S sovo-vabilko: Razlika med redakcijama

 

Oj uboge vrane, srake, šoje, krokarji in kavke razsežnega ljubljanskega polja! Kakšna strašna nevarnost vam je žugala ono nedeljo! Z veliko uhato sovo smo se vzdignili nad vas mi vsi, kolikor nas je, hrabri gospod Z. in stari izkušeni gospod Vrhničan, krvoločni gospod L. in še več drugih nevarnih ljudi, med njimi celo prijazen tujec »aus tiem Rei«h der Gotteafureht und frommen Sitte«. Prvi je bil oborožen s puško, drugi s sekiro, tretji s parazolom, četrti s fotografskim aparatom, in tako smo vsi koprneli upihniti raznim ptičem luč roparskega in tatinskega življenja.

Veselo je poskakoval pred nami rjavi, tankonosi Pozor, mahal s košatim repom in vohal po vzduhu.

Najprvi je korakal gospod Z., mož srednje velikosti, z lovskim klobukom, v zelenkasti suknji, sivih hlačah in v škornjih. Pod levim ušesom se mu pozna velika brazgotina. Služil je svoje dni pri strelcih. Za zasedanja Bosne in Hercegovine po avstrijskih četah mu je zadal handlar hercegovskega vstaša smrtnonevarno rano. Tako imenitne kvarte nisem videl se nikdar, dasi sem imel priliko ogledavati marsikatero zarezo ostrega jekla. Presekana je malone vsa mišica, ki krije levo glavno vratno žilo. Kakšna sreča, da je bil vojaški zdravnik takoj pri ranjencu in ga s šivanko o pravem času izvil smrti iz rok.