Med samostanskimi zidovi: Razlika med redakcijama

Plakala je na mojih prsih, dokler niso zatrepetali tam nad gorami prvi žarki vzhajajočega solnca in naju ločili — ah ločili tako neusmiljeno ...

Med tem je minulo dobrih pet let. Zaduhli samostanski zidovi so me uklenili v svoj objem in že sem prebiral vsak dan mašne liste v mali, samostanski kapelici. In moje ime ah, ono ime, katero je imenovala ona s tako velikim veseljem, s tako gorečo ljubeznijo, se je premenilo v patra Ulrika.

 

Luna je vzhajala tam izza daljnih gora, ko sem zapuščal ves zamišljen kraj, kjer sem zvedel žalostno zgodbo — nesrečneža.

 

V reki so našli čez nekaj dni, neznanega utopljenca. Marsikdo ga je opazoval, a nihče poznal. Tudi mene je gnala radovednost do nesrečneža. A komaj sem se ozrl v njegovo lice, spoznal sem v njem takoj svojega gozdnega tovariša, kateremu je bilo res celo življenje le trpljenje in ljubezen, ter gotovo tudi njegov zadnji vzdih: