Med samostanskimi zidovi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 13. januar {{mp|leto|1906}}
| vir = [file:///C:/Documents%20and%20Settings/Admin/My%20Documents/Downloads/URN-NBN-SI-DOC-W1YDJR4A%20(1).pdf]
| obdelano = 3
| dovoljenje = javna last
}}
Večer je legal nad zemljo ... Solnce je zahajalo tam za daljnimi gorami ter zlatilo vrhove in slemena gora v
Spisal Josip Premk. ▼
▲Večer je legal nad zemljo ... Solnce je zahajalo tam za daljnimi gorami ter zlatilo vrhove in slemena gora v Čarobno lesketajočih se bojah. Hodil sem kakor vedno v takih milih večerih, sanjavo po tihem, dehtečem gozdu, zrl v žareči zaton in poslušal večerno slavčevo petje.
„Kam gospod?"
„Hočete reči, danes pa me motiš — ti. No, gotovo me še niste nikdar videli, in me gotovo tudi nikoli več ne boste; zatorej pa mi dovolite, da si i vsaj danes skupaj napojiva najini duši, s tem čistim, večernim zrakom. Ugajate mi, ker ste človek moje vrste; tudi jaz sem fantast."
Vrstica 29 ⟶ 24:
Prišla sva na mal holm. Krepko me prime za roko ter pokaže na bližno vasico, kot da bi mi hotel nokaj povedati. A v istem hipu se zopet obrne od mene, nasloni na bližno deblo in začno ihteti, hudo ihteti ...
Še danes se ga spominjam tožnega srca. Od staršev se nisem poslavljal, ker jih nisem nikdar poznal. Le težko se mi je bilo ločiti od rodne vasice, katero vidite ondi, na malem holmu. A še težje mi je bilo slovo od bitja, katero sem bolj ljubil, kot rodno vasico, bolj kot vse — slovo od ljubljene moje Minke. In zakaj sem odšel? Hotel sem postati kaj več kakor kmet. Da bi nadaljeval svoje študije v mestu, k temu nisem imel denarja; napotil sem se torej v samostan, da ondi dovršim svoje študije. Samostan! Pomislite, kako grozno doni ta beseda v uho zaljubljencu.
Vrstica 39 ⟶ 34:
In vendar sem moral oditi.
Ne obupaj Minka, res, da odidem za nekaj let, a zopet se vrnem in tedaj, ljubljena, ostala bova skupaj — za vedno."
Vrstica 52 ⟶ 47:
Med tem je minulo dobrih pet let. Zaduhli samostanski zidovi so me uklenili v svoj objem in že sem prebiral vsak dan mašne liste v mali, samostanski kapelici. In moje ime ah, ono ime, katero je imenovala ona s tako velikim veseljem, s tako gorečo ljubeznijo, se je premenilo v patra Ulrika.
Mnogokrat sem plakal v togi in nesreči, ker sem videl, da je pokon
In zakaj ?
Vrstica 92 ⟶ 87:
V tesnem objemu sva odšla tihih korakov iz kapelice, ven na prosto v samostanski vrt.
Sanjava, tiha noč je plula nad nama, ko sva ležala v krčevitem objemu v mehki travi in se topila v onih nepopisljivih telesnih čutilih, ko
A iz samostanske kuhinje je odmevalo razposajeno hihiitanje ...
Vrstica 122 ⟶ 117:
„Ah Minka ... ! "
[[Kategorija:V javni lasti]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Dela leta 1906]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
|