta bili v snežnobeli obleki, ki je kar jemala pogled na solncu. Mariji je žarelo lice, da je bila podobna samotnemu maku sredi širne ravnine. Vedela je, da jo od te ali one strani opazuje Vinko in da ji bo doma nagajal.
Zvečer so bili vsi veseli. Obe družini sta šli skupaj na izprehod, zvečer pa na veselico. Vinko in Marija sta bila ves čas skupaj. Včasih sta šla ven na prosto, kadar ju ni nihče videl. Na visokem nebu so se utrinjale zvezde in padale, v senci temnega kostanja pa sta stala dva srečna zemljana, uživajoča sladkost, ki je je ne napije noben smrtnik, ki nam daje nesmrtnost ...
Pri slovesu ji je podal Vinko roko kot navadno in ji voščil lahko noč. Vendar je čutila Marija, da jo je držal tesneje in dlje časa kot druge večere, dasiravno so bili danes pričujoči tudi drugi.
Rajski dnevi prve ljubezni omamili so mlado devojko popolnoma. Včasih sta z Doro govorili o njem in njej se je dozdevalo, da ji je Dora nevoščljiva zaradi njene sreče. To je včasih resnično pokazala. Povpraševala jo je tudi semintja, če o njej kaj reče in če mu kaj ugaja. Marija je bila v zadregi in vprašanje se ji je zdelo neumno. Zato pa je Dora takoj zamerila. Njuno staro prijateljstvo je minevalo ...
Kmalu nato je dobil pri Mariji njen oče Vinkovo pismo, zaradi katerega je prepovedal dekletu ž njim občevati. Ali ona tiha ljubezen je gorela v njej od dne do dne bolj.
Vrstica 44:
Tako so se začeli zanjo oni bridki časi, ko hoče človek veselja in sreče, a pride nenadoma usoda s kruto in železno roko ter uniči vse nade srca.
Danes je leto po teh dogodkih. Pred nekaj dnevi je dobila od neke prijateljice pismo, v katerem ji poroča, da je Dora prišla v kopališče, ker nekaj pričakuje ...
Bolezen, ki je Marijo priklenila na posteljo, ji je ta vest še povečala. Po dolgem času pa je danes spet vstala in pri pogledu na srečne obraze se spominja onih veselih trenotkov, ki jih je s kruto roko uničila njej usoda ...
[[Kategorija:Kratka proza]]
| |||