Med samostanskimi zidovi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Bobnar (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Bobnar (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 13. januar {{mp|leto|1906}}
| vir = [file:///C:/Documents%20and%20Settings/Admin/My%20Documents/Downloads/URN-NBN-SI-DOC-W1YDJR4A%20(1).pdf]
| obdelano = 3
| dovoljenje = javna last
}}
 
Večer je legal nad zemljo ... Solnce je zahajalo tam za daljnimi gorami ter zlatilo vrhove in slemena gora v Čarobnočarobno lesketajočih se bojah. Hodil sem kakor vedno v takih milih večerih, sanjavo po tihem, dehtečem gozdu, zrl v žareči zaton in poslušal večerno slavčevo petje.
LISTEK.
 
Med samostanskimi zidovi.
Spisal Josip Premk.
 
Večer je legal nad zemljo ... Solnce je zahajalo tam za daljnimi gorami ter zlatilo vrhove in slemena gora v Čarobno lesketajočih se bojah. Hodil sem kakor vedno v takih milih večerih, sanjavo po tihem, dehtečem gozdu, zrl v žareči zaton in poslušal večerno slavčevo petje.
 
„Kam gospod?"
 
Zaslišal sem naenkrat za hrbtom skoro zapovedujoč glas. Prestrašen sem se ozrl — pred menoj je stal razcapan starikav mož. Nekaj Časa sem presenetenosti molčal, potem pa mu odgovoril:
 
„Lepo se mi zdi, sprehajati se v teh milih večerih po tihem, samotnem gozdu, kjer me nihče ne moti."
 
„Hočete reči, danes pa me motiš — ti. No, gotovo me še niste nikdar videli, in me gotovo tudi nikoli več ne boste; zatorej pa mi dovolite, da si i vsaj danes skupaj napojiva najini duši, s tem čistim, večernim zrakom. Ugajate mi, ker ste človek moje vrste; tudi jaz sem fantast."
Vrstica 29 ⟶ 24:
Prišla sva na mal holm. Krepko me prime za roko ter pokaže na bližno vasico, kot da bi mi hotel nokaj povedati. A v istem hipu se zopet obrne od mene, nasloni na bližno deblo in začno ihteti, hudo ihteti ...
 
Začuden sem ga opazoval; nisem si znal tolmačiti njegovega čudnega vedenja. Dozdevalo pa se mi je, da ga je moral pogled na te kraje tako ganiti. Gotovo je moral kdaj ravno v tem kraju kaj doživeti. Začel sem ga izpraševati in tolažiti na vse mogoče načine; in res se mi je slednjič posrečilo, da je legel poleg mene na mah in mi na mojo dolgo prošnjo, začel pripovedovati | čudno zgodbo svojega življenja.
 
„Bilo je pred štiridesetimi leti. Ravno tako lep večer je bil — ravno tako čarobno je zahajalo solnce, kakor nocoj. Jaz pa sem stal ves obupen v tem gozdu, v objemu moje ljubljene Minke — jemal sem slovo.
 
Ah, to slovo!
 
Še danes se ga spominjam tožnega srca. Od staršev se nisem poslavljal, ker jih nisem nikdar poznal. Le težko se mi je bilo ločiti od rodne vasice, katero vidite ondi, na malem holmu. A še težje mi je bilo slovo od bitja, katero sem bolj ljubil, kot rodno vasico, bolj kot vse — slovo od ljubljene moje Minke. In zakaj sem odšel? Hotel sem postati kaj več kakor kmet. Da bi nadaljeval svoje študije v mestu, k temu nisem imel denarja; napotil sem se torej v samostan, da ondi dovršim svoje študije. Samostan! Pomislite, kako grozno doni ta beseda v uho zaljubljencu.
Vrstica 39 ⟶ 34:
In vendar sem moral oditi.
 
Niso me zamogli obdržati nje krčeviti objemi, ne strastni vroči poljubi.
 
Ne obupaj Minka, res, da odidem za nekaj let, a zopet se vrnem in tedaj, ljubljena, ostala bova skupaj — za vedno."
Vrstica 52 ⟶ 47:
Med tem je minulo dobrih pet let. Zaduhli samostanski zidovi so me uklenili v svoj objem in že sem prebiral vsak dan mašne liste v mali, samostanski kapelici. In moje ime ah, ono ime, katero je imenovala ona s tako velikim veseljem, s tako gorečo ljubeznijo, se je premenilo v patra Ulrika.
 
Mnogokrat sem plakal v togi in nesreči, ker sem videl, da je pokon¬-čano moje življenje z onim dnem, ko sem prestopil samostanska vrata. Večina mojih misli pa je bilo pri njej. Ljubil sem jo še vedno tako goreče, kakor poprej, dasiravno sem se sam sramoval te ljubezni, saj sem bil človek svetu odvzet, človek brez pravice. A sčasom sem se spoprijaznil tudi s to mislijo in začel ljubiti še bolj vroče in obenem želeti po prostosti. Da bi bival še dalje v samostanu, to se mi je zdelo neznosno.
 
In zakaj ?
Vrstica 92 ⟶ 87:
V tesnem objemu sva odšla tihih korakov iz kapelice, ven na prosto v samostanski vrt.
 
Sanjava, tiha noč je plula nad nama, ko sva ležala v krčevitem objemu v mehki travi in se topila v onih nepopisljivih telesnih čutilih, ko Človekčlovek pozabi vso nesrečo, vse gorje.
 
A iz samostanske kuhinje je odmevalo razposajeno hihiitanje ...
Vrstica 122 ⟶ 117:
 
„Ah Minka ... ! "
 
[[Kategorija:V javni lasti]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Dela leta 1906]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
Spisal [[Kategorija:Josip Premk. ]]