Na Telovo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 20:
Sedela je pri odprtem oknu in gledala na pisano množico pod seboj. Glava se je dotikala glave in ni bilo moči razločiti kake osebe. Vendar se ji je dozdevalo, da je večina obrazov obrnjena proti oknom. To jo je dirnilo. Odmaknila se je stran, da bi jo kdo ne videl. In gledala je nižje med rožami, da se ni razločil njen obraz. A kaj? Kadar je spet pogledala, uprlo se je nebroj oči vanjo. In bile so te oči nekaj strašnega, ki so jo vznemirjale. Iz teh pogledov se je bralo samo pomilovanje in očitanje obenem. Tako se ji je dozdevalo. In spomnila se je na nekaj v svojem življenju, spomnila se je na neke obraze iz polpretekle dobe, ki so jo strašili in ji vlivali strah v dušo.
 
Bilo je pred letom ravno o tem času. Stanovali so v prijaznem predmestju v hiši, ki je bil abila od drugih popolnoma odločena. Dve sta bili ona in njena prijateljica Dora. Njen oče je bil še v službi in je včasi imel tudi druge gospodične na stanovanju, posebno če je imel dovolj prostora. Dora pa je bila že stara znanka. Njen oče jo bil včasi v mestu ugleden gospodar, a se je preselil na kmete in v mestu vse prodal.
 
Marija in Dora sta torej stanov alistanovali že od mladih nog skupaj in postali najboljši prijateljici. Obiskovali sta skupaj šolo in pri tem tudi drug drugi kaj pomagali. Dora je bila bolj mirne narave. Njen obraz je bil vsakdanji, kakršne srečujemo, ne da bi se zmenili zanje, ki gredo mimo nas kot sence, kadar beži oblak pod soncem. Pogledamo in zopet nazaj pogled, videč; da je nekaj, kar se vidi lahko slednji čas. A kdor bi pogledal natančneje v te mehke poteze njenega obraza, bi dobil drugačno mnenje o njeni krasoti. Kot izklesane polne prsi, morda še nedotaknene, bi navdušile umetnika — in bila bi mu lahko model. Lepi kostanjevi lasje, ki so ji včasih v skriti vrtni lopici malomarno viseli ob prsih, ali po hrbtu, bi morda navdušili poeta, da bi zložil nanje celo odo.
Drugačna pa je bila Marija. Razposajenost se ji je brala iz vsakega smehljaja in koraka. Navajena brezskrbnega življenja. Doma pri stariših ji ni nikdar niti najmanjša skrb vznemirjala duše. V onih dveh jamicah poleg ustnic, ki jih Kette tako lepo opeva, tičal je Mariji vedno smeh, oni zvonki glasek, ki so ga poslušali ljudje, prihajajoči mimo vrta, kjer sta hodili včasih na večer Marija in Dora.